Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), se nanaša tudi na obravnavani individualni delovni spor. Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem odpravnine iz 36.f člena ZDR/90, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča zavzeto stališče nanaša tudi na vse druge pravice iz delovnega razmerja (tj. plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi.
Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo opravljenih nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi obravnavanega sporazuma ni mogoče zaključiti, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur.
odškodninska odgovornost delodajalca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval pri delu 3. 2. 2014, kar pomeni, da navedenega dne ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato za odločanje o odškodninskem zahtevku v zvezi z zatrjevano poškodbo pri delu delovno sodišče ni stvarno pristojno, pa je za reševanje pristojno stvarno in krajevno pristojno redno sodišče.
Poroštvo - dolžnost obvestitve poroka o dolžnikovi opustitvi
Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku (1025. člen OZ). V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika zgolj odškodninski zahtevek.
Ker so bili izpolnjeni pogoji za obročno plačilo sodne takse, zakonska domneva umika pritožbe ni mogla nastopiti, čeprav je pritožnik doslej plačal samo enega od dveh dolgovanih obrokov. Sodišče prve stopnje bi moralo neplačani obrok oziroma preostanek dolgovane sodne takse izterjati.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.
nadomestilo za invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Na podlagi odločbe, s katero je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost ustavi z dnem 8. 6. 2015, je podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2010, odpadla 8. 6. 2015. Tako, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost od tega dne dalje, torej od 8. 6. 2015 dalje in za naprej.
URS člen 2. OZ člen 352, 353, 353/1. ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ-2 člen 199a, 193, 193/2.
povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev ZPIZ - sprememba zakonodaje - načelo pravne države - načelo zaupanja v pravo - prilagajanje prava družbenim spremembam - prepoved retroaktivne veljave - zastaranje s kaznivim dejanjem povzročene odškodninske terjatve
Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
pogoji za izdajo začasne odredbe – začasna odredba kot izjemno sredstvo
Toženec s sklicevanjem na nepoznavanje dodatnega CSD poročila, ki naj bi bilo zanj „ugodnejše“ od dogovora, ki ga je začasno sklenil, ne more uspeti. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000592
ZPP člen 277, 318, 318/1.. ZDR člen 184, 184/1.. OZ člen 131, 174.
zamudna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Iz tožbenih navedb izhaja, da se je tožnik spornega dne poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je pri odstranjevanju valovitk na strehi večstanovanjske stavbe zdrsnil in padel z višine več metrov na betonska tla. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 1. odstavka 184. člena takrat veljavnega ZDR, po kateri mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ob upoštevanju določbe 131. člena OZ je pravilno zaključilo, da je tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu krivdno odgovorna in da tožnik k njenemu nastanku ni pripomogel.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2.. - člen 64.. ZDR člen 88.. ZVis člen 6, 6/2, 55, 55/7, 55/8, 55/9, 57.. ZUP člen 99, 99/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpovedni rok - visokošolski učitelj - izvolitev v naziv
Tožnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj v nazivu docent (saj mu je veljavnost naziva docent potekla 17. 3. 2016, prav tako pa niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti naziva do dokončne odločitve po 227. členu Statuta), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 89. člena ZDR-1.
trditveno in dokazno breme - pravila o dokaznem bremenu - prosta dokazna ocena - obrazloženost dokazne ocene - prodajna pogodba
Trditveno breme v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka je na tožniku. Glede na to, da kot temelj zahtevka tožnik navaja pogodbeni odnos, ki ima (očitno) naravo prodajne pogodbe, je v osnovi dolžan zatrjevati (in dokazati) tako sklenitev pogodbe (ponudbo in sprejem ponudbe oz. naročilo blaga) kot tudi dejstvo, da je sam svojo (prodajalčevo) obveznost izpolnil kot dogovorjeno. Še zlasti je to dolžan storiti, če nasprotna stranka zanika obstoj obligacijskega razmerja. V primeru, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov kakšnega od zatrjevanih pravnorelevantnih dejstev ne more zanesljivo ugotoviti, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V takem primeru gre t.i. spoznavna kriza sodišča v škodo stranke, ki nosi trditveno in dokazno breme glede določenega dejstva.
O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti taka, da izčrpno in poglobljeno, z umno in razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Predvsem pa se je potrebno opredeliti do dokazov, ki so si nasprotujoči, v katerem delu so si nasprotujoči in pojasniti, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne ter zakaj.
Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta pravne podlage za priznanje na novo odmerjene invalidske pokojnine že od 11. 11. 1996 oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena invalidska pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do invalidske pokojnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086775
ZPP člen 30, 30/2, 70.
najemno razmerje – ugotovitev najemnega razmerja – spor iz najemnega razmerja – pristojnost okrajnega sodišča – stvarna in krajevna pristojnost – predlog za izločitev sodnika
Za sojenje v sporih iz najemnega razmerja so pristojna okrajna sodišča.
ZIZ člen 197, 208. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 54, 54/3, 54/5.
poplačilo – sklep o poplačilu – nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča – prednostna terjatev – stanovanjski objekt – odmera davka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – nedovoljena pritožbena novota
Izpodbijani sklepi ne vsebujejo razlogov o odločilnih dejstvih za ugotovitev, da predmetne nepremičnine ne pomenijo stanovanjskih objektov, ki bi bili del socialne politike. Kaj se šteje kot stanovanje ali drug objekt, ki je del socialne politike, je predpisano v tretjem odstavku 54. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, razlogov za neuporabo te določbe pa sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih ni navedlo.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za poplačilo prednostne terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča iz pravilnih, popolnih in razumljivih razlogov. Vlogi, v kateri je priglašena prednostna terjatev, je priložen seznam izvršilnih naslovov, v katerem je označena navedena odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot izvršilni naslov, z datumom izvršljivosti 19. 3. 2016 in 19. 4. 2016, ne pa tudi, za katero od prodanih nepremičnin v tem postopku je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.
ZDR-1 v petem odstavku 200 člena določa, da neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V predmetni zadevi ne gre za delovno mesto javnega uslužbenca v javni upravi in s tem za javni natečaj, ki ga sicer ureja 65. člen ZJU. V konkretnem primeru tudi ni šlo za izbiro direktorja ali strokovnega vodje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik nima sodnega varstva v delu, kjer je zahteval, da mora tožena stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev razveljaviti odločitev o izbiri kandidata za delovno mesto "glavna medicinska sestra, tehnik - strokovni vodja VI (VII/1) - anesteziološka služba". Prav tako ne uživa sodnega varstva tožba tožnika v delu, da mora tožena stranka zaradi izpolnjevanja vseh pogojev za zasedbo razpisanega delovnega mesta izdati obvestilo o izbiri na delovno mesto tožniku in z njim skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje tožbo tožnika v tem delu pravilno zavrglo.
Tudi v primeru, če izbrani kandidat nima ustrezne izobrazbe, to še ne bi zadostovalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije.
ukinitev stikov – pravica do stikov – otrokova korist – otrokova dolgoročna korist – izvedenec
Sodišče prve stopnje ni imelo dovolj podlage za sklep, da prav vsakršni stiki, npr. tudi občasni, omejeni in pod nadzorom ali pa na drugačen način, kot preko osebnih srečanj, otroku niso v korist, pač pa nasprotno.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00000722
ZDDO člen 34, 41.
odsotnost z dela - pravica do nadomestila plače - športna dejavnost
Tožnikovo udeležbo na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo je mogoče šteti za podobno aktivnost (ZDDO opredeljuje športne, kulturne in druge dejavnosti), ko ima delavec pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače (tožnik je opravljal vlogo športnega inštruktorja na vseslovenskem taboru za otroke s cerebralno paralizo).
Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.
prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin – začasna odredba – zavarovanje z začasno odredbo – skupno premoženje zakoncev – delež na skupnem premoženju – skupna lastnina – solastninska pravica
Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da nepremičnine sodijo v skupno premoženje, pa tudi polovični delež na njem. Zavarovanja njene terjatve zato ni mogoče omejiti le na polovico, saj nepremičnine še vedno sodijo v skupno premoženje, obe stranki pa imata do nje celotno pravico oz. sta v razmerju do nje v skupnosti.
Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (274. člen ZPP).