postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - predlog za odpust obveznosti - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - oškodovanje stečajne mase - preživninska obveznost - prejemki izvzeti iz stečajne mase - razpolaganje s premoženjem - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju
Stečajna dolžnica svoje preživninske obveznosti do sina tekom stečajnega postopka ni izpolnjevala. Prav tako ni v stečajno maso vrnila zneska, ki je bil izterjan od tistega dela njenih stalnih prejemkov, ki bi sicer spadali v stečajno maso. Stečajna dolžnica ne dosega pravnega standarda „vestnega in poštenega stečajnega dolžnika,“ saj je tako oškodovala stečajno maso.
pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - skrita stvarna napaka - lastnosti, potrebne za običajno rabo stvari - lastnosti, potrebne za posebno rabo - razumljivost obrazložitve
Ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva.
V danem primeru gre za skrito stvarno napako, ki je tožnika z običajnim pregledom ob primopredaji nista mogla zaznati, saj bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bodo kupci ob običajnem pregledu stanovanjske hiše stanje vodovodne instalacije preverjali na način, da bodo odvijali perlatore s pip, naročali analizo vode iz vodovodnih cevi ali morda celo pregledovali notranjost le - teh.
ZFPPIPP člen 48. ZPP člen 298, 298/2. ZDavP-2 člen 85, 85/5, 353a, 353a/4.
začetek postopka osebnega stečaja - načelo koncentracije postopka - načelo hitrosti postopka - preložitev naroka - vročitev - možnosti za pripravo obrambe - skrbnost stranke - predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost - elektronsko vročanje prek portala eDavki - domneva vročitve
Preložitev naroka mora biti izjema, ne pa pravilo. Dopustna je le v primeru, če je izkazana zadostna skrbnost stranke same.
Dolžnik, ki roka za podajo odgovora na vlogo ni izkoristil ter na narok ni pristopil skupaj s pooblaščencem, se zato neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje narok preložiti. Po presojo pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da upravičeni razlogi za preložitev naroka niso podani.
Dolžnik tudi s pritožbenimi navedbami, da mu predizpolnjeni obračun prispevkov za socialno varnost ni bil vročen, ne more uspeti, saj se šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem, ko je davčni organ le-tega odložil v portal eDavki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00056061
KZ-1 člen 62, 62/2.
preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - rok za preklic pogojne obsodbe - tek rokov - narava roka - procesni rok - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
Pri izračunu izteka roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 na tek rokov. Od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe ima rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka (ustaljena sodna praksa: I Ips 22807/2014, 6. 5. 2021, II Kp 46744/2015, 20. 7. 2021, IV Kp 54100/2017, 4. 11. 2021, VII Kp 43814/2015, 15. 9. 2021). V nujnih zadevah so procesni roki sicer tekli ves čas epidemije, zadeve preklica pogojne obsodbe pa niso nujne zadeve, kot jih opredeljuje Zakon o sodiščih (ZS) v tretjem odstavku 83. člena in kot so bile dodatno opredeljene v 2. točki Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. 165/2020 s 13. 11. 2020). V nenujnih zadevah je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov. Prvič z že navedeno odredbo v času od 16. 03. 2020 do 31. 5. 2020 in ponovno v času od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS 2/21 s 7. 1. 2021), vsakič za 77, skupno za 154 dni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00058501
KZ-1 člen 47, 47/1, 47/5, 87, 87/1. ZKP člen 359, 359/2.
postopek za združitev kazni - neprava obnova kazenskega postopka - denarna kazen - rok za plačilo - način izvršitve denarne kazni - sprememba denarne kazni v zapor
Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ob združevanju kazni v sodbi, s katero je bila obsojencu na novo izrečena stranska denarna kazen, določiti rok za plačilo in obsojenca opozoriti na posledice neplačila, česar pa ni storilo. V predmetni sodbi je tako izostala navedba, kdaj oziroma v kakšnem roku mora obsojenec plačati stransko denarno kazen ter kakšne bodo posledice, če kazen ne bo plačana in se ne bo dala niti prisilno izterjati. Tako izrečena stranska denarna kazen je neizvršljiva.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zastaranje kazenskega pregona - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje
Za enovito kaznivo dejanje bi šlo, če bi med ravnanji obstajala takšna enovita povezava, kjer bi bilo deljenje posameznih ravnanj na posamezna kazniva dejanja v nasprotju z življenjskim dogajanjem in pravno opredelitvijo, da gre za enovito kaznivo dejanje. Za kaj takega po opisu iz obtožbe v obravnavani zadevi ne gre, pri čemer je poudariti še, da je razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem tudi v tem, da storilec pri enovitem kaznivem dejanju zasleduje določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt več posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin.
