Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih ali neidentificiranih) je v gradivu zajetih in ne glede na to, da se gradivo nahaja na več nosilcih (obtožnica v opisu obsega dva od sicer več zaseženih), storjeno zgolj eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da je kaznivo dejanje storil v relativno kratkem času (niti ne eno leto) po prenehanju preizkusne dobe, ki mu je bila določena v prekrškovnem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kaže na ustaljen negativen vedenjski vzorec obdolženca, ki ne temelji izključno na konkretnem kaznivem dejanju kot enkratnem dogodku, zaradi katerega ga je nedvomno treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika.
Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.
V opisu dejanja je navedeno, da je obdolženec registrski tablici pridobil (sprejel v posest) na neugotovljen način, da sta bili tablici predhodno odtujeni z osebnega vozila, ki je označen z navedbo znamke, registrske številke in lastnika, ter da se je obdolženec pri pridobitvi zavedal, da so tablice pridobljene s kaznivim dejanjem, saj ju ni pridobil na predpisan način. Obdolžencu se torej kot izvršitveni način obravnavanega kaznivega dejanja očita splošna (netipska) oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, pri čemer se za konkretizacijo tega zakonskega znaka - izvršitvenega načina ne zahteva natančen opis načina pridobitve, kar v opisu pogreša pritožnik. Očitana splošna oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest je po eni strani po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredna tistim oblikam sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, ki so v zakonu izrecno našteti - nakup in sprejem v zastavo, po drugi strani pa jo je mogoči razločiti od drugih izvršitvenih načinov, hkrati pa konkretizacija (individualizacija) stvari ter časovnih in krajevnih okoliščin njene predhodne odtujitve povsem zadoščajo za konkretizacijo opisa dejanja, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Posledično je zavrniti pritožbene očitke o kršitvi načela razločnosti (lex distincta), širjenju polja kaznivosti - da je sodišče ustvarilo novo alternativno dispozicijo "pridobiti na neugotovljen način", ki je ni moč izluščiti iz zakonskega besedila in s tem tudi očitek o napačni zapolnitvi analogije intra legem.