ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 118. ZPP člen 337, 337/1, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - neutemeljen odpovedni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - datum sodne razveze
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaradi prekoračitev odmorov za malico dne 18. 12. 2023 tožnici utemeljeno podano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). V pisnem opozorilu ji je bilo očitano tudi koriščenje dveh dni dopusta, ne da bi o tem poprej obvestila nadrejenega, vendar te kršitve sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano. Ker za utemeljenost pisnega opozorila zadošča že ugotovljena kršitev, niso odločilnega pomena navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno glede kršitve, očitane v zvezi z neutemeljenim koriščenjem letnega dopusta. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (30. 1. 2024), pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje, na katerega je pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo (30. 5. 2024), je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami, ki so ji pripadale po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2023, vključno z nadomestilom plače v višini 1.000,00 EUR neto mesečno.
DELOVNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00079181
Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/2, 4/3. ZMZPP člen 30, 30/1, 30/2. ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. OZ člen 131, 131/1, 179, 299, 299/2. URS člen 22, 23, 66. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
poškodba delavca - delo v tujini - uporaba domačega prava - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - dejanski delodajalec - odločba Ustavnega sodišča
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I in Rim I (pravilno Rim II) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb ZMZPP, je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo uporabe prava države, v kateri je škoda nastala, v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države, v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (drugi odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (tretji odstavek 4. člena). Slednji določa, da se, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz prvega in drugega odstavka, uporablja pravo te druge države.
Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis, kako natančno bi moralo biti delovno mesto zavarovano, da ne bi prišlo do poškodbe, saj to ni pogoj za sklepčnost zahtevka.
Pravilnost prvostopenjske odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke potrjuje ustavna odločba opr. št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024, v kateri je Ustavno sodišče stališče dotedanje sodne prakse (med drugim tudi iz sklepa VIII Ips 12/2019, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka), da je za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca bistvena njegova fizična prisotnost na delovišču, spoznalo za neskladno z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave. Omogočalo je namreč, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten, v celoti izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse v primerljivih zadevah ter kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik modificiral zgolj primarni tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč s tožbo postavil primarni zahtevek pod točko 1 na ugotovitev obstoja prerekane prednostne terjatve in pod točko 2 podredni zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane navadne terjatve. Glede na njegovo pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2023 na l. št. 74 - 83, kjer iz zapisa na l. št. 81 izhaja, da tožnik glede na popravljeni osnovni seznam preizkušenih terjatev modificira že postavljeni tožbeni zahtevek tako, da ne vtožuje več primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ampak le enoten tožbeni zahtevek, v katerem so združene tako prerekane prednostne terjatve (točki 1 in 4 modificiranega tožbenega zahtevka) kot tudi prerekane navadne terjatve (točki 2 in 3). Tega je tožnik modificiral s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2023, iz katere izrecno izhaja, da se "tako tožbeni zahtevek v tej pravdi glasi" v točki 1 na ugotovitev obstoja prednostne terjatve tožnika in v točki 2 na ugotovitev obstoja neprednostne terjatve. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik z modifikacijami tožbo delno umaknil, saj je zahtevke utesnil in se o še vtoževanih tožbenih zahtevkih jasno in določno opredelil.
ZDR-1 člen 34, 35, 37, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 314, 314/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - izguba medsebojnega zaupanja
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ker ga je storil na javnem kraju, izven kraja pod oblastjo toženke in izven delovnega časa. Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki. Med strankama ni bilo sporno, da je službeno novoletno zabavo organizirala in plačala toženka, namenjena je bila zaposlenim in pogodbenim partnerjem toženke. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje se je tožnik v spornem času in kraju dogodka nahajal izključno zaradi svoje vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in je bil torej tudi na tem dogodku, ki je bil v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki, dolžan spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi nadalje pravilno pojasnilo, da ob navedenem, tožnika ne razbremenjuje dejstvo, da je do streljanja prišlo med praznjenjem prireditvenega prostora in na javni površini, ki se nahaja neposredno ob stavbi, kjer se je nahajalo še cca 100 ljudi, zaposlenih in pogodbenih sodelavcev toženke. Če je torej ravnanje storjeno v okviru dogodka, ki ga organizira delodajalec in na katerem sodelujejo zaposleni pri delodajalcu ter njegovi pogodbeni partnerji, je treba skleniti, da gre za dogodek, povezan z delom in delovnim razmerjem med tožnikom in toženko, s tem pa tudi za kršitve, povezane z delom.
Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prič je pravilno ugotovilo, da so bili tako udeleženci zabave, kot tudi ostali zaposleni, ki so za dogodek izvedeli kasneje, po dogodku prestrašeni, zgroženi, niso se počutili varne v tožnikovi bližini.
URS člen 2, 22, 23. ZObr člen 97f. ZDR-1 člen 156. ZJU člen 140. ZIUZEOP člen 20, 71. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 10, 10/2.
neizkoriščen tedenski počitek - trditveno breme - vojak - COVID-19 - dodatek k plači - odškodnina za premoženjsko škodo
Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr, ki jih je bila toženka dolžna spoštovati. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je potrebno upoštevati, da je zahtevek lahko utemeljen le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan (VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ki je zaveden kot prost, in koliko časa. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi tudi zavzelo stališče, da čeprav se dikcija 97. f člena ZObr, ki ureja pravico do tedenskega počitka, glasi na pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina v celoti nezagotovljenega ali prekinjenega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Tožniku je torej lahko prisojena odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan. Vrhovno sodišče RS je podobno stališče sprejelo tudi v zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka.
ZDR-1 člen 7, 7/1, 7/4, 13, 13/1, 14, 83, 83/5. OZ člen 45. ZPP člen 8, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - grožnja - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - odškodninska odgovornost delodajalca
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da toženka v zvezi s tožničino prijavo trpinčenja ni sprožila nobenega postopka. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je toženka oziroma zanjo G. G. pričel obravnavati tožničino prijavo in tako pridobil pojasnila A. A. in ostalih sodelavcev, razen tožnice, ki je bila z dela odsotna, nato pa je podala odpoved. Četudi toženka postopka nato ni zaključila, pa to ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu oziroma za drugo protipravno ravnanje tožničinega sodelavca dne 7. 7. 2023. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženki ni naložilo, da predloži notranje akte, ki urejajo obravnavo prijav trpinčenja, saj to, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v zadevi ni bilo relevantno.
Tudi če je tožnica opisano grajanje napake doživela kot stisko, ki je negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje, kar poudarja v pritožbi, toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ni podano njeno protipravno ravnanje oziroma protipravno ravnanje njenega zaposlenega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca psihologa ali psihiatra, ki bi ocenil stopnjo in trajanje tožničinih duševnih bolečin, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.
ZPP člen 18, 274, 275, 288, 365, 365-2. ZUJIPK člen 45. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2. ZJU člen 5, 24. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - zavrženje tožbe - čista denarna terjatev - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079155
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 217, 217/1. ZPP člen 7, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje prikrivanja - dejanski razlog za odpoved - obrazložitev
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080004
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP člen 243, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo X Pd 248/2019 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2 Splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52. členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu, torej toženi stranki v tem sporu naloži, naj v roku od 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je zato sodišče prve stopnje pravilno Organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa nefiksna referenčna obdobja. Sodišče je pravilno obrazložilo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v Organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena OZ. Obstoj krivdne odgovornosti toženke je utemeljilo z argumenti: (1) da ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola na formarskem stroju, zato tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov - ničelno stanje stroja, odstranitev ključev in postavitev opozorilne table; (2) da v navodilih in v praksi ni jasno razmejila, katere so obveznosti operaterja in vzdrževalca v zvezi z varnostnim protokolom; (3) da ni nadzirala dela tožnika v obdobju, ko še ni bil praktično usposobljen za opravo varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, posledično pa ni korigirala njegovih napak in (4) da je dopuščala nespoštovanje varnostnega protokola ob izvajanju vzdrževalnih del na stroju.
Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posttravmatske stresne motnje) nastopilo zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po nastanku škode. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode (drugi odstavek 352. člena OZ). Vendar pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v postavljeni diagnozi, pač pa šele v tem, da oškodovanec do določene stopnje in določen čas trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je že v tožbi postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. Pri povišanju tožbenega zahtevka z vlogo z dne 31. 8. 2023 je šlo za nepravo spremembo tožbe, saj je predmet tožbe ostal isti, le višina tožbenega zahtevka se je uskladila z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede posttravmatske stresne motnje (prim. sklep VS RS II Ips 221/2016, sodba VS RS II Ips 53/2020, sodba VSL I Cp 167/2017). Po ustaljeni sodni praksi je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primerih, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela pretrgano že z vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je treba tudi v obravnavanem primeru na podlagi 365. člena OZ šteti, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi glede povišanega dela tožbenega zahtevka, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.
Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravilo o deljeni vzročnosti iz prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ pravilno štelo, da tožnikov soprispevek znaša 10 %. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, ki je bil predhodno teoretično usposobljen o pravilnem izvajanju varnostnega protokola, z opustitvijo obešanja opozorilne table (ki se je po izpovedi tožnika nahajala v delavnici) prispeval k nastanku škodnega dogodka. S tem neskrbnim ravnanjem je kršil določbo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1.
ZPP člen 8, 353, 360, 360/1. ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi - kršitev v odpovednem roku
Zmerjanje navzočih na prireditvi delodajalca ob prisotnosti zaposlenih in njihovih družinskih članov, vključno z otroki, z izrazi, kot jih je uporabila tožnica, ne more biti dopustno vedenje delavca. Gre za hudo kršitev, po naravi stvari storjeno namenoma. Tudi v primeru, da bi se dejansko izkazalo, da je toženka vabilo na sejo nadzornega sveta vročala na navedeni prireditvi zato, da bi jo sprovocirala, bi tožničino ravnanje pomenilo neopravičljivo grobo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Skladno z določbo drugega odstavka 87. člena ZDR-1 mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti le dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 lahko zatrjuje in dokazuje v individualnem delovnem sporu za ugotovitev zakonitosti izredne odpovedi. Tudi sicer je toženka že v izredni odpovedi navedla, da je njeno zaupanje v razmerju do tožnice porušeno in zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, kar ne glede na izostanek pristavka "do izteka odpovednega roka" ustreza pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo odpoved za ustrezno obrazloženo in jo je presojalo po vsebini.
Zavrniti je treba tudi pritožbeno vztrajanje, da ravnanja in vedenja tožnice 13. in 15. 12. 2022 ni mogoče šteti za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zato, ker tedaj v prostorih toženke ni bila prisotna kot njena zaposlena, temveč kot članica nadzornega sveta oziroma večja delničarka. Zmotno je stališče pritožbe, da udeležba na družabnem dogodku toženke v času odpovednega roka, ko tožnica ni več hodila na delo, ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ustaljena sodna praksa je, da dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu. Tožničino ravnanje 13. 12. 2022, ko je prišla v prostore toženke in njene zaposlene prepričevala, naj ji takoj izplačajo odpravnino, je bilo nedvomno storjeno v povezavi z delovnim procesom pri toženki, saj je bila tam med delovnikom, s pristojnimi delavci toženke pa je komunicirala o svoji pravici iz delovnega razmerja, ki je še trajalo.
Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje prvostopenjskega zaključka o nezakonitem poslovnem modelu toženke. V povezavi s tem pritožba nasprotuje pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS, ki je v sporih, v bistvenem podobnih obravnavanemu (kot toženka je tudi nastopala ista pravna oseba kot v tem sporu), ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od toženke, nepretrganost dela tožnika pri toženki, vključenost v njen organiziran delovni proces itd.). Vendar pa toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen URS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2. in 74. člen URS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč revizijskega sodišča.
ZEPDSV člen 8. ZPP člen 227, 227/5, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
nadure - voznik - evidenca o izrabi delovnega časa
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik opravil nadure, katerih plačilo zahteva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP.
Dodaten argument, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam in izpovedbi tožnika o opravljanju nadur, pa je, da toženka, kljub dvakratnemu pozivu sodišča prve stopnje (ki ga je opravilo na predlog tožnika), ni predložila izpisov tahografov (kljub navedbam, da jih hrani), potnih nalogov, seznamov razkladov, nakladov in voženj za tožnika. Toženka ni predložila niti evidence o izrabi delovnega časa za tožnika, čeprav jo je bila kot delodajalec dolžna voditi skladno z 18. členom ZEPDSV. Točno in pravilno vodenje evidenc delovnega časa je namreč dolžnost delodajalca in ne delavca. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik pri toženki opravljal nadure (peti odstavek 227. člena ZPP).
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110. ZOFVI člen 48, 48/5. ZPP člen 365, 365-2.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - izpad dohodka
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnica lahko uveljavljala vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnica v predlogu za začasno odredbo ni obrazložila svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja (ali ima prihranke oziroma premoženje, s katerim se lahko preživlja) niti ni s tem v zvezi podala nobenih dokazil. Zgolj zatrjevana izguba dohodka in obveznosti iz naslova kredita še ne zadoščajo za ugotovitev ogroženosti preživljanja.