invalidnina za telesno okvaro - dodatek za pomoč in postrežbo - I. kategorija invalidnosti - poklicna bolezen
Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju tožnika, da so bile operacije iz leta 2008, 2010 in 2011 posledica poklicne bolezni. Do pravnomočnih odločb o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznane telesne okvare pri tožniku nikoli ni bilo ugotovljenih telesnih okvar oziroma zdravstvenih težav, ki bi imele poklicni vzrok.
Sodišče je utemeljeno izpostavilo, da so pri priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo upoštevne le primarne potrebe za fiziološko eksistenco zavarovanca. Zaradi navedenega v tem sporu ne morejo biti pravno relevantne navedbe tožnika, da ne more sam čistiti in pospravljati stanovanja, prati umazanega perila in druge podobne aktivnosti. Te aktivnosti sicer pomembno vplivajo na samo življenje, vendar glede na zakonsko dikcijo pri oceni sposobnosti za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo niso ključne.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost izkaza obstoja terjatve - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - očitno izmikanje - nesklenitev pogodbe - oglaševanje prodaje stanovanj - objektivna nevarnost
Izmikanje izpolnitvi obveznosti po sklenjeni predpogodbi (v smislu zatrjevanjega izogibanja komunikaciji, neodzivnosti dolžnice ter prelaganja dogovarjanja o realizaciji predpogodbe in sklenitvi pogodbe) neposredno kaže tudi na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kasneje onemogočena oziroma otežena.
preklic pogojne obsodbe - slabo finančno stanje - neizpolnitev posebnega pogoja - vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja - odnos do kaznivega dejanja
Ugotovljeni prihodki bi obsojeni namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča omogočali plačilo naloženega ji posebnega pogoja oziroma poplačilo oškodovane družbe, vendar očitno pri obsojeni ni obstajal interes, da bi ta dolg poravnala, vračala pa bi ga lahko tudi po obrokih, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3.. ZPP člen 254.
III. kategorija invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - predlog za postavitev novega izvedenca
Člana izvedenskega organa sta prepričljivo ocenila, da tožnik za delo kmetovalca pod splošnimi pogoji ni zmožen niti v skrajšanem 4 urnem delovnem času. S predlaganimi razbremenitvami je zmožen za prilagojeno delo kmetovalca oziroma za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času. Pri podaji mnenja je upoštevan opis in trajanje obremenitev na delovnem mestu kmetovalca.
Ker je tožnik vključen v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, si bo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo moral organizirati sam.
JAVNI RAZPISI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057020
Direktiva 2002/91/ES evropskega Parlamenta In Sveta z dne 16. decembra 2002 o energetski učinkovitosti stavb člen 1. Direktiva 2006/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/76/EGS člen 1. Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb člen 9, 10. Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb preambula točka 18. Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES člen 1. ZVO-1 člen 146g. EZ-1 člen 315, 315/2, 315/6.
neizvedba javnega razpisa - ugovor pasivne legitimacije - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost države zaradi neimplementacije direktive - odškodnina - nepovratna finančna spodbuda Eko sklada - denarna subvencija iz eko sklada - energetska učinkovitost stanovanjskih stavb - pričakovana pravica
Dokumenti, na katere se sklicuje tožeča stranka (akcijski načrti), ne vzpostavljajo položaja, ko bi naslovljenci ali ciljne skupine ukrepov, določenih v teh programih, pridobili karkoli več od golega pričakovanja, da bodo sprejeti javni razpisi za dodelitev sredstev. Kot navaja prva toženka v odgovoru na tožbo, ti načrti na strateški ravni določajo cilje in ukrepe, za realizacijo pa so potrebni tudi nadaljnji izvedbeni akti. Načrti sami po sebi ne dajejo nobenih pravic. Potrebujejo nadaljnjo izvedbo, preko ustreznih javnih razpisov. Pravico do finančnih spodbud prijavitelji na javne razpise dobijo šele s prijavo na javni razpis in izdajo upravne odločbe v takem javnem razpisu (tako 146.g člen ZVO-1). Zato ni mogoče govoriti o nastanku pričakovane pravice zgolj s predvidenimi ukrepi v akcijskih načrtih.
