Če obdolženec v pritožbi zoper novo sodbo (prva je bila razveljavljena na njegovo pritožbo zaradi nepopolnega dejanskega stanja) zatrjuje, da bo dokazal svojo nedolžnost, pa ne navede prav nobenega dokaza, s takšno navedbo ne more izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.
ZPP člen 342, 353, 353/2, 342, 353, 353/2. ZOR člen 399, 399.
pogodbena obrestna mera
1.Trditev ne bi predstavljala upoštevnega pritožbenega razloga, saj gre za trditev o določenem pravnorelevantnem dejstvu, po 2. odst. 353. čl. ZPP/77 pa se sodbe zaradi izostanka ne more izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
2.Tožeča stranka je na podlagi z uredbo EU določenega fiksnega menjalnega razmerja prvotno vtoževani znesek iz ATS preoblikovala v terjatev v EUR. Zaradi take spremembe pa je identiteta terjatve še vedno ostala ista. Gre za spremembo, ki je do te mere vplivala na ves plačilni promet, da kakšne dodatne obrazložitve v sodbi sodišča prve stopnje niti ni terjala in jo je mogoče šteti za splošno znano. Bistveno je, da je znesek, ki je tožencu naložen v plačilo, jasno in pravilno določen v EUR, tako da je višina toženčeve obveznosti jasno in pravilno opredeljena.
objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - krivdna odgovornost
Pravilna je sicer odločitev sodišča prve stopnje, da pri zavarovancu tožene stranke ni podana objektivna odgovornost, kajti sam sestop s traktorske prikolice ne predstavlja nevarne dejavnosti oz. nevarnega opravila, kar sprejema tudi tožeča stranka in se glede te odločitve ne pritožuje. Upravičeno pa se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da pri zavarovancu tožene stranke ni podana krivdna odgovornost, kar mu mora pritrditi tudi pritožbeno sodišče.
V predmetnem sporu gre za postopek v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki in sicer za spor o preživljanju mladoletnega otroka. Po določbi 2. odst. 408. čl. ZPP v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok senat ni vezan na postavljene zahtevke. V sporih iz razmerij med starši in otroki tako zakon uveljavlja izjemo od načela, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Zato ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnikova tožba z nedoločeno postavljenim zahtevkom ni bila sposobna obravnavanja.
ZD člen 141, 220, 223, 224, 141, 220, 223, 224. ZPP člen 394, 394/2, 396, 394, 394/2, 396.
rok za vložitev tožbe
Po 220. čl. Zakona o dedovanju pravnomočen sklep o dedovanju veže le tiste stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Kršitev načela kontradiktornosti, ki ga je v obravnavanem primeru v tožbi zatrjeval tožnik, ima zato za posledico pravico dediča po 141. čl. Zakona o dedovanju uveljavljati svojo pravico v pravdi. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da tožnik niti vabila na zapuščinsko obravnavo niti sklepa o dedovanju ni prejel. Taka ugotovitev sodišča pomeni, da gre za osebo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, rok za vložitev tožbe pa je treba presojati po 141. čl. ZPP.
Dokaz jasno kaže, da tožeča stranka v tem postopku ni aktivno legitimirana. Ker neutemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz listine, ki jo je predložila sama tožeča stranka, ni pomembno ali je toženec njeni legitimaciji oporekal. Kršitve določb postopka, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, ne spadajo v krog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in so v tem postopku neupoštevne.
Pisna izjava ima naravo zasebne listine. Listina je vsak predmet, na katerem je izražena človekova misel s pisavo. Taka listina je glede na osebo izdajatelja osebna listina, saj ni javna v smislu 2. odst. 224. čl. ZPP. To dokazno sredstvo pa ZPP pozna (224. do 228. čl. ZPP).
odstop terjatve - jamstvo za izterljivost terjatve
Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, bi morala izkazati, da tožnikovo stanje objektivno ni omogočalo izpolnitve terjatve, ki je bila predmet odstopa, samovoljno ravnanje dolžnika oziroma njegova (ne)pripravljenost izpolnitve obveznosti za odločitev tako niti ni odločilno.
lastninska pravica - negatorna tožba - odvzem predmetov - meja
1.Opisana ravnanja tožene stranke ne pomenijo odvzema posesti nepremičnine, pač pa le vznemirjanje lastninske pravice. Odvzem stvari je podan, če je lastniku preprečeno izvajati posest stvari kot neposredno dejansko oblast nad stvarjo. V takšnem primeru lahko lastnik zahteva vrnitev stvari in posest na podlagi določb 37.čl. ZTLR. S hojo, vožnjo in parkiranjem ter odlaganjem kamenja na kup pa toženki nista tožnici preprečili dejanske oblasti nad nepremičnino.
2.Pri varstvu lastninske pravice sodišče mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja.