vožnja pod vplivom psihoaktivnih substanc – odgovornost za prekršek – dokazna ocena – ustavitev postopka - nedokazanost
Iz podatkov o zdravilu Cipralex, ki ga obdolženi jemlje na recept zdravnika, ni razvidno, da gre za psihoaktivno zdravilo, ki bi vplivalo na sposobnost za vožnjo motornega vozila, saj ne v besedilu, prav tako pa tudi ne na ovojnini zdravila ni nobene od oznak, kot sta prazen trikotnik v barvi teksta, ki pomeni relativno prepoved upravljanja vozil, niti poln trikotnik v rdeči barvi, ki pomeni absolutno prepoved upravljanja vozil. Glede na navedeno za zaključek sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega elementa prekrška, torej zavedanja obdolženega, da vožnja motornega vozila ob jemanju navedenega zdravila ni dovoljena, ni nikakršne podlage, sodba pa tudi nima drugih navedb, iz katerih bi izhajalo, da je bila sposobnost obdolženega za vožnjo zaradi vpliva navedenega psihoaktivnega zdravila kakorkoli zmanjšana. Obdolžencu zato, tudi, če predpisano zdravilo vsebuje substanco, ki je na seznamu psihoaktivnih zdravil, ni mogoče očitati, da je odgovoren za prekršek iz 3. odstavka 131. čl. ZVCP-1.
vožnja pod vplivom alkohola – preizkus alkoholiziranosti
Ni utemeljen očitek, da bi morali policisti omogočiti strokovni pregled. V primeru, da udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1, mu policist, v skladu z določbo 5. odstavka 132. člena navedenega zakona, odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Odločitev, ali bo odredil preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, torej sprejme policist, rezultata preizkusa ugotovljena z etilometrom ali strokovnim pregledom pa sta enakovredna.
Obdolženi v postopku pred sodiščem prve stopnje, zagovora, h kateremu ga je sodišče pozvalo, ni podal, zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi obdolženi želi izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje glede prekrška kot tudi glede okoliščin, ki vplivajo na odločitev o sankcijah, nove in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo.
vloge – smiselna uporaba določb Zakona o kazenskem postopku
V rednem sodnem postopku se v skladu z določbo 1. odstavka 67. čl. ZP-1 glede vlog smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). ZKP v 2. odstavku 76. člena glede vlog med drugim določa, da morajo biti podpisane. Vloga, ki je v elektronski obliki (tako kot v obravnavani zadevi), mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. V skladu z določbo 3. odstavka navedenega člena, zahteva sodišče od vložnika vloge, ki ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi oziroma dopolni; če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže.
ZP-1 člen 26, 26/6, 26/7, 55, 55/2, 55/5, 65, 65/4, 155, 155/1-4, 163, 163/10. ZNDM-2 člen 28, 28/2.
postopek pred prekrškovnim organom – možnost izjave o prekršku – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – absolutna bistvena kršitev določb postopka – odmera sankcije – nesorazmerje med težo dejanja prekrška in posledicami prekrška – odpustitev sankcije
1. Obdolženi v postopku pred prekrškovnim organom ni bil poučen v skladu z določbami 55. čl. ZP-1, vendar je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo kršitev prekrškovnega organa odpravilo in dokazni postopek
dopolnilo po pravilih rednega sodnega postopka (4. odst. 65. čl. ZP-1). Obdolženi je bil zaslišan pred sodiščem in poučen o svojih pravicah, sodišče prve stopnje pa pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni upoštevalo izjave kršitelja, ki jo je dal v postopku pred prekrškovnim organom. Kršitelj je sicer ob podajanju osebnih podatkov prekrškovnemu organu res povedal, da je po narodnosti Hrvat ter da ni bil poučen o pravici, da uporablja svoj jezik, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je bila že zaradi tega podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 4. tč. prvega odstavka 155. čl. ZP-1. Ta bi bila podana samo, če bi bila oseba, ki je imela pravico uporabljati svoj jezik, kljub svoji zahtevi v postopku pred prekrškovnim organom prikrajšana za pravico uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razume. Če take zahteve ni bilo, je lahko bistvena kršitev postopka podana samo v primeru, če bi bila zaradi opustitve pouka dejansko onemogočena obramba kršitelja, ker ne bi razumel česa je obdolžen, kaj je podlaga obdolžitve in ne bi mogel spremljati poteka postopka (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 507/2008).