Ker za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen že pogoj nastanka težko nadomestljive škode, izdaja regulacijske začasne odredbe ni mogoča, zato presoja dodatnega pogoja verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (pogoja reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča niti ni bila potrebna.
ZDR-1 člen 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 8, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca o bistvenih okoliščinah - neupravičeno pridobljeni potni stroški - seznanitev - zasebni detektiv
Tožnik se v pritožbi zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako posamezno kršitev najprej ugotoviti, kdaj je bila toženka z njo seznanjena, da bi lahko presojalo pravočasnost odpovedi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da rok za izredno odpoved začne teči od seznanitve toženke s poročilom detektiva z dne, tožnik pa v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo to 29. 5. 2023, ko je detektiv poročilo po elektronski pošti poslal toženki. Ni mogoče šteti, da se je toženka s kršitvami, storjenimi 22. 5., 23. 5., 24. 5. in 25. 5. 2023, seznanila že v trenutku, ko jih je zaznal zasebni detektiv.
Nesporočanje sprememb naslova in posledično prejeti previsoki stroški za prevoz na delo in z dela predstavljajo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je skladno s stopnjevitostjo delovnopravnih sankcij lahko podlaga za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v zvezi s tem ravnal najmanj hudo malomarno, saj je opustil dolžno skrbnost, ki se pričakuje od povprečenega delavca na podobnem delovnem mestu, pri čemer je bila ena od tožnikovih delovnih obveznosti prav obračun potnih stroškov za sodelavce.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 90, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 223. ZDD-1 člen 27, 27/1, 27/1-3, 27/1-4, 30, 31. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZDSS-1 člen 34, 34/1, 41, 41/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila osebnega zdravnika - dokazna ocena - zasebni detektiv
Pri presoji utemeljenosti očitka kršitve, kot je določena v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da delavec krši navodila pristojnega zdravnika, se izhaja iz predpostavke, da je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost razen tiste, ki je izrecno dovoljena (z navodili pristojnega, v tožnikovemu primeru osebnega zdravnika), kar jasno izhaja iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje, in sodne prakse. Kot priznava sam tožnik, mu osebni zdravnik vožnje ni prepovedal niti se niso nobena navodila nanašala na gradbene stroje, kar ne pomeni, da je bila vožnja rovokopača dovoljena. Vožnja rovokopača je bila prepovedana in je tožnik že z vožnjo (premikom rovokopača) kršil navodila zdravnika.
Sodišče prve stopnje je sicer dejstvo, da je tožnik, ne le premaknil rovokopač, ampak z njim ravnal zemljišče, ugotovilo pravilno, kot mu nalaga 8. člen ZPP, ki uzakonja prosto presojo dokazov. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni storilo. Dokazna ocena je tako formalno pravilna kot vsebinsko prepričljiva.
Toženka je ravnanje zemljišča z rovokopačem dokazovala predvsem s predložitvijo poročila o opravljeni detektivski storitvi s fotografijami in izpovedjo detektiva C. C., ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za prepričljivo in ji sledilo. Tega ne omaja pritožbeno zatrjevanje, da je detektiv pogodbeno povezan s toženko.
plačilo razlike v plači - delovna uspešnost - nedoseganje plana
Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti za obdobje od maja 2017 do 15. marca 2020. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da sta se stranki ob sklenitvi delovnega razmerja dogovorili, da se delovna uspešnost izplačuje na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in dodatka k pogodbi. V skladu z 11. členom pogodbe o zaposlitvi se pri kriteriju količina (D1) ocenjuje izvršitev plana prodaje. Določeno je bilo, da v primeru nepreseganja plana prodaje delavcu ne pripada noben dodatek, za primer preseganja plana prodaje pa je bila višina opredeljena v dodatku k tej pogodbi, ki ga je v tem delu nadomestil kasneje sprejeti Pravilnik o določitvi višine nagrad za uspešnost realizacije prodaje PE A. (Pravilnik). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je preseganje prodajnega plana predstavljal bistven pogoj za izplačilo delovne uspešnosti po kriteriju količina (D1).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079032
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNPPol člen 71, 71/3, 71/5. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97e. ZDR člen 2, 4. URS člen 22.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - sodba SEU
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači.
Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Ob poprejšnji ugotovitvi, da narava vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive, je v 37. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen ZObr). V izpodbijanem delu sodbe je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.