ZDLov-1 člen 10, 38, 53, 53/1, 53/2, 54, 54/2, 54/4.
škoda, ki jo povzroči divjad - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - upravljanje lovišča - običajno tveganje - ukrepi za preprečitev škode - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - izbira pooblaščenca
Za škodo, ki jo povzroči divjad iz 38. člena ZDLov-1 v lovišču ali v lovišču s posebnim namenom na kmetijskih in gozdnih kulturah, odgovarja upravljavec ne glede na krivdo (objektivna odgovornost - drugi odstavek 54. člena ZDLov-1). Za škodo, ki pa je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona od divjadi ali zaradi lova, je odgovoren upravljavec, če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost), sicer pa Republika Slovenija (4. odstavek 54. člena ZDLov-1). Upravljavec lovišča se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da je oškodovanec na primeren način kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil oziroma, če škode ni bilo mogoče preprečiti na ta način, da je zahteval izvedbo ustreznih ukrepov (npr. postavljanje ograje, ulov ipd). Izven teh okvirjev pa upravljavec lovišča ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo prosto živeče živali, saj so tveganja srečanja s tako živaljo v naravnem okolju in morebitne škode, ki jo povzročijo, običajna tveganja, povezana z gibanjem v takem okolju.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nepremoženjsko škodo - obstoj duševnih bolečin - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - uporaba materialnega prava - zavrnitev dokaznega predloga - pravno relevantna vzročna zveza
Ugotovitve izvedencev, da težave tožnika niso bile take intenzitete, da bi se lahko pojavila duševna motnja, da tožnik ni imel duševnih bolečin, še ne pomeni, da tožnik ni imel duševnih bolečin zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Obstoj oziroma neobstoj duševnih bolečin je v presoji sodišča. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so pri tožniku zaradi izbrisa obstajale nevšečnosti, zmotno pa je nadaljnjo stališče, ki temelji na mnenju izvedencev, da same nevšečnosti, ki izvirajo iz nastalega protipravnega izbrisa še ne pomenijo tiste stopnje, ki bi ustrezala pojmu duševnih bolečin. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips 80/2021 pojasnilo, da odškodnina zaradi neupravičenega izbrisa posamezniku pripada, če izkaže, da je zaradi tega trpel. Trpljenje je stanje, pri katerem kdo čuti hude telesne ali duševne bolečine oziroma neugodje.
Sodna praksa in teorija sta že zavzeli stališče, da lahko odškodninsko odgovarjata oba, tako dejanski, kot tudi formalni delodajalec.
Sodišče prve stopnje sicer ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, vendar mora z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča pravno odločilna, ustvariti podlago za spremembo sodbe na drugi stopnji.
Ni odločilno, ali so žice razpotegnili delavci izvajalca gradbenih del. Odločilno je, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel, da se gradbeni material in zlasti žice ne bi nahajale na pločniku, kjer so hodili pešci.
Zavarovanec tožene stranke bi moral zagotoviti postavitev materiala ob pločniku tako, da ne sega na pločnik in da onemogoči, da se tenke žice nahajajo na pločniku. Tožnica je hodila s primerno skrbnostjo, saj tankih žic ni videla. Skrbnost dobrega pešca ne zahteva, da pešec poleg materiala, ki je bil delno tudi na pločniku, opazuje, ali so mogoče tudi tenke žice.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo pooblastilo za zastopanje s strani tožnika podpisano 8. 5. 2015, pri čemer je na podlagi dokazne ocene pooblastila ugotovilo tudi, da se je tega dne tožnik oglasil pri odvetniški družbi, kar pomeni, da se je s sodnim pisanjem pri odvetnici oglasil na zadnji dan roka. Tega toženka res ni izrecno trdila, vendar pa navedena ugotovitev ne predstavlja prekoračitve trditvene podlage toženke, saj navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva v postopku.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik odvetniškemu pripravniku ni predložil dokumentacije, ki je potrebna za vložitev predloga, in glede na kratkost roka za vložitev predloga, odvetnik stranki ni dolžan svetovati pravnega sredstva, s katerim evidentno ne more uspeti.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 11, 13.. URS člen 22, 26, 39.. ZJZ člen 6, 21, 21/7.
