OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PRAVO DRUŽB
VSL00058625
OZ člen 177, 177/2, 178, 183.
škodni dogodek - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - razbremenitev odškodninske odgovornosti - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - objektivno žaljiva izjava - žalitev - neresnične trditve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - upravičen razlog - zadeva javnega pomena - izgradnja centra za ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadki - sežig odpadkov - občinski organ - osebnostna pravica - preklic izjave
Ni nujno, da je vsaka neresnična trditev protipravna. Če je bil tisti, ki je podal izjavo, v dobri veri in je imel sam pri tem resen namen, neresnično sporočilo ni protipravno v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti.
prometna nesreča motornih vozil - trčenje dveh motornih vozil - prehitra vožnja - neprilagojena hitrost vožnje - sokrivda pri trčenju motornih vozil
Pritožbena trditev tožnika, da je zavarovanka toženke vozila po sredini ceste, drži. Vendar pri tem tako pritožnik kot sodišče prve stopnje spregledata ugotovitev izvedenca, da drugačna vožnja zavarovanke toženke na tej cesti sploh ni mogoča, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja toženka. Tožnik skuša vožnjo zavarovanke toženke prikazati kot napačno v luči, da vanjo ne bi trčil, če bi ona vozila po svojem desnem robu. Od nje torej terja, da vozi po robu, da sam lahko vozi z neprilagojeno hitrostjo. To je povsem nevzdržno, pa tudi drži ne, saj je izvedenec pojasnil, kako bi se vozili lahko srečali, če bi obe vozili po svojem desnem robu.
Za odločitev je brez dvoma bistvena ugotovitev izvedenca, da zavarovanka toženke drugače, kot je vozila, glede na naravo vozišča ni mogla. Tako se izkaže, da izvedensko mnenje res ne daje podlage za sokrivdo, temveč je za nesrečo kriv izključno tožnik sam (in ne soudeleženka, kot tožnik neutemeljeno trdi). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko je zavarovanki toženke pripisalo sokrivdo za nastanek nesreče zaradi vožnje po sredini vozišča.
vmesna sodba - odgovornost za škodo od nevarne stvari - objektivna odgovornost voznika motornega vozila - prometna nesreča - trčenje motornega vozila in pešca - prispevek oškodovanca - prečkanje cestišča izven prehoda za pešce - več izvedenskih mnenj - dokazna ocena izvedenskega mnenja - odprava procesnih kršitev na pritožbeni obravnavi - deljena odgovornost
Prisoja manj od 30 % v breme peške, za kar se zavzema slednja, pa tudi ne bi bila utemeljena. Njen prispevek k nesreči je bil pomemben, celo odločilen, saj je prečkala cesto kljub temu, da je videla približevati se motorno kolo. Ne drži, da sploh ni kršila predpisov. Je že res, da pešec lahko prečka cesto tudi izven označenega prehoda, če le-tega ni v bližini, vendar pa seveda po tem, ko se prepriča, da to lahko varno stori.
Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Tak pristop je potreben zato, ker je oškodovančevo individualno vrednotenje konkretnih posledic oziroma njegovo subjektivno doživljanje že po naravi stvari vedno poudarjeno neugodno, korekcija z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja primerjavo ugotovljenih škodnih posledic konkretnega oškodovanca s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, pa zagotovi enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - višina denarne odškodnine
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo predvsem starost tožnika ob škodnem dogodku in da je njegovo stanje trajne narave.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057881
ZPP člen 208, 208/2. ZBan-1 člen 261e, 350a. ZRPPB člen 265.
odškodninska odgovornost bank - odškodninska odgovornost države - izbris delnic - prenehanje kvalificiranih obveznosti - nadaljevanje postopka - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - izredni ukrep - nezakonit ukrep - zakonitost odločbe - Banka Slovenije - postopek pred Ustavnim sodiščem - pasivna legitimacija - javni interes - odločba o izrednih ukrepih - povrnitev premoženjske škode - pravica do sodnega varstva
Ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bilo dvoma, da je zakonodajalec dolžan predvideti postopek, v katerem bo tožnica imela dejansko možnost doseči presojo zakonitosti izrečenega ukrepa, ni pa še bilo (in še vedno ni) jasno, kdo je odgovoren za posledice morebitne nezakonitosti ukrepa.
