Pritožbena izjava ima restriktiven pomen in kadar pritožnikove volje ni mogoče zanesljivo ugotoviti, velja domneva, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožbenim interesom. Zaradi nasprotujočih si trditev v pritožbi je treba šteti, da se sodba izpodbija v celoti.
Ker ZFPPIPP stroškovnega položaja bivšega poslovodje dolžnika izrecno ne ureja, se zanj smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Pritožnik v tem postopku nima položaja stečajnega dolžnika (niti stečajnega upnika), zato za odločanje o njegovih stroških postopka ne velja določilo 154. člena ZPP (kriterij uspeha), pač pa smiselno 156. člena ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.
V svojih poročilih upravitelj omenja znesek 7.500 EUR v okviru pojasnjevanja zadnjih znanih javno objavljenih bilanc podjetja, v postopku na prvi stopnji pa je bilo ugotovljeno, da upravitelj ni prejel nobenih podatkov, ne listin o tem, da bi imela družba kakršnokoli premoženje (še zlasti ni prejel nobene dokumentacije o terjatvah stečajnega dolžnika). Tega pritožba ne zanika, pač pa poskuša odgovornost za pridobivanje listin prevaliti na upravitelja. V kolikor poslovne dokumentacije ni in upravitelj nima nobenih konkretnih podatkov, ker mu pritožnica kljub večkratnim pozivom ničesar od navedenega ni posredovala, ne more ukrepati. Ugotovi lahko le, da premoženja, ki bi spadalo v stečajno maso, ni.
Možnost prekinitve stika oziroma prisotnost strokovnega delavca na stiku zaradi globine in resnosti otrokove stiske ne zadošča več. Otrok že ob napovedanem stiku manifestira zdravstvene težave, zaradi katerih je bil napoten tudi k psihologu. Psihosomatske težave so se pojavile tudi po stiku. Kadar pa se poskus stikov pod nadzorom CSD izjalovi in predstavlja za otroka izrazito psihično obremenitev, je treba režim stikov spremeniti.
Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.
Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da so slive ob dostavi v njeno skladišča na kamionu pregledali in na tovorni list CMR podali pripombo o kvaliteti, saj delna količina dobavljenih sliv sploh ni ustrezala predhodno dogovorjeni kvaliteti in ceni, o čemer so takoj obvestili dobavitelja. S tem je smiselno zatrjevala obstoj stvarnih napak (459. člen OZ), vendar svojih trditev ni ustrezno konkretizirala, saj ni določno navedla, katere lastnosti sliv (blaga) naj bi bile dogovorjene oziroma kakšna je bila dogovorjena kvalitete, v čem naj bi bila neustreznost dobavljenih sliv in v kakšnem obsegu naj bi bila podana, prav tako ni časovno opredelila, kdaj naj bi napako grajala tožnici.
Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov.
Čeprav se uradno prijavljeni naslov prebivališča ne ujema nujno z naslovom, kjer naslovnik vročanja dejansko živi in ki je po splošno sprejetih stališčih odločilen za pravilnost vročitve, bo eno in drugo večinoma sovpadalo. Zato, in pa ker zlasti slednjega od naslovov tistega, zoper katerega sproža civilni postopek, predlagatelj zaradi njunega predhodnega razmerja (npr. zaradi navedbe naslova kreditojemalca v kreditni pogodbi) pogosto pozna (ter še splošneje zaradi narave civilnega postopka, v katerem je pobuda za ukrepanje in odgovornost za uspeh primarno na strankah), bo sodišče predlagateljev predlog (tožbo, predlog za začetek postopka osebnega stečaja itd.) najprej vročalo na naslov, naveden v predlogu. Raziskovanje sodišča o naslovu, kjer naslovnik vročanja dejansko živi, med drugim z vpogledom v centralni register prebivalstva (CRP), pride v poštev šele, kadar vročanje na naslovu, navedenem v predlogu, ni uspešno. To izhaja iz 143. člena ZPP, pri katerem se določba vsakega nadaljnjega odstavka uporabi šele, če vročanje po določbi prejšnjega ni uspešno, poizvedba sodišča v CRP in vročanje pa sta urejena šele v tretjem odstavku.
Prepoved vračanja v fazo njegovega preizkusa je povezana z dejstvom, da odločitev o začetku kazenskega postopka zoper posameznika pomeni ustaljen pravni položaj. Vendar pa je uveljavitev novega, milejšega zakona s tega vidika posebnost, saj zakon in ustava sodišču nalagata njegovo retroaktivno uporabo. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom opravilo ustavno zapovedano presojo (drugi odstavek 28. člena Ustave RS in 7. člen KZ-1), ali je začel veljati nov, milejši zakon, pri kateri ostane nespremenjena začetna ocena, da je bilo dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, v času njegove vložitve kaznivo. Kadar je vsebina novega zakona taka, da se dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu, ne šteje več za kaznivo dejanje, temveč zgolj za prekršek, ustava in zakon narekujeta ponovno ovrednotenje položaja posameznika, zoper katerega je začet kazenski postopek. Posledično v primeru, da se glavna obravnava ni začela, narava odločitve pravzaprav zahteva vračanje v fazo preizkusa obtožnega predloga.
Utemeljitev v predlogu predračuna je v vsakem primeru premalo jasna, v nobenem primeru pa s premoženjem stečajnega dolžnika ni mogoče razpolagati brez določno opredeljene pravne podlage.
Pritožnik trditev, da nepremičnina, na katero se nanaša izpodbijani sklep, predstavlja dom dolžnika in njegove družine, ne more uspešno uveljavljati s pritožbo zoper izpodbijani sklep. Lahko pa jih bo v povezavi s trditvami o svojem zdravstvenem stanju uveljavljal v okviru pravnih sredstev, ki so mu na razpolago v izvršilnem postopku.
Z novelo ZFPPIPP-H je bil, prav z namenom varstva dolžnikove pravice do doma, spremenjen četrti odstavek 395. člena ZFPPIPP, ki je določal, da izvršilna dejanja iz 221. člena ZIZ (po katerem se izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku) na podlagi pravnomočnega sklepa iz tretjega odstavka 395. člena ZFPPIPP namesto izvršitelja opravi upravitelj, in sicer tako, da mora sedaj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP upravitelj v imenu stečajne mase predlagati prisilno izvršitev pravnomočnega sklepa iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP. Takšni spremembi je botrovala odločba Ustavnega sodišča U-I-171/16-15, Up-793/16-25 z dne 11. 7. 2019, ki se je sicer nanašala na razveljavitev 71. člena ZIZ, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom.