Obseg pravnomočnosti sodbe se presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga, ter njuna medsebojna primerjava.
Če sta tožbena predloga različna, ne gre za istovetna zahtevka.
V primeru pogodbenega in obogatitvenega zahtevka gre za dve dejanski stanji in dva sporna predmeta. Stranki, ki je najprej uveljavljala en pravni naslov, ne bi smeli odreči, da pozneje svojo pravico uveljavlja iz kakšnega drugega pravnega naslova, če v prvi pravdi drugega naslova ni želela uveljaviti ali pa na uveljavljanje niti ni mislila. Vprašanje identitete tožbenega zahtevka je treba presojati individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Če v postopku, v katerem stranka uveljavlja pogodbeni zahtevek, iz predloženega dejanskega stanja ne izhaja, da gre za neupravičeno obogatitev, sodišče s tega vidika tožbenega zahtevka ne more presojati. V tem primeru se pravnomočnost ne more nanašati na sklop dejstev, ki so podlaga za obogatitveni zahtevek, zato je nova tožba dopustna.
Zastaralni rok v času, v katerem se stranki šele pogajata o obstoju in o bistvenih sestavinah (domnevne) obveznosti, ne more teči. Za določitev obsega in višine škode ni odločilnega pomena osebno mnenje oškodovanca o obstoju škode, pač pa, ali so oškodovancu znani oz. bi mu morali biti znani objektivni kriteriji, na podlagi katerih lahko določi obseg in višino škode.
Razmerje med strankama je po oceni pritožbenega sodišča izključno javno pravne narave, kar pomeni, da obe stranki nastopata v funkciji izvrševanja javnega interesa, zaščita rodovitne zemlje je v javnem interesu. V javnem interesu pa je tudi gradnja prometne infrastrukture, v obravnavanem primeru gradnja AC. 24. člen Uredbe določa način za reševanje tega konflikta interesov tako, da bi bili škodljivi vplivi gradnje AC na plodno zemljo zmanjšani na najmanjšo možno mero, da pa po drugi strani ne bi onemogočali ali pretirano ovirali izgradnje AC. Tožeča stranka je le sekundarni upravičenec do razpolaganja z morebitnimi presežki humusa, ki ji pripadajo pod pogojem, da viški ob smotrni uporabi izkopanega materiala dejansko nastanejo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3.. ZPP člen 254.
III. kategorija invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - predlog za postavitev novega izvedenca
Člana izvedenskega organa sta prepričljivo ocenila, da tožnik za delo kmetovalca pod splošnimi pogoji ni zmožen niti v skrajšanem 4 urnem delovnem času. S predlaganimi razbremenitvami je zmožen za prilagojeno delo kmetovalca oziroma za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času. Pri podaji mnenja je upoštevan opis in trajanje obremenitev na delovnem mestu kmetovalca.
Ker je tožnik vključen v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, si bo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo moral organizirati sam.
Natančno opredelitev stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo upniku, vsebuje predlog upnika za povrnitev stroškov z dne 25. 10. 2021 skupaj z obračunom stroškov, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo in na katerega napotuje tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dolžniku sta bila predlog upnika za povrnitev stroškov z dne 25. 10. 2021 in obračun stroškov vročena skupaj z izpodbijanim sklepom, zato mu je bilo omogočeno seznaniti se z odmerjenimi stroški in jih tudi obrazloženo prerekati. Njegova pritožbena graja v smeri pomanjkljive specifikacije stroškov je zato neutemeljena.
Sodišče ni niti pristojno niti dolžno presojati upoštevajoč novelo ZPIZ-2M, saj o tem še ni bilo odločano v predsodnem postopku pri tožencu. Sodišče v tej zadevi ni imelo podlage, da bi presojalo konkretno dejansko stanje, ki je zaobseženo z dokončno odločbo, upoštevajoč kasnejše predpise. Toženec pri svojem odločanju še ni uporabil kasnejših predpisov, posledično zaradi česar ne obstoji podlaga, da bi te predpise uporabilo sodišče, ki je izdalo sodbo dan pred začetkom uporabe novele ZPIZ-2M.