Nobene od toženk, zoper katere je tožnica vložila tožbo, tako ta čas ni mogoče z dovolj veliko verjetnostjo izključiti iz kroga možnih odgovornih oseb. Če bo ugotovljeno, da BS kot tisti subjekt, ki je izdal sporne odločbe, zaradi svojega položaja v bančnem sistemu Slovenije in EU ne more odškodninsko odgovarjati, prideta v poštev kot odgovorni osebi bodisi država, katere organ je BS, bodisi banka, ki je s svojim poslovanjem povzročila izrek izrednega ukrepa.
Ob tako nedorečeni pasivni legitimaciji in procesno-pravnem okviru odločanja o nezakonitosti odločbe BS bi nadaljevanje postopka pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in tudi sodišča.
odškodninska odgovornost države - odločanje v upravnem postopku - kvalificirana stopnja napačnosti - oddaja v rejništvo
Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost na podlagi 26. člena Ustave RS (URS) gre za javnopravno odškodninsko odgovornost. Za presojo o njenem (ne)obstoju ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, ampak je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov.
Odločanje v upravnem postopku pomeni zato izvrševanje oblasti. Pojem protipravnega povzročanja škode tretji osebi se povezuje z vprašanjem zakonitosti upravnega akta, toda nezakonitosti upravne odločbe ni mogoče enačiti s pojmom protipravnosti kot predpostavke, ki vodi do odškodninske odgovornosti.
Protipravnost nastopi tedaj, kadar nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja in to v taki meri, da tega ni mogoče upravičiti z značilnostmi upravnega sistema. Po utrjenem stališču sodne prakse imajo ravnanja upravnih organov značilnosti protipravnosti le v primerih zavestne, namerne in očitne, to je kvalificirane napačnosti.
Za odškodninsko odgovornost države po 26. členu URS v primeru odločanja uradnih oseb, ki imajo skladno z zakonom pooblastilo za odločanje v upravnem postopku in ki pri odločanju delujejo kot organ države ter izdajajo v imenu upravnega organa odločbe, predstavlja edini zunanji in pravno učinkujoči izraz njihovega oblastnega delovanja, ki lahko tretjemu (tožniku) povzroči škodo, končni upravni akt (upravna odločba) Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja (le) država. Zoper personalni substrat organa pa je v primeru naklepne povzročitve škode možen le regresni zahtevek države zoper takšno osebo.
V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da mora biti obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, da se mora opozorilo nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja in da mora opozorilo upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev.
Neizpolnitev oz. nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninsko pravno pomembna le takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen in bi moral biti, ter če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojava KRBS in sinovitis glede na konkretne okoliščine ne predstavljata tipičnega in rednega tveganja opravljenega posega o katerem bi morala biti opozorjena tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti.
Kljub zatrjevanim nevšečnostim po posegu v konkretnem primeru ni podan položaj, ko bi uresničeno tveganje pacientkino življenje in zdravje ogrožalo bolj, kot nevarnost, ki ji je grozila v primeru ne izvedbe posega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00057918
OZ člen 134, 178, 184. ZGD-1 člen 579, 587. ZPP člen 8, 7, 212.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - opravičilo tožene stranke - umik objave - spletna stran - javna objava - kršitev osebnostnih pravic - poseg v osebnostne pravice po tisku - poseg v čast in dobro ime pravne osebe - neresnične trditve - nedopusten poseg v čast in dobro ime - objektivno žaljiv zapis - zavajujoče informacije - neobstoj protipravnega ravnanja - vzročna zveza - pravno priznana nepremoženjska škoda - trditveno in dokazno breme - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - javno objavljeni podatki - statusno preoblikovanje družbe - resnični podatki - celovita dokazna ocena
Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že samo zaradi protipravnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki sta po 183. členu OZ priznani tudi pravnim osebam. Za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravno priznana nepremoženjska škoda je po navedenem pravnem določilu že sama kršitev te osebnostne pravice. Vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti povzročitelja izpolnjene tudi ostale predpostavke civilnega delikta: poleg škode in protipravnega ravnanja še vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in škodo. Najpogostejša pojavna oblika ravnanj, ki povzročajo okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe, ki so torej v vzročni zvezi, so različne izjave, dane v javnosti oziroma objave določenih trditev o delovanju – poslovanju pravne osebe, kar je bilo predmet očitanih ravnanj tožeče stranke tudi v obravnavani zadevi. Vzročna zveza med izjavo oziroma objavo o trditvah o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitvijo ugleda pravne osebe je podana, kadar je vsebina te izjave oziroma njene objave neresnična. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 107 sodbe, pa vzročne zveze ni, če v resnici nastopijo določena dejstva oziroma okoliščine, ki objektivno krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe. V takih primerih so vzroki za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe ta dejstva in okoliščine same, ne pa objava teh dejstev.
Trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke odškodninske obveznosti povzročitelja so tudi v primeru kršitev osebnostnih pravic pravne osebe na oškodovancu (protipravno ravnanje, obstoj škode in vzročna zveza), česar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v tem postopku ni zmogla.
Dokazna ocena, da so bili objavljeni podatki o statusnem preoblikovanju tožeče stranke in o nadaljnjih pooblastilih prejšnjega zastopnika tožeče stranke resnični, temeljijo na pravilno ocenjenem procesnem gradivu.
Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati neresničnosti objavljenih dejstev, je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnjen.
poškodbe nastale v prometni nesreči - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - tuja pomoč - strošek zdravniškega potrdila - strošek postopka - povrnitev stroškov postopka - povrnitev stroškov uveljavljanja odškodninskega zahtevka
Strošek zdravniškega potrdila, ne glede na to, ali je bila njegova pridobitev potrebna ali ne, je strošek, ki je nastal zaradi uveljavljanja odškodnine. Tožnik bi ga moral zato uveljavljati kot strošek postopka, ne pa kot materialno škodo. Odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka je zato, čeprav iz drugih razlogov, pravilna.
škoda, ki jo povzroči divjad - preprečevanje škode - posebni varovalni ukrepi - nastanek škode - pravica do povrnitve škode
Po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni pretirana zahteva, da je kmet (v primeru, da mu lovska družina zaradi zaščite njegovih obdelovalnih površin dostavi električnega pastirja brez stebričkov in izolatorjev) dolžan kot dober gospodar za obvarovanje svojih obdelovalnih površin pred škodo, namestiti električnega pastirja na lesene stebričke, ki jih izdela sam (tudi izvedenec je takšno namestitev ocenil kot ustrezno).
Res je, kar navaja pritožba, da v odškodninski pravdi velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, a le za enega izmed elementov škodnega delikta, za krivdo. Vse druge elemente pa mora dokazati tožnik.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00058891
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 299.. ZVZD-1 člen 12, 19.. Odvetniška tarifa (2015) člen 15, 39.. ZPP člen 155, 163.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - neustrezna delovna oprema - soprispevek - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - stroški postopka
Toženka tožniku ni zagotovila osebne varovalne opreme skladno z določbo 19. člena ZVZD-1, in sicer delovnega oblačila, ki bi omililo tožnikovo poškodbo, s tem pa je podana prva predpostavka njene odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost ravnanja. Tožnikova poškodba je v vzročni zvezi z odsotnostjo zaščite predela roke, tako sta podani tudi druga predpostavka pravno priznana škoda in tretja vzročna zveza med škodo in protipravnostjo ravnanja tožene stranke. Ker pa je toženka tožniku dopuščala, da je pri delu uporabljal svoja oblačila, je ravnala hudo malomarno, s čemer je podana tudi krivda toženke kot končna predpostavka odškodninske odgovornosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00061616
OZ člen 169, 174, 174/1, 174/2, 352, 352/1.
poškodba pri delu - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina - invalidnina za telesno okvaro - upoštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine - pravična denarna odškodnina - tuja pomoč in nega - pomoč družinskih članov - sukcesivno nastajajoča škoda - določljivost škode - vedenje o obsegu škode - zaključek zdravljenja - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka - izračun prikrajšanja - odmera odškodnine v bruto znesku - načelo popolne odškodnine - akontacija dohodnine - plačilo akontacije - plačilo socialnih prispevkov - aktivna legitimacija - renta - določitev višine rente - kapitalizirana renta - obrestovanje terjatve - tek zakonskih zamudnih obresti - odločitev o stroških postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti spora med postopkom - kriterij uspeha v postopku
V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti treba upoštevati invalidnino. Pritožnica ne soglaša s postopkom določanja te odškodnine. Meni, da bi morala biti ugotovljena kapitalizirana vrednost prejete invalidnine in odšteta od prisojene odškodnine za to obliko škode. Že sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso, ki predvideva upoštevanje prejete invalidnine kot ene od okoliščin, ki vpliva na višino odškodnine in določitev odškodnine po prostem preudarku. Tak način upoštevanja invalidnine je v sodni praksi uveljavljen, medtem ko matematični izračun, za kakršnega se zavzema pritožba, sodna praksa zavrača kot nesprejemljiv. Invalidnina je namreč zgolj ena od okoliščin, ki jo je treba upoštevati pri določitvi odškodnine za škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato matematični izračun z upoštevanjem njene višine v kapitaliziranem znesku ne bi privedel do pravične odškodnine.
Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi o pomoči in negi, ki jo je tožniku nudila žena, vse do stabilizacije njegovega zdravstvenega stanja, zaključka zdravljenja in še po tem; najprej v večjem obsegu, kasneje je potreboval manj pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za sukcesivno nastajajočo škodo. Obdobje do zaključka zdravljenja (stabilizacije zdravstvenega stanja) je v sodni praksi obravnavano kot obdobje, po zaključku katerega tožnik lahko uveljavlja škodo, med drugim tudi materialno škodo zaradi potrebne pomoči in postrežbe. Takrat je ta škoda določljiva, kar je pogoj za njeno uveljavljanje. Ker ni okoliščin, ki bi kazale na njeno zapadlost v krajšem časovnem obdobju, bi bilo njeno drobljenje na krajša časovna obdobja preveč togo in neživljenjsko. V praksi ustaljeno stališče, da je ta vrsta škode v denarnem znesku določljiva ob stabilizaciji oškodovančevega zdravstvenega stanja, je ustrezen kompromis med varstvom interesov dolžnika (tožene stranke), saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov oškodovanca (tožnika), ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic na razpolago primerno dolg rok. Ker je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano decembra 2017, se triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 24. 5. 2019 še ni iztekel.
Tudi škoda zaradi izgubljenega zaslužka je sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik zaradi delovne nesreče prejemal 100 % nadomestilo plače in je razlika – med dohodkom, ki ga je tožnik prejel in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo – posledica prikrajšanja zaradi odsotnosti dodatkov za dežurstva, nadure in nočno delo. Šteti je zato treba, da se je tožnik s škodo seznanil oz. imel možnost, da se z njo seznani, šele ob zaključku zdravljenja. Tedaj je lahko ugotovil (predvidel) njeno višino. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (december 2017) do vložitve tožbe (24. 5. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da za uveljavljanje socialnih prispevkov, ki se izplačujejo iz bruto plače, tožnik ni aktivno legitimiran in da tožena stranka za plačilo ni zavezana. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ). Vprašanje izplačila akontacije dohodnine, ki jo mora izplačevalec odškodnine odvesti zaradi plačila davščin, z gornjim vprašanjem ni povezano. Tožena stranka je akontacijo dohodnine dolžna odvesti od višine odškodnine, prisojene zaradi izgubljenega dohodka.
Renta je povračilo za škodo, ki oškodovancu nastane zaradi izgube zaslužka v zvezi s popolno ali delno nemožnostjo za delo, povečanimi potrebami, spremenjenimi možnostmi za razvoj in napredovanje (drugi odstavek 174. člena OZ). Gre za bodočo škodo, medtem ko je v prvem odstavku 174. člena OZ vsebovana materialna podlaga za povrnitev že nastale škode. Tožnik je rento, v višini 446,27 EUR mesečno, uveljavljal v vlogi z dne 27. 3. 2020 za čas od 14. 9. 2019 dalje, ko je začel prejemati invalidsko pokojnino, in sicer kot razliko med prejšnjimi dohodki (neto plačo) in invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je višino rente (446,27 EUR) ugotovilo kot razliko med neto plačo, ki jo je tožnik prejemal pred škodnim dogodkom, in odmerjeno invalidsko pokojnino, in sicer za obdobje od 14. 9. 2019 dalje. Ker pri uveljavljanju izgube na zaslužku tožnik prikrajšanja za to obdobje ni uveljavljal, ne gre za podvajanje zahtevka za materialno prikrajšanje zaradi manjših dohodkov; sicer pa pritožnica tega niti ne zatrjuje. Z vidika tožene stranke zato ni pomembno, da je izguba na dohodku za čas od 14. 9. 2019 do 27. 3. 2020 opredeljena kot renta in ne kot izguba (škoda) zaradi manjših dohodkov. Pritrditi pa ni mogoče niti pritožbenemu očitku, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, da je kapitaliziralo do odločanja zapadle obroke rente. Celoten znesek, ki ga je sodišče prisodilo, je tožnik uveljavljal v zahtevku iz vloge z dne 27. 3. 2020. Pri obravnavi obrestnega dela rentnega zahtevka je upoštevano, da je bil rentni zahtevek uveljavljen šele z vlogo z dne 27. 3. 2020 in se zato pred tem zapadla terjatev (2.821,06 EUR) obrestuje šele od 27. 3. 2020 dalje.
