zagovor obdolženca – dokazni predlog – nova dejstva in dokazi
Očitek obdolženca, da je sodišče kršilo določbe ZP-1, ker ga ni vabilo na zaslišanje policistke S.I., s čimer mu je onemogočilo, da se na ustrezen način izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, kot tudi navedba v pritožbi, da mu je bilo onemogočeno, da v postopku predlaga izvedbo dokazov, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je obdolženca v zahtevi za pisni zagovor opozorilo, da mora v skladu s četrtim odstavkom 114. čl. ZP-1, navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, kot tudi, da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov ter da ga bo vabilo k procesnim dejanjem, če bo to zahteval. Obdolženi v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje za pisni zagovor, ni zahteval ustnega zaslišanja, v pisnem zagovoru, ki ga je podal, pa tudi ni predlagal nobenega dokaza, niti ni zahteval, da se ga vabi k posameznim procesnim dejanjem, ki jih bo sodišče samo izvedlo.
vloge – smiselna uporaba določb Zakona o kazenskem postopku
V rednem sodnem postopku se v skladu z določbo 1. odstavka 67. čl. ZP-1 glede vlog smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). ZKP v 2. odstavku 76. člena glede vlog med drugim določa, da morajo biti podpisane. Vloga, ki je v elektronski obliki (tako kot v obravnavani zadevi), mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. V skladu z določbo 3. odstavka navedenega člena, zahteva sodišče od vložnika vloge, ki ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi oziroma dopolni; če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže.
Obdolženi v postopku pred sodiščem prve stopnje, zagovora, h kateremu ga je sodišče pozvalo, ni podal, zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi obdolženi želi izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje glede prekrška kot tudi glede okoliščin, ki vplivajo na odločitev o sankcijah, nove in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo.
dejansko stanje – ustavitev postopka o prekršku – razumen dvom – cestni promet
1. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne presoje dokazov prezgodaj zaključilo, da je obdolžencu z zadostno stopnjo gotovosti dokazano, da je storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren.
2. Kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/05, se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva), izkaže, da ni storilec prekrška. Policisti obdolženca niso izsledili med vožnjo, pač pa so ga izsledili, ko je spal za volanom vozila, ustavljenega ob cesti. Ugotovitev prekrška torej ne temelji na osebni zaznavi policistov. Glede na zagovor obdolženca ter izpoved priče I.Š. ter oškodovanca D.Č., pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazano z gotovostjo, ki je potrebna za zanesljiv zaključek, da je obdolženi pod vplivom alkohola vozil osebni avtomobil po pasu za parkiranje na stari cesti v naselju v bližini avtokampa, pač pa je nasprotno, izkazan razumen dvom glede domnevnega dejstva, to je, da je obdolženi pred ustavitvijo na kraju, kjer so ga policisti izsledili, osebni avtomobil v cestnem prometu tudi vozil. Glede na to, da je takšen dvom izkazan, je višje sodišče na podlagi 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženega zaradi očitanega prekrška ustavilo, ker ni dokazano, da ga je obdolženec storil.
odgovornost za prekršek – malomarnost – smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika
Kazenski zakonik (KZ-1) v tretjem odstavku 26. čl. določa, da kaznivo dejanje ni storjeno iz malomarnosti, če storilec kljub potrebni pazljivosti povzroči prepovedano posledico, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne predvideti njenega odvračanja. Obdolženec pa ni ravnal s potrebno skrbnostjo, s katero bi po okoliščinah in osebnih lastnostih moral in mogel ravnati. Obdolženec v pritožbi, enako kot tudi v zagovoru, trdi, da zaradi močne sončne svetlobe ni mogel videti kolesarja, vendar ga takšna okoliščina tudi po mnenju višjega sodišča ne razbremeni odgovornosti. Prisotnost kolesarjev na tisti cesti ne predstavlja okoliščine, ki je ni bilo mogoče pričakovati.