OZ člen 165, 239, 239/1, 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 9, 9/4, 37, 37/6, 39.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 - zakonske zamudne obresti - plačilo zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - pravna narava zahtevka - zapadlost terjatve - odškodninski zahtevek - trenutek nastanka škode - izpolnitveni zahtevek - določen rok za izpolnitev obveznosti - poziv upnika k izpolnitvi obveznosti
Za presojo pravne narave zahtevka ni pomembno, kako ga je tožeča stranka v tožbi poimenovala in pravno opredelila, ampak je bistveno to, s kakšno dejansko podlago ga je utemeljevala. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni vtoževala škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak je zahtevala izpolnitev denarne pogodbene obveznosti, tj. plačilo denarnega zneska, dolgovanega po Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 - 2020.
Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Za ugotovitev časa nastopa zamude je odločilno vprašanje, ali je bil rok za izpolnitev obveznosti določen ali vsaj določljiv.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ker je bila avtomatična korekcija cen obveznost tožene stranke, bi ta najkasneje ob zapadlosti obračunskega računa, izdanega po izdelanem letnem končnem obračunu, morala plačati tudi višjo ceno zdravstvenih storitev, ki je posledica povišanja plač delavcev tožeče stranke zaradi sklenjenih aneksov h kolektivnim pogodbam. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dodaten poziv upnika, kot je predviden za primer, ko rok izpolnitve ni določen, ni bil potreben.
Bistveno je, da je obdolženec dejansko sprejemal odločitve v družbi in vodil njeno poslovanje, kar je mogoče zaključiti na podlagi izpovedb zaslišanih prič. Zaposlena B. B. in C. C. sta povedala, da sta se o sklenitvi delovnega razmerja pogovarjala z obdolžencem, ki jima je tudi izplačeval plače. Na njega sta se obrnila, ko sta izvedela, da jima ne plačuje prispevkov iz socialnega zavarovanja.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 49.
sklep o odmeri izvedenine - obrazložitev sklepa o odmeri nagrade izvedencu - uporaba pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih - sklicevanje na stroškovnik - nekonkretizirani pritožbeni razlogi - preizkus pravilne uporabe materialnega prava
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu res ni navedlo višine nagrade in povračila stroškov, ki jih je priglasil sodni izvedenec, vendar se stroškovnik nahaja v spisu in ga je mogoče kadarkoli vpogledati. Za preizkus izpodbijanega sklepa pa je odločilno, ali so odmerjeni zneski po posameznih postavkah priznani v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00056234
ZPP člen 7, 212. OZ člen 73, 73/2. ZGD-1 člen 32, 32/2.
plačilo računov - dogovor - trditvena podlaga - kršitev razpravnega načela - trditveno in dokazno breme - protispisnost - zastopanje pravne osebe - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - naknadna odobritev pogodbe s konkludentim dejanjem - direktor družbe - statutarna omejitev zastopanja
Pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba (73. člen OZ) zavezuje sopogodbenika (tožečo stranko), če jo neupravičeno zastopani (tožena stranka) pozneje odobri. Tožeča stranka tožene stranke ni nikoli pozvala, naj se izreče, ali pogodbo (dogovor) odobrava (skladno z drugim odstavkom 73. člena OZ). Je pa mogoče iz dejanj oziroma navedb tožene stranke v postopku utemeljeno sklepati, da je tožena stranka dogovor (konkludentno) odobrila, saj se prav sama nanj sklicuje. Ker je torej tožena stranka (neupravičeno zastopana) dogovor odobrila, le-ta velja in zavezuje pravdni stranki.