Pogoje za odškodninsko odgovornost države zaradi neimplementacije direktiv je SEU razvilo v sodbi C-6/90-Francovich, kjer je postavilo naslednje pogoje. Prvi pogoj je, da mora cilj, predpisan z direktivo, vsebovati podelitev pravic posameznikom. Drugi pogoj je, da je mogoče opredeliti vsebino teh pravic na podlagi določb direktive. Tretji pogoj je obstoj vzročne zveze med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci.
postopek osebnega stečaja - načrt poteka stečajnega postopka - sprememba načrta - dolžnikov dolžnik - pravica do pritožbe
Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima na podlagi 126. člena ZFPPIPP pravico vložiti pritožbo proti sklepu, izdanem v postopku zaradi insolventnosti, vsaka stranka tega postopka, upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, pa samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. Ker je s tem področje pritožbe zoper sklep v ZFPPIPP urejeno, smiselna uporaba zakona, ki ureja pravdni postopek, na temelju prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP ne pride v poštev.
materialnopravni pobot v izvršilnem postopku - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - trenutek pobota - obračun zamudnih obresti - delno poplačilo terjatve - utemeljenost stroškov - ustavitev izvršilnega postopka - odločitev o ugovoru - pravni interes za pritožbo
Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sme v izvršilnem postopku dolžnik v pobot z upnikovo terjatvijo, ki je predmet izterjave, uveljavljati svojo nesporno terjatev zoper upnika, ki je ugotovljena z izvršilnim naslovom, in sicer v obliki materialnega pobota. Pravilno je tudi stališče, da je kot pobotno izjavo v smislu prvega odstavka 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ) treba upoštevati tudi pobotno izjavo, ki jo dolžnik poda (šele) v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zmotno in v nasprotju z določbo drugega odstavka 312. člena OZ pa je stališče sodišča prve stopnje, da pobot v takšnem primeru učinkuje z dnem, ko je bila pobotna izjava podana, in da se s tistim dnem terjatev upnika v posledici pobota šteje za poplačano do višine v pobot uveljavljane terjatve. Na podlagi citirane določbe se namreč po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj, to pomeni v trenutku zapadlosti obeh v pobot uveljavljanih terjatev oziroma če ti ne zapadeta hkrati, v trenutku, ko je zapadla tista od terjatev, ki je zapadla pozneje. V OZ ni podlage, da bi za presojo učinkov materialnega pobota, ki se uveljavlja v izvršilnem postopku, veljalo kaj drugega oziroma da bi bila uporaba drugega odstavka 312. člena OZ izključena.
Obseg pravnomočnosti sodbe se presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga, ter njuna medsebojna primerjava.
Če sta tožbena predloga različna, ne gre za istovetna zahtevka.
V primeru pogodbenega in obogatitvenega zahtevka gre za dve dejanski stanji in dva sporna predmeta. Stranki, ki je najprej uveljavljala en pravni naslov, ne bi smeli odreči, da pozneje svojo pravico uveljavlja iz kakšnega drugega pravnega naslova, če v prvi pravdi drugega naslova ni želela uveljaviti ali pa na uveljavljanje niti ni mislila. Vprašanje identitete tožbenega zahtevka je treba presojati individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Če v postopku, v katerem stranka uveljavlja pogodbeni zahtevek, iz predloženega dejanskega stanja ne izhaja, da gre za neupravičeno obogatitev, sodišče s tega vidika tožbenega zahtevka ne more presojati. V tem primeru se pravnomočnost ne more nanašati na sklop dejstev, ki so podlaga za obogatitveni zahtevek, zato je nova tožba dopustna.
