ZDR-1 člen 6, 6/6, 7, 7/4, 44, 85, 85/2, 108, 118, 118/1, 118/2,. Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami (2016) člen 86.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - diskriminacija - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - jubilejna nagrada
Kadar delavec dokaže, da opravlja višje vrednoteno delo od dela, za katerega prejema plačilo za delo, je na podlagi 44. člena ZDR-1 upravičen do razlike v plači, ki bi jo moral prejeti za opravljeno delo. To velja tudi, če le del delovnega časa opravlja višje vrednoteno delo, le da je v takem primeru upravičen do razlike v plači le za čas, ko opravlja višje vrednoteno delo.
Ker je tožnica uspela dokazati, da je polovico delovnega časa opravljala dela višje vrednotnega delovnega mesta poslovnega sekretarja, ji pripada razlika med že prejeto plačo in plačo, do katere bi bila upravičena glede na dejansko delo, to je polovica osnovne plače za delovno mesto back office assistant in polovica osnovne plače za delovno mesto poslovnega sekretarja. Osnovna plača poslovnega sekretarja je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje znašala 2.600,00 EUR, pritožba pa pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajoče plače uporabilo napačen znesek osnovne plače za delovno mesto back office assistant.
Stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati višino odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi ji bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je napačno. Višina nadomestila za sodno razvezo ni odvisna od višine odpravnine iz 108. člena ZDR-1. Gre za dva različna instituta, tudi sicer pa prisojeno denarno povračilo občutno presega odpravnino, ki bi tožnici pripadala po 108. členu ZDR-1, pri čemer je tožnica odpravnino nepravilno računala glede na osnovno plačo v višini 2.600,00 EUR. Katere druge okoliščine naj bi tožnica uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022, do katerih se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pritožba ne konkretizira, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077884
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Poslovnik Sodišča Evropske unije (2012) člen 41. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sodba SEU - stalna pripravljenost - področje uporabe uredbe - izključitev
Merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, je treba upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom Slovenske vojske odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju (in torej ne le tedaj, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže, kot je bilo to v zadevi VIII Ips 196/2018). Omenjena merila je zato treba uporabiti tudi v obravnavanem sporu.
V prvostopenjskem postopku je toženka trdila, da dejavnost, zaradi katere je tožniku odredila stalno pripravljenost (logistično zagotavljanje sredstev za potrebe terenskega usposabljanja bodočih častnikov SV), izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ker pomeni začetno usposabljanje. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je glede na besedilo 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 dejavnost izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar poteka "v okviru začetnega usposabljanja te osebe". To stališče pritožba neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem, da originalno, to je po mnenju pritožbe angleško besedilo sodbe C-742/19, ne vsebuje besedne zveze "te osebe". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v zadevi C-742/19 jezik postopka slovenščina, na podlagi 41. člena Poslovnika Sodišča EU (UL L 265, 29. 9. 2012) pa so besedila, ki so sestavljena v jeziku postopka, verodostojna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo slovensko besedilo citirane sodbe. Ker niti iz trditev toženke niti iz izvedenih dokazov niso izhajala dejstva, ki bi potrjevala, da je tožnikovo opravljanje dela v času odrejene stalne pripravljenosti predstavljalo njegovo začetno usposabljanje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugotovilo obstoja te izjeme.
ZDR-1 člen 74, 126, 126/2, 127, 144, 144/1, 148, 157, 200, 200/4. OZ člen 86, 86/1. ZPP člen 8, 212, 214, 214/2, 337, 337/1.