2. Policist je neprijavljeno blago odkril ob varnostnem pregledu v okviru temeljne mejne kontrole na podlagi pooblastil, ki jih imajo policisti po Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM-2), pa tudi pooblastil, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije. Na podlagi določbe 2. odst. 28. čl. ZNDM sme namreč policist, ki opravlja mejno kontrolo, opraviti kontrolo potnikov, kontrolo prevoznega sredstva in kontrolo stvari, ki jih ima oseba s seboj.
3. Podano je nesorazmerje glede na težo dejanja prekrška in posledice. Iz odločitve prekrškovnega organa, ki jo je sodišče prve stopnje potrdilo, je razvidno, da je bila obdolžencu za prekršek izrečena globa v znesku 300,00 EUR, ki je na spodnji meji predpisane za prekršek iz 16. tč. prvega odstavka 87. čl. ZICPES. Po navedeni zakonski določbi bi bilo kršitelju možno izreči globo v znesku do 1.200,00 EUR, oziroma, pod pogoji iz 93. čl. ZICPES, to je, v primeru hujše kršitve, do 3.600,00 EUR. Glede na izrečeno globo je torej očitno, da prekrškovni organ obdolženčeve kršitve ni ocenil za hujšo kršitev, prav tako prekrškovni organ ni ugotovil, da bi za blago, ki bi moralo biti dano v carinski postopek, bilo povzročeno ali lahko bilo povzročeno kakršnokoli neplačilo izvoznih ali kakšnih drugih dajatev, ki se plačujejo pri izvozu komercialnega blaga. Prav tako carinski organ ni ugotovil nobene druge obteževalne okoliščine (blago npr. ni bilo skrito), spregledati pa tudi ni mogoče, da je bila carinskemu organu dokumentacija o blagu naknadno dostavljena, pa tudi ne, da je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je podano očitno nesorazmerje med težo dejanja prekrška in posledicami prekrška, ki se kažejo v odločitvi prekrškovnega organa, da se blago v carinski vrednosti 62.210,40 eurov vzame.
Pritožnica si določbe ZP-1 o zastaranju pregona, navedene v 42. čl. napačno razlaga. Res je sicer, da četrti odstavek 42. čl. ZP-1 določa, da se pretrga zastaranje, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok enako hud ali hujši istovrstni prekršek. Vendar pa je navedena določba le ena od okoliščin, ki pretrgajo zastaranje pregona v okviru izteka absolutnega roka za zastaranje pregona. Postopek o prekršku namreč ni več dopusten, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. To pa je v obravnavani zadevi štiri leta. Glede na to, da je nastopilo absolutno zastaranje pregona dne 07.04.2009 (takrat so potekla štiri leta, ko naj bi bil prekršek storjen), postopek za obravnavani prekršek zoper obdolženega ni več dopusten.
dejansko stanje – ustavitev postopka o prekršku – razumen dvom – cestni promet
1. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne presoje dokazov prezgodaj zaključilo, da je obdolžencu z zadostno stopnjo gotovosti dokazano, da je storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren.
2. Kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/05, se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva), izkaže, da ni storilec prekrška. Policisti obdolženca niso izsledili med vožnjo, pač pa so ga izsledili, ko je spal za volanom vozila, ustavljenega ob cesti. Ugotovitev prekrška torej ne temelji na osebni zaznavi policistov. Glede na zagovor obdolženca ter izpoved priče I.Š. ter oškodovanca D.Č., pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazano z gotovostjo, ki je potrebna za zanesljiv zaključek, da je obdolženi pod vplivom alkohola vozil osebni avtomobil po pasu za parkiranje na stari cesti v naselju v bližini avtokampa, pač pa je nasprotno, izkazan razumen dvom glede domnevnega dejstva, to je, da je obdolženi pred ustavitvijo na kraju, kjer so ga policisti izsledili, osebni avtomobil v cestnem prometu tudi vozil. Glede na to, da je takšen dvom izkazan, je višje sodišče na podlagi 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženega zaradi očitanega prekrška ustavilo, ker ni dokazano, da ga je obdolženec storil.
odgovornost za prekršek – malomarnost – smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika
Kazenski zakonik (KZ-1) v tretjem odstavku 26. čl. določa, da kaznivo dejanje ni storjeno iz malomarnosti, če storilec kljub potrebni pazljivosti povzroči prepovedano posledico, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne predvideti njenega odvračanja. Obdolženec pa ni ravnal s potrebno skrbnostjo, s katero bi po okoliščinah in osebnih lastnostih moral in mogel ravnati. Obdolženec v pritožbi, enako kot tudi v zagovoru, trdi, da zaradi močne sončne svetlobe ni mogel videti kolesarja, vendar ga takšna okoliščina tudi po mnenju višjega sodišča ne razbremeni odgovornosti. Prisotnost kolesarjev na tisti cesti ne predstavlja okoliščine, ki je ni bilo mogoče pričakovati.
Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (3. odst. 132. čl. ZP-1), ob presoji navedb predlagatelja v obdolžilnem predlogu, v povezavi z dokazi, ki jih je presojalo sodišče prve stopnje, pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja prekrška uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti.
ZP-1 člen 22, 22/4, 202.a. ZVCP-1 člen 23, 23/1-66.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – kazenske točke – voznik začetnik
V skladu z določbo 66. tč. prvega odstavka 23. čl. ZVCP-1 je voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21 leta starosti in vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja. Storilec je dosegel predpisano število kazenskih točk s prekrškom, ki ga je storil dne 15. julija 2008. Takrat še ni dopolnil 21 let starosti, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot voznika začetnika.
vročanje – smiselna uporaba določb Zakona o splošnem upravnem postopku – nova dejstva in dokazi
Ker obdolženi nadaljnjih vabil na zaslišanje ni prevzel, mu je bilo vabilo na zaslišanje, ki je bilo določeno na dan 6. maj 2008, vročeno v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s fikcijo vročitve, tako, da je bilo po puščenem obvestilu o prispelem pismu in izteku roka, v katerem bi obdolženi moral vabilo osebno prevzeti na pošti, 24. aprila 2008 puščeno v hišnem predalčniku. Ker se obdolženi na vabilo sodišča ni odzval, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagalo. Zato se pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja prekrška, v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1, ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo.
ZP-1 v prvem odstavku 151. čl. določa, da se pritožba vloži v osmih dneh po vročitvi sodbe. Glede na navedeno je višje sodišče kot pravočasno štelo pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo v roku, ki ga določa ta zakon. Navedb v dopolnitvi pritožbe višje sodišče ni presojalo, ker so prepozne.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – pogodba o zaposlitvi za določen čas – ustrezna zaposlitev
Ekonomski razlog, ki narekuje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je med drugim podan, če zaradi stanja na trgu (prezasičenosti trga) delavec ne more doseči sklenitve zadostnega števila zavarovanj za pokrivanje stroškov dela. Takšne objektivne razmere na trgu so razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na stani delodajalca in ne na strani delavca. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 38/2008, Pdp 216/2008 in Pdp 389/2008.