Zastaralni rok v času, v katerem se stranki šele pogajata o obstoju in o bistvenih sestavinah (domnevne) obveznosti, ne more teči. Za določitev obsega in višine škode ni odločilnega pomena osebno mnenje oškodovanca o obstoju škode, pač pa, ali so oškodovancu znani oz. bi mu morali biti znani objektivni kriteriji, na podlagi katerih lahko določi obseg in višino škode.
Razmerje med strankama je po oceni pritožbenega sodišča izključno javno pravne narave, kar pomeni, da obe stranki nastopata v funkciji izvrševanja javnega interesa, zaščita rodovitne zemlje je v javnem interesu. V javnem interesu pa je tudi gradnja prometne infrastrukture, v obravnavanem primeru gradnja AC. 24. člen Uredbe določa način za reševanje tega konflikta interesov tako, da bi bili škodljivi vplivi gradnje AC na plodno zemljo zmanjšani na najmanjšo možno mero, da pa po drugi strani ne bi onemogočali ali pretirano ovirali izgradnje AC. Tožeča stranka je le sekundarni upravičenec do razpolaganja z morebitnimi presežki humusa, ki ji pripadajo pod pogojem, da viški ob smotrni uporabi izkopanega materiala dejansko nastanejo.
V obravnavani zadevi je upnica v delnem umiku izvršilnega predloga priglasila 4,40 EUR materialnih stroškov (vloga 0,75 EUR, priloga 1,50 EUR, administrativni stroški 2,15 EUR). Tak stroškovni predlog ni dovolj specificiran, saj ni jasno, kateri konkretni stroški naj bi upnici v zvezi z vlogo in prilogo dejansko nastali. Prav tako ni jasno, katere konkretne stroške je upnica obračunala pod postavko administrativni stroški. Že iz tega razloga upnica s svojim stroškovnim zahtevkom ne more uspeti.
Cenik, ki ga je priložila upnica, izkazuje zgolj stroške, ki jih upnica zaračunava svojim strankam, ne pa dejanske višine upnici nastalih materialnih stroškov, ki bi bili neposredno povezani z obravnavano vlogo. Cenika zato ni mogoče upoštevati kot izkaza dejanskega nastanka priglašenih stroškov.
ZPIZ-2 člen 53, 392.. ZPIZ-1 člen 110.. ZUP člen 260, 260-1.
I. kategorija invalidnosti - vdovska pokojnina - izredno pravno sredstvo - kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja - obnova predsodnega upravnega postopka
Pri tožnici je nesporno I. kategorija invalidnosti ugotovljena od 15. 8. 2011 in s tem nezmožnost za delo. Izvid iz leta 2019 izkazuje poslabšanje za kasnejše obdobje in je zato za rešitev predmetne zadeve pravno irelevanten. Ne gre namreč za takšen dokaz, ki bi obstajal že ob smrti zavarovanca leta 1998, niti ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti ali da bi popolna nezmožnost za delo nastopila najkasneje do 7. 10. 2010 do konca uživanja družinske pokojnine. Iz navedenih razlogov je pravno povsem irelevantno pritožničino vztrajanje pri navedbah, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 47, 47/2, 47/3, 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2021) člen 18.
izvedensko mnenje - pisni izvid in mnenje oziroma cenitev - dopolnitev izvedenskega mnenja - posebno specialistično strokovno znanje - stroški in nagrada izvedenca - povrnitev stroškov - materialni stroški - dejanski stroški - pavšalni znesek povračila stroškov
Glede na to, da je izvedensko mnenje treba obravnavati kot celoto, tako osnovnega mnenja kot dopolnitev, in je bilo za izdelavo izvedenskega mnenja in njegove prve dopolnitve potrebno posebno specialistično strokovno znanje, ni razloga, da tako znanje ne bi bilo več potrebno ali priznano za izdelavo druge dopolnitve.
Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je utemeljen očitek pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije premajhno težo dalo obdolženčevi dosedanji predkaznovanosti, ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da je obdolženi sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil le pet mesecev po prestani zaporni kazni, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 4. 2018, ki je postala pravnomočna istega dne, s prestajanja katere je bil predčasno odpuščen 20. 11. 2019, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da izrečena zaporna kazen na obdolženega ne deluje odvračilno in da obdolženi družbenih norm in zapovedi ne spoštuje.