Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka toženke potem, ko je prevzela vozila na popravilo, ni obvestila o tem, da bi bilo potrebno zamenjati dve pnevmatiki, da zato menjava sporne pnevmatike ni bila predmet pogodbe o delu in da se je dogovor nanašal zgolj na popravila, obsežena v cenilnem zapisniku zavarovalnice.
Na podlagi 3. odst. 606. čl. ZOR mora prevzemnik posla vselej opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel, da bi lahko bile pomembne za naročeno delo. Ker tožeča stranka tako ni ravnala in je gumo zamenjala samovoljno, do plačila ni upravičena.
ZPP člen 318, 318/1-3, 339, 339/2-14, 318, 318/1-3, 339, 339/2-14.
zamudna sodba - sklepčnost tožbe - razlogi sodbe
Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbenega zahtevka, utemeljenost tožbenega zahtevka mora izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi in glede katerih se šteje, če je toženec pasiven, da priznava njihovo resničnost. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prvostopenjsko sodišče je le ugotovilo, da je izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, torej, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nima pa zamudna sodba razlogov o obstoju tistih dejanskih okoliščin, ki so po presoji sodišča prve stopnje pravno relevantne. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago za svojo odločitev in tudi ne, na katero pravno normo je odločitev oprlo. Sodbe ni mogoče preizkusiti.
Če sodišče 2. stopnje potrdi sodbo sodišča 1. stopnje, s katero je bila izrečena nepogojna kazen zapora, je dolžno po uradni dolžnosti izreči enotno kazen, kakor je to določeno v 1. odst. 48. čl. KZ.
Ker pa je ugotovljeno, da je postopek neprave obnove kazenskega postopka v teku pred drugim sodiščem, v katerem naj bi se združila kazen tudi po sodbi, ki ni bila pribavljena in tudi ni vpisana v kazenski evidenci, bi lahko prišlo do dvakratnega upoštevanja iste kazni. Zato je treba združitev kazni prepustiti nepravi obnovi, v kateri je mogoče upoštevati prav vse pravnomočno izrečene kazni.
Pri varščini gre za sredstvo zavarovanja, določitev njene višine je odvisna od ocene izvršitelja o tem, kolikšno
zavarovanje bi v konkretnem primeru zadoščalo. Če pa upnik ne soglaša z načinom plačila, rokom ali višino varščine, lahko zahteva, da o tem odloči sodišče. Logika takšne ureditve je gotovo v tem, da sodišče preizkusi, ali ni varščina zahtevana v previsokem znesku, ne pa v tem, da jo še zviša, kar je v obravnavanem primeru storilo sodišče prve stopnje.