IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODSTVO
VSL0075860
ZIZ člen 15, 21, 21/1, 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-5, 71, 71/1, 71/1-5. ZPP člen 7, 7/1, 13, 337, 337/1. ZS člen 3.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa – primernost izvršilnega naslova za izvršbo – določljivost terjatve – objektivna določljivost terjatve – mesečni indeks inflacije – ugovor zoper sklep o izvršbi – trditveno in dokazno breme – razlogi za ugovor – ničnost izvršilnega naslova – načelo stroge formalne legalitete – uveljavljanje ničnosti izvršilnega naslova – odlog izvršbe na predlog dolžnika – sodna praksa kot pravni vir – predhodno vprašanje v izvršilnem postopku
Dolžnik s pritožbenim vztrajanjem, da mesečni indeks ni (določljivo) opredeljen, ne da bi obenem izpodbijal njegovo javno objavo in prosto dostopnost, ne more biti uspešen. Obveznost dolžnika v tem delu izvršljiva, saj opredelitev povišanja najemnine v notarskem zapisu omogoča natančno določitev upnikove terjatve na podlagi objektivnih meril in s tem njeno realizacijo v izvršilnem postopku. Ker torej upnik tudi v delu, ki se nanaša na povišanje najemnine skladno z mesečnim indeksom inflacije, razpolaga z izvršilnim naslovom, je breme dokazovanja (ne)obstoja ali drugačne višine terjatve na dolžniku.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – SODSTVO
VSL0086121
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23, 23/1, 31. KZ člen 111, 111/1, 111/1-5, 112, 112/6, 169, 169/1, 169/2, 178, 178/2. KZ-1 člen 91, 91/2. ZKP člen 10, 293, 293/3, 357, 357-4, 370, 370/1, 370/1-2, 372, 372-3, 402, 402/3. ZS člen 1, 1/3.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – razžalitev – ustavitev kazenskega postopka – absolutno zastaranje kazenskega pregona – kršitev kazenskega zakona – zmotna uporaba materialnega prava – pravnomočnost sodbe – prenehanje teka zastaranja kazenskega pregona – načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS – razveljavitev pravnomočne sodbe – izredna pravna sredstva – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – preizkus zakonitosti razveljavljene pravnomočne sodbe – neobrazložen odstop od poenotene sodne prakse – trajanje postopka po razveljavitvi pravnomočne sodbe – 2-letni rok za pravnomočen zaključek novega sojenja – odločba Ustavnega sodišča – obvezna veljava odločb Ustavnega sodišča RS – odnos strožjega oziroma milejšega kazenskega zakona – ustavna pritožba – pravno sredstvo sui generis – presoja pravnih posledic razveljavitve pravnomočne sodbe z ustavno odločbo – jezikovna (gramatikalna) in namenska (teleološka) razlaga določb kazenskega zakona ter odločb Ustavnega sodišča RS – kršitev ustavnih pravic – enakost pred zakonom – enako varstvo postopkovnih pravic – prepoved oblastne samovolje – pravna varnost – načelo zaupanja v pravo – Republika Slovenija kot pravna država – sojenje v razumnem roku – prepoved spremembe na slabše v postopku po razveljavitvi obsodilne sodbe – prepoved reformatio in peius – pravni interes – kazenskopravna rehabilitacija – ugoditev pritožbi tožilca – razveljavitev sklepa
S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če je pravnomočna sodba razveljavljena, se zakonske določbe o zastaranju v postopku nove razsoje ne uporabljajo. Gre namreč za postopek, ki je namenjen sanaciji instančno ugotovljenih kršitev, ne pa za vnovični kazenski pregon.
Postopek novega sojenja mora biti končan v roku dveh let od razveljavitve prejšnje pravnomočne sodbe. V primeru uporabe KZ-1 kot materialnega predpisa se mora sodišče pri tem opreti na določbo drugega odstavka 91. člena, v primeru uporabe KZ pa na ustavno odločbo U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008. Ureditvi sta vsebinsko enaki, zato ni mogoče govoriti o odnosu strožjega ali milejšega zakona.
Ne glede na to, da drugi odstavek 91. člena KZ-1 (strogo jezikovno) ureja procesno situacijo razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku odločanja o „izrednem pravnem sredstvu“, je v skladu z namensko razlago pravne ureditve kot temelj za razveljavitev pravnomočne sodbe treba šteti tudi ustavno odločbo v postopku presoje ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva. Tudi v tem primeru velja 2-letni rok za pravnomočen zaključek ponovljenega sojenja.
Pravilo o prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius) preprečuje, da bi bila odločitev v novem postopku v obtoženčevo škodo. Nedvomno pa je v pravnem interesu obtoženega, da doseže kazenskopravno rehabilitacijo večje teže, ki jo v odnosu do ustavitve kazenskega postopka ali zavrnitve obtožbe zaradi zastaranja kazenskega pregona predstavlja (potencialna) oprostilna sodba.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - SODSTVO
VSL0075332
URS člen 121, 125. OZ člen 131, 131/1, 132, 190, 190/1. ZASP člen 122, 130, 130/1, 146, 146/1, 158, 158/1, 158/2, 164, 164/1, 168, 168/1. ZS člen 109, 109/1.
sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - pravna narava skupnega sporazuma - podzakonski akt - exceptio illegalis - tarifa - razlikovanje med uporabniki - neupravičena pridobitev - odškodninski zahtevek - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - povrnitev škode in civilna kazen - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - monopolni položaj kolektivne organizacije - omejitev pogodbene avtonomije - dolžnost sklepanja pogodb (kontrahirna dolžnost) - vezanost sodnika na ustavo in zakon - odločba SEU
Kolektivna organizacija lahko, če zavezanec prostovoljno ne plača nadomestila za predvajanje fonogramov, uveljavlja zahtevek na temelju prvega odstavka 131. člena OZ ali prvega odstavka 190. člena OZ.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODSTVO
VSL0069183
ZIZ člen 9, 9/3. ZPP člen 112, 112/1, 112/2, 142, 142/3, 142/4. ZS člen 83, 83/3.
vročanje sodnih pisanj – fikcija vročitve – sodne počitnice – tek rokov – prepozna pritožba
Petnajstdnevni „rok“ za nastop vročitve s fikcijo kljub svojemu poimenovanju ne predstavlja pravega procesnega roka v smislu ZPP, saj gre le za zaključno fazo procesnega dejanja vročanja, po opravi katere šele lahko začnejo teči procesni roki, kar posledično pomeni, da se lahko izteče na soboto, nedeljo ali praznik in tudi med sodnimi počitnicami.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODSTVO – ODVETNIŠTVO
VSL0075326
OZ člen 3, 9, 17, 17/1, 17/2, 74, 86, 88, 88/1. ZASP člen 146, 146/1, 157, 157/4, 157/4-1, 157/6, 158, 158/1, 164, 164/1, 168. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1, 14. ZPP člen 39, 39/1, 154, 154/1. ZS člen 103, 103/2. ZOdvT tarifna številka 3102. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti člen 12.
plačilo nadomestila za javno uporabo fonogramov – omejitev pogodbene avtonomije – skupni sporazum o višini nadomestila – tarifa – ničnost – predpisana vsebina pogodbe – dolžnost sklepanja pogodb (kontrahirna dolžnost) – pravna narava skupnega sporazuma – višina nadomestila – razlikovanje med uporabniki – prehodna doba za sklenitev pogodb z uporabniki – dolžnost izpolnitve obveznosti – varstvo pravic – pravdni stroški – povrnitev stroškov izterjave – uporaba ZPreZP-1 – dejavnost kolektivnih organizacij – nagrada za narok – kilometrina – prireditev – prosta izbira odvetnika
Določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko pod pogoji iz SS 2006, s katerimi bi se toženi stranki na nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP.
Če pogodbeni stranki kršita tiste predpise, ki določajo obvezno vsebino pogodbe, pogodba ni neveljavna. Ker sta izrazili soglasno voljo za sklenitev pogodbe s predpisano vsebino, naj ta pogodba takšno vsebino tudi ima. Sklenitev pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov na podlagi neveljavne tarife (T 2005) ima zato za posledico, da znaša pogodbeni znesek nadomestila ex lege toliko, kot ga določa veljavna tarifa (SS 2006).
