OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013167
OZ člen 86. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZVPot člen 22, 22/5, 23, 24, 24/1.
ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - obseg pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja
Sodišče prve stopnje bo moralo skrbneje oceniti, ali tožnika na podlagi informacij, ki jima jih je posredovala toženka, res nista mogla oceniti posledic sprememb tečaja CHF v razmerju do EUR oziroma SIT za obseg njunih pogodbenih obveznosti, upoštevaje njuno izobrazbo, kar zlasti velja za tožnika, ki je diplomirani ekonomist. Nadalje bo moralo sodišče natančneje presoditi, ali toženka ob sklepanju pogodbe res ni ravnala v dobri veri. V tem okviru bo moralo oceniti tudi pisni izjavi prič, ki ju izpostavlja pritožba. Predvsem pa se bo moralo podrobneje izreči o tem, ali je prišlo do bistvenega povečanja obveznosti tožnikov in s tem do znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Nenazadnje bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju uporabiti tudi sodno prakso, ki se je v zadnjem času izoblikovala pri obravnavanju tovrstnih zahtevkov potrošnikov iz kreditnih pogodb v tuji valuti. Ni izključeno, da bo zaradi celovite ugotovitve vseh odločilnih dejstev moralo pravdnima strankama dopustiti tudi dopolnitev njunega trditvenega in dokaznega gradiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013178
ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. OZ člen 3, 86, 86/1, 119.
nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - zakonska pojasnilna dolžnost - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - izvedeni finančni instrumenti - zmotna uporaba materialnega prava - kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - valutna klavzula v CHF - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - oderuška pogodba - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - kavza pogodbe - causa credendi - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - načelo lojalne razlage - nejasni pogodbeni pogoji
Za zaključek, da je tožena banka v postopku sklepanja pogodbe naredila vse, kar je bilo treba, ne zadostuje ugotovitev, da sta tožnika s podpisom pogodbe potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z rizikom eventualnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bi nastal kot posledica spremembe gibanja tečaja CHF, in še manj opredelitev temeljne pogodbene obveznosti tožnikov. Iz teh določb ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali sta tožnika dejansko vedela, kako negotov je obseg njune obveznosti, prevzete s pogodbo. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne zadostuje dejstvo, da toženka ni posebej poudarjala prednosti kredita z valutno klavzulo in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Toženka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti. Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tj. tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti. Toženka kot finančni strokovnjak je ravnala vestno in pošteno, če je v pogajanjih za sklenitev pogodbe nastopala odprto in je tožnikoma kot potrošnikoma posredovala informacije, ki sta jih potrebovala, da sta lahko sprejela poučeno in preudarno odločitev, se pravi, da sta imela dejansko možnost primerjati ponujene kreditne opcije med seboj ob upoštevanju celotnega obdobja odplačevanja kredita in ne le glede na trenutno stanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013131
OZ člen 86. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6.
ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kredit v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - obseg pojasnilne dolžnosti - vsebina pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja
Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih ni, ali je toženka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki ga je prevzela tožnica, dolgoročno ne bo realiziralo v tožničino korist, da je torej verjetnost negativnega gibanja tečaja za tožnico pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja tečaja. Odgovoriti bo treba na trditev tožnice, da je breme kreditojemalca večje, če pride do zanj negativne spremembe tečaja že v zgodnji fazi izvajanja pogodbe, in v primeru njene resničnosti posebno pozornost nameniti predvidevanjem, ki so veljala za zgodnejše faze obdobja odplačevanja. Pri presoji predvidljivosti tečajnih sprememb bo treba upoštevati vzroke za spremembo tečajev v času po sklenitvi pogodbe ter analitično oceniti dopise Banke Slovenije in morebitne druge informacije, s katerimi je razpolagala toženka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012476
OZ člen 3, 5, 6, 6/1, 6/2, 8, 39, 86, 86/1, 88, 88/1, 88/2, 112, 119, 372. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZBan-1 člen 155.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - predvidljivost - prosto urejanje obligacijskih razmerij - valutna klavzula - causa credendi - oderuška pogodba - sklenitvena faza pogodbe - pravica in dolžnost informiranja - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - jezik, ki je potrošnikom lahko razumljiv - načelo vestnosti in poštenja - skrbnostjo dobrega strokovnjaka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nejasni pogodbeni pogoji - delna ničnost pogodbe - spremenjene okoliščine
Sklenitev kreditne pogodbe v valuti, ki ni valuta, v kateri prejema dohodke, za kreditojemalca nedvomno predstavlja tveganje. Prevzem takšnega tveganja v zameno za ugodnejšo obrestno mero sam po sebi ni nedopusten, čeprav bi bilo tveganje za potrošnika precejšnje in neobvladljivo. Bistveno pa je, da je tveganje prevzeto na podlagi poštenih in odprtih pogajanj ter kot posledica informirane odločitve.
