Za zakonitost podane redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga zadošča predhodno podano utemeljeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi PZ (1. odstavek 83. člena ZDR), pri čemer ZDR rokov in postopka glede opozorila ne določa. Zmotno pa je stališče, da mora delodajalec podati pisno opozorilo in ga vročiti delavcu v subjektivnem 30 dnevnem roku, odkar je zvedel za kršitev in storilca, ki je v ZDR določen za redno odpoved PZ iz krivdnega razloga oz. za uvedbo disciplinskega postopka.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnici omogočila zagovor v zvezi z podano izredno odpovedjo PZ (83/2 člen ZDR), zato je podana izredna odpoved PZ nezakonita. Tožnica je namreč za prvi razpisani termin za podajo zagovora prosila, da se ta preloži in se ji omogoči več časa za pridobitev zastopnika, tožena stranka pa ni dokazala, da je tožnici omogočila kasneje podati zagovor, čeprav je trdila, da je tožnico na zagovor vabila trikrat.
Zaradi zagotavljanja večje konkurenčnosti je tožena stranka reorganizirala delovni proces in del nalog, ki jih je na delovnem mestu kurirja opravljala tožnica, prenesla na druge delavce, del pa na Pošto, zato je dokazan poslovni razlog za odpoved PZ. Za zakonitost odpovedi ni potrebno, da tožena stranka dokazuje, da ne dosega predvidene prodaje, da so druge družbe uspešnjejše ipd., niti ne, da ukine tožničino delovno mesto.
odpovedni rok - šofer - delovno razmerje - dejanje majhnega pomena
Pri odločitvi o nadaljevanju delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR) na delovnem mestu voznika avtobusa je sodišče na strani tožene stranke upoštevalo izgubo zaupanja, na strani tožnika pa priznanje kršitve in kesanje, prijaznost, nekaznovanost in dejstvo, da si je protipravno pridobil manjše zneske. Ker je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, česar vse zgoraj naštete okoliščine na tožnikovi strani niso uspele preprečiti, ob izpolnjenih pogojih za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni več mogoče.
URS člen 33, 34, 35, 36, 33, 34, 35, 36. ZIZ člen 272, 272. ZPP člen 411/2, 411/2.
izselitev iz stanovanja - nasilniško obnašanje
Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, tožnica
pa je le zatrjevala le en hud konflikt, je odločitev, da se mora
toženec izseliti iz solastne hiše preuranjena za pravilno uporabo 2.
odstavka 411. člena ZPP v zvezi z 272. členom ZIZ. Gre za konkurenco
več z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin
(lastninska pravica, pravica do nedotakljivosti stanovanja in pravica
do varnosti, telesne integritete in človeškega dostojanstva), zato
mora biti dejansko stanje zadosti ugotovljeno, pa čeprav sodišče
odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi stopnje
verjetnosti.
Zvrt člen 58, 58/2, 58, 58/2. ZDR člen 75, 75-7, 88, 88/1, 88/1-2, 109, 75, 75-7, 88, 88/1, 88/1-2, 109.
pogodba o zaposlitvi - prenehanje delovnega razmerja - odpravnina
Tožnici je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi 7. alinee 75. člena ZDR v zvezi z 2. odst. 58. člena Zakona o vrtcih (ki določa, da delavcu, ki v roku 7 let od uveljavitve zakona ne pridobi zahtevane izobrazbe, preneha delovno razmerje), saj v predpisanem roku ni pridobila zahtevane izobrazbe za delovno mesto pomočnice vzgojitelja, ki ga je zasedala. Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo iz navedenega razloga, ne pa po 2. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR (odpoved PZ iz razloga nesposobnosti), tožnica ni upravičena do odpravnine po 109. členu ZDR.
Za obligacijsko razmerje je (med drugim) značilno, da gre za razmerje
med najmanj dvema različnima subjektoma (prim. 26. člen ZOR). To
pomeni, da o nastanku pogodbenega razmerja lahko govorimo le, če gre
za izjavi volje različnih subjektov. Iz trditev tožene stranke pa
sledi, da je direktorica najemnika (sedaj izbrisane družbe S.) N. M.
delala za naročnika sporne komercialne linije (sedaj izbrisane)
družbe M..
Te trditve obrambe govorijo v prid možnosti kvalifikacije, da je šlo
zgolj za navidezno obligacijsko razmerje. Navidezno zato, ker bi
zatrjevana osebna povezava med najemnikom - koristnikom komercialne
linije in naročnikom te komercialne linije lahko govorila v prid
stališču o zlorabi telefonske številke, katere lastnica je tožena
stranka, v svojo korist.
Ob reševanju pritožbe zagovornika enega od obtožencev je pritožbeno
sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obeh obtožencev
kršilo kazenski zakon, ker je njuno ravnanje pravno opredelilo kot
kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl.