Izbira odvetnika v Republiki Sloveniji je prosta in, še posebej, tudi za stranko, smotrna prav v zadevah, v katerih je potrebno posebno znanje. V tej zadevi je šlo za spor s področja avtorskega prava, za katerega je zakonodajalec določil pristojnost enega samega prvostopenjskega sodišča za celo državo. Takšno sodišče je torej specializirano za odločanje v takšne vrste zadevah. Zanj je spor lahko preprost in rutinski, takšen pa ne bi bil za nespecializiranega odvetnika. Iz tega razloga pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je bil upravičen tudi strošek kilometrine.
ZIZ člen 38, 38/5, 43, 43/2. ZOdvT tarifna številka 3465. ZS člen 3.
delni umik predloga za izvršbo – izvršilni stroški – obrazložena vloga – potrebni stroški – nagrada za druge obrazložene vloge, če gre za izvršbo za uveljavitev denarne terjatve na premične stvari – sodna praksa kot pravni vir
Vloge, s katero upnik omejuje oziroma umika predlog za izvršbo (oziroma predlaga utesnitev izvršbe), ni utemeljeno šteti za obrazloženo vlogo, ker ZIZ, ki ureja umik in omejitev predloga za izvršbo, ne zahteva obrazložitve. Zadošča že izjava o omejitvi oziroma umiku predloga ali sporočilo sodišču, da je terjatev delno plačana. Kadar pride do delnega poplačila upnika z rubežem in prenosom denarnih sredstev, ki ga je opravila banka v okviru izvrševanja pravnomočnega sklepa o izvršbi neodvisno od volje strank, pa to obvestilo upnika sodišču o opravljenih izvršilnih dejanjih niti ni potrebno, saj je banka tista, ki mora izvrševati pravnomočen sklep o izvršbi z upoštevanjem vseh omejitev in vseh ostalih določb ZIZ in sodišče tudi obvestiti o opravljenem poplačilu.
odškodninska odgovornost države – povrnitev premoženjske škode – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – dolgotrajnost postopka za določitev nujne poti – pravica do povračila škode – škoda – nastanek stroškov – vzročna zveza
Ključni razlog za to, da tožnik (še) ni mogel začeti z gradnjo hiše, je v tem, da je želel graditi na nepremičnini, ki ni imela redne neposredne povezave z javnim cestnim omrežjem, in ne zatrjevana dolgotrajnost postopka za določitev nujne poti. Nedopustno ravnanje toženke je bilo kvečjemu eden od pogojev za nastanek (morebitne) škode (zaradi kasneje začete gradnje), ne pa odločilni pogoj. Pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in škodo torej ni.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DAVKI - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL0070105
URS člen 121, 125. ZASP člen 122, 130, 130/1, 153, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/2, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/1, 157a/2, 157b, 157b/1, 157b/3, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 158/2, 164, 164/1, 168, 168/3. ZS člen 3, 3/1, 103, 103/2, 109, 109/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 33, 33/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13. OZ člen 74, 131, 131/1, 132, 164, 190, 198. ZPP člen 43, 214, 214/2. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4, 4/2, 12. Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 1, 1/2.
sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - pravna narava skupnega sporazuma - podzakonski akt - exceptio illegalis - tarifa - neupravičena pridobitev - odškodninski zahtevek - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - povrnitev škode in civilna kazen - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - monopolni položaj kolektivne organizacije - omejitev pogodbene avtonomije - dolžnost sklepanja pogodb (kontrahirna dolžnost) - davek na dodano vrednost (DDV) - plačilo DDV - predmet obdavčitve - trditvena podlaga - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - povrnitev pravdnih stroškov - vezanost sodnika na ustavo in zakon - enotna sodna praksa - odstop od ustaljene sodne prakse - pravna varnost
Nižja sodišča imajo pravico odstopiti od oblikovane sodne prakse VSRS, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.
Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je navedla vsa pravno pomembna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ, kot tudi elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ, sodišče prve stopnje zahtevka ni zmotno opredelilo za odškodninskega.
Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju razlik bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.
Skupni sporazum ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Sodišče je vezano le na ustavo in zakone, pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom.
poziv na dopolnitev tožbe – rok za dopolnitev tožbe – sodne počitnice – tek roka
Po sodnih počitnicah rok ne prične teči znova. Nastop sodnih počitnic njegov tek le prekine. Od prvega dne po izteku sodnih počitnic pa rok teče naprej.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DAVKI - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL0081527
URS člen 125. ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 156, 156/2, 157, 157/3, 157/4, 157/4-3, 157/5, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 168, 168/1, 168/2, 168/3. ZASP-B člen 17. Skupni sporazum o višini
nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4, 4/2, 12. OZ člen 131, 131/1, 164, 164/1. ZPP člen 39, 39/3, 311, 311/1, 311/2, 311/3. KZ-1 člen 25. ZS člen 103, 103/2. ZDDV-1 člen 3, 3/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13.
sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - javna priobčitev komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj - obseg veljavnosti - javna objava - dolžnost skleniti pogodbo (kontrahirna dolžnost) - exceptio illegalis - odškodninski zahtevek - povrnitev škode - civilna kazen - DDV - stroški terenskega preverjanja - predpravdni stroški - spori o pravicah iz intelektualne lastnine - izključna krajevna pristojnost okrožnega sodišča - specializirani odvetnik - pravica do proste izbire pooblaščenca - povrnitev pravdnih stroškov - kilometrina - uspeh v postopku
Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi kolektivne organizacije (odločba US RS, št. U-I-149/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik vključno s tarifo splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj.
Skupnemu sporazumu ni mogoče pripisati lastnosti pogodbe obveznostnega prava. Ker ima (enostransko) sprejeta tarifa pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti, ne glede na to, da skupni sporazum ni enostransko dejanje kolektivne organizacije.
Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih
„podzakonskih“ predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo.
USTAVNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODSTVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075263
URS člen 121, 125. ZASP člen 80, 122, 130, 130/1, 146, 146/1, 153, 153/1, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/2, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 157a, 157a/2, 158, 158/1, 158/2, 164, 164/1, 168, 168/1, 168/3. OZ člen 190, 190/1, 198. ZS člen 109, 109/1. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005). Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006).
kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivnih organizacij - obvezno kolektivno upravljanje - sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - tarifa - skupni sporazum o višini nadomestila - pravna narava skupnega sporazuma - monopolni položaj kolektivne organizacije - civilna kazen - poročanje o priobčevanju fonogramov - omejitev pogodbene avtonomije - kontrahirna dolžnost - stroški terenskega preverjanja - enotna sodna praksa - obrazložen odstop od sodne prakse
Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006, bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006 in uporabi T 2005 nesorazmerno drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - SODSTVO
VSL0080672
URS člen 125. ZASP člen 156, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157b, 157b/1, 157b/2, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 158/2, 168. ZS člen 3, 3/1, 109, 109/1. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 12.
kršitev avtorske sorodne pravice - plačilo nadomestila za uporabo fonogramov - ustaljena sodna praksa - tipska zadeva - omejitev pogodbene avtonomije - dolžnost sklepanja pogodb (kontrahirna dolžnost) - nesklenitev pogodbe - skupni sporazum o višini nadomestila - pravna narava skupnega sporazuma - primerno nadomestilo - tarifa - civilna kazen - stroški terenskega preverjanja
Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – SODSTVO – USTAVNO PRAVO
VSL0081523
URS člen 125. ZASP člen 122, 130, 130/1, 153, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/1, 157a/2, 157b, 157b/1, 157b/3, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 158/2, 164, 164/1, 168, 168/3. ZASP-B člen 17. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4, 4/2, 12. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 1, 1/2. OZ člen 131, 131/1, 132, 164, 190, 198. ZS člen 109, 109/1.
sorodne pravice – pravice izvajalcev – pravice proizvajalcev fonogramov – javna priobčitev komercialnih fonogramov – nadomestilo za uporabo fonogramov – primerno nadomestilo – skupni sporazum o višini nadomestil – tarifa – neupravičena pridobitev – odškodninski zahtevek – višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve – kolektivno upravljanje avtorskih pravic – monopolni položaj kolektivne organizacije – omejitev pogodbene avtonomije – dolžnost skleniti pogodbo (kontrahirna dolžnost) – povrnitev škode – civilna kazen – stroški terenskega preverjanja – vezanost sodnika na ustavo in zakon – enotna sodna praksa – odstop od ustaljene sodne prakse – pravna varnost
Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve
obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga
bo uveljavljala. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je navedla vsa
pravno pomembna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ, kot tudi elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ, sodišče prve stopnje zahtevka ni zmotno opredelilo za deliktnega.
Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da skupni sporazum ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila tarife tožeče stranke. Ob upoštevanju razlik bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - sklepčnost tožbe - kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - obvezno kolektivno upravljanje - dolžnost uporabnikov do obveščanja - sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - tarifa - skupni sporazum o višini nadomestila - monopolni položaj kolektivne organizacije - civilna kazen - omejitev pogodbene avtonomije - dolžnost skleniti pogodbo ( kontrahirna dolžnost ) - stroški terenskega preverjanja - enotna sodna praksa - obrazložen odstop od sodne prakse - odločitev o pravdnih stroških - odvetniške storitve - obračun DDV
Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Posebej, ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precedenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen zaradi zagotavljanja pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja.
Dokazi na presojo sklepčnosti nimajo vpliva.
V prid stališču, da je podana podlaga za izrek maksimalne zagrožene kazni, je tožeča stranka v tožbi med drugim navedla „da v pravu velja domneva, da vsakdo pozna pravo, nepoznavanje prava pa zato škodi“, da „je bil zakon, ki je za predmetno zadevo relevanten (ZASP), javno objavljen in bi se tožena stranka mogla oziroma morala seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“, o relevantnih členih omenjenega zakona pa bi se „morala oziroma mogla seznaniti najkasneje ob terenskem ogledu“ ter „da se je o problematiki plačevanja nadomestil govorilo v širši javnosti“. S temi abstraktnimi navedbami pa tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljila tako zavržne ali trdovratne kršitve varovanih pravic, da bi bil na mestu izrek maksimalne civilne kazni.
PRAVO EVROPSKE UNIJE – SODSTVO – USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0066653
ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5. ZS člen 113a, 113a/1. KZ-1 člen 196, 249. KZ člen 205. ZKP člen 378.
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU – obvestilo o seji pritožbenega senata – evropski nalog za prijetje in predajo – preslepitev – goljufija – poslovna goljufija – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev – dvojna kaznivost – davčna zatajitev – velika premoženjska korist – razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe – zastaranje kazenskega pregona – predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) – enako varstvo pravic
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da ENP ni bil pravilno izpolnjen oziroma da gre v njem za napako. Nobenega dvoma ni, da je v ENP označena rubrika „preslepitev“, kamor spada tudi goljufija, pri čemer pritožbeno sodišče sprejema razloge sklepa, da goljufija obsega vse vrste goljufij (torej tudi t.i. poslovno oziroma poklicno).
Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da v opisu dejanja pod točko III/1 niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja (nobene) goljufije. Opis dejanja namreč obsega očitek, da v 26 primerih (za 26 delavcev) zahtevana oseba socialni blagajni Berlinskega gradbenega obrtnega združenja ni prijavila delavcem izplačanih neto plač, zaradi česar ji je bilo za 787.660,00 EUR zaračunan premajhne prispevek za socialno blagajno. Iz tega zapisa torej izhaja očitek, da naj bi zahtevana oseba dala lažne podatke, oškodovan pa naj bi bila socialna blagajna in ne posamezni delavci. Ni zato mogoče pritrditi pritožbi, da bi v tem primeru lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev.
