vožnja pod vplivom alkohola – preizkus alkoholiziranosti
Ni utemeljen očitek, da bi morali policisti omogočiti strokovni pregled. V primeru, da udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1, mu policist, v skladu z določbo 5. odstavka 132. člena navedenega zakona, odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Odločitev, ali bo odredil preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, torej sprejme policist, rezultata preizkusa ugotovljena z etilometrom ali strokovnim pregledom pa sta enakovredna.
vročanje – smiselna uporaba določb Zakona o splošnem upravnem postopku – nova dejstva in dokazi
Ker obdolženi nadaljnjih vabil na zaslišanje ni prevzel, mu je bilo vabilo na zaslišanje, ki je bilo določeno na dan 6. maj 2008, vročeno v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s fikcijo vročitve, tako, da je bilo po puščenem obvestilu o prispelem pismu in izteku roka, v katerem bi obdolženi moral vabilo osebno prevzeti na pošti, 24. aprila 2008 puščeno v hišnem predalčniku. Ker se obdolženi na vabilo sodišča ni odzval, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagalo. Zato se pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja prekrška, v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1, ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo.
ZP-1 v prvem odstavku 151. čl. določa, da se pritožba vloži v osmih dneh po vročitvi sodbe. Glede na navedeno je višje sodišče kot pravočasno štelo pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo v roku, ki ga določa ta zakon. Navedb v dopolnitvi pritožbe višje sodišče ni presojalo, ker so prepozne.
Obdolženi v postopku pred sodiščem prve stopnje, zagovora, h kateremu ga je sodišče pozvalo, ni podal, zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi obdolženi želi izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje glede prekrška kot tudi glede okoliščin, ki vplivajo na odločitev o sankcijah, nove in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo.
zagovor obdolženca – dokazni predlog – nova dejstva in dokazi
Očitek obdolženca, da je sodišče kršilo določbe ZP-1, ker ga ni vabilo na zaslišanje policistke S.I., s čimer mu je onemogočilo, da se na ustrezen način izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, kot tudi navedba v pritožbi, da mu je bilo onemogočeno, da v postopku predlaga izvedbo dokazov, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je obdolženca v zahtevi za pisni zagovor opozorilo, da mora v skladu s četrtim odstavkom 114. čl. ZP-1, navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, kot tudi, da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov ter da ga bo vabilo k procesnim dejanjem, če bo to zahteval. Obdolženi v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje za pisni zagovor, ni zahteval ustnega zaslišanja, v pisnem zagovoru, ki ga je podal, pa tudi ni predlagal nobenega dokaza, niti ni zahteval, da se ga vabi k posameznim procesnim dejanjem, ki jih bo sodišče samo izvedlo.
dejansko stanje – dokazna ocena – telesna poškodba – smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika
Ni utemeljena pritožbena navedba glede teže telesne poškodbe. Kaj je lahka telesna poškodba je treba presojati ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 133. čl. KZ, ki je veljal v času storitve prekrška. Ta določa, da gre za lahko telesno poškodbo v primeru, ko storilec koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost, ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino, ki ga je izdelal izvedenec, pravilno zaključilo, da je obdolženčev sopotnik v prometni nesreči utrpel lahko telesno poškodbo.
Čeprav izvedenec za preiskavo pisav in dokumentov v mnenju navaja, da je sporni material tak, da ne omogoča preiskave in podaje mnenja ter da ni mogoče niti potrditi niti ovreči predpostavke, da je primerjalno gradivo napisala ista oseba kot sporno, zgolj takšno mnenje ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je bil preizkus alkoholiziranosti odrejen obdolžencu in da je prav on podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti.
dejansko stanje – dokazna ocena – prometna nesreča
Zagovornica v obrazložitvi pritožbe vztraja pri prepričanju obdolženega, da je voznik tovornega vozila prav njemu, to je obdolžencu, mahal naj spelje proti centru. Vendar obdolženca takšen zagovor ne more razbremeniti odgovornosti. Pri vključevanju v cestni promet z neprednostne ceste na prednostno cesto bi namreč moral pustiti mimo vsa vozila, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključeval.
dejansko stanje – ustavitev postopka o prekršku – razumen dvom – cestni promet
1. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne presoje dokazov prezgodaj zaključilo, da je obdolžencu z zadostno stopnjo gotovosti dokazano, da je storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren.
2. Kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/05, se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva), izkaže, da ni storilec prekrška. Policisti obdolženca niso izsledili med vožnjo, pač pa so ga izsledili, ko je spal za volanom vozila, ustavljenega ob cesti. Ugotovitev prekrška torej ne temelji na osebni zaznavi policistov. Glede na zagovor obdolženca ter izpoved priče I.Š. ter oškodovanca D.Č., pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazano z gotovostjo, ki je potrebna za zanesljiv zaključek, da je obdolženi pod vplivom alkohola vozil osebni avtomobil po pasu za parkiranje na stari cesti v naselju v bližini avtokampa, pač pa je nasprotno, izkazan razumen dvom glede domnevnega dejstva, to je, da je obdolženi pred ustavitvijo na kraju, kjer so ga policisti izsledili, osebni avtomobil v cestnem prometu tudi vozil. Glede na to, da je takšen dvom izkazan, je višje sodišče na podlagi 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženega zaradi očitanega prekrška ustavilo, ker ni dokazano, da ga je obdolženec storil.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – kazenske točke - seštevek
Sodišče izda sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk. Preverja se zgolj, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva, ki so pomembna za odločitev o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (pravnomočnost odločb, s katerimi je bilo storilcu izrečeno predpisano število kazenskih točk v času treh let in morebitno zastaranje izreka sankcije).
odgovornost za prekršek – malomarnost – smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika
Kazenski zakonik (KZ-1) v tretjem odstavku 26. čl. določa, da kaznivo dejanje ni storjeno iz malomarnosti, če storilec kljub potrebni pazljivosti povzroči prepovedano posledico, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne predvideti njenega odvračanja. Obdolženec pa ni ravnal s potrebno skrbnostjo, s katero bi po okoliščinah in osebnih lastnostih moral in mogel ravnati. Obdolženec v pritožbi, enako kot tudi v zagovoru, trdi, da zaradi močne sončne svetlobe ni mogel videti kolesarja, vendar ga takšna okoliščina tudi po mnenju višjega sodišča ne razbremeni odgovornosti. Prisotnost kolesarjev na tisti cesti ne predstavlja okoliščine, ki je ni bilo mogoče pričakovati.
Potrdilo, ki ga je obdolženka naknadno dostavila sodišču, ne vsebuje opravičila za izostanek na zaslišanju, o čemer se je sodišče prepričalo tudi pri zdravnici v zdravstvenem domu. Sicer pa zagovornik v pritožbi tudi ni navedel, v čem bi obdolženkino zaslišanje lahko prispevalo k drugačni odločitvi sodišča. Res je, da je pravica obdolženca, da se zagovarja, pravica, ki mu jo daje tako ZP-1 (90. čl.) kot tudi Ustava (29. čl.), vendar uresničenje pravice do zagovora predpostavlja tudi aktivno ravnanje obdolženca, to je, da se odzove vabilu sodišča. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je razvidno, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca ter da se je obdolženka z ugotovljenim rezultatom strinjala in je takšen zapisnik brez pripomb podpisala, tudi po presoji višjega sodišča neposredno ustno zaslišanje obdolženke ni bilo nujno in je bila zato odločitev sodišča, da izda sodbo brez njenega zaslišanja, o čemer je bila obdolženka z vabilom na zaslišanje tudi opozorjena, pravilna.
Taksna obveznost nastala dne 8.6.2005, ko je dolžnik vložil predmetno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot ugovor. Takrat je začel teči zastaralni rok, njegov tek pa je prekinil opomin za plačilo sodne takse z dne 15.12.2005, ki ga je dolžnik prejel 4.1.2006. Zastaralni rok je začel teči znova po poteku leta, v katerem je bil opomin dolžniku vročen, in sicer s 1.1.2007. Ker od tega datuma do poteka 2-letnega zastaralnega roka, do 31.12.2008, ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje pristojnega organa, namenjenega za plačilo oz. izterjavo takse, saj je sklep z dne 29.12.2008, je pravica terjati plačilo s katerim je sodišče odmerilo sodno takso, dolžnik prejel šele dne 10.1.2009, je pravica terjati plačilo takse za vlogo z dne 8.6.2005 zastarala.
