Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.
Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti, sodba, ki ne upošteva prostega razpolaganja strank, pa je nezakonita. Če sodišče pripoznave zahtevka ne dovoli, čeprav je ta dopustna, ter izda sodbo, s katero po materialnem pravu sicer pravilno zavrne tožbeni zahtevek, je ravnanje sodišča nezakonito.
Stališče, da je za presojo, ali sporne nepremičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, odločilno, ali je bil nakup financiran s sredstvi skupnega ali posebnega premoženja, ima podlago v 51. členu ZZZDR (enaka je tudi vsebina 65. člena DZ). Prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine, je pomembno za ovrednotenje prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k skupnemu premoženju, ne pa za presojo, ali gre za skupno ali posebno premoženje. K sklepanju, da nepremičnina s hišo sodi v skupno premoženje pravdnih strank, ne vodi niti dejstvo, da je tožnica ob njenem nakupu najela premostitveni kredit.
Tožena stranka v pritožbi implicitno navaja, da so splošni pogoji nejasni, saj se v dokaz njihove prave vsebine sklicuje na razlago s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju. Upoštevajoč navedeno ni odveč opozorilo na 83. člen OZ, po katerem je treba v primeru, da je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. V konkretnem primeru je to tožnik. Če je tožena stranka želela za primere, kakršen je obravnavani, izključiti zavarovalno kritje, bi to morala storiti vnaprej in jasno, ne pa z naknadno razlago, ki je besedilo splošnih pogojev ne podpira, in z uporabo terminov, ki jih splošni pogoji ne vsebujejo ("pasivno zdravljenje").
Na pisno izvedensko mnenje je dala toženka vrsto pripomb in vprašanj ter predlagala zaslišanje izvedenke. Izvedenka je na to natančno in sistematično pisno odgovorila. Ko je zatem sodišče stranki izrecno pozvalo k izjavi o tej dopolnitvi, sicer bo štelo, da se z izvedenkino ekspertizo strinjajo, je toženka molčala. Ta molk je sodišče upravičeno razumelo kot njeno sprijaznjenje s stroškovnimi izsledki izvedenke, ki je toženkine pripombe v pisni dopolnitvi argumentirano ovrgla. Zato s tem, ko izvedenke ni še ustno zaslišalo, ni bistveno kršilo določb postopka.
ZPP ne prepoveduje, da bi sodnica pravno odločilna dejstva spoznavala posredno, torej tako, da bi o njihovem obstoju izkustveno in logično sklepala iz t. i. pomožnih (indičnih) dejstev.
Obstoj pravde med varovanko kot tožnico in njeno hčerjo kot toženko predstavlja okoliščino, zaradi katere lahko pride do nasprotja interesov med varovanko in njeno hčerjo.
Sodišče prve stopnje se je prav tako že opredelilo do navedb, ki jih nasprotna udeleženka ponavlja v pritožbi, da ni bilo predlogu priloženo mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr. O tem se je pravilno opredelilo v 19. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da predlagatelj mnenja SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr sicer ni predložil, vendar zakon sodišču v 79. členu nalaga, da pred odločitvijo tudi samo pridobi mnenje SVZ, v katerega bi naj bila oseba sprejeta, kar je sodišče tudi storilo in pridobilo mnenje štirih SVZ, ki imajo verificirane oddelke za osebe z več motnjami. S tem je bila pomanjkljivost iz tretjega odstavka 75. člena ZDZdr odpravljena.
Postopki po Zakonu o duševnem zdravju so nujni (prvi odstavek 33. člena. ZDZdr). Prav tako sodišče samo navaja, da je tolmačko kontaktiralo na dan naroka in je bila slednja na voljo takoj, kar pa še ne pomeni, da zadeve ni mogoče opredeliti po prvem odstavku 47. člena Pravilnika. Kot navaja pritožba, je delo, ki ga je za tisti dan imela za opraviti (šlo je za pisno delo od doma) odložila in dobro uro zatem, ko jo je sodišče kontaktiralo že opravljala svoje delo na naroku.
Tema obravnavanja v posestnem sporu je omejena. Sodišče v postopku obravnava zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Da bo podano motenje posesti, mora tako biti podana sprememba dejanskega stanja, ki ima za stranko, ki zahteva pravno varstvo, poleg pravnega tudi ekonomski in praktični pomen. Bistvo vsake motenjske pravde je dajatveni zahtevek in sicer vzpostavitev prejšnjega stanja, saj je posestnik zainteresiran, da posestno stanje traja kar najdalj, da lahko pridobiva ekonomske koristi od stvari, ki jih ima v posesti. Če tožnik v motenjski pravdi tožbenega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja sploh ne postavi, potem potrebe za varstvo v motenjski pravdi ni izkazal in je odločitev sodišča, ki je tožbo zavrglo, pravilna.
Nasprotna udeleženca oz. njuna zakonita zastopnica lahko morebitno neplačilo dela izrednih stroškov, ki jih je predlagatelj v tem postopku dolžan kriti v skladu s sodno poravnavo iz leta 2023, uveljavlja v pravdnem postopku zoper sedanjega predlagatelja.
Ker ni bil podan že element protipravnosti ravnanja v pomenu 26. člena URS oziroma 131. člena OZ, že takšna ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti podani kumulativno. S strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja in zaključkov o neobstoju predpostavke protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti tožnica v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa razloge in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem sprejema kot pravilne in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.
Pravdni stranki ob sklepanju pogodbe trajanja najemnega razmerja nista časovno omejili, temveč sta pogodbo sklenili za nedoločen čas. Tožnica kot lastnica je ob sklepanju pogodbe sicer imela pogodbeno svobodo, da se odloči glede trajanja najema. Ker trajanja najema ni omejila, je s tem sprejela pravne posledice, ki jih SZ-1 določa kot pogoje za odpoved najemnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas.
Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku.
To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025.
Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023.
Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.
Hipoteka torej varuje terjatev vse do njenega dokončnega poplačila in v celoti bremeni vsak del nepremičnine. Zato hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini, ni mogoče izbrisati samo delno (na primer samo z enega solastniškega deleža), temveč jo je mogoče odstraniti le v celoti.
Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je bila v obravnavani zadevi ustanovljena enotna hipoteka, saj je tedanja zastavna dolžnica zastavila celotno nepremičnino. Zato sta kasnejši solastnici glede na nedeljivost hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini v zvezi s to hipoteko po materialnem pravu, v takšni medsebojni zvezi, da lahko le obe skupaj upravljata in razpolagata s to pravico. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja izhaja zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi, kar pomeni, da gre za primer nujnega enotnega sosporništva.