KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072988
KZ-1 člen 160, 160/1.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - direktni naklep - neresnična dejstva - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071763
KZ-1 člen 324, 324/1-1, 324/1-3, 324/3. ZKP člen 10, 372, 372-3. ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2, 104.
nevarna vožnja v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - poškodbena posledica - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - (ne)učinek res iudicata - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - lahka telesna poškodba - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola
Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali.
Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da se z uporabo tega osebnega omejevalnega ukrepa zasleduje, ne le zagotavljanje varnosti konkretne oškodovanke, temveč tudi varnost drugih morebitnih žrtev, to je zlasti mladoletnih otrok, s katerimi bi lahko obdolženec prišel v stik. Te nevarnosti pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča, s pritožbeno predlaganimi osebnimi omejevalnimi ukrepi, ni moč preprečiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00072656
ZKP člen 380, 380/1. URS člen 27.
načelo in dubio pro reo - domneva nedolžnosti
Načelo "in dubio pro reo" pomeni, da bo obdolženec oproščen ne le v primeru dvoma, ampak tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je izvršil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je na nejavni seji podvomilo v pravilnost ocene odločilnih dokazov in na podlagi tega sprejete pravilnosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje glede dokazne ocene izpovedbe oškodovanca in priče. Sklenilo je, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 380. člena ZKP ter da bo z opravljeno obravnavo pred sodiščem druge stopnje zadeva hitreje zaključena.
Pritožnik verodostojnost izpovedbe B. B. izpodbija tudi z navedbo tistega dela njegove izpovedbe, ko je na vprašanje o konkretnih besedah izrečene grožnje odgovoril, da sedaj ne more več z gotovostjo ponoviti, ker se tega zaradi oddaljenosti ne spomni več. Takšen odgovor priče je skladen z ugotovitvami psihološke stroke, da se izgovorjenega praviloma ne spomnimo dobesedno, pač pa jedra, pomena izrečenega, o čemer pa je B. B. izpovedal. Njegov odgovor glede konkretnih besed kaže kvečjemu na verodostojnost njegove izpovedbe, saj bi ravno navajanje dobesedno izrečenega kazalo na naučenost izpovedbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072086
URS člen 22. KZ-1 člen 49, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 105, 105/1, 105/2, 371, 371/1-11, 445. OZ člen 131, 131/1, 135, 164, 166, 168, 168/1, 169.
kaznivo dejanje tatvine - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravna opredelitev - mala tatvina - vrednost ukradene stvari - namen storilca - premoženjskopravni zahtevek - obrazloženost sodbe - načelo popolne odškodnine - olajševalne in obteževalne okoliščine - pritožbena seja - javna seja
Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, vendar pa se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih.
Vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.
V presoji obstoja odklonitvenega razloga za izločitev izvenobravnavanih sodnikov po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je namreč sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ustreznega pravnega izhodišča, ko je preko subjektivnega testa (z vidika osebnega prepričanja obeh sodnikov) in objektivnega testa (z vidika okoliščin, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o nepristranskosti sodnika) presojalo nepristranskost izvenobravnavnih sodnikov, katerih izločitev je zagovornik zahteval.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma postopanja sodnega senata prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo vnaprejšnje prepričanje izpostavljenih sodnikov o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njun pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave posameznega sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka.
S tem, ko je iz izreka izpodbijane sodbe izostala odločitev o naložitvi plačila potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika zasebni tožilki, je bila odločitev o stroških v predmetni kazenski zadevi napačna.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 148, 148/2, 148/4, 164. ZNPPol člen 11, 34, 46, 46/5.
izločitev dokazov - policijski album fotografij ovadenih oseb - prepoznava na policiji - prepoznava oseb po fotografijah - policijska pooblastila
Osebno ime osumljenca je bilo na seznam oseb na posebni strani albuma osumljencev uvrščeno in pridobljeno v skladu s policijskimi pooblastili iz 148. člena ZKP ter 11. in 34. člena ZNPPol, torej ne nezakonito, kot je to bil primer nezakonito hranjene fotografije, pri čemer oškodovanec, kot že navedeno, z imenom osumljenca, kot tudi z imeni ostalih oseb, ki so mu bile pokazane iz albuma, ob prepoznavi na policiji ni bil seznanjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071581
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 10. URS člen 23, 39. KZ-1 člen 158, 158/1-1, 158/1-2. ZKP člen 41, 41/2, 42, 42/5, 92, 92/1, 92/1-6, 96, 96/2, 98, 303, 303/2, 314, 314/3, 358, 371, 371/1, 373, 383, 383/1, 383/1-2, 391. DZ člen 98, 98/1.
zasebna tožba - svoboda izražanja odvetnika - razžalitev - izločitev sodnika - prenos pristojnosti - pristranskost sodnika - varovanje pravic in koristi
Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani.
Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih.
V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071964
KZ-1 člen 54, 57, 58, 209. ZKP člen 371, 371/, 371/1-11, 372, 373.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - nadaljevano kaznivo dejanje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - protipravnost ravnanja - protipravna prilastitev
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne, sprejemljive in povsem zadostne razloge, ki potrjujejo, da si je obdolžena brez ustrezne veljavne pravne podlage oziroma neupravičeno izplačevala nagrado za delo v društvu, najemnino in stroške za uporabo interneta, na podlagi blagajniških izdatkov v skupni višini 2.750,00 EUR, prav tako pa, da je dne 10. 9. 2019, ko ji je bila kot tajnici izročena gotovina iz naslova društvenega izleta, del tega v višini 251,44 EUR zadržala zase, in si torej tako protipravno prilastila zaupana ji denarna sredstva v višini 3.001,44 EUR.
Pritožbeno sodišče opozarja, da tudi okoliščina, ko nadzorni organ, ki finančna poročila poslovanja društva pregleda pred obravnavo na občnem zboru, nikoli ni opozoril na nepravilnosti pri izdaji izplačil tajnici društva, kar mestoma izpostavlja pritožba in iz lastnega sklepa na (tacitno) odobritev inkriminiranih plačil, obdolžene ne more razbremeniti krivdne odgovornosti. Finančno poročilo o materialnem poslovanju društva, ki je bilo resda vsako leto zapored potrjeno, kakor navaja pritožba, namreč kršitev Pravilnika s strani obdolžene tajnice društva ne izključuje.
Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, da je obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, postala pravnomočna in da je že razpisan predobravnavni narok v tej zadevi. Spisovno gradivo ne kaže, da bi se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi bili relevantni za drugačno presojo utemeljenosti suma. Le-teh pa tudi pritožnica ne navaja, zato ne more računati na uspeh z obširno pritožbeno polemiko, katere bistvo je lastna dokazna ocena tekom preiskave priskrbljenih dokazov in s katero skuša pod vprašaj postaviti zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, še vedno podan.
Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanja obdolženca pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja, čeprav imajo vse potrebne elemente za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1. Storjena so bila namreč v letih 2012 in 2013, v istem kraju, na enak način in zoper oškodovance z istimi dejavnostmi (gradbeništvo). Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po členu 372 točka 4 ZKP in je napadeno sodbo spremenilo tako, da je vsa tri dejanja obdolženca, opisana v prvostopnem krivdnem izreku pod točko 1, 2 in 3, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1.
Že sam pritožnik izraža prepričanje, da bo (šele) s sodbo ustrezno obrazloženo, kako in na kakšen način je prišlo do samega dogodka in temu lahko pritožbeno sodišče zgolj pritrdi, saj ni dvoma, da bi izrekanje o pritožbeno izpostavljenih vprašanjih presegalo okvire tega pritožbenega postopka, ko se ugotavlja zgolj to, ali je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil kaznivo dejanje kot se mu očita, ali ga ni storil in ko se ugotavlja, ali je obtoženec ponovitveno nevaren in ali je moč to ponovitveno nevarnost preprečiti z milejšimi ukrepi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00070980
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/6, 86/9. ZKP člen 129a, 129a/1. ZIKS člen 12, 12/1, 12/1-1.
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - vikend zapor - teža kaznivega dejanja - vsebinski pogoj
Pritožba nima prav, da teža in okoliščina izvršenega kaznivega dejanja nista kriterija, ki ju je moč upoštevati pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni zapora. Res pa je, da je ta dejstva treba vrednotiti v luči perspektive obsojenčevega bodočega vedenja in smotrov alternativne izvršitve zaporne kazni.
V ZKP ni predvideno, da bi v primeru ugovora pravne narave sodišče prve stopnje odločalo s posebnim sklepom, temveč se o tem odloči v odločbi o glavni stvari, zato tudi ni dopustna posebna pritožba zoper takšen sklep. V skladu s tretjim odstavkom 399. člena ZKP se sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave in sodbe, smejo izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 432, 432/1, 432/1-2.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - priporni razlog ponovitvene nevarnost - obstoj utemeljenega suma
Kolikor zagovornik izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta priporni razlog podan, saj je ugotovilo, da naj bi obdolženec storil sorazmerno težko kaznivo dejanje, za katero je predpisana visoka zaporna kazen, šlo je za veliko količino droge in sicer 8.458,06 gramov konoplje ter še 252,04 gramov smole, zasegli so mu veliko število pripomočkov za proizvodnjo konoplje, izkazal je veliko organiziranost in vztrajnost, ob tem naj bi bil koristoljuben, saj naj bi ob redni zaposlitvi proizvajal konopljo in s tem lahko zaslužil več kot 42.000,00 EUR, naj bi bil bil povezan z uživalci ali prodajalci in tudi predrzen, saj naj bi konopljo proizvajal v strnjenem naselju. Iz navedenega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo subjektivne in objektivne okoliščine in zaključilo, da obstaja ponovitvena nevarnost. Zaseg premetov namenjenih proizvodnji konoplje še ne more onemogočiti ponovitvene nevarnosti, saj bi si lahko obdolženec priskrbel nove ali pa izvršil kaznivo dejanje na drugačen način.
URS člen 2, 34, 36, 36/2, 155, 155/1. ZKP člen 148, 149b, 149b/1, 153, 153/4, 154, 154/2, 166, 214, 214/1, 219a, 219a/1, 219a/2, 219a/3. ZKP-N člen 43, 43/1, 143. ZUstS člen 44, 47.
izločitev nedovoljenih dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - sprememba zakona - rok za začetek kazenskega pregona - prekluzivni rok 2 leti - uničenje gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - odredba za hišno preiskavo - preiskava elektronske naprave - pisna privolitev imetnika - obrazloženost odredbe - strogi test sorazmernosti - kriterij nujnosti - poseg v pravico do zasebnosti - utemeljeni razlogi za sum - sodna presoja - naknadna sodna kontrola - nujna preiskovalna dejanja - osredotočenost suma
Uporaba odločbe o ugotovitvi protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP bi v primerih v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Odločilno je, da so se do objave navedenega sklepa USRS o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve posamezniki lahko zanesli na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja PPU uničeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071128
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-3, 293, 293/3, 357, 357-3, 372, 372-3, 402, 402/3, 429. KZ-1 člen 122, 122/1, 158, 158/1. URS člen 31.
razžalitev - lahka telesna poškodba - ustavitev kazenskega postopka - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari - res iudicata - procesna ovira za meritorno odločanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo ne bis in idem - navidezni idealni stek - protispisnost
Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so predvsem dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za idem factum. Pri prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072840
URS člen 22, 29. KZ-1 člen 49, 49/2, 220, 220/1. SPZ člen 8, 54, 266/1. ZKP člen 19, 19/3, 23, 65, 144, 306, 306/3, 354, 354/1, 355, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-5, 371/1-7, 372.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - zakonski znak kaznivega dejanja - višina škode - opis kaznivega dejanja - navzočnost na glavni obravnavi - upravičeni tožilec - oškodovanec kot tožilec - premoženjska pravica - lastninska pravica - dokazna ocena izpovedbe prič
Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.