nadurno delo - vodilni delavec - ničnost pogodbenega določila
Toženka v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da tožnica ni upravičena do plačila vtoževanih nadur, ker je v 5. členu njene pogodbe o zaposlitvi (med drugim) določeno, da tožnici ne pripada dodatek za nadurno delo, ker je takšen delovni čas že predviden v pavšalnem obsegu in upoštevan pri določitvi osnovne plače. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je ta del pogodbenega določila ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ), konkretno določilom ZDR-1. Iz določil drugega odstavka 126. člena in 127. člena ZDR-1 namreč jasno izhaja, da je dodatek za nadurno delo poseben del plače in ne more biti vsebovan v znesku osnovne plače. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 157. člen ZDR-1, saj iz njega ne izhaja, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa lahko zajeto v osnovni plači. To določilo namreč plačila za delo sploh ne ureja. Skladno s 73. členom ZDR-1 je plačilo za delo lahko drugače (kot v 126. in 127. členu ZDR-1) urejeno le za poslovodne osebe in prokuriste, kar pa tožnica ni bila.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pri toženki opravljala delo preko polnega delovnega časa. Ni relevantno, da toženka tožnici ni odredila, da na delo prihaja pred 8. uro in da odhaja po 16. uri, oziroma da ji ni izrecno odredila, da je dolžna opravljati nadure. Bistveno je, da je bila toženka seznanjena s tožničinim opravljanjem nadurnega dela in da ga je dopuščala.
dodatek za pomoč in postrežbo - sprememba zdravstvenega stanja
Tožnikova potreba po priznanju dodatka za pomoč in postrežbo je bila že večkrat presojana tudi s strani sodišča, nazadnje s sodbo VDSS Psp 219/2022 z dne 12. 10. 2022 v zvezi s sodbo VII Ps 678/2021 z dne 20. 6. 2022, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh oziroma podredno večine življenjskih potreb. Zaradi nove zahteve tožnika z dne 18. 7. 2022, so lahko predmet tega socialnega spora morebitne spremembe v tožnikovem zdravstvenem stanju od pravnomočnosti citirane sodbe.
ZPIZ-1 člen 144, 144/3, 144/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
invalidnina za telesno okvaro - izpolnjevanje pogojev
Ni mogoče izpodbiti, da gre pri tožnici za okvaro, ki je posledica bolezni iz otroštva, zaradi česar tožnica ni pridobila pravice do invalidnine za TO, ki jo je imela pred vključitvijo v zavarovanje. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da ni podana izjema iz četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, ki bi lahko tožnici omogočila priznanje TO iz tega naslova, ker ni izpolnjen pogoj obstoja obveznega zavarovanja.
Tožnica torej ne izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev po določbi tretjega in četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, saj do zatrjevanega poslabšanja že ugotovljene TO iz otroške dobe ni prišlo med zavarovanjem, niti ni prišlo do okvare drugega parnega organa med zavarovanjem. Ključno je, da tožnica ni izpolnjevala pogojev vključenosti v zavarovanje, kar je pravilno pojasnjeno v 10. in 11. točki obrazložitve. Pravica do invalidnine za TO, ki je nastala pred zavarovanjem, ne more biti priznana, saj je tretji odstavek 144. člena ZPIZ-1 jasen.
ZPIZ-2 člen 183, 183/1. ZIZ člen 270, 270/1, 272, 272/1. ZDSS-1 člen 70, 70/1, 70/1-2.
invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - začasna odredba - izkaz verjetnosti
V tej zadevi ni sporno priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik se ne strinja z datumom od kdaj je pri njemu nastala I. kategorija invalidnosti ter posledično od kdaj dalje ima pravico do invalidske pokojnine. Glede omenjenega pa je že bila izdana dokončna in pravnomočna odločba z dne 7. 12. 2021. V primeru, da se tožnik ni strinjal s tako odločitvijo, bi lahko uveljavljal pravna sredstva že v predsodnem postopku, česar pa ni storil. Šele z izrednim pravnim sredstvom po 183. členu ZPIZ-2 uveljavlja razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe. Kot je to določeno v prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2, dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za pridobitno delo - pogoji za pridobitev vdovske pokojnine
Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.