materialnopravni pobot v izvršilnem postopku - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - trenutek pobota - obračun zamudnih obresti - delno poplačilo terjatve - utemeljenost stroškov - ustavitev izvršilnega postopka - odločitev o ugovoru - pravni interes za pritožbo
Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sme v izvršilnem postopku dolžnik v pobot z upnikovo terjatvijo, ki je predmet izterjave, uveljavljati svojo nesporno terjatev zoper upnika, ki je ugotovljena z izvršilnim naslovom, in sicer v obliki materialnega pobota. Pravilno je tudi stališče, da je kot pobotno izjavo v smislu prvega odstavka 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ) treba upoštevati tudi pobotno izjavo, ki jo dolžnik poda (šele) v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zmotno in v nasprotju z določbo drugega odstavka 312. člena OZ pa je stališče sodišča prve stopnje, da pobot v takšnem primeru učinkuje z dnem, ko je bila pobotna izjava podana, in da se s tistim dnem terjatev upnika v posledici pobota šteje za poplačano do višine v pobot uveljavljane terjatve. Na podlagi citirane določbe se namreč po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj, to pomeni v trenutku zapadlosti obeh v pobot uveljavljanih terjatev oziroma če ti ne zapadeta hkrati, v trenutku, ko je zapadla tista od terjatev, ki je zapadla pozneje. V OZ ni podlage, da bi za presojo učinkov materialnega pobota, ki se uveljavlja v izvršilnem postopku, veljalo kaj drugega oziroma da bi bila uporaba drugega odstavka 312. člena OZ izključena.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka ali naroka - izguba pravice - upravičen vzrok za zamudo roka za opravo dejanja - rok za vložitev odgovora na tožbo - naslov za vročanje - naslov bivališča tožene stranke - dejanski sprejem pisanja - občasna odsotnost - naključje, ki se primeri stranki
Glede pritožničinih trditev, da ni podan upravičen vzrok zamude roka za vložitev odgovora na tožbo, saj bi si moral toženec urediti vročanje, če ni bival na naslovu vročanja, pritožbeno sodišče, posebno ko gre za fizične osebe, ne more zastopati tako strogega stališča, da že vsaka občasna odsotnost, tudi če je njeno trajanje negotovo, pomeni obveznost, da se uredi naslov (nov) vročanja.
JAVNI RAZPISI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057020
Direktiva 2002/91/ES evropskega Parlamenta In Sveta z dne 16. decembra 2002 o energetski učinkovitosti stavb člen 1. Direktiva 2006/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/76/EGS člen 1. Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb člen 9, 10. Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb preambula točka 18. Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES člen 1. ZVO-1 člen 146g. EZ-1 člen 315, 315/2, 315/6.
neizvedba javnega razpisa - ugovor pasivne legitimacije - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost države zaradi neimplementacije direktive - odškodnina - nepovratna finančna spodbuda Eko sklada - denarna subvencija iz eko sklada - energetska učinkovitost stanovanjskih stavb - pričakovana pravica
Dokumenti, na katere se sklicuje tožeča stranka (akcijski načrti), ne vzpostavljajo položaja, ko bi naslovljenci ali ciljne skupine ukrepov, določenih v teh programih, pridobili karkoli več od golega pričakovanja, da bodo sprejeti javni razpisi za dodelitev sredstev. Kot navaja prva toženka v odgovoru na tožbo, ti načrti na strateški ravni določajo cilje in ukrepe, za realizacijo pa so potrebni tudi nadaljnji izvedbeni akti. Načrti sami po sebi ne dajejo nobenih pravic. Potrebujejo nadaljnjo izvedbo, preko ustreznih javnih razpisov. Pravico do finančnih spodbud prijavitelji na javne razpise dobijo šele s prijavo na javni razpis in izdajo upravne odločbe v takem javnem razpisu (tako 146.g člen ZVO-1). Zato ni mogoče govoriti o nastanku pričakovane pravice zgolj s predvidenimi ukrepi v akcijskih načrtih.
Pogoje za odškodninsko odgovornost države zaradi neimplementacije direktiv je SEU razvilo v sodbi C-6/90-Francovich, kjer je postavilo naslednje pogoje. Prvi pogoj je, da mora cilj, predpisan z direktivo, vsebovati podelitev pravic posameznikom. Drugi pogoj je, da je mogoče opredeliti vsebino teh pravic na podlagi določb direktive. Tretji pogoj je obstoj vzročne zveze med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci.