ZP-1 člen 26, 26/6, 26/7, 55, 55/2, 55/5, 65, 65/4, 155, 155/1-4, 163, 163/10. ZNDM-2 člen 28, 28/2.
postopek pred prekrškovnim organom – možnost izjave o prekršku – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – absolutna bistvena kršitev določb postopka – odmera sankcije – nesorazmerje med težo dejanja prekrška in posledicami prekrška – odpustitev sankcije
1. Obdolženi v postopku pred prekrškovnim organom ni bil poučen v skladu z določbami 55. čl. ZP-1, vendar je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo kršitev prekrškovnega organa odpravilo in dokazni postopek
dopolnilo po pravilih rednega sodnega postopka (4. odst. 65. čl. ZP-1). Obdolženi je bil zaslišan pred sodiščem in poučen o svojih pravicah, sodišče prve stopnje pa pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni upoštevalo izjave kršitelja, ki jo je dal v postopku pred prekrškovnim organom. Kršitelj je sicer ob podajanju osebnih podatkov prekrškovnemu organu res povedal, da je po narodnosti Hrvat ter da ni bil poučen o pravici, da uporablja svoj jezik, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je bila že zaradi tega podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 4. tč. prvega odstavka 155. čl. ZP-1. Ta bi bila podana samo, če bi bila oseba, ki je imela pravico uporabljati svoj jezik, kljub svoji zahtevi v postopku pred prekrškovnim organom prikrajšana za pravico uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razume. Če take zahteve ni bilo, je lahko bistvena kršitev postopka podana samo v primeru, če bi bila zaradi opustitve pouka dejansko onemogočena obramba kršitelja, ker ne bi razumel česa je obdolžen, kaj je podlaga obdolžitve in ne bi mogel spremljati poteka postopka (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 507/2008).
2. Policist je neprijavljeno blago odkril ob varnostnem pregledu v okviru temeljne mejne kontrole na podlagi pooblastil, ki jih imajo policisti po Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM-2), pa tudi pooblastil, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije. Na podlagi določbe 2. odst. 28. čl. ZNDM sme namreč policist, ki opravlja mejno kontrolo, opraviti kontrolo potnikov, kontrolo prevoznega sredstva in kontrolo stvari, ki jih ima oseba s seboj.
3. Podano je nesorazmerje glede na težo dejanja prekrška in posledice. Iz odločitve prekrškovnega organa, ki jo je sodišče prve stopnje potrdilo, je razvidno, da je bila obdolžencu za prekršek izrečena globa v znesku 300,00 EUR, ki je na spodnji meji predpisane za prekršek iz 16. tč. prvega odstavka 87. čl. ZICPES. Po navedeni zakonski določbi bi bilo kršitelju možno izreči globo v znesku do 1.200,00 EUR, oziroma, pod pogoji iz 93. čl. ZICPES, to je, v primeru hujše kršitve, do 3.600,00 EUR. Glede na izrečeno globo je torej očitno, da prekrškovni organ obdolženčeve kršitve ni ocenil za hujšo kršitev, prav tako prekrškovni organ ni ugotovil, da bi za blago, ki bi moralo biti dano v carinski postopek, bilo povzročeno ali lahko bilo povzročeno kakršnokoli neplačilo izvoznih ali kakšnih drugih dajatev, ki se plačujejo pri izvozu komercialnega blaga. Prav tako carinski organ ni ugotovil nobene druge obteževalne okoliščine (blago npr. ni bilo skrito), spregledati pa tudi ni mogoče, da je bila carinskemu organu dokumentacija o blagu naknadno dostavljena, pa tudi ne, da je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je podano očitno nesorazmerje med težo dejanja prekrška in posledicami prekrška, ki se kažejo v odločitvi prekrškovnega organa, da se blago v carinski vrednosti 62.210,40 eurov vzame.
Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (3. odst. 132. čl. ZP-1), ob presoji navedb predlagatelja v obdolžilnem predlogu, v povezavi z dokazi, ki jih je presojalo sodišče prve stopnje, pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja prekrška uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti.
Potrdilo, ki ga je obdolženka naknadno dostavila sodišču, ne vsebuje opravičila za izostanek na zaslišanju, o čemer se je sodišče prepričalo tudi pri zdravnici v zdravstvenem domu. Sicer pa zagovornik v pritožbi tudi ni navedel, v čem bi obdolženkino zaslišanje lahko prispevalo k drugačni odločitvi sodišča. Res je, da je pravica obdolženca, da se zagovarja, pravica, ki mu jo daje tako ZP-1 (90. čl.) kot tudi Ustava (29. čl.), vendar uresničenje pravice do zagovora predpostavlja tudi aktivno ravnanje obdolženca, to je, da se odzove vabilu sodišča. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je razvidno, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca ter da se je obdolženka z ugotovljenim rezultatom strinjala in je takšen zapisnik brez pripomb podpisala, tudi po presoji višjega sodišča neposredno ustno zaslišanje obdolženke ni bilo nujno in je bila zato odločitev sodišča, da izda sodbo brez njenega zaslišanja, o čemer je bila obdolženka z vabilom na zaslišanje tudi opozorjena, pravilna.