stroški postopka - brezplačna pravna pomoč - pravnomočnost sklepa
Pritožba pravilno opozarja, da popravni sklep ni namenjen vsebinskim popravkom sodne odločbe, pač pa odpravi napak pri njeni pisni izdelavi oziroma sestavljanju prepisa sodne odločbe. Sodišče s popravnim sklepom ni popravilo kakšne očitne pisne napake, temveč je samo vsebinsko spremenilo odločitev, ki jo je sprejelo v izpodbijanem sklepu. Določba 328. člena ZPP je namenjena temu, da predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih, številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Vendar je sodišče z izpodbijanim sklepom prekoračilo to zakonsko določbo. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča iz 3. točke obrazložitve, da je praksa že zavzela stališče, da se lahko s sklepom o popravi popravi izrek glede plačila stroškov o odobreni brezplačni pomoči, pri čemer ne gre za nekorektno uporabo postopka za popravo sodbe, da bi lahko sodišče na procesni način odpravilo napake vsebinskega odločanja. Vendar kot pravilno opozarja toženec gre v tem socialnem sporu za specifično procesno situacijo. V predhodnih primerih so bile odločbe Bpp izdane pred zaključki sodnih postopkov, pred razglasitvijo sodb oziroma izdajo sklepov o stroških in vsekakor pred izpolnitvijo obveznosti plačila stroškov. V tem socialnem sporu pa je sklep o stroških opr. št. IV Ps 845/2023 z dne 23. 1. 2024, s katerim je bilo odločeno, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka, postal pravnomočen 13. 2. 2024. Toženec je skladno z navedenim sklepom stroške poravnal že pred pravnomočnostjo, tj. 9. 2. 2024 z nakazilom na račun tožnikovega pooblaščenca. Kot pravilno opozarja toženec, je ključno, da tožnik oziroma pooblaščenec tožnika med postopkom nista seznanila niti sodišča niti toženca, da bi bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, niti da bi o njegovi prošnji tekel kakršen koli postopek. Slednje potrjuje tudi stroškovnik tožnikovega pooblaščenca z dne 11. 12. 2023. Odločba Bpp, na podlagi katere je sodišče spremenilo oziroma izdalo sklep o popravi je bila posredovana sodišču šele po pravnomočnem zaključku postopka s strani pristojne službe, ne pa s strani tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, o tožnikovi prošnji je bilo odločeno torej že po koncu glavne obravnave,3po nakazilu stroškov in po pravnomočnosti sklepa o stroških.
ZŠtip člen 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-5. ZPP člen 4, 8. URS člen 25.
državna štipendija - prenehanje pravice do državne štipendije - vračilo štipendije - opravičljivi razlogi
Kot je to določeno v prvem odstavku 99. člena ZŠtip-1 je štipendist dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, razen če ga ni zaključil iz opravičljivih razlogov iz 1. odstavka 87. člena tega zakona. Gre torej za 2. letnik magistrskega izobraževanja (II. bolonjska stopnja), ki ga je tožnik obiskoval v študijskem letu 2017/2018. Glede vrnitve štipendije je torej pomembna ugotovitev, ali navedenega letnika ni zaključil iz opravičljivih razlogov, kot so določeni v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1. Kot izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju je z ZŠtip-1B urejeno, da je štipendist dolžan vrniti štipendijo samo v primeru, da letnika uspešno ne zaključi. Štipendistu, ki zaradi opravičljivih razlogov ni uspešno zaključil letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni treba vračati štipendijo. Za razliko od do sedaj veljavne ureditve (kakršna je veljala pred uveljavitvijo ZŠtip-1B) v primeru neuspešnega zaključka letnika zaradi ugotovljenih opravičljivih razlogov, dolg sploh ne bo nastal.
S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo vpliv morebitnih opravičljivih razlogov na študijski uspeh v študijskem letu 2018/2019, je zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno študijsko leto namreč za presojo te zadeve ni odločilno. Za odločitev v zadevi je namreč odločilen odgovor na vprašanje vpliva morebitnih opravičljivih razlogov na dejstvo, da tožnik 2. letnika, ki ga je obiskoval v študijskem letu 2017/2018, ni uspešno zaključil. V navedenem letu je namreč prejemal državno štipendijo, katero vrnitev zahteva tožena stranka.
odvetniški stroški - predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - škoda - čista denarna terjatev - direktno sodno varstvo - denarni tožbeni zahtevek
Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.
Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.
URS člen 14. ZŠtip-1 člen 3, 3-13. ZVis člen 36, 36/3.
občinska štipendija za nadarjene dijake in študente - izobraževalni program
Sodišče je v 8. točki obrazložitve povsem argumentirano pojasnilo, da upoštevajoč, da sam Odlok niti ZŠtip-1 o štipendijah izrecno ne definira dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa, je potrebno to določbo napolniti z njeno pravilno razlago, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 12/2023 z dne 24. 10. 2023. ZŠtip-1 v 13. alineji 3. člena določa, da je iztek izobraževalnega programa zaključek trajanja izobraževanja, kot je predviden z izobraževalnim programom brez podaljšanja študentskega statusa. Potrebno je ločevati pojem izteka izobraževalnega programa od pojma zaključka izobraževanja, ki pomeni zaključek izobraževalnega programa na izobraževalni ustanovi in pridobitev višje ravni izobrazbe od že pridobljene.
Pravilen je dokazni zaključek sodišča, da dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu, zaradi pridobitve absolventskega staža ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku izobraževalnega programa.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti sodni izvedenec za varstvo pri delu C. C. izločen. ZPP v 247. členu določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Za izločitev izvedenca zakon poleg izključitvenih razlogov določa odklonilne razloge (izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti - 6. točka 70. člena ZPP). Pri tem je od presoje konkretnega primera odvisno, ali so okoliščine takšne, da vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izjave izvedenca, ki je pojasnil, da z D. D. nima nikakršnih poslovnih povezav in da se je tudi sicer iz društva varnostnih inženirjev že pred leti distanciral, tožnikovo zahtevo za njegovo izločitev utemeljeno zavrnilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča poznanstvo z omenjeno pričo, ki je toženkin zunanji sodelavec za varstvo pri delu, oziroma dejstvo, da je bila priča v iniciativnem odboru lokalnega društva varnostnih inženirjev, v katerem bi bil postavljeni izvedenec aktiven, ni okoliščina, ki bi lahko sama po sebi kazala na njegovo pristranskost in narekovala postavitev drugega izvedenca. Sicer pa se na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki je izdelano jasno, skladno s pravili stroke in popolno, v pritožbi sklicuje sam tožnik.
V zvezi s pritožbenim očitkom vodenja glavne obravnave, na kateri je sodišče prve stopnje del izpovedi tožnika in nekaterih prič zvočno snemalo, del pa povzemalo na zapisnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev, da med zaslišanjem odredi delno zvočno snemanje, ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. Prvi odstavek 125.a člena ZPP določa, da predsednik senata lahko odredi zvočno ali zvočno-slikovno snemanje celotnega naroka ali dela naroka, kar pomeni, da je odločitev o snemanju kot tudi o prekinitvi snemanja prepuščena predsedniku senata.