Zgolj pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je obdolženi A. A. doslej nekaznovan, ne predstavlja zadostne podlage za drugačno sklepanje glede ponovitvene nevarnosti.
pogodba o zastopanju - podjemna pogodba - vsebina pogodbe - pogodba kot materialno pravo - mesečni pavšal - obseg dela - odstop od pogodbe - odpovedni rok - prenehanje pogodbe - ugovor neizpolnitve obveznosti - plačilo storitev - prosto urejanje obligacijskih razmerij
Odločitev sodišče prve stopnje, da je tožnik v skladu s pogodbenimi dogovori upravičen do plačila dogovorjenega mesečnega pavšalnega zneska vse do dneva prenehanja pogodbe, je pravilna. Na to nima vpliva ugovor toženke, da v tem času zanjo ni opravil nobene storitve. Ta ugovor bi bil relevanten le, če bi stranki plačilo pavšala izključili, če storitev, ki jih pavšalno plačilo zajema, toženka ne koristi, pa ga nista. Bistveno zato je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je toženka v tem obdobju imela možnost, da dogovorjene storitve koristi.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - delovni čas - voznik avtobusa
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj iz Sklepa pa se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu.
predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - bistveno spremenjene okoliščine - materialni položaj - lastništvo na nepremičninah - slabo zdravstveno stanje - slabo premoženjsko stanje - pravica do izredne denarne socialne pomoči
Pritožnik v zvezi z nepremičninami na podlagi katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, v ponovnem predlogu (niti v pritožbi) ne navaja nobenih novih okoliščin. Zgolj ponovno poudarja, da so nekatere nepremičnine obremenjene s hipotekami, podrobneje pojasnjuje vrednosti nepremičnin ter navaja, zakaj nepremičnin ni mogoče prodati. Vse navedeno je že bilo predmet presoje pri odločanju o prvotnem predlogu za oprostitev, torej ne gre za spremenjene okoliščine.
ZDZdr člen 39, 39/1, 43, 43/1, 47, 47/3, 53, 53/1, 61, 61/1, 64, 64/3, 71, 71/1. URS člen 19, 19/1.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - trajanje ukrepa - odpust z zdravljenja - odločba sodišča - odpust po strokovni presoji zdravstvenega zavoda - izboljšanje zdravstvenega stanja - predčasni odpust - duševna motnja - izvedenec psihiatrične stroke - duševna manjrazvitost - pravica do osebne svobode
Zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom je prisilno. Med drugim posega v pravico do osebne svobode, ki je ena od temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zato ni dopustno brez intervencije (odločbe) sodišča. Izvaja se lahko le pod pogoji, ki jih določa zakon, in z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas. Trajanje ukrepa s sklepom sodišča ni vnaprej časovno natančno določeno, ampak je zgolj omejeno s skrajnim rokom. Odpust je odvisen od strokovne presoje uspešnosti zdravljenja pod posebnim nadzorom in je v celoti v dispoziciji ustanove, v kateri oziroma pod nadzorom katere se je oseba zdravila.
Pri presoji o obstoju pogoja o vrsti in znakih duševne motnje je treba odgovoriti na strokovna vprašanja s področja medicinske stroke. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, mora v postopku obvezno sodelovati izvedenec psihiatrične stroke.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 31, 31/1, 31/1-7, 32, 127, 127/3, 128, 128/1, 130, 130/1, 148, 148/1, 202.. ZPP člen 4.
