Trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in po višini je bilo na tožeči stranki. Tožena stranka je dolžna plačati dejansko nastale obratovalne stroške, ki se nanašajo na najete prostore. Ker sta bila nastanek in višina vtoževanih obratovalnih stroškov sporna, bi morala tožeča stranka postaviti ustrezne trditve in predložiti dokaze, s katerimi bi dokazala nastanek in višino posameznega vtoževanega stroška, kar vključuje tudi predložitev računov dobaviteljev. Tega bremena se tožeča stranka ne more razbremeniti s pritožbenimi navedbami, da gre zgolj za prefakturiranje stroškov, ki so bili tožeči stranki zaračunani s strani upravnika.
Nerelevantnost dokaza in nezadostna substanciranost dokaznega predloga predstavljata ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznega predloga.
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
S pogodbo je nedopustno izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjene lastnosti kupljene stvari. Takšne določbe bi bile v medsebojnem nasprotju, prav tako bi prodajalcu omogočile postopati nemoralno in kupca izigrati.
Ne držijo zatrjevanja toženca v odgovoru na pritožbo, da pogodbeno dogovorjeno število opravljenih delovnih ur niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je (predvsem oziroma tudi) zaradi oglaševane in pogodbeno dogovorjene nizke količine delovnih ur, kupec lahko upravičeno pričakoval (boljše oziroma izpravno) stanje traktorja. Še posebej se ta lastnost za bistveno izkaže, ker gre za rabljen traktor.
Pravdni stranki sta se ob sklepanju pogodbe zavedali, kakšen cilj (enako kvaliteto zvarov kot na starem stroju) s sklenitvijo podjemne pogodbe zasleduje tožnica (naročnica). Nebistveno je, če stroj vsebuje osnovne in dogovorjene komponente (tehnične lastnosti po ponudbi) in če ni predpisov, standardov in meril o kakovosti zvarov, ampak gre za subjektivno oceno izvajalca in/ali uporabnika. Stroj namreč ne deluje tako kvalitetno, kot je bilo dogovorjeno in kot bi tudi sicer, če ne bi bilo dogovora, vsakdo lahko pričakoval. Tožnica v odgovoru na pritožbo v zvezi s slednjim stališčem utemeljeno izpostavlja izvedenčevo slikovito primerjavo z izdelavo osebnega vozila, ki lahko doseže hitrosti le do 30 km/h. Razlog za slabo delovanje je pri toženki (podjemnici), zato je vseeno, če ni bilo izrecnega dogovora o geometriji valjev; varilnih parametrih; stržni sili; kakovosti in vrsti filca, ki naj se vari (op. pritožbeno nepojasnjeno je, kako naj bi to vplivalo na izdelani stroj); ipd. Toženka je podjemnica, profesionalka, ki si je ogledala delovanje starega stroja in s tožnico (naročnico) sklenila pogodbo o izdelavi novega stroja.
Tožnik ima prav, da gre pri zahtevku iz naslova zavarovalnine po sklenjeni pogodbi o nezgodnem zavarovanju za izpolnitveni zahtevek na podlagi sklenjene pogodbe. Ker ne gre za terjatev iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti (171. člen OZ, tretji odstavek 153. člena OZ), bi bilo mogoče tožnikov soprispevek pri višini terjatve iz pogodbe upoštevati le, če bi to določala vsebina pogodbe.
Ni bilo sporno, da je tožeča stranka zahtevala izvršitev naloga v USD in da je morala tožena stranka izvesti transakcijo preko korespondenčne banke v ZDA. Tisti trenutek, ko je nakazala denarna sredstva na svoj nostro račun pri BNYM, je prišla v stik s pravno ureditvijo v ZDA in jo je morala spoštovati, vključno z OFAC pravili.
Če toženo stranko po njenih poudarkih zavezujejo ameriška pravila OFAC in sodišče druge stopnje ji pritrjuje, potem mora podrobno poznati tudi vsebino teh pravil in izvrševanje v ZDA. Morala je vedeti, da bodo (lahko) denarna sredstva ob nakazilu na nostro račun v ZDA predmet pregleda OFAC, kajti po trditvi tožene stranke v ugovoru je OFAC Urad za nadzor tujih sredstev in nakazana denarna sredstva iz Slovenije v ZDA so po definiciji tuja sredstva, da to (lahko) pomeni zadržanje sredstev za čas pregleda do dokončne rešitve, da v tem času ne more uveljavljati nobenih sprememb, ki bi ustavile postopek in če se bo ugotovila spornost prejemnika ali transakcije, bo ameriška država zadržala denarna sredstva ter ne bo mogla izvršiti naloga, tožeča stranka in prejemnik pa bosta ostala brez sredstev.
Banka mora v skladu s prvim odstavkom 768. člena OZ paziti na naročiteljeve interese, ki ji morajo biti vodilo. V ugotovljenih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da bi morala opozoriti tožečo stranko na možnost težav pri izvedbi plačilne transakcije v državo izven EU, upoštevaje USD. Moralo bi jo obvestiti o edini možnosti izvedbe transakcije v USD preko ZDA in da bo tam prišlo najprej do zadržanja sredstev zaradi pregleda skladnosti, od katerega ne bo mogoče odstopiti do končne rešitve in zahtevati dodatna navodila tožeče stranke. Zakonska podlaga za to ravnanje tožene stranke je v drugem in tretjem odstavku 768. člena OZ.
Seznanitev s splošnimi pogoji za vodenje transakcijskega računa, objava na spletni strani tožene stranke ne pomeni, da bi morala tožeča stranka vedeti za pravila OFAC, jih poznati že pred transakcijo in naložiti transakcijo v drugi valuti, ki se ne bi izvrševala prek ZDA ter ne bi bila predmet pregleda skladnosti. To je izven dolžnega zavedanja tožeče stranke, ki kot odvetniška družba nudi pravne storitve.