Dogovor o valuti vračila je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistven del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Pojasnilna dolžnost banke v razmerju do stranke izhaja že iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte in izvira iz načela vestnosti in poštenja. To načelo od banke, ki na trgu profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, zahteva, da z nasprotno stranko deli informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno s tveganji, ki jih prinaša. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij in je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke. Banka se svoje pojasnilne dolžnosti ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni vprašala ali drugače izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje dejstvo, da je tožena stranka tožnikoma predočila, da lahko pride do spremembe tečaja in spremembe obroka. Prav tako ne zadostuje dejstvo, da ni posebej poudarjala prednosti kredita v tuji valuti in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Tožena stranka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb v tuji valuti ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti v domači valuti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. To velja toliko bolj, ker je tožena stranka kredite v tuji valuti sama ocenjevala za bolj tvegane in zato zahtevala višjo kreditno sposobnost, poleg tega pa je primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi pogodbe vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti ugodnejši od kredita v domači valuti, zato je lahko pričakovala, da bo povprečni potrošnik, če ne bo primerno seznanjen z mogočimi negativnimi posledicami valutnega tveganja, izbral kredit v tuji valuti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016731
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 39, 86, 119, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9.
ničnost kreditne pogodbe - ničnostni razlogi - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - namenski kredit - potrošniški kredit - valutna klavzula - valutna klavzula v CHF - nasprotovanje pravnega posla prisilnim predpisom - oderuška pogodba - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - dopustna podlaga - tuja valuta - spremembe valutnih tečajev - tečajne razlike - pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - kreditna tveganja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - slaboverni hipotekarni upnik - predvidljivost posledice - nepričakovanost in nepredvidljivost dogodka - spremenjene okoliščine - konverzija terjatev
Bistvo tožbenih in pritožbenih navedb je očitek toženi stranki, da tožnikov kljub vedenju, da se bo tečaj gibal v njuno škodo, ni obvestila o visokem tveganju, ki ga prevzemata s sklenitvijo pogodbe, kar se sedaj kaže v nesorazmernih premoženjskih izgubah na njuni strani in velikih dobičkih na strani tožene stranke. Vsebinsko je te navedbe mogoče strniti v očitek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in nepošteni pogodbeni vsebini.
Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Tožena stranka je bila v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti.
Glede drugega sklopa gre za vsaj pomanjkljivo ocenjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z informacijami v zvezi s pričakovanim gibanjem tečaja, ki bi jih morala posredovati tožnikoma.
Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki sta ga tožnika prevzela, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, da je torej verjetnost zanju negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja.
Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, bo to odprlo vrata presoji poštenosti valutne klavzule kot glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo bo moralo opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih tožena stranka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012692
ZVKSES člen 8, 8/3, 8/8, 15, 15/3, 18, 26, 26/4. OZ člen 239, 239/1, 251, 251/5. ZVPot člen 16, 18, 18/2, 20. ZGO-1 člen 94, 94/2.
varstvo kupcev stanovanj - pravni interes za tožbo - izpolnitev obveznosti - splošni pogoji prodaje posameznih delov stavbe - izročitev bančne garancije - bančna garancija za odpravo skritih napak - garancijski list - etažni načrt - izročitev predhodnega etažnega načrta - tehnična dokumentacija - upnikove pravice - pogodbena kazen
Ker so splošni pogoji sestavni del vsake prodajne pogodbe (katere predmet je posamezen del stavbe) in ker njihova vsebina v obravnavani zadevi ne izpolnjuje vseh zahtev iz osmega odstavka 8. člena ZVKSES, bi lahko tožnica „kvečjemu“ osporavala njihovo veljavnost oziroma (posledično veljavnost same) prodajne pogodbe. A česa takega v tem postopku ne uveljavlja.