vročanje – smiselna uporaba določb Zakona o splošnem upravnem postopku – nova dejstva in dokazi
Ker obdolženi nadaljnjih vabil na zaslišanje ni prevzel, mu je bilo vabilo na zaslišanje, ki je bilo določeno na dan 6. maj 2008, vročeno v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s fikcijo vročitve, tako, da je bilo po puščenem obvestilu o prispelem pismu in izteku roka, v katerem bi obdolženi moral vabilo osebno prevzeti na pošti, 24. aprila 2008 puščeno v hišnem predalčniku. Ker se obdolženi na vabilo sodišča ni odzval, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagalo. Zato se pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja prekrška, v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1, ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo.
ZP-1 v prvem odstavku 151. čl. določa, da se pritožba vloži v osmih dneh po vročitvi sodbe. Glede na navedeno je višje sodišče kot pravočasno štelo pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo v roku, ki ga določa ta zakon. Navedb v dopolnitvi pritožbe višje sodišče ni presojalo, ker so prepozne.
vožnja pod vplivom psihoaktivnih substanc – odgovornost za prekršek – dokazna ocena – ustavitev postopka - nedokazanost
Iz podatkov o zdravilu Cipralex, ki ga obdolženi jemlje na recept zdravnika, ni razvidno, da gre za psihoaktivno zdravilo, ki bi vplivalo na sposobnost za vožnjo motornega vozila, saj ne v besedilu, prav tako pa tudi ne na ovojnini zdravila ni nobene od oznak, kot sta prazen trikotnik v barvi teksta, ki pomeni relativno prepoved upravljanja vozil, niti poln trikotnik v rdeči barvi, ki pomeni absolutno prepoved upravljanja vozil. Glede na navedeno za zaključek sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega elementa prekrška, torej zavedanja obdolženega, da vožnja motornega vozila ob jemanju navedenega zdravila ni dovoljena, ni nikakršne podlage, sodba pa tudi nima drugih navedb, iz katerih bi izhajalo, da je bila sposobnost obdolženega za vožnjo zaradi vpliva navedenega psihoaktivnega zdravila kakorkoli zmanjšana. Obdolžencu zato, tudi, če predpisano zdravilo vsebuje substanco, ki je na seznamu psihoaktivnih zdravil, ni mogoče očitati, da je odgovoren za prekršek iz 3. odstavka 131. čl. ZVCP-1.
ZP-1 člen 67, 67/1, 90, 90/1. ZKP člen 241, 241/1.
zaslišanje priče – smiselna uporaba določb Zakona o kazenskem postopku
Res je, da ima obdolženec pravico zasliševati oziroma zahtevati zaslišanje obremenilne priče v njegovi navzočnosti, vendar kršitev te pravice po presoji višjega sodišča ni vplivala na pravilno odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani prekrškovni zadevi. Obdolženi ni bil prikrajšan za možnost, da se o izpovedi navedene priče izreče, iz razlogov sodbe pa je razvidno, da se obsodilna sodba ne opira v odločilni meri na izjavo navedene priče, pač pa predvsem na ugotovitve policistov ob ogledu kraja prometne nesreče (razvidne iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče in skice prometne nesreče) in izvedensko mnenje, ki ga je izdelal izvedenec za raziskavo prometnih nezgod.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0020821
KZ-1 člen 73, 73/1, 186, 186/5. ZCS-1 člen 12, 27, 28, 29. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 378, 378/4. Ustava RS člen 29, 35, 36.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami – varnostni ukrep – odvzem predmetov – sprememba sodbe
Hišna preiskava, za katero je potrebna odredba sodišča, se ne nanaša na vozila, ki so v javnem prometu lahko podvržena policijski in carinski kontroli kot v obravnavanem primeru, in vozniška kabina tovornega vozila na vožnji, enako kot osebni avtomobil, ki se kot zaprt prostor prav tako lahko uporabi za spanje, ne predstavlja prostora za bivanje, tudi če voznik v njej prespi, in za uporabnika ne predstavlja prostora, ki zagotavlja varstvo uporabnikove zasebnosti enako kot stanovanje.
