Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da citirani zakonski določbi sami po sebi nista neposredno izvršljivi, saj ne določata metodologije za izračun vrednosti ure neposredne pedagoške obveznosti in s tem za izračun dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela zaradi dodatne tedenske pedagoške obveznosti. Iz njiju izhaja zgolj merilo enakega obračuna ur neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti. To merilo pomeni, da dodatna pedagoška obveznost ne more biti obračunana manj ugodno od neposredne pedagoške obveznosti, kar je v izpodbijani odločitvi upoštevano.
Navedba tožnice, da se dokazi, katerih zavarovanje predlaga, nahajajo v sferi toženke, ki ima tako nad njimi nadzor, sama po sebi še ne predstavlja utemeljene bojazni oziroma razloga, ki bi kazal na to, da se predlagani dokazi z vpogledom v tožničina elektronska sporočila in vstope v zadevo A. s strani toženkinih uslužbenk B.B. in C.C. kasneje ne bi mogli izvesti oziroma da bo pozneje njihova izvedba težja. Zgolj teoretična možnost izbrisa relevantne elektronske komunikacije s strani toženke za zavarovanje dokazov ne zadošča. Tožnica bi morala konkretno pojasniti utemeljeno bojazen oziroma nevarnost uničenja dokazov s strani toženke (npr. kdo konkretno pri toženki bi to sploh storil in zakaj), česar pa ni storila.
S sklicevanjem na to, da je bila zgolj formalna (slamnata) direktorica, se nekdanja poslovodja svoje obveznosti plačila založenega predujma ne more razbremeniti. Bistveno namreč je, da je bila v sodni register vpisana kot direktorica družbe ter je s tem prevzela pravice in dolžnosti poslovodje. Med slednje sodi tudi obveznost poslovodje pravočasno vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti.
Izplačilo poslovne uspešnosti je po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 resda del tožničine plače, kar pa še ne pomeni, da je tudi element "delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev" v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1.
Toženkini delavci plačila za poslovno uspešnost niso prejemali na mesečni ravni, kot je zakonsko določeno plačilno obdobje za plačo (prvi odstavek 134. člena ZDR-1). Izplačilo poslovne uspešnosti so prejeli dvakrat letno (v odvisnosti od doseženega rezultata poslovanja za preteklo leto). Tožnica je poslovno uspešnost, ki ji je bila izplačana za koledarsko leto, za potrebe tega spora "pretvorila" v mesečni znesek tako, da jo je razdelila na 12 delov. Na tak način ni mogoče pravno veljavno doseči, da bi se vsaka posamezna dvanajstina poslovne uspešnosti štela za mesečno plačo v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Metodologija dvanajstin (za potrebe obračuna nadomestila plače) nima podlage v nobenem predpisu.
Ločiti je potrebno med stvarno pristojnostjo (vprašanje procesne narave) in materialnopravnim vprašanjem odgovornosti ene oziroma obeh toženk, kolikor bi ju bilo glede na nadaljnje navedbe v postopku mogoče opredeliti kot formalnega in dejanskega delodajalca ali drugo toženko kot odgovorno za varnost pri delu na skupnem gradbišču. Uveljavljen koncept odškodninske odgovornosti dejanskega delodajalca in formalnega delodajalca, na katerega sicer utemeljeno opozarja pritožba, ne vpliva na to, katero sodišče je pristojno za odločanje o tej odgovornosti, torej ne spremeni narave spora.
Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da pravdni stranki nista določili roka za vrnitev posojila, zato je v skladu z drugim odstavkom 574. člena treba ugotavljati, ali je mogoče rok ugotoviti iz okoliščin primera. Ker je ugotovilo, da tudi to ni mogoče, je po drugem delu drugega odstavka 574. člena OZ pravilno določilo primeren rok za vrnitev posojila. Pri tem je pravilno izhajalo iz stališč pravne teorije, da je treba v primeru nedoločenega roka posojilojemalcu omogočiti, da lahko posojilo porabi, in nato dodati še primeren čas, da si priskrbi enakovredne stvari iste kakovosti.