26. člen ZVKSES ne določa, da kupec, če mu prodajalec bančne garancije ne izroči ob izročitvi stanovanja, izgubi pravico zahtevati takšno garancijo. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica, ker izročitve garancije ni zahtevala ob izročitvi nepremičnine, z zahtevo na izročitev bančne garancije (z dne 5. 2. 2013) oziroma samo tožbo prepozna, zato ni moč pritrditi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012231
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 16, 17. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 6, 6/1, 6/1-b. ZPotK-1 člen 2, 2-15, 20, 20/3, 27, 27/3, 29, 29/1. OZ člen 190, 193, 421, 421/2. ZPP člen 115.
kreditna pogodba - ugovor pristojnosti slovenskega sodišča - potrošniška kreditna pogodba - potrošnik - običajno prebivališče - pristojnost za potrošniške pogodbe - dogovor o pristojnosti tujega sodišča - veljavnost dogovora o pristojnosti - uporaba slovenskega prava - pasivna legitimacija - odstop terjatev - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - ničnost kreditne pogodbe - ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kot sankcija za kršitev - odstop od kreditne pogodbe - veljavnost odstopa od kreditne pogodbe - preložitev naroka zaradi zdravstvenih razlogov - predlog za preložitev naroka - zdravniško opravičilo
Skladno s točko b prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim I se za pogodbo, ki jo sklene potrošnik z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost („podjetnik“), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, če podjetnik na kakršen koli način usmerja svoje dejavnosti v to državo, pogodba pa spada v okvir takih dejavnosti. V konkretnem primeru je ta situacija podana tako v primeru, da držijo navedbe tožnika, da je sporni kreditni pogodbi sklenil v Ljubljani preko kreditnega posrednika, kot v primeru, da držijo navedbe toženke, da sta bili kreditni pogodbi poslani tožniku (ki živi v Sloveniji, kar ni bilo sporno) v podpis s strani kreditodajalke - družbe K. s.r.o. oziroma sedaj F. s.r.o., ki ima sedež v B. v Republiki Češki, po pošti, faksu ali elektronski pošti ter da je nato tožnik poslal podpisani pogodbi na sedež družbe F. s.r.o. V obeh primerih namreč ne more biti dvoma, da je družba F. s.r.o. usmerjala svojo dejavnost potrošniškega kreditiranja v Slovenijo, v kateri ima tožnik stalno prebivališče, kraj sklenitve spornih kreditnih pogodb pa z vidika citirane določbe Uredbe Rim I ni pomemben.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012112
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. URS člen 22. ZVPot člen 23, 24. ZTFI člen 212. OZ člen 3, 112, 119, 372.
Za presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, ne bo zadoščala abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo, temveč bo bistveno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti tožnikoma celovito pojasnjeno in ali je toženka tožnikoma razkrila informacije o kompleksnosti bančnega produkta, ki so bile njej, kot strokovnjakinji na bančnem področju, znane. Dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, je na toženki in ne na tožnikih.
ZVPNPP člen 3, 13. ZVPot člen 37, 37/2, 37/2-3, 37a, 37b, 37c, 37č. OZ člen 49, 131, 458, 459. ZMV člen 13. ZPP člen 7, 212.
prodaja rabljenega osebnega avtomobila - tržna cena vozila - zahtevek za plačilo vrednosti avtomobila - emisije toplogrednih plinov - goljufija (prevara) - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin - homologacija vozil - izpust škodljivih snovi - stvarna napaka - odgovornost prodajalca in proizvajalca - nepoštena poslovna praksa - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda zaradi strahu - pozitiven pogodbeni interes - negativni pogodbeni interes - pavšalne navedbe - trditveno in dokazno breme - izvedenec avtomobilske stroke
Vgradnja programske opreme, ki je pri testnem (laboratorijskem) preizkusu, kot podlagi za homologacijo in opredelitev lastnosti vozila, optimizirala izpuste dušikovega oksida (NOx), je nepoštena poslovna praksa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00011273
ZVPot člen 37, 37a, 37b. OZ člen 299, 347, 633, 633/1, 634, 634/1, 634/2, 635, 635/2. ZPP člen 7, 212.