OZ člen 131, 154, 154/4, 170, 171, 357, 357/6, 963. ZVCP-1 člen 27.
zavarovalnica - odgovornost zavarovanca za nezgodo - zavarovanec - regresni zahtevek - kršitev prometnih predpisov - subrogacija - zastaranje - solidarna odgovornost več povzročiteljev škode - zahteva za zmanjšanje odškodnine - izvedensko mnenje
Tožnica zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost voznik vozila, je z izplačilom celotne odškodnine oškodovanki vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00057746
OZ člen 103, 104, 105, 105/2, 625, 625/2, 648.. ZPP člen 8, 362, 362/2.
podjemna pogodba - prenehanje pogodbe - odstop od pogodbe - primeren dodatni rok za izpolnitev - pobotni ugovor - pogodbena odškodninska odgovornost - neutemeljen odstop od pogodbe - nova dejstva in dokazi v ponovljenem postopku
V zvezi s tem zaključkom je izhajalo iz materialno pravne podlage 648. člena OZ, ki ureja prenehanje podjemne pogodbe po volji naročnika. Glede uporabe tega določila se je sodišče prve stopnje sklicevalo na citirano sodno prakso, vendar je pri tem spregledalo, da se navedeno določilo smiselno uporablja samo glede vprašanja višine plačila, ki ga je dolžan naročnik podjemniku v primeru podjemnikovega odstopa od pogodbe.
protipravnost ravnanja - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - okoljska škoda - lastninsko preoblikovanje
Tožnica, ki je sicer občina, v predmetnem gospodarskem sporu ne vtožuje okoljske škode v smislu ZVO-1 in ZVO za čezmerno obremenitev okolja (glej 9. člen ZVO) oziroma škode, ki v primeru dovoljenega obrata presega krajevno običajne meje. Ne gre za škodo zaradi onesnaževanja okolja. Že zaradi navedenega je treba zavrniti vse tožničine pritožbene očitke, ki se nanašajo na zatrjevano odškodninsko odgovornost toženke na tej podlagi.
Tožnica vtožuje škodo (strošek), ki ji je nastala na lastnih (prej s strani toženke pogodbeno in neodplačno na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) prenesenih) nepremičninah zaradi izvršitve investitorju (tožnici) izrečene inšpekcijske odločbe. Tožnici je bila naložena ustrezna oddaja oziroma sanacija pri gradbenem posegu izkopane zemljine (nevarnega gradbenega odpadka). Za gradbeni poseg, s katerim so nastali nevarni odpadki, se je odločila tožnica sama in ob poznavanju dejstev o onesnaženosti zemljine. Rezultat oziroma vtoževana škoda ni nastala zaradi spornega delovanja toženke do leta 1970, ampak zaradi delovanja same oškodovanke, ki je z opisanim ravnanjem (izkopom zemljine kljub vedenju o njeni onesnaženosti in posledično povzročitvijo nevarnih gradbenih odpadkov) v vsakem primeru prekinila pravno relevantno vzročnost in je neutemeljeno sklicevanje na nekakšno zatrjevano naravno vzročnost (na obstoj težkih kovin v zemljini zaradi toženkine industrije). Nevarne gradbene odpadke je povzročila sama tožnica.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00057657
OZ člen 186, 186/2, 963. KZ-1 člen 38, 38/2, 217, 217/1. ZPP člen 14.
zakonita subrogacija - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - kaznivo dejanje prikrivanja - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - odgovornost za škodo - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - temelj odškodninske odgovornosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine
Toženec bi lahko z ostalimi povzročitelji škode odgovarjal le za povzročitev škode, ki ustreza vrednosti predmetov, ki jih je prikril.