S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da dolžnik ni postopal v skladu s pravili, saj za odjavo ogrevanja oz. izključitvi dolžnika iz obstoječega ogrevanja v večstanovanjski hiši ni pridobil soglasja vseh etažnih lastnikov, ter da ga dejstvo, da pretežni del leta preživi drugje in ne v predmetnem stanovanju, ne odvezuje obveznosti, h katerim je zavezan kot lastnik stanovanja, pa se je spuščalo že v materialno pravno presojo utemeljenosti njegovega ugovora, kar pa v tej fazi postopka, v kateri se presoja le, ali je ugovor obrazložen, ni dopustno.
spor majhne vrednosti – bistvena kršitev postopka – (ne) dokazanost odločilnega dejstva – obstoj ustnega dogovora
Absolutno bistveno kršitev postopka po 15. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP-D zagreši sodišče, (tudi) če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi temi listinami. Ob dejstvu, da pa so zaključki sodišča o tem ključnem dejstvu posledica skrbne in vestne presoje tudi drugih izvedenih dokazov, ta okoliščina, četudi bi bila resnična, ne more imeti posledic, ki jih zatrjuje pritožnik.
izpraznitev prostorov – prekarij – trajanje prekarističnega razmerja – vrnitev stvari – stanovanje – bivanje socialno ogroženih oseb – socialna država
Namen, da se ljudem v stiski zagotovijo pogoji za življenje oz. streha nad glavo, je tako splošen, da nanj ni mogoče vezati trajanja prekarističnega razmerja.
zaznamba – sklep o izvršbi - zaznamba sklepa o izvršbi
Zemljiškoknjižno sodišče ne presoja razlogov, od katerih je odvisna morebitna utemeljenost ugovora zoper sklep o izvršbi, katerega zaznamba je predmet postopka.
objektivni zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok - neposlovna odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost člana poslovodstva - odškodninska odgovornost poslovodje - odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe - pridržana sodba - zastaranje odškodninske terjatve - odškodninska odgovornost direktorja d.o.o.
Vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo je podana v trenutku, ko je tožena stranka na račun A.A. d.o.o. 30.4.1998 nakazala 100 milijonov SIT. Le povzročitev te škode se lahko očita toženi stranki in s tem tudi, da je nastala tedaj, ko je tožena stranka opravila sporno nakazilo družbi A.A.. Ravnanje družbe A.A. pri vračanju spornega posojila namreč ni več v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke pri nakazilu posojila.
Z elementi za določitev višine odškodninskega zahtevka bi morala biti tožeča stranka seznanjena najkasneje ob zapadlosti kredita, saj je to pravno odločilno dejstvo za določitev višine zatrjevane škode. Višino tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine je tožeča stranka opredelila kot znesek nevrnjenega kredita.
Obveznost poslovodje (voditi posle družbe) v razmerju med družbo in članom njenega poslovodstva ima značilnost pogodbene (poslovne) obveznosti. Zato ima tudi odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti (nepravilnim vodenjem njenih poslov), značilnost poslovne odškodninske odgovornosti.
odškodnina – poškodba pri delu – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost
Dejstvo, da se je tožnik pri opravljanju dela, vzpel na lestvi največ do tretje prečke (kar je pogosto tudi v vsakdanjem življenju), kaže na to, da ni šlo za nevarno dejavnost, tako da ni podana objektivna odgovornost za škodo, ki jo je utrpel.
Glede na to, da je tožnik sam postavil lestev in sicer pod prevelikim kotom in na neprimerno podlago (delno na leseno podlago in delno na pesek oziroma zemljo), zaradi česar je v trenutku, ko se je začel vzpenjati, lestev zdrsnila navzdol in je padel ter utrpel škodo, ni podana niti krivdna odgovornost prvotožene stranke (delodajalca) ali drugotožene stranke (zavarovalnica, pri kateri ima delodajalec odgovornost zavarovano).
načelo dispozitivnosti - narava jezika - prekoračitev tožbenega zahtevka - odsvojitev stvari med pravdo
Bistvo načela dispozitivnosti ni v tem, da se tožbeni predlog in izrek sodbe jezikovno prekrivata. Bistvo tega načela je, da je jasno opredeljen predmet sodnega varstva ter da se tožena stranka glede tega v postopku lahko izjavi.
Če pride do odsvojitve stvari med pravdo, pa pridobitelj že tako ali tako nastopa na strani tožeče stranke, ni razloga za uporabo pravila iz prvega odstavka 190. člena ZPP ter se pravda mora končati med pridobiteljem in nasprotno stranko; proti odsvojitelju pa je treba zahtevek zavrniti.