podjemna pogodba - nepravilna izpolnitev - napaka v gradnji in izvedbi obrtniško instalacijskih del - znižanje plačila - odgovornost za stvarne napake - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - notifikacija napak - pravočasno obvestilo o napaki - nesklepčen pobotni ugovor - ugovor zastaranja obresti - zakonske zamudne obresti - akcesorna terjatev - trditveno in dokazno breme
Naročnik se je zahtevku izvajalke upiral s pobotnim ugovorom za znižanja plačila po podjemni pogodbi, ne da bi pravočasno grajal stvarne napake glede izvršenega posla. Pravočasno obvestilo o napakah je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Sicer izgubi pravice, ki bi jih lahko uveljavil zaradi napak, podjemnikova odgovornost za napake pa preneha.
Ni utemeljen ugovor glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti s sklicevanjem na 347. člen OZ, saj v obravnavanem primeru vtoževane zamudne obresti predstavljajo zgolj akcesorno terjatev h glavni terjatvi. Navedeni ugovor bi bil relevanten le, če bi plačilo zakonskih zamudnih obresti tožnica vtoževala kot samostojno terjatev.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VSL00012113
Uredba o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili (2010) člen 19, 19/1, 19/1-13, 19/3. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil člen 1, 1/1, 5, 5/1, 5/2. URS člen 28, 28/1.
zakonski znaki prekrška - odločba o prekršku - zahteva za sodno varstvo - obstoj prekrška - načelo zakonitosti - zdravstveni nadzor živil - prehrana - kakovost živil - promet z živili
Pri razlagi določbe 13. točke prvega odstavka 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili je treba izhajati iz namena zakonodajalca; drugačna interpretacija pa bi izničila smisel zakonodaje o higieni živil in uradnega nadzora nad živili, to je varnega živila za potrošnike kot šibkejše stranke.
Glede na razlago materialnih in prekrškovnih določb v njihovi smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti ter soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin in pravne ureditve celote, je mogoče zaključiti, da je v 13. točki prvega odstavka 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili sankcionirano ravnanje pravne osebe, če ne zagotavlja skladnosti z zahtevami iz prvega oziroma drugega odstavka 5. člena Uredbe 852/2004/ES glede stalnega postopka ali postopkov, ki temeljijo na načelih HACCP, določenimi v (internih) navodilih pravne osebe.
Pogodbeni pogoji morajo biti napisani v jasnem in razumljivem jeziku, kar pomeni, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev.
Tožnica je s sklenitvijo pogodbe prevzela obrestno in valutno tveganje, saj je bila višina anuitet odvisna od višine variabilne referenčne obrestne mere in gibanja tečaja švicarskega franka v razmerju do domače valute. Pritožnica pa zanemari, da je to tveganje vključevalo tako možnost, da se bosta tečajno razmerje in višina obrestne mere gibala v njeno škodo, kakor tudi možnost, da se bosta gibala v njeno korist.
Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe prevzela enako tveganje kot ga je prevzela tožnica, saj slednja ne trdi, da je tožena stranka že ob sklenitvi pogodbe vedela ali lahko predvidela bodoče gibanje tečaja in obrestne mere in tudi ne, da bi v okviru pogodbenih določb svoje tveganje omejila ali izključila. O očitnem nesorazmerju oziroma znatnem neravnotežju v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ki bi obstajalo že v času sklenitve kreditne pogodbe, zato ni mogoče govoriti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00010707
ZPP člen 8, 115, 214. ZPotK-1 člen 20, 20/1, 27, 27/3. OZ člen 190. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 15, 16, 16/1, 17. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 6, 6/1, 6/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - upravno izplačilna prepoved - potrošnik - potrošniška pogodba - potrošniška kreditna pogodba - odstop od terjatve - neupravičena pridobitev - pasivna legitimacija - dogovor o pristojnosti - dogovor o uporabi tujega prava - uporaba slovenskega prava - kogentne določbe - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - trditveno in dokazno breme - izvedba naroka v odsotnosti tožene stranke - pristojnost slovenskega sodišča - zakoniti zastopnik stranke - neopravičena odsotnost z naroka - zdravniško opravičilo
Ker lahko tožnica v skladu s prvim odstavkom 16. člena Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodiščem v državi članici, v kateri ima ta stranka svoje prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče – tožnica pa ima stalno prebivališče v R Sloveniji – je pravilna odločitev prvega sodišča, da je podana pristojnost slovenskega sodišča. V pogodbi sklenjeni dogovor o pristojnosti sodišča R Češke ne zadosti pogojem 17. člena uredbe; sklenjen bi namreč moral biti po nastanku spora.