javnopravna odškodninska odgovornost države - pravica do zbiranja in združevanja - obrazloženost odločbe - kvalificirana stopnja napačnosti - arbitrarnost odločanja
Prepoved arbitrarnosti izhaja iz določila 22. člena URS, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Arbitrarnost pri sprejemanju odločitev pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez razumnih pravnih argumentov. Odločba sodišča ali upravnega organa je samovoljna, če bi že na prvi pogled iz nje razbrali, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom ali celo brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov. Vsaka napačna razlaga oziroma uporaba zakonske norme sama po sebi ni arbitrarna. Prag za ugotovitev arbitrarnosti mora biti visok, saj bi bila sicer vsaka nezakonita odločba sodišča oziroma upravnega organa, ki je obremenjena s postopkovnimi kršitvami v smislu nejasnih, pomanjkljivih razlogov ali nepravilno uporabo materialnega prava, lahko označena za arbitrarno in kot takšna podlaga za odškodninsko odgovornost države.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00068619
ZVZD-1 člen 5.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - dejanski delodajalec
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se kljub tožnikovi formalni zaposlitvi pri toženki ta ni štela za delodajalca v širšem smislu ZVZD-1, temveč je bil to tisti, ki je delo na delovišču v A. dejansko organiziral in nadzoroval.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00068459
ZDR-1 člen 179, 179/1. ZPP člen 8.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - poklicni voznik tovornjaka - navodila delodajalca o varnem opravljanju dela - dokazna ocena - dokazno breme tožnika - načelo kontradiktornosti
V posledici dejstva, da ima tožnik kot voznik tovornjaka 10 let izkušenj, je sodišče utemeljeno kot pretirano zavrnilo njegovo navedbo, da mu je bila tožena stranka zaradi njegove varnosti dolžna podati posebna navodila za zapiranje vrat prikolice tovornjaka in mu pri tem jasno nakazati možnost, kako naj to delo opravi. Zahteva, da bi bilo potrebno dati navodila za vsako še tako očitno in banalno opravilo in delavcu jasno nakazati možnost, kako naj ga opravi, je dejansko pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varnosti pri delu.
Na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega dejanskega zaključka, da izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za ugotovitev, da je bilo na dan poškodbe tožnika resnično pokvarjeno zapiralo na vratih prikolice tovornjaka.
odškodninski zahtevek - obveznost zavarovalnice - nepremoženjska in premoženjska škoda - gospodarska javna služba - odgovornost za vzdrževanje cestišča - nadzor stanja ceste - izvajanje dolžnega nadzora - skrbnost dobrega gospodarja - sanacija ceste - pešec na rolerjih - mladoletni otrok kot oškodovanec - soprispevek - elementi odškodninske odgovornosti - izključitev protipravnosti - zmotna uporaba materialnega prava - izračun pravdnih stroškov
Splošno znano je, da je vožnja z rolerji zaradi specifične konstrukcije rolerjev, majhnih kolesc in majhne medosne razdalje, hkrati pa zaradi visokega težišča človeka na rolerjih, bistveno manj stabilna kot npr. s kolesom ali avtomobilom, ki imata bistveno večjo medosno razdaljo in povsem drugačno razmerje med dolžino in višino vozila oziroma človeka.