Sodišče prve stopnje je namreč napačno ocenilo, da iz razloga, ker obdolženec ni lastnik prevoznega sredstva, in ker ni razloga za sklepanje, da bi lastniki vozila vedeli, kaj v njem prevaža, vozila kot prevoznega sredstva ni mogoče odvzeti. Pri tem je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da bi za odvzem prevoznega sredstva v obravnavanem primeru moral biti izpolnjen eden od pogojev iz drugega odstavka 73. člena KZ-1, ki določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, v obravnavanem primeru pa noben od teh razlogov ni podan. Takšna razlaga je napačna.
izvršba - izvršilni naslov - izpolnitev obveznosti
Dolžnik z ugovorom uveljavlja ugovorni razlog iz 2. tč. I. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in smiselno zatrjuje, da je izvršilni naslov nedoločen, zato ne ve komu mora izpolniti terjatev. Po določbi člena 21 ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.
preživnina - preživljanje mladoletnih otrok - potrebe otrok - zmožnosti staršev
Ni naloga sodišča, da opravi natančen (matematičen) izračun višine otrokovih potreb in jih nato (ponovno matematično) prilagodi materialnim zmožnostim staršev. Določitev preživnine ni računska operacija, temveč je vrednotno vprašanje. Sodišče mora zato med otrokovimi potrebami na eni strani in materialnimi zmožnosti staršev na drugi vzpostaviti ustrezno vrednotno sorazmerje.
ZPPLPS člen 3, 5, 5/1, 5/2, 5/3, 5/4, 5/5. SPZ člen 107, 108, 109. ZZK-1 člen 141, 141/5, 188. Uredba o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov v zemljiški knjigi s podatki zemljiškega katastra člen 14, 14/5.
etažna lastnina - vpis etažne lastnine - vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe
Podlaga za vpis etažne lastnine (in ne tudi lastninske pravice na posameznem delu stavbe) po ZPPLPS je odločba GURS, s katero geodetska uprava odmeri stavbišče hiše v etažni lastnini na podlagi 3. člena ZPPLP.
objektivni zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok - neposlovna odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost člana poslovodstva - odškodninska odgovornost poslovodje - odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe - pridržana sodba - zastaranje odškodninske terjatve - odškodninska odgovornost direktorja d.o.o.
Vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo je podana v trenutku, ko je tožena stranka na račun A.A. d.o.o. 30.4.1998 nakazala 100 milijonov SIT. Le povzročitev te škode se lahko očita toženi stranki in s tem tudi, da je nastala tedaj, ko je tožena stranka opravila sporno nakazilo družbi A.A.. Ravnanje družbe A.A. pri vračanju spornega posojila namreč ni več v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke pri nakazilu posojila.
Z elementi za določitev višine odškodninskega zahtevka bi morala biti tožeča stranka seznanjena najkasneje ob zapadlosti kredita, saj je to pravno odločilno dejstvo za določitev višine zatrjevane škode. Višino tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine je tožeča stranka opredelila kot znesek nevrnjenega kredita.
Obveznost poslovodje (voditi posle družbe) v razmerju med družbo in članom njenega poslovodstva ima značilnost pogodbene (poslovne) obveznosti. Zato ima tudi odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti (nepravilnim vodenjem njenih poslov), značilnost poslovne odškodninske odgovornosti.
invalid III. kategorije – zaključeno zdravljenje – zmožnost za delo
Pri tožnici – invalidki III. kategorije – ni mogoče ponovno ocenjevati delazmožnosti, ker diagnostika in zdravljenje še nista zaključena. Iz tega razloga je treba šteti, da je pri njej še vedno podana invalidnost III. kategorije in da je še nadalje zmožna za drugo ustrezno delo z že podanimi omejitvami.
Sklep o ustavitvi izvršbe res v času vložitve predloga za nadaljevanje izvršbe z dne 17.3.2008 še ni bil pravnomočen vendar se upnik zoper sklep ni pritožil in je ta postal pravnomočen dne 22.3.2008. S tem je bila izvršba pravnomočno ustavljena.