Pravilna je presoja v izpodbijani sodbi, da je do nastale poškodbe pri delu prišlo zaradi nespoštovanja tožniku poznanih navodil o odpravljanju napak in prepovedanem vzpenjanju na stroj, in ne zaradi opustitve toženke v smislu nepopolne usposobitve za novo delovno mesto brizgalec-materiali. Zaradi neobstoja vzročne zveze z nastankom škodnega dogodka kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ZOFVI člen 109, 109/9. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - javni zavod - potreba po delu
Toženka neutemeljeno uveljavlja, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za tekoče šolsko leto ni mogla vedeti, kakšna bo situacija s številom vpisanih otrok v prihodnjih šolskih letih, koliko oddelkov bo odprtih in koliko vzgojiteljev bo morala zaposliti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je vpogled v število rojstev v portalu ministrstva za šolstvo (Sokol) možen šele v januarju, in ne ob začetku šolskega leta. Negotovost, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih enak obseg dela, torej koliko bo vpisanih otrok in posledično oblikovanih oddelkov, ne utemeljuje razloga začasnosti potrebe po delu. Gre za običajno nihanje oziroma tveganje toženke kot delodajalca, česar ni dopustno prenesti na delavca. Riziko toženke kot javnega zavoda glede obsega vpisa otrok v vrtec je primerljiv s poslovnim rizikom gospodarskih družb (npr. glede zadržanja obstoječih naročnikov, pridobivanja poslov in naročil poslovnih partnerjev), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališča takšne sodne prakse.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077894
ZNDM-2 člen 4. ZPP člen 212, 213, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
sodba SEU - stalna pripravljenost za delo - vojaško strokovno usposabljanje - straža - vojaško urjenje - varovanje državne meje - vojaška operacija - vojak - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
ZSVarPre člen 46, 46/3. ZDSS-1 člen 20, 81, 81/2, 82, 82/1.
varstveni dodatek - plačilo zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje - spor polne jurisdikcije - socialni spor - vračilo sredstev - načelo pospešitve postopka
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre, vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja. Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1.
ZNPPol člen 31, 31/4, 44, 44/1, 51, 51/5, 51/7, 52, 52/1, 52/1-9, 52, 52/3. ZJU člen 74, 74/2, 76, 76/3. ZPP člen 2, 2/1, 8, 70, 70/1, 72, 72/2, 212, 213, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 197, 257, 257/1.
razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - varnostni zadržek - dokazna ocena - policist - izločitev sodnika
Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor policist. Toženka je tožniku s sklepom z dne 6. 7. 2022 razveljavila pogodbo o zaposlitvi na podlagi ugotovitve, da zoper njega obstaja varnostni zadržek, zaradi česar ob sklenitvi delovnega razmerja ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 44. člena ZODPol za sklenitev delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o tožnikovih življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je tožnik s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen. Pravilno je izpostavilo, da je bilo tudi v kazenskem postopku njegovo ravnanje ugotovljeno in spoznano kot nedopustno, vendar pa ni izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja. Ker obstoj varnostnega zadržka ni pogojen s kazensko obsodbo, slednje ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do priloženih zapisnikov sej preiskovalne komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je bilo ime tožnika izpostavljeno na sejah preiskovalne komisije, ne kaže na politično motiviranost sklepa o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 21, 26. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 8, 212, 214, 214/2, 254, 254/3, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 22, 23.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - prepoved diskriminacije
Iz 5. člena Direktive 2000/78 izhaja, da sprejmejo delodajalci ustrezne ukrepe za zagotovitev razumne prilagoditve z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja hendikepiranih oseb (torej tudi invalidov), razen če bi delodajalca taki ukrepi nesorazmerno obremenili. S temi ukrepi se tem osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, torej enakopravno obravnavo pri uveljavljanju njihovih pravic v primerjavi z ostalimi delavci. Toženka je tožniku v času od vrnitve na delo do napotitve na čakanje na delo doma prilagodila delo na njegovem delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III tako, da mu je odrejala naloge, ki so bile združljive z njegovimi omejitvami. Razdelitev delovnih nalog pomeni ustrezen organizacijski ukrep v okviru razumnih prilagoditev v smislu 5. člena Direktive 2000/78 ob upoštevanju 21. in 26. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To med drugim izhaja iz uvodne izjave 20 Direktive 2000/78. Namen sprejema in ohranitve ustreznih ukrepov je v zagotavljanju nediskriminatorne obravnave invalidov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje prakso SEU je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženka (v nobenem primeru) ni dolžna prilagoditi delovnega procesa tožnikovim omejitvam oziroma njegovi preostali delovni zmožnosti. Pojem "razumna prilagoditev" v okviru pravice, ki jo je pridobil tožnik v invalidskem postopku, zajema tudi obveznost toženke, da obstoječe delovno mesto vzdrževalec javnih površin III prilagodi njegovi preostali delovni zmožnosti, če je zmožen opravljati bistvene naloge tega delovnega mesta, oziroma ohrani že sprejeto razumno prilagoditev, s čimer mu omogoči ohranitev zaposlitve. Toženka je te obveznosti razbremenjena le, če dokaže, da bi takšen ukrep predstavljal nesorazmerno obremenitev v smislu uvodne izjave 21 Direktive 2000/78 (zlasti z ukrepom povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dolžno ustrezno upoštevati tudi vsa navedena stališča.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077594
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3,. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/1, 46/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vojak - delovni čas - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško urjenje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov, pri kateri je upoštevalo, da bi šlo za izredne dogodke v smislu izjem, opredeljenih s sodbo SEU C-742/19 v primeru okoliščin, ki bi bile po svoji teži in obsegu izredne, kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih pravilna izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila o delovnem času, določena z direktivo. Takšnim okoliščinam, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pojav množičnih migracij (ki ga toženka neutemeljeno primerja z vojno) kvečjemu ustrezal, ko so se te pojavile (ko vojaki niso bili v pripravljenosti), ne pa po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja.
OZ člen 171. ZDR člen 45, 179. ZPP člen 318, 318/1, 337, 337/1.
zamudna sodba - dejanski delodajalec - sklepčnost tožbe - nesreča pri delu (gradbišče) - varno delovno okolje - soprispevek oškodovanca
Zakonodajalec je svojo obveznost zagotavljati delo v varnem delovnem okolju, ki izhaja iz 66. člena Ustave RS, uresničil v 45. členu ZDR-1, konkretiziral pa v določilih ZVZD-1. Z namenom zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja je zakonodajalec določil tudi odškodninsko odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, torej tudi pri nesreči pri delu (179. člen ZDR-1). Delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se glede na delovnopravno zakonodajo tako ne more v celoti izogniti izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo pri nesreči pri delu, že zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1514/22).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tožnikov soprispevek k nastali škodi skladno s 171. členom OZ. Ugovor soprispevka k nastali škodi mora temeljiti na ustreznih trditvah. Prva toženka na tožbo ni odgovorila in tako ni podala ne ugovora soprispevka ne trditev, ki bi ga utemeljevale.
Delovno razmerje tožnika in drugih delavcev, ki so delo opravljali pri toženki, ne da bi bili pri njej v delovnem razmerju, je bilo zlorabljeno. Šlo je za prikrito delovno razmerje s toženko. Na tej podlagi je bila sprejeta odločitev v predhodnem sporu, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih listin. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja je bil zavrnjen, ne ker delovno razmerje ne bi bilo podano, ampak iz razloga, ker je imel do prenehanja na podlagi odpovedi tožnik delovno razmerje priznano s strani (formalnega) delodajalca.
Ugotovitev, da je bil tožnik delavec toženke (da se šteje za delavca toženke) in da je šlo za zlorabo, privede do presoje, da mu z odpovedjo, ki jo je podal formalni delodajalec, družba A., d. o. o., delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Pri tej pravilni presoji, ki jo je v obrazložitvi ustrezno utemeljilo, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi v številnih drugih sporih zoper toženko, v katerih so sicer delavci uveljavljali zahtevke tako za čas, ko so delo dejansko opravljali, kot za čas po prenehanju delovnega razmerja.
Tožnik je tožbo vložil po podani odpovedi (odpoved je podala družba A., d. o. o.), še preden je bila odločitev v predhodnem sporu pravnomočna; zahtevek zoper toženko je utemeljil s tem, da so bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbo A., d. o. o., nične. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja ugovor nesklepčnosti tožbe, ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Povzeta navedba za sklepčnost tožbe zadošča; presoja sklepčnosti tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi; naknadni ugovori vplivajo kvečjemu na utemeljenost zahtevka.