Ker toženec ni bil obsojen kot pomagač pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine, in ker je kaznivo dejanje prikrivanja povezano s predmetom kaznivega dejanja (z ukradeno stvarjo), ne s prikrivanjem storilca kaznivega dejanja tatvine, ugotovitev, da je toženec prikril dele ukradenega vozila in ukraden računalnik (njegov delež glede na celotno povzročeno škodo je torej znan), ne zadošča za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti za vso škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja velike tatvine.
Aktivno ravnanje (opustitev) v smeri preprečitve identifikacije storilca kaznivega dejanja velike tatvine (oviranje odkritja odgovorne osebe za nastalo škodo) je tožencu mogoče očitati zgolj v zvezi s prikrivanjem delov ukradenega vozila in ukradenega računalnika. Glede na podano trditveno podlago bi lahko toženec le v tem obsegu skupaj s povzročiteljem škode odškodninsko odgovarjal za škodo, ki izvira iz »tujega« kaznivega dejanja. Kot je bilo že izpostavljeno, pa tožnica te škode ni zajela v svoj regresni zahtevek.
ZVarD člen 1, 2, 2/3, 4, 13, 13/3, 39, 39/1, 40, 40/1, 42. ZDru-1 člen 14, 14/1.
denarna odškodnina - objava sodbe - sprememba statuta - diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin - prepoved diskriminacije - starost - starostna omejitev - kolesar - sodnik - licenca za opravljanje dejavnosti - soglasje - kršitev prepovedi diskriminacije - diskriminatorno obravnavanje - prenehanje - legitimen cilj - višina nadomestila - zastaranje zahtevka - trditveno in dokazno breme toženca - društvo
Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah ZVarD.
Tožnik je navedel in izkazal dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, toženec pa na drugi strani ni navedel in dokazal, da prepovedi ni kršil, oziroma da je za neenako obravnavo obstajal legitimen cilj, sorazmeren s posegom.
Z argumentom, da starostne omejitve na splošno niso diskriminatorne, saj veljajo tudi v drugih poklicih in dejavnostih, ni mogoče utemeljiti starostne omejitve, ki velja za kolesarske sodnike. Razlogi za starostne omejitve v različnih poklicih (dejavnostih) so različni, odvisni od narave in zahtevnosti posameznega poklica, zato z razlogi za starostno omejitev, veljavno za en poklic, ni mogoče pojasniti (upravičiti) starostne omejitve, ki velja za drug poklic.
Pravilo, ki zaključek kariere kolesarskega sodnika veže na izpolnitev določene starosti, po stališču pritožbenega sodišča samo po sebi ni diskriminatorno. Kot diskriminatorno se je izkazalo šele v konkretni procesni situaciji, torej v razmerju med tožnikom in tožencem. Za zahtevek, s katerim zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pravilo utegnilo prizadeti, tožnik ne izkazuje pravnega interesa, zato je tožba v tem delu nedopustna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Prisojeno nadomestilo zaradi diskriminacije je znotraj zneskovnega razpona (500 EUR do 5000 EUR), določenega v drugem odstavku 39. člena ZVarD. Niti tožnikove pritožbene navedbe niti ugotovljene okoliščine primera ne utemeljujejo spremembe te odločitve. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine nadomestila upoštevalo vse relevantne okoliščine (več let trajajočo diskriminacijo, nemožnost sojenja na kolesarskih tekmah, toženčevo neodzivnost na opozorila o diskriminaciji, izražena s strani zagovornika načela enakosti in varuha človekovih pravic, tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), s tem, ko je okoliščine konkretnega primera primerjalo z okoliščinami v zadevi VSL II Cp 1016/2021, pa je prisojeno nadomestilo tudi umestilo v širši okvir.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor o zastaranju zahtevkov za prenehanje diskriminacije (velja splošni petletni zastaralni rok, saj ZVarD, ki je glede na ZDru-1 lex specialis, ne določa enoletnega zastaralnega roka, poleg tega v tretjem odstavku 2. člena izključuje uporabo drugih zakonov, če so za diskriminirano osebo manj ugodni), in s katerimi se toženec v pritožbi niti ne sooči.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - povrnitev materialne škode - okvara zdravja zaradi poškodbe - soprispevek oškodovanca - vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo
Odločitev je pravilno oprta na 86. člen ZZVZZ, po katerem ima tožnik pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe.