Toženec v času, ko je tožnica vložila tožbo in tudi v času, ko mu je bila tožba poslana v odgovor, ni prebival na naslovu, kamor mu je bila tožba poslana, zato fikcija vročitve ni nastopila in tožba tožencu v odgovor ni bila vročena. S tem ko je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Ker so bili izpolnjeni pogoji za obročno plačilo sodne takse, zakonska domneva umika pritožbe ni mogla nastopiti, čeprav je pritožnik doslej plačal samo enega od dveh dolgovanih obrokov. Sodišče prve stopnje bi moralo neplačani obrok oziroma preostanek dolgovane sodne takse izterjati.
določitev preživnine – odmera preživnine – preživninske potrebe otroka – strošek rojstnodnevnih zabav – standard staršev – preživninske zmožnosti staršev
Sodišče je med priznanimi stroški upoštevalo tudi strošek za dečkove počitnice, vendar v taki višini, kot pred razpadom zakonske skupnosti. Standard, ki ga je imel deček glede preživljanja počitnic, je s tako odmero ohranjen. Pri določanju preživnine ne predstavlja nikakršnega kriterija primerjava med tem, koliko v regiji, kjer deček živi, porabijo za preživljanje počitnic ostale družine.
Ob ugotovitvi, da se otrok rojstnodnevnih zabav z darili udeležuje, strošek pa starša zmoreta, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ga je priznalo.
prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin – začasna odredba – zavarovanje z začasno odredbo – skupno premoženje zakoncev – delež na skupnem premoženju – skupna lastnina – solastninska pravica
Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da nepremičnine sodijo v skupno premoženje, pa tudi polovični delež na njem. Zavarovanja njene terjatve zato ni mogoče omejiti le na polovico, saj nepremičnine še vedno sodijo v skupno premoženje, obe stranki pa imata do nje celotno pravico oz. sta v razmerju do nje v skupnosti.
identiteta med obtožbo in sodbo - odločilna dejstva in okoliščine - kraj storitve kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje - ena sodna odločba
Obtoženčev zagovornik nima prav, ko trdi, da je bila kršena identiteta med obtožbo in obsodbo s tem, ko je v opisu dejanja pod točko 1 obtožbe navedeno, da je obtoženec konopljo gojil v B. št. xx, v izreku izpodbijane sodbe pa, da jo je gojil v B. št. xy. Mikrolokacija storitve kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja. Zagovornik nima prav, ko nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je dejanje pod točko 2 obtožbe, za katero je ugotovilo, da ni dokazano, le izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe, in meni, da bi bilo v tem delu potrebno izreči oprostilno sodbo. Ker gre pri obravnavanem kolektivnem kaznivem dejanju za eno kaznivo dejanje, hkrati ni mogoče izreči obsodilne in oprostilne sodbe.
Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (274. člen ZPP).
Prav pa ima pritožnik, ko v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 3 ZKP in trdi, da je bil obdolženec za kaznivi dejanji, ki sta opisani v izreku sodbe pod točka 1 - točka 57 in pod točka 2 - točka 17, že pravnomočno obsojen, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju 9/2007 z dne 1. 10. 2009, pravnomočno dne 31. 3. 2010 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 548/2007 z dne 8. 12. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 24339/2010 z dne 2. 7. 2010. Ker je takšno kršitev pritožbeno sodišče ugotovilo tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe, in sicer za dejanje opisano pod točka 1 - točka 3, kjer gre za enak očitek kot v točki 57, je tako ob ugoditvi pritožbi v tem delu in po uradni dolžnosti iz izreka sodbe opisana kazniva dejanja izpustilo.
Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Zato izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), se nanaša tudi na obravnavani individualni delovni spor. Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem odpravnine iz 36.f člena ZDR/90, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča zavzeto stališče nanaša tudi na vse druge pravice iz delovnega razmerja (tj. plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi.
Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo opravljenih nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi obravnavanega sporazuma ni mogoče zaključiti, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur.
povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Pri odmeri odškodnine je potrebno ustrezno upoštevati tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, t.j. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.
odškodninska odgovornost delodajalca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval pri delu 3. 2. 2014, kar pomeni, da navedenega dne ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato za odločanje o odškodninskem zahtevku v zvezi z zatrjevano poškodbo pri delu delovno sodišče ni stvarno pristojno, pa je za reševanje pristojno stvarno in krajevno pristojno redno sodišče.
Pridobljeni izvedenski mnenji predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti niti do spremenjene invalidnosti. Zato ju je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2.. OZ člen 807, 815, 817.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - konkurenčna klavzula
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal nepretrgano oziroma, da kot takšno tudi ni bilo potrebno. Tožnik v določenih obdobjih v promocije ni bil vključen. Promocij ni izvajal vsak dan, ampak le enkrat ali dvakrat tedensko, v posameznih dneh tudi v dveh lekarnah. Prvostopno sodišče prav tako ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
Konkurenčna klavzula, dogovorjena v 4. členu pogodbe, ne dokazuje obstoja delovnega razmerja. Takšna klavzula je kot element civilnopravnega razmerja predpisana tudi v 807. členu OZ. Prav tako je v členu 815 - 817 OZ predvideno obveščanje in poročanje ter skrb za varovanje poslovnih skrivnosti.
Določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ ni mogoče upoštevati, ko banka odstopi terjatev D. d.d., ker ZUKSB, kot specialen zakon, določa, da se ob odstopu terjatve na D. d.d. prenesejo tudi vsa zavarovanja in da nimajo učinka pri prenosu premoženja na D. d.d. omejitve prenosljivosti premoženja, kot izhajajo iz drugih zakonov ali pogodbe med banko upnico in njenimi dolžniki.
ZDR člen 30, 129.. ZDR-1 člen 32.. OZ člen 82, 82/2.
dodatek za delovno dobo - individualna pogodba o zaposlitvi - dogovor - pogodbena volja strank - bruto plača
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR oziroma ZDR-1 dogovor med delavcem in delodajalcem, da se dodatek za delovno dobo všteje v mesečno bruto plačo.
V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR oziroma enako določbo ZDR-1 je (mesečna) plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da so dodatki lahko del (mesečne) bruto plače, ne morejo pa biti del osnovne bruto plače in nasproten dogovor ni skladen s 126. členom ZDR oziroma ZDR-1.
Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke je bil tožnik zavarovan po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena in si sama plačuje prispevek. Ker prispevek ni bil plačan, je tožena stranka tožniku utemeljeno naložila plačilo zapadlih zneskov prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00000722
ZDDO člen 34, 41.
odsotnost z dela - pravica do nadomestila plače - športna dejavnost
Tožnikovo udeležbo na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo je mogoče šteti za podobno aktivnost (ZDDO opredeljuje športne, kulturne in druge dejavnosti), ko ima delavec pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače (tožnik je opravljal vlogo športnega inštruktorja na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00000195
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 168, 168/3.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - direktor gospodarske družbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - zloraba položaja - namen povzročitve premoženjske škode - blanketna norma - pridobitev protipravne premoženjske koristi
V opisu dejanja je v zadostni meri in dovolj jasno konkretiziran očitek, da je obdolženi ravnal z namenom, da bi drugemu povzročil premoženjsko škodo. Zato je (ob ugotovitvi, da je opisan eden od izvršitvenih načinov, kot jih v smislu alternativne izbire ponuja določba 240. člena KZ-1) neupoštevno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da v ničemer niso konkretizirane okoliščine "o pridobitvi premoženjske koristi sebi ali drugemu".
Pri konkretizaciji zakonskega znaka zlorabe obdolženčevega položaja in/ali opustitve njegovih dolžnosti je vloga obdolženca v zadostni meri opredeljena kot vloga direktorja družbe z omejeno odgovornostjo, ki naj bi zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem in glede upravljanja podjetja s konkretno opisanimi dejanji. Nadaljnja konkretizacija pravnih norm in predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženec s svojim (protipravnim) ravnanjem kršil, glede na to, da v primeru 240. člena KZ-1 ne gre za (pravo) blanketno normo, pri opisu konkretnega dejanja ni potrebna.
invalidska pokojnina - poškodba pri delu - poslabšanje zdravstvenega stanja - nova invalidnost
Pri tožniku po 2. 7. 2013 dalje ni prišlo do takšnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, da bi se že ugotovljena invalidnost poslabšala ali da bi nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, kar je pogoj za pridobitev novih pravic iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja po prvem odstavku 93. člena ZPIZ-2.