Izhajajoč iz dejstva, da ima tožnica stalno prebivališče v R Sloveniji, čemur toženec ni ugovarjal, je pravilna odločitev prvega sodišča, da je v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I treba uporabiti pravo R Slovenije. Tožnica in kreditodajalec sta se sicer res dogovorila o uporabi prava R Češke, vendar pa je pravilno nadaljnje razlogovanje prvega sodišča, da v skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I izbira prava potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih po pravu R Slovenije ni dogovorjeno odstopanje z dogovorom. Zato se je prvo sodišče pravilno oprlo na določbe ZPotK-1. Gre za kogentne določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati. Ker je pogodba nična, je za odločitev v obravnavani zadevi treba uporabiti pravo R Slovenije tudi na podlagi prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim. I.
OZ člen 265, 266, 468, 468/1, 479. ZVPot člen 37, 37b, 37b/3, 37c, 37c/1, 37c/2. ZPP člen 7, 212, 286, 286b.
kritni kup - stvarna napaka - razpravno načelo - prekluzija trditev in dokazov - prodajna pogodba - notifikacijska dolžnost - jamčevalni zahtevek - odprava napak na vozilu
"Kritni kup" ni vrsta pravega jamčevalnega zahtevka. Vendar položaj kritnega kupa ni zakonsko neurejen; urejata ga določbi 265. in 266. člena OZ; njuna zakonska predpostavka pa je predhodna notifikacija - upnik (kupec) mora pred tem obvestiti dolžnika (prodajalca), da bo prehodno na svoje stroške opravil kupil stvar ali storil tisto, kar bi moral dolžnik. V dvostranskih pogodbah mora namreč zakonodajalec uravnoteženo (sorazmerno) varovati koristi obeh strank, tudi kršitelja pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00009113
OZ člen 3, 8, 86, 86/1, 86/2, 88, 112, 112/1, 112/4, 119, 372. ZPP člen 274, 274/1, 343. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1. ZBS-1 člen 4, 11, 12. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 12, 6, 7, 7/1, 7/1-9.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - denarne obveznosti - denarne obveznosti v tuji valuti - dogovorjena obrestna mera - prosto urejanje pogodbenih razmerij - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - kreditna sposobnost - nemoralna pogodba - oderuška pogodba - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - načelo enake vrednosti dajatev - sklenitvena pogodbena faza - ničnost pogodbe - razveza pogodbe - bistveno spremenjene okoliščine - rebus sic stantibus - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo afirmacije pogodb - dokazna pravila - dokazna ocena - dokazni standard prepričanja
Toženka ex ante, v trenutku sklepanja predmetnih kreditnih pogodb, trenutka oziroma sploh obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja nikakor ni mogla poznati niti ga s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti napovedati ali pričakovati. Objektivno gledano to namreč ne izvira iz njene sfere in na to tudi ni imela nikakršnega vpliva. Gre za absolutno domeno nacionalne švicarske centralne banke, ki vodi in izvaja monetarno politiko Švice, ki ni članica EU.
Vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. čl. OZ), vendar pa ima kršitev tega načela za posledico ničnost pogodbe šele, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Ker sta bili kreditni pogodbi sklenjeni v tuji valuti, je z vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF morajo tožniki vrniti, in ne, koliko to znaša v EUR. Po presoji sodišča v trenutku sklepanja med obveznostjo toženke in tožnikov zato ni bilo znatnega neravnotežja oziroma ga ti ne pojasnijo. Znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za tožnike, ker je anuiteta v CHF zanje zaradi padca evra postala dražja, je nastopilo šele kasneje in ni bilo predvidljivo v takšnem obsegu.