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Tretja oseba ni stranka pogodbe o posredovanju oziroma naročitelj in zato zgolj na podlagi pogodbe o posredovanju, sklenjene med nepremičninsko družbo in prodajalcem, ne more biti zavezana k plačilu provizije. Aktivnosti, ki jih nepremičninska družba opravlja s tretjo osebo, zato pomenijo nujna ravnanja, ki jih nepremičninska družba mora opraviti za izpolnjevanje svojih pogodbenih obveznosti do naročitelja. Ne more pa na tej podlagi nastati še dodatno pogodbeno razmerje s tretjo osebo.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik od toženke prejel primerno delovno obuvalo - gumijaste škornje, ki jih v času poškodbe po lastni odločitvi ni uporabljal. Ker je do zdrsa in padca prišlo prav zaradi tožnikove izbire neprimerne obutve, je štelo, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škodne posledice, ne pa toženka, ki mu je uporabo primerne obutve omogočila, saj mu je to obutev zagotovila. Odgovornost slednje tudi ni objektivna, ker delo čistilca ne pomeni opravljanja nevarne dejavnosti.
Vse navedeno je ustrezno presodilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, na podlagi katerih je dovolj zanesljivo ugotovilo, da so bili tožniku pred škodnim dogodkom zagotovljeni in izročeni ustrezni delovni škornji, ki pa jih v času škodnega dogodka nesporno ni nosil. Po vsem pojasnjenem sodišče druge stopnje prvostopenjsko dokazno oceno sprejema kot ustrezno in prepričljivo ter skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na njeni podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek.
Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje določilo dolžniku najkrajše možno preizkusno obdobje po petem odstavku 400. člena ZFPPIPP, saj po navedeni določbi preizkusno obdobje ne sme biti krajše od 1 leta. Dolžnik pa sploh ne zatrjuje, da bi upraviteljica podala ustrezen predlog niti da izpolnjuje pogoje za določitev krajšega preizkusnega obdobja od 1 leta (vendar ne krajšega od 6 mesecev) po določbi osmega odstavka cit. člena, tj. da nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev spadali v stečajno maso, ali da je znesek teh prejemkov neznaten, in da ni izgledov, da bi bil v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke, ali pridobiti premoženje večje vrednosti. Nasprotno, pritožbeno ni sporno, da se v stečajno maso mesečno stekajo sredstva iz naslova zasega dolžnikovih prejemkov, pričakovati pa je tudi zapuščino na podlagi sklepa o dedovanju. V tej luči se pokaže določitev preizkusnega obdobja 1 leta, kot ga je določilo prvostopenjsko sodišče, kot pravilna.
Očitek ravnanja, ki ne ustreza zahtevani skrbnosti, se nanaša na tožničino prepozno angažiranje nove pooblaščenke in ne na dejstvo, da je tožnica pooblaščenko zamenjala. Stranka ima pravico svobodno izbrati in zamenjati odvetnika, vendar to ne vključuje pravice zahtevati preložitve že dalj časa razpisanega naroka, če je potrebo po tem povzročila sama s pozno pooblastitvijo novega odvetnika.
Časovna stiska sedanje pooblaščenke ni nastala zaradi nepredvidljivega dogodka zunaj pritožničine sfere, temveč je bila posledica njene lastne odločitve, da po preklicu pooblastila več mesecev ne angažira drugega pooblaščenca. Sodna praksa je že zavzela stališče, da nepripravljenost novega odvetnika na narok ne pomeni upravičenega razloga za preložitev, kadar bi stranka tak položaj s pravočasnim ravnanjem lahko preprečila.
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju začetka teka zastaralnega roka izhajalo iz napačne dejanske podlage, ko je za izhodišče štelo izdajo spornih računov. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Te pravice pa tožeča stranka do tožene stranke ni pridobila z izdajo oziroma zapadlostjo računov, temveč šele takrat, ko je pridobila pravico terjati obveznost od tožene stranke, to pa je takrat, ko je ŠD C. kot njen pogodbenik prenehal obstajati (20. 20. 2018). Šele takrat so bili izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je dejansko prišlo do neupravičene obogatitve in posledično možnosti izterjave od tožene stranke.