Sodišče prve stopnje je v sklepu zavzelo stališče glede dvojne kaznivosti za dejanja, opisana pod točko III/2, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dvojne kaznivosti ni ugotavljalo in zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Čeprav iz opisa dejanja ne izhaja neposredni očitek, da so bili oškodovani (57) delavci, pač pa „socialna blagajna“, država odreditve pa je v Evropskem nalogu za predajo to kaznivo dejanje označila tudi kot kataloško kaznivo dejanje – poslovna goljufija, so prepričljivi zaključki sklepa, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, da naj bi iz opisa dejanja izhajali tudi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. Nima pa prav pritožba, da za to (oziroma za ta) kazniva dejanja niso izpolnjeni pogoji za izročitev. Razlogovanje pritožbe, da je za to kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji kazenski pregon že zastaral, je pravno zmotno.
Sicer pa je po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon zastaral, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon. V konkretnem primeru pa sodišče v Republiki Sloveniji ne bi bilo pristojno za kazenski pregon za ta kazniva dejanja, ki so bila storjena v tujini, zahtevana oseba pa je tuj državljan.
Prav ima sicer pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga zagovornika zahtevane osebe za prekinitev postopka odločanja o ENP zaradi postavitve predhodnih vprašanj sodišču EU, vendar ni pravilno stališče pritožbe, da zaradi tega sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da opis dejanja v Evropskem nalogu za predajo vsebuje zakonske znake goljufije, se je opredelilo tudi do predloga zagovornikov, saj je ocenilo, da njihovi pomisleki niso utemeljeni. Sicer pa ZS v prvem odstavku 113.a člena določa, da sodišče lahko prekine postopek in postavi vprašanje sodišču EU, ni pa tega dolžno storiti, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da bi sodišče moralo v sklepu obrazložiti, zakaj predlogu zagovornikov ni ugodilo.
ZS člen 14, 15, 16, 17. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1.
spor majhne vrednosti – triažni sodnik – kršitev postopka
Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi dejstva, ker je v zadevi odločala triažna sodnica, ni podana. V skladu z drugim odstavkom 23. člena Ustave v zadevah sodi lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Zakonski okvir za ureditev triaže predstavlja Zakon o sodiščih, ki v 14. do 17. členu opredeljuje zakonitega sodnika ter pravila glede dodeljevanja zadev.
SZ-1 člen 30, 30/1. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb člen 14, 29. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih najemnin člen 14. ZS člen 3, 3/1.
spor majhne vrednosti – upravnik – delitev stroškov obratovanja – sporočanje števila uporabnikov – exceptio illegalis – trditveno breme
Merilo za razdelitev plačila stroškov upravljanja mora biti postavljeno upoštevaje število posameznih delov stavbe, površine posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. Določilo Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, da se v primeru izostanka obvestila o tem koliko oseb biva v stanovanju, šteje, da je le teh 8, nima opore v zakonu.
Sodišče sodi v okviru ustave in zakonov. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti.
OZ člen 255, 256, 256/1, 256/2, 257, 257/1. ZS člen 109.
odplačni pravni posel - odplačni pravni posel med sorodniki – enoletni rok za vložitev tožbe – sodna praksa
Za izpodbijanje odplačnih poslov, sklenjenih med sorodniki, velja v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije enoletni rok za vložitev tožbe.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 142, 142/4. ZST-1 člen 34, 34/1, 34/4. ZS člen 83, 83/2.
fikcija umika pritožbe – neplačilo sodne takse – štetje roka za plačilo sodne takse – tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami – fikcija vročitve – preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da sodna taksa ni bila plačana
Upoštevajoč določbo 4. odstavka 142. člena ZPP in 2. odstavka 83. člena ZS se šteje, da je bil plačilni nalog toženi stranki vročen s fikcijo vročitve dne 27. 8. 2014 (sreda). V času sodnih počitnic (15. 7. 2014 do 15. 8. 2014) procesni roki ne tečejo, kar velja tudi za rok iz 4. odstavka 142. člena ZPP, ki določa, da se šteje vročitev za opravljeno s potekom 15-tega dne od puščenega obvestila o prispelem sodnem pismu v hišnem predalčniku (če naslovnik pisanja sam ne dvigne). Glede na naveden 15-dnevni rok za plačilo sodne takse v plačilnem nalogu z dne 9. 7. 2014, je ob pravilnem štetju rokov toženi stranki iztekel rok za plačilo sodne takse dne 11. 9. 2014 (četrtek), in ne dne 1. 9. 2014, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.