25 KZ. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da oba obtoženca
dejanje nista storila na vdoren način, kot je to zmotno ugotovilo
sodišče prve stopnje, saj že iz opisa ravnanja obtožencev izhaja, da
je obtoženi I. M. z originalnimi ključi, ki jih je posedoval kot
zaposleni natakar v tem lokalu, odklenil ključavnici na službenem
vhodu ter nato kot uporabnik številke 4 na tipkovnici alarmne naprave
vnesel številko kode 5911, ki jo je ravno tako posedoval v istem
svojstvu. Oba obtoženca sta torej vstopila v lokal s ključi, ki jih
je obtoženemu M. izročil oškodovani lastnik lokala, pri čemer
M. enako kot do ključa tudi do kode alarma ni prišel na nezakonit
način ali proti volji lastnika lokala. Čeprav je z izvršeno tatvino
zlorabil zaupanje delodajalca, ko je ukradel denar, soobtoženi
P. pa istočasno mobilni telefon, v njunem ravnanju niso podani znaki
očitanega, pač pa le kaznivega dejanja tatvine, opredeljenega v I.
odst. 211. čl. KZ. Za takšno kaznivo dejanje pa je zagrožena kazen
zapora do treh let ter je zato nova milejša pravna opredelitev ter
nižja zagrožena kazen narekovala tudi ustrezno znižanje kazni obema
obtožencema za to kaznivo dejanje.
O vprašanju upravičenosti vložitve umika predloga za prisilno
poravnavo in vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka, je
bilo odločeno kot o predhodnem vprašanju, v postopku prisilne
poravnave.
uporaba tujega prava - povrnitev negmotne škode - odmera odškodnine
Glede na načelo pravne kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), se glede presoje, katero pravo je treba uporabiti v obravnavanem
primeru, upošteva določila Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče. To konvencijo je ratificirala nekdanja SFRJ, RS pa jo je z aktom o ratifikaciji nasledstva prevzela. Tudi Republika Hrvaška je pridobila status države pogodbenice te konvencije. Konvencijo je treba uporabiti glede na določilo 4. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 3. členu Zakona o ureditvi
kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, za katerega pritožba navaja, da velja v Republiki Hrvaški. To določilo uveljavlja načelo primata mednarodnih pogodb nad pravili notranjega prava. Konvencija pa v 3. členu odkazuje na uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča, torej v konkretnem primeru na uporabo hrvaškega prava. V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom, uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje
kolizijsko pravilo, ga mora uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Osnovni namen odškodnine za nematerialno škodo tudi po hrvaškem pravu je satisfakcija. Pritožbeno sodišče sodi, da učinek uporabe tega tujega prava ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, saj ta namen odmerjena odškodnina dosega tudi po slovenskem pravnem redu.
ZOR člen ZOR člen 941, ZOR člen 898, 898/1, 940, ZOR člen 941, ZOR člen 898, 898/1, 940.
zavarovalni primer
Zavarovalni primer definira 1. odstavek 898. člena ZOR kot dogodek,
ki mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje
pogodbenikov, oziroma po 1. členu Splošnih pogojev za zavarovanje
odgovornosti O-80/I nenaden in presenetljiv dogodek. Zaužitje s
streptokokom angine okužene hrane, zaradi katerega uživalec takšne
hrane tudi zboli za angino, nedvomno predstavlja glede na gornjo
definicijo zavarovalni primer.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339, 339/2, 339/2-8.
načelo kontradiktornosti
Ker sodišče prve stopnje ni upniku vročilo sporočila banke, da naj bi
bila terjatev plačana, sodišče ne bi smelo še izdati sklepa o
ustavitvi izvršbe. Zato upnik ni imel možnosti, da se izjavi o
pravnoodločilnih dejstvih.
ZN člen 64, 64. ZIZ člen 24, 24. ZPP člen 431, 431/1, 431/1-2, 431, 431/1, 431/1-2.
prehod terjatve
Po prevladujoči sodni praksi je pojem "po zakonu overjena zasebna
listina" treba razlagati tako, kot to jasneje določa ZPP v 2. točki
1.odst. 431. člena ZPP, t.j. listina, na kateri je po zakonu (64.
člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca (v obravnavanem
primeru odstopnika terjatve).
Izjava zastaviteljice, zapisana v posojilni pogodbi, da skupaj s
posojilojemalcem kot porok in zavezanka iz te pogodbe soglaša, da je
ta pogodba (v notarskem zapisu) za točno opredeljeno dajatev oz.
plačilo neposredno izvršljiva, pomeni soglasje zastaviteljice, da se
opravi izvršba na njeno zastavljeno nepremičnino.
Izjava zastaviteljice, zapisana v posojilni pogodbi, da skupaj s
posojilojemalcem kot porok in zavezanka iz te pogodbe soglaša, da je
ta pogodba (v notarskem zapisu) za točno opredeljeno dajatev oz.
plačilo neposredno izvršljiva, pomeni soglasje zastaviteljice, da se
opravi izvršba na njeno zastavljeno nepremičnino.
Ne gre za dopustno samopomoč, če soposestnik odvzame drugemu
soposestniku soposest prostora, pri čemer pa v svoji soposesti
prostora ni bil prizadet. Toženec se zato neutemeljeno sklicuje na
samopomoč (namestitev nove ključavnice na vhod v klet), ki jo
utemeljuje s tem, da je tožnica uporabljala njegove stvari - ozimnico
in cev za vodo v kleti.