ukinitev stikov – pravica do stikov – otrokova korist – otrokova dolgoročna korist – izvedenec
Sodišče prve stopnje ni imelo dovolj podlage za sklep, da prav vsakršni stiki, npr. tudi občasni, omejeni in pod nadzorom ali pa na drugačen način, kot preko osebnih srečanj, otroku niso v korist, pač pa nasprotno.
nadomestilo za invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Na podlagi odločbe, s katero je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost ustavi z dnem 8. 6. 2015, je podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2010, odpadla 8. 6. 2015. Tako, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost od tega dne dalje, torej od 8. 6. 2015 dalje in za naprej.
odgovornost imetnika živali - konj - ravnanje tretjega - vzročna zveza
Za škodo, ki jo povzroči domača žival (v konkretnem primeru konj brez nadzora), je odgovoren njen imetnik (v konkretnem primeru toženka kot lastnica pobeglega konja), razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.
Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.
institut skrbništva – skrbnik za posebni primer – pogoji za postavitev pod skrbništvo
Postavitev pod skrbništvo predstavlja hudo omejitev človekovih pravic, saj toženki onemogoča, da bi sama odločala o svojih pravicah in koristih ter samostojno oblikovala svojo voljo. Zato je treba ta institut uporabiti skrajno previdno in restriktivno ter le v primerih, ko so izpolnjeni zakonski pogoji in je podan celoten sklop okoliščin, ki takšen ukrep upravičujejo.
Tožnikov zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro je utemeljeno zavrnjen, saj pri tožniku ne gre za telesno okvaro, kot jo določa veljavni Seznam telesnih okvar.
razmerja med starši in otroki - varstvo in vzgoja - določitev stikov - začasna odredba v sporu iz družinskopravnih razmerij - regulacijska začasna odredba - nujni primeri - korist otroka
Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih in njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Presojati je treba ne le, kaj je v največjo korist obeh otrok, ampak kaj je največja korist vsakega otroka posebej in ne obeh skupaj.
Odločitev sodišča, da je ena deklica začasno dodeljena v varstvo materi, druga pa očetu, pri čemer so stiki enega starša z drugo deklico določeni tako, da sta dekleti čim več časa skupaj s staršema, je oprta na izvedensko mnenje in izraženo voljo hčerk.
Po petem odstavku 247. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev izvedenca, ni pritožbe. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z očitno napačnim pravnim poukom, v katerem je dopustilo pritožbo zoper I. točko izreka sklepa. Res je, da napačen pravni pouk stranki ne sme škoditi, vendar to načelo ne velja za primere, ko je že zakonodajalec izrecno izključil pravico do pritožbe.
družinska pokojnina - pogoji na strani umrlega zavarovanca
Ker pokojni z dopolnjeno pokojninsko dobo ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do invalidske niti starostne ali predčasne pokojnine, niso izpolnjeni pogoji na njegovi strani za priznanje družinske pokojnine tožnici, hčeri pokojnega zavarovanca.
višina izgubljene koristi - metoda ovrednotenja izgubljene koristi
Pri ugotavljanju hipotetične koristi, ki bi jo pridobil upravičenec iz denacionalizacije, je treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne za dokazovanje načina uporabe zemljišča.
Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Zato izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), se nanaša tudi na obravnavani individualni delovni spor. Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem odpravnine iz 36.f člena ZDR/90, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča zavzeto stališče nanaša tudi na vse druge pravice iz delovnega razmerja (tj. plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi.
Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo opravljenih nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi obravnavanega sporazuma ni mogoče zaključiti, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur.
odškodninska odgovornost delodajalca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval pri delu 3. 2. 2014, kar pomeni, da navedenega dne ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato za odločanje o odškodninskem zahtevku v zvezi z zatrjevano poškodbo pri delu delovno sodišče ni stvarno pristojno, pa je za reševanje pristojno stvarno in krajevno pristojno redno sodišče.
Pridobljeni izvedenski mnenji predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti niti do spremenjene invalidnosti. Zato ju je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2.. OZ člen 807, 815, 817.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - konkurenčna klavzula
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal nepretrgano oziroma, da kot takšno tudi ni bilo potrebno. Tožnik v določenih obdobjih v promocije ni bil vključen. Promocij ni izvajal vsak dan, ampak le enkrat ali dvakrat tedensko, v posameznih dneh tudi v dveh lekarnah. Prvostopno sodišče prav tako ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
Konkurenčna klavzula, dogovorjena v 4. členu pogodbe, ne dokazuje obstoja delovnega razmerja. Takšna klavzula je kot element civilnopravnega razmerja predpisana tudi v 807. členu OZ. Prav tako je v členu 815 - 817 OZ predvideno obveščanje in poročanje ter skrb za varovanje poslovnih skrivnosti.
Določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ ni mogoče upoštevati, ko banka odstopi terjatev D. d.d., ker ZUKSB, kot specialen zakon, določa, da se ob odstopu terjatve na D. d.d. prenesejo tudi vsa zavarovanja in da nimajo učinka pri prenosu premoženja na D. d.d. omejitve prenosljivosti premoženja, kot izhajajo iz drugih zakonov ali pogodbe med banko upnico in njenimi dolžniki.
ZUTD člen 60, 60/1, 60/1-6, 63.. ZDR člen 114, 201.. ZPIZ-1 člen 36.
brezposelnost - denarno nadomestilo
Ob upoštevanju, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, da je bil tožnik starejši od 55 let varovana kategorija po 114. členu ZDR in ni uveljavil sodnega varstva ali arbitražne odločitve v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in minimalnih pogojev za upokojitev ne bi izpolnil do 14. 1. 2015, ko bi se izteklo obdobje 25-ih mesecev, temveč šele 15. 11. 2015, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.
začasna nezmožnost za delo - sodni izvedenec - dokazna ocena
Zaradi zaključka sodnega izvedenca, ki je sam s seboj v nasprotju, v kolikor ocenjuje, da začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 iz zdravstvenih razlogov ni indicirana, hkrati pa dopušča možnost, da bi bila ta morda umestna od 21. 8. 2015 dalje, je sodišče prve stopnje utemeljeno pridobilo dodatna pojasnila lečečega specialista psihiatra. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da je bil tožnik od 21. 8. 2015 do 31. 8. 2015 iz zdravstvenih razlogov začasno nezmožen za delo, in v tem obsegu utemeljeno odpravilo izpodbijana upravna akta.