Ni dvoma, da je bila poškodba na spornem delu ceste takšne narave, da je ogrožala osebo na rolerjih, vendar pa je treba hkrati upoštevati, da cesta ni prvenstveno namenjena rolerjem. Zaradi že opisanih fizikalnih značilnosti gibanja z rolerji je bistvena razlika med običajnim pešcem in osebo na rolerjih. Stališče sodne prakse je, da v običajnem mestnem okolju ni mogoče zahtevati absolutne ravnosti oziroma gladkosti pohodnih površin in da so določene globine ali neravnine nekaj običajnega in pričakovanega. Zaradi specifičnih tehnično-fizikalnih lastnosti rolerjev in gibanja z njimi je jasno, da morajo biti površine, namenjene vožnji z rolerji, posebej ravne in gladke, medtem ko za vožnjo z običajnimi vozili (npr. avtomobili, motocikli, kolesa) ali za peš hojo to ni potrebno. Občinske ceste, kakršna je tudi ulica, na kateri se je pripetila nezgoda, so prvenstveno namenjene vožnji z dvoslednimi ali enosledimi vozili (osebni in tovorni avtomobili, motocikli, kolesa) in ne vožnji z rolerji. Zato je pretirano stroga zahteva, da bi moral izvajalec javne službe vzdrževanja javnih cest zagotavljati takšno kvaliteto (brezhibnost, ravnost, gladkost) javnih prometnih površin, ki so sicer namenjene vožnji z običajnimi vozili, da bi bila po njih vselej možna tudi povsem varna vožnja z rolerji. Ker so rolerji specifično prometno prevozno sredstvo oziroma športni rekvizit, ki zahteva za varno vožnjo prav specifične (nadstandardne) kakovosti površin, po katerih se rola, in ker po drugi strani javne ceste niso prvenstveno namenjene vožnji z rolerji, tudi ob upoštevanju skrbnosti dobrega strokovnjaka, ni mogoče zahtevati od upravljavca ceste, da bi bile te vselej v takem stanju, ki bi omogočalo ne le varno vožnjo običajnih, za ceste predvidenih prometnih sredstev, temveč tudi rolerjev. Na ta zaključek ne vpliva dejstvo, da se roler obravnava kot pešec in da pešci na spornem mestu lahko prečkajo cesto.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila poškodba ceste takšne velikosti in narave, da bi ogrožala tudi običajni (avtomobilski, kolesarski) promet na sporni cesti. Zato skrbnost dobrega strokovnjaka, ki poklicnemu vzdrževalcu nalaga celostno preprečitev poškodovanega, nevarnega vozišča, ni bila kršena, saj vozišče na spornem delu ni bilo nevarno za običajne uporabnike ceste. Čeprav osebe na rolerjih niso neobičajen pojav na cestah, pa to prevozno sredstvo (rekvizit) za varno uporabo zahteva tako specifične standarde vozišča, da od upravljavca oziroma vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da vzdržuje občinske ceste vselej v stanju, ki bo v celoti primerno in varno tudi za rolerje. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke odgovoren, ker ulica ni bila v zadosti dobrem stanju, da bi bilo po njej mogoče varno voziti z rolerji, je pretirano strog in materialnopravno zmoten.
OZ člen 179, 299, 299/1, 378, 378/1. ZDOdv člen 31, 35, 35/1.
odškodninska odgovornost države RS - neutemeljen pripor - bivalne razmere v priporu - odškodnina zaradi neutemeljenega pripora - denarna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - dokazi in dokazovanje - zaslišanje kot dokazno sredstvo - primernost dokaznega sredstva - prosta presoja dokazov - obseg in višina škode - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zamuda - kdaj pride dolžnik v zamudo - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora
Kot toženka sama navaja, so priče za dokazovanje premoženjske škode načeloma manj primerno dokazno sredstvo (bolj primerni so npr. računi). Vendar naše procesno pravo dokaznih pravil ne pozna. Če je stroške (škodo), ki jih je imel tožnik v neupravičenem priporu s telefoniranjem, sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem prič in tožnika ter jih razumno ocenilo, se pritožbeno sodišče s tem lahko strinja, ni pa ekonomično, da se v te namene zasliši prav vse predlagane priče. Prisoja premoženjske škode je zato pravilna in zakonita.
vezanost civilnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča - kaznovalni nalog - silobran - škoda, povzročena v silobranu - sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe - pretep - napad z nožem - udarec s pestjo v obraz - povzročitev škode - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - izključitev protipravnosti zaradi silobrana
Zmotno je tožnikovo stališče, da se je sodišče prve stopnje oprlo na razloge v obrazložitvi kazenske sodbe, ki je bila izdana v okviru postopka izdaje kaznovalnega naloga. Pravilno se je oprlo zgolj na dejstva iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, ki tvorijo podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe.
Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je toženec udaril tožnika z namenom, da bi odvrnil od sebe istočasen napad in je bila takšna obramba tudi nujno potrebna. Glede na dejstvo, da je imel tožnik v roki nož, je bil napad usmerjen zoper dobrini življenja in telesne integritete, obramba toženca pa zgolj zoper dobrino telesne integritete, pri čemer bistveno manjše intenzivnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je bila obramba sorazmerna intenzivnosti napada.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00067202
URS člen 26, 26/1. ZKP člen 502, 502/1, 502/3, 502c, 502c/3, 538, 538/1, 539, 539/1.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - denarna odškodnina - zaseg denarnih sredstev - zaseg denarja - ustavitev kazenskega postopka - ugovor zastaranja - subjektivni zastaralni rok - seznanjenost s škodo in storilcem - vedenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - pomanjkanje odločilnih dejstev
Toženka ima prav, ko v pritožbi opozori, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. V sodbi namreč prvo sodišče na večih mestih izpostavi, da se je pred/kazenski postopek vodil zoper tožnika ter zoper njega tudi ustavil, čeprav tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tega ni zatrjeval. Ravno nasprotno je izrecno navajal, da se je kasnejši kazenski postopek vodil in zaključil zoper tretjo osebo. Prvo sodišče takšna zmotno ugotovljena dejstva označi celo za nesporna, kar pa po pregledu spisovne dokumentacije ne vzdrži. Toženka je tekom postopka pred prvim sodiščem večkrat opozorila, da tožnik nikoli ni bil osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku, temveč prejemnik premoženjske koristi, za katero so ob izreku ukrepa začasnega zavarovanja obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je pridobljena s kaznivimi dejanji.
Pravilnik o rednem vzdrževanju javnih cest (2016) člen 29, 29/1, 29/2.
regresni zahtevek - prometna nezgoda - odškodninska odgovornost vzdrževalca ceste - merilo skrajne skrbnosti - poledica - lokalna cesta - posipanje proti poledici - postavitev prometne signalizacije
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je vzdrževalka ceste ravnala s potrebno skrbnostjo. V obravnavanem primeru je šlo za lokalno cesto, podizvajalec prve toženke pa je posipavanje izvajal redno in je tudi na dan nezgode cesto v zgodnjih jutranjih urah ustrezno posipal. Izvedenec je namreč ugotovil, da je bilo izvedeno posipanje (glede na način in čas posipanja) najbolj učinkovit in ustrezen ukrep ter da na dan prometne nezgode niso poznane posebne in neobičajne zimske vremenske razmere, ki bi zahtevale dodatno preventivno ukrepanje. Ravnanje prve toženke v konkretni zadevi, ko niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi vzdrževalki ceste narekovale povečano skrbnost pri odpravljanju ali preprečevanju poledice, tako ustreza merilom zahtevane skrajne skrbnosti.
višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - koleno - odrgnine - naknadna škoda - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Izvedenec je ugotovil, da so trajne posledice oslabile koleno, da tožnik ni sposoben opravljati kontaktnih športov oziroma dolgotrajnih obremenitev, teka in podobnih aktivnosti na trdi podlagi, ni sposoben dlje časa klečati na kolenu. Lahko opravi počep, vendar ne more dolgo časa vztrajati v počepu. Tožnik je gradbeni delavec, ne ukvarja se več z nogometom in ne more pomagati očetu pri opravilih v gozdu. Vse to so bile posledice že prve poškodbe in ne, kot meni pritožba, druge poškodbe.
Višina odškodnine ne odstopa od primerljivih primerov.
Zaradi ugotovljene pogodbeno dogovorjene izključitve zavarovalnega jamstva pri drugotoženki, odgovornosti njenega zavarovanca prvostopno sodišče pravilno sploh ni presojalo. V razmerju do obeh toženih strank gre tudi za nedopustno širjenje trditev z okoliščinami, ki merijo na doslej nezatrjujočo objektivno odgovornost obeh zavarovancev, na katero se pritožba sedaj prvič tudi izrecno sklicuje.
Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je kontejner zanihal in ali je bil pravilno naložen. O obojem se je opredelilo, pri čemer je opravilo presojo potrebnosti izvedbe dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu, temelječo na podlagi konkretnih okoliščin zadeve, in odločitev o nepotrebnosti dokaza tudi v zadostni meri obrazložilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067649
ZDR-1 člen 8, 44. ZPP člen 8.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija - nadlegovanje - dokazna ocena - nadurno delo - trditveno in dokazno breme
Dokazne ocene ni dopustno opreti le na zaslišanji prič, ki sta izpovedali v korist tožnice, temveč je za presojo, katera dejstva se štejejo za dokazana, pomemben uspeh celotnega postopka. Ta po pravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča narekuje ugotovitev o neobstoju protipravnega ravnanja kot predpostavke odškodninskega zahtevka in utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka.
Ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožnica opravila delo v manjšem obsegu kot je vtoževan oziroma da nadurnega dela ni opravljala, je sodišče prve stopnje podatke predložene evidence utemeljeno štelo za verodostojne.
Če je toženec menil, da je tožnica vtoževane nadure že koristila, bi moral takšno koriščenje natančno obrazložiti v okviru trditvenega bremena (in ga nato tudi dokazati), pa tega ni storil.
ZDR-1 člen 179, 179/1. ZPP člen 213, 213/2, 337, 337/1. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz ugotovitev sodišča v postopku glede zakonitosti odpovedi ne izhaja, da bi tožena stranka podala odpoved očitno brez podlage in z očitnim namenom škodovanja tožnici.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00067133
OZ člen 168, 168/1, 168/1-2, 168/2, 458, 458/1, 458/2, 459, 478, 480, 480/1.
jamčevanje prodajalca za stvarne napake stvari - nakup poslovnega deleža - jamčevalni zahtevek - posredna (refleksna) škoda - izvedba del brez predhodne pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja - pretrganje vzročne zveze - bazen - škoda zaradi zaupanja - prekluzivni rok za grajanje napak - izguba pravic kupca - prevara prodajalca - zamakanje - sorazmerno znižanje kupnine - kondikcijski zahtevek - nesklepčna tožba - sprememba vrednosti spornega predmeta med postopkom - stroški postopka
Čeprav ni bilo ovir za to (tožnica ni trdila, da čistilna naprava ni izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja), tožnica ni pridobila ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja. Ker se na pozive upravnega organa za dopolnitev zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni odzvala, njeni zahtevi ni bilo ugodeno. Res je, da do škode ne bi prišlo, če bi komunalna čistilna naprava ob primopredaji imela okoljevarstveno dovoljenje, vendar je pravno pomembno tudi dejstvo, da bi tožnica lahko preprečila nastanek škode. Vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo posredno škodo je bila pretrgana z neskrbnim ravnanjem tožnice, zato je posredna škoda njeno stroškovno breme.
Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake (drugi odstavek 468. člena OZ), med drugim sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku.
Tožba je v delu, v katerem tožnica zahteva znižanje kupnine v višini stroškov, potrebnih za opravo stvarne napake – zamakanja v kleti, nesklepčna. Toženca sta v več pripravljalnih vlogah nasprotovala stališču tožnice, da je upravičena do vrnitve kupnine v višini stroškov sanacije. Pravilno sta opozarjala, da strošek sanacije ni enak manjvrednosti celotnega predmeta pogodbe in da tožnica ni podala trditev v smeri, zakaj in za koliko naj bi bil kupljeni poslovni delež (z vsemi nepremičninami, premičninami in drugim premoženjem, ki ga tožnica niti ne navaja) zaradi njunih kršitev manj vreden. Tožnica se na njune trditve ni ustrezno odzvala. Znižanje kupnine za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo stvarnih napak, izključujeta tako jezikovna razlaga zakona, kot tudi teleološka razlaga zakona.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00069079
OZ člen 179, 179/1, 699. ZPPCP-1 člen 4, 4/2, 10, 10/1, 11, 12.
prevozna pogodba - taksi prevoznik - poškodba potnika - deliktna odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska obveznost - prevoz potnika in prtljage - dokazovanje obstoja škode - trditveno in dokazno breme glede nastanka škode in vzročne zveze - neudeležba na naroku - selitev v tujino
Po presoji pritožbenega sodišča iz okoliščin izhaja (konkludenten) sporazum strank o bistvenih sestavinah prevozne pogodbe, tj. predmetu prevoza (potnica, skupaj s prtljago), prevozni poti (bila vsaj določljiva) in odplačnem namenu (razviden že po tem, da je tožnica naročila taksi prevoz, torej prevoz, ki se opravlja kot dejavnost, za ustvarjanje dobička). Skladno s splošnimi pravili o sklepanju pogodb navedeno zadošča za sklep, da je bila med tožnico in taksistom sklenjena prevozna pogodba. In ključno je, da je zatrjevani škodni dogodek z njo v neposredni časovni in vsebinski zvezi. Iz tega sledi, da bi bilo zahtevek pravilno (primarno) presojati skozi prizmo poslovne odškodninske odgovornosti. Uporaba teh, specialnih pravil izključuje uporabo določb neposlovne odškodninske odgovornosti, na katere se je sicer oprlo prvostopenjsko sodišče.
Prevoznik je objektivno odgovoren tudi za poškodbo potnika, ki nastane med njegovim izstopanjem iz vozila (12. člen v zvezi z 11. in 10. členom ZPPCP-1). V fazo izstopanja prav gotovo spada tudi jemanje prtljage.
Tožnica je za dokazovanje obstoja pravnorelevantne škode ponudila le svojo (kratko in skopo) pisno izjavo, fotografijo poškodb in medicinski izvid. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da predloženi dokazi ne dokazujejo že tako razmeroma skopih trditev o obsegu nastale škode. Po izvedenem dokaznem postopku ni jasno, kakšne so bile konkretne okoliščine tožničine poškodbe, nevšečnosti, ki so tožnici nastale, kakšna je bila stopnja njenih bolečin, trajanje in kako se je škoda odražala v njenem trpljenju. Ni torej mogoče ugotoviti, ali je sploh šlo za takšen poseg v tožničino osebno sfero, ki presega običajno mero nevšečnosti in upravičuje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 179. člena OZ).
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7.. URS člen 22.. OZ člen 153, 153/1, 153/2, 168, 168/1, 168/2.. ZPP člen 7, 8, 213, 249, 285, 286, 315.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 4, 10, 11.
odškodninska odgovornost - odškodnina zaradi poplave - predpostavke za vložitev odškodninske tožbe - trditveno in dokazno breme - škoda - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - materialno procesno vodstvo - primeren dokaz - vmesna sodba - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - stroški postopka - nagrada in stroški izvedenca
Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk: Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. V konkretnem primeru pa, glede ugotavljanja višine (obsega) škode, ne gre za ugotavljanje kompleksnih dejstev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Za odločanje je odločilna trditvena podlaga strank, ki sta jo ponudili do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). V predmetni zadevi, po mnenju sodišča druge stopnje, ne gre za ugotavljanje kompleksne škode, s tem pa, ob odsotnosti temeljne predpostavke za odločitev o odškodnini, ob s strani tožeče stranke predloženem pavšalnem in nepreverljivem popisu uničenih premičnin, obsega škode ni mogoče ugotoviti. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, a le, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno sprejemljivi razlogi; med drugim to lahko stori, če je predlagani dokaz popolnoma neprimeren za ugotovitev pravno pomembnega dejstva. Sam poseg v premoženjsko sfero tožeče stranke ni dovolj, da bi sodišče slednji prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo. Pojem pravno priznane škode, ki tožeči stranki daje pravico do denarne odškodnine za nastalo škodo, zaradi uničenih oz. poškodovanih stvari, je opredeljen v OZ. V okviru ugotavljanja škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, je bistveno ali je tožeča stranka s svojimi trditvami in predlaganimi dokazi uspela z veliko verjetnostjo izkazati nastanek škode, za izračun katere sodišča nima ustreznega znanja (preveriti subjektivno oceno tožeče stranke, glede poškodovanih oz. uničenih premičnin). V obravnavani zadevi tudi ne gre za vprašanje, ali se bo v nadaljevanju postopka višina škode lahko ugotovila vsaj v minimalnem obsegu, pač pa za procesno situacijo, ko predmetna škoda sploh ni dokazljiva, saj za njeno ugotovitev niso predlagani pravnorelevantni dokazi.