plačilo za nadurno delo - nočno delo - razveljavitev sodbe - poklicni voznik tovornjaka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - zastaranje - dogovor o plači - minimum pravic - dnevnice kot del plače
Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, ali je tožnik tahograf nepravilno uporabljal po lastni odločitvi ali pa ga je v to (neposredno ali posredno - prek določitve časovnih okvirov in relacij poti) silila tožena stranka, ugotoviti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Prepričljivo in vestno dokazno oceno bi moralo vnesti v obrazložitev svoje odločitve, saj je ugotovitev, po čigavi iniciativi je tožnik nepravilno uporabljal tahograf, v tem sporu bistvena za presojo verodostojnosti izpisov tahografa, s katerimi je tožnik (na katerem je bilo dokazno breme) med drugim dokazoval obseg nadurnega in nočnega dela.
kaznivo dejanje razžalitve - znaki kaznivega dejanja - izključitev protipravnosti - objava žaljivih vsebin na spletni strani
Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvega sodišča, ki šteje inkriminirani obtoženčev zapis kot njegov odziv na poročanje zasebne tožilke E. E. ter da je šlo za politično izražanje o pomembni temi v javnem interesu, a izhajajoč iz razumevanja povprečnega obtoženčevega sledilca na njegovem twitter profilu, iz obtoženčevega grobega načina izražanja, uperjenega ad personam, ki ima tudi seksistično konotacijo, ni mogoče razbrati, da naj bi šlo za nestrinjanje s politiko javne L. L. Tudi po oceni sodišča druge stopnje za, po obtožencu uporabljen stil diskreditacije novinark ter osebni napad na njiju, tudi upoštevaje vsebino prispevkov oziroma načina poročanja zasebnih tožilk, v predmetnem primeru ni obstajala zadostna dejanska podlaga. V koliziji dveh človekovih pravic, ki sta trčili, se je pravica obtoženca do svobode izražanja iz 39. člena Ustave morala umakniti pravicama do osebnega dostojanstva in varnosti ter zasebnosti in osebnostnih pravic zasebnih tožilk iz 34. in 35. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00057512
ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24. ZPotK člen 7, 7/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2. OZ člen 8.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - spremembe valutnih tečajev - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - valutna klavzula - valutno tveganje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti - dobra vera - konverzija
Utemeljitev prvostopnega sodišča, da je konverzija zadostna zaščita pred “bodočim” tveganjem, je ustrezna in se pravzaprav sklada s pritožbenim naziranjem, da ta obenem ne nudi zaščite pred tveganjem, ki se je že udejanjilo (pretekla sprememba tečaja). Drži, da posledično kreditojemalcu ne nudi popolne zaščite, a mu hkrati omogoča, da se lahko razbremeni bodočega tveganja. Če kreditno razmerje dovoljuje konverzijo, je valutno tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj lahko kreditojemalec kadarkoli po svoji svobodni presoji to tveganje zameji, kar sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja kot pomemben vidik pri presoji ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank. Nenazadnje tožnika v pritožbi sama izpostavljata, da je glede na prakso SEU pomemben vidik, kako težko je potrošniku preprečiti nadaljnjo (bodočo) uporabo pogodbenega pogoja.
Določen razkorak v infomiranosti je torej obstajal, glede na konkretne okoliščine primera pa ni mogoče zaključiti, da je bilo informacijsko neravnotežje tolikšno (znatno), da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka (ab initio) nepošteno (nično) in brez sleherne pravne eksistence. Pri napolnjevanju pravnih standardov (znatnega neravnotežja) je treba upoštevati tudi sankcijo, ki je posledica subsumcije (ujemanja) dejanskega in pravne norme. Ničnost je skrajna pravna kategorija in je kot sankcija pridržana za najhujše kršitve na obligacijskopravnem področju. Tudi zato ZVPot za ničnost predpostavlja znatno oz. t. i. kvalificirano neravnotežje med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe. Pojasnila toženke so bila res pomanjkljiva, niso pa bila zavajajoča, lahkomiselna ali povsem nezadostna. Zato ugotovljeni razkorak v razumevanju splošnih valutnih tveganj med pravdnima strankama ne ustreza standardu kvalificiranega, znatnega, “signifikantnega” oz. “nepravičnega” neravnotežja v stopnji informiranosti.
Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa posledično ni nična.