Tožena stranka ob odpovedi tožniku ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj takšna zaposlitev ne predstavlja ustrezne zaposlitve.
odškodnina – poškodba pri delu – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost
Dejstvo, da se je tožnik pri opravljanju dela, vzpel na lestvi največ do tretje prečke (kar je pogosto tudi v vsakdanjem življenju), kaže na to, da ni šlo za nevarno dejavnost, tako da ni podana objektivna odgovornost za škodo, ki jo je utrpel.
Glede na to, da je tožnik sam postavil lestev in sicer pod prevelikim kotom in na neprimerno podlago (delno na leseno podlago in delno na pesek oziroma zemljo), zaradi česar je v trenutku, ko se je začel vzpenjati, lestev zdrsnila navzdol in je padel ter utrpel škodo, ni podana niti krivdna odgovornost prvotožene stranke (delodajalca) ali drugotožene stranke (zavarovalnica, pri kateri ima delodajalec odgovornost zavarovano).
objektivni zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok - neposlovna odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost člana poslovodstva - odškodninska odgovornost poslovodje - odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe - pridržana sodba - zastaranje odškodninske terjatve - odškodninska odgovornost direktorja d.o.o.
Vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo je podana v trenutku, ko je tožena stranka na račun A.A. d.o.o. 30.4.1998 nakazala 100 milijonov SIT. Le povzročitev te škode se lahko očita toženi stranki in s tem tudi, da je nastala tedaj, ko je tožena stranka opravila sporno nakazilo družbi A.A.. Ravnanje družbe A.A. pri vračanju spornega posojila namreč ni več v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke pri nakazilu posojila.
Z elementi za določitev višine odškodninskega zahtevka bi morala biti tožeča stranka seznanjena najkasneje ob zapadlosti kredita, saj je to pravno odločilno dejstvo za določitev višine zatrjevane škode. Višino tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine je tožeča stranka opredelila kot znesek nevrnjenega kredita.
Obveznost poslovodje (voditi posle družbe) v razmerju med družbo in članom njenega poslovodstva ima značilnost pogodbene (poslovne) obveznosti. Zato ima tudi odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti (nepravilnim vodenjem njenih poslov), značilnost poslovne odškodninske odgovornosti.
POGODBENO PRAVO – PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055660
ZOR člen 256, 256/2. OZ člen 233, 233/2. ZM člen 16. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12, 339/2-14. ------------------------------------------------------------------------- (1) Več Zobec J., Reforma pritožbenega postopka, v Zborniku izbrane teme civilnega prava II. inštitut za primerjalno pravo, Ljubljana, 2007, stran 52 in 53.
pogodbena odškodninska odgovornost – ugovor iz temeljnega posla - nova glavna obravnava pred drugim sodnikom
Tožeča stranka ima v meničnem razmerju med pravdnima strankama položaj remitenta, tožena stranka pa položaj trasanta. Zato lahko podajata trditve iz temeljnega pravnega posla.
kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov - hramba streliva
Pritožbeno sodišče je zoper obtoženca, ki mu je bila očitana hramba streliva, katerega promet posameznikom je omejen, po 4. točki 357. člena ZKP izreklo zavrnilno sodbo, ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U-I-88/07-17 z dne 8.1.2009 odločilo, da je bil 1. odst. 310. člena Kazenskega zakonika (KZ) v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s „protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen“ v neskladju z Ustavo.
Toženka je pogodbo o opravljanju specializacije kršila in specializacijo predčasno opustila, zaradi česar namen tožeče stranke, zaradi katerega je plačala stroške specializacije, ni bil dosežen, zato je zahteva delodajalca utemeljena.
Od odpravnine za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je treba plačati prispevke za socialno varnost, saj ne gre za prejemek iz delovnega razmerja, ki bi bil izvzet od plačila prispevkov. Prispevke plačujeta delodajalec in zaposleni po različnih prispevnih stopnjah, vendar tako da je tudi prispevke zaposlenega dolžan plačati delodajalec. To pomeni, da je zaposleni upravičen le do izplačila neto zneska.