Za odločitev je bistveno, katere konkretne informacije o tveganjih so bile dane tožnikoma v konkretnem primeru. Toženka bi mogla in morala vedeti, da lahko pride do znatnih sprememb tečaja in na to tožnika opozoriti, kar velja tudi za možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Pogoj za odškodninsko odgovornost toženke je tudi, da mora obstajati vzročna zveza med ugotovljenim opustitvenim ravnanjem in škodo, ki je nastala tožniku. Vzročna zveza med določenim opustitvenim ravnanjem in nastalo škodo je podana v primeru, če bi siceršnje izpolnjevanje predpisane dolžnosti oziroma predpisanega ravnanja preprečilo nastanek škode. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana tudi ta predpostavka odškodninske odgovornosti. Glede na povzeto mnenje izvedenca je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so formalnosti v smislu neopravljenega strokovnega izpita in vloge delovodje oziroma opustitev vsakršnega nadzora v vzročni zvezi z nastalo škodo. To pa pomeni, da v konkretnem primeru organizacijske opustitve glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, določitev odgovornega vodje del oziroma koordinatorja za varstvo pri delu, izdelava varnostnega načrta ...) niso vzročno povezane s škodo, ki mu je nastala.
Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko zato določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka.
Če bi dolžnik zakonsko domnevo o pravilni vročitvi lahko izpodbil že z zanikanjem, da je obvestilo o prispelem pisanju prejel, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam določil.
Obligacijski zahtevek glede posameznega predmeta delitve ni predhodno vprašanje za delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku.
Dejstvo, da se je po škodnem dogodku izogibal določenim krajem in je imel motnje spanja ter trajnejši občutek ogroženosti, sploh ob nenadnih zvokih ter približevanju neznanih oseb, kot je podrobno zatrjeval že v tožbi, namreč kaže na to, da je ravnanje toženca tudi sicer pomembneje poseglo v duševno integriteto tožnika. Duševno trpljenje tožnika, ko se je bal za osebno varnost, ki je tudi ustavno varovana osebnostna pravica (34. člen URS), se je intenzivneje odražalo predvsem v obdobju prvih štirinajst dni po škodnem dogodku, nato pa je postopoma pojenjalo, tako da je tesnobnost dva meseca po napadu izzvenela.
Sklepov o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic se ne vroča, ampak objavi, saj niti ZFPPIPP niti drug zakon ne določa, da bi se ta sklep strankam postopka vročal.
Šele po tem, ko so izpolnjene procesne predpostavke, se sodišče spusti v vsebinsko obravnavo pravnega sredstva ali vloge.
Če je oseba sicer imela položaj upnika v stečajnem postopku, pa je ta položaj izgubila, kot je to v obravnavani zadevi, se je potek stečajnega postopka ne tiče več in nima pravice vanj posegati ne z vlogami ne s pravnimi sredstvi. Drugače povedano: nima procesne legitimacije za poseganje v postopek.
Kot pravilno ugotavlja toženka v pritožbi, podaljšanje jamčevalnih rokov za stvarne stvarne napake kljub navedbi v pogodbi, da gre za "garancijske roke", ne predstavlja pogodbeno dogovorjene garancije v smislu odgovornosti za brezhibno delovanje stvari.
Za uspešno sodno uveljavljanje jamčevanja (odgovornosti) za stvarne napake v primerih, ko gre za potrošniško pogodbo o opravljanju gradbenih del, kot je bila sklenjena v obravnavani zadevi, morajo tako biti izpolnjene naslednje predpostavke: 1. da se je napaka pokazala v desetletnem jamčevalnem roku, ali če ne gre za napako v solidnosti gradnje v dveletnem jamčevalnem roku, oziroma v pogodbeno dogovorjenem daljšem jamčevalnem roku, 2. da je naročnik izvajalca pravočasno obvestil o tej napaki (v dveh mesecih, ko je zanjo izvedel, če gre za ostale napake, in v roku šest mesecev, če gre za napake v solidnosti gradnje), 2. in 3. da je naročnik sodno uveljavljal svoj zahtevek v dveh letih od obvestila o napaki.