Tožniki bi se kot povprečno preudarni in pozorni potrošniki morali zavedati in bi se tudi lahko zavedali (ali so v resnici se, je v vsakem primeru zunanjemu svetu nedostopno dejstvo), da lahko pride do nihanja tečaja, tudi do večjega, in s tem spremembe vrednosti obroka v EUR. To oceno samo po sebi podpira dejstvo dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju, saj je bil kredit najet za dobo 20 let. Vsakemu povprečno razumnemu in preudarnemu človeku mora biti jasno, da v tako dolgem času lahko pride med vrednostjo valut tudi do večjih sprememb, ne le minimalnih. Ker je bilo to odvisno ravno od kvantitete teh sprememb in je bilo to negotovo tudi za toženko, pogodba v času sklepanja ni ustvarjala znatnega neravnovesja med strankama, kar podpira tudi dejstvo, da se je nekaj časa tečaj CHF proti evru za vpliv na tožnikove anuitete obrokov gibal ugodno, nato je začel sprva padati postopoma, vse to pa se je dogajalo v razponu več let.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00009811
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2, 6, 6/1. OZ člen 86, 86/1, 86/2, 112, 112/2, 112/4, 119. ZVPot člen 21, 22, 22/2, 23.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - varstvo potrošnika - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - tuja valuta - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost organizacije za plačilni promet - vsebina pojasnilne dolžnosti - obseg pojasnilne dolžnosti - informirana privolitev - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - ničnost pogodbe - ničnost kot skrajna sankcija - oderuška pogodba
Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bi bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Šele če bo odgovor na to vprašanje pozitiven, je mogoče zaključiti, da je bila tožnikova odločitev o najemu kredita v tuji valuti premišljena in informirana.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00008794
ZIZ člen 20a, 20a/3. ZPotK-1 člen 15, 15/2, 15/3. OZ člen 5, 6, 82, 83.
neposredno izvršljiv notarski zapis - potrošniški kredit - predčasna zapadlost kreditne obveznosti - odpoklicno upravičenje - vročanje - naslov dolžnika
Po naravi stvari se razume, da stranka o pravno pomembnih stvareh obvešča nasprotno stranko na naslov, ki mu ga sporoči nasprotna pogodbena stranka.
Poslani pisanji sta pravilno poslani, če sta poslani na naslov, ki je bil določen kot dolžnikov naslov v kreditni pogodbi, kljub temu, da dolžnik po kreditni pogodbi upniku ni bil dolžan sporočati novega naslova. Načelo vestnosti in poštenja namreč zahteva, da je takrat, ko naslovnik onemogoči sprejem (kar se je zgodilo v tem primeru, ko se je preselil in upnika o tem ni obvestil), treba šteti, da je sprejem opravljen takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja.
V kaznovalnem pravu (področje kaznivih dejanj in prekrškov) je ključno spoštovanje načela zakonitosti in s tem določenosti tudi v prekrškovnem materialnem pravu, katerega namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni, kajti v primeru, če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, je na ta način prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, to načelo pa se tudi na področju prekrškovnega prava izraža z večkrat v sodni praksi obrazloženo zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu protipredpisnega ravnanja odločbe prekrškovnega organa oziroma sodišča, ki odloča v prekrškovni zadevi.
Odločba prekrškovnega organa mora poleg abstraktne pravne norme, vsebovati tudi opis dejanja, s katerim je prekršek storjen, torej kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine, ki se nanašajo na storitev prekrška, kajti le tako v izreku natančno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne prekrškovne norme omogoča posameznemu storilcu, ki se v prekrškovnem postopku znajde, tudi učinkovito obrambo in le takšen opis prekrška predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zameji prekrškovni organ v odločbi oziroma v navedbah v obdolžilnem predlogu, takšno ravnanje omogoča v nadaljevanju postopka sodišču pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju prekrška.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00008513
URS člen 28, 28/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3-4, 4, 4/1, 4/2, 5, 5/1, 6, 7, 7-19, 15, 15/1, 15/1-3, 15/2. OZ člen 207, 207/1, 209, 209/1.
zavajajoča poslovna praksa - zakonski znaki prekrška - odločba o prekršku - obstoj prekrška - zahteva za sodno varstvo - izročitev - razumen rok - načelo zakonitosti - javna obljuba nagrade
Pravna oseba mora potrošniku izročiti nagrado ali ustrezno nadomestilo v razumnem roku.
Kot razumen rok je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.