Ker je tožnica zatrjevala tudi, da je Skupni sporazum široko sprejet in uporabljen v praksi, ter se uporablja pri sklepanju individualnih pogodb z istovrstnimi uporabniki avtorskih del, je uporaba Skupnega sporazuma utemeljena po drugem odstavku 81. člena ZASP-1. Gre za presoja običajnega nadomestila, zato niso bistvene pritožbene navedbe o reprezentativnosti, članstvu v KUDUS, ki je sklenilo Skupni sporazum in podpisniki skupnega sporazuma. Odločilna je dejanska uporaba, kar je sodišče prve stopnje prepoznalo in je ugotavljalo, če je tarifo iz Pravilnika 1998 v praksi zamenjal Skupni sporazum. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključilo, da so z večletno dejansko uporabo nadomestila po Skupnem sporazumu postala običajna plačila v smislu drugega odstavka 81. člena ZASP-1.
Pošiljanje vsebin po elektronski pošti kot tudi z uporabo aplikacij Google Play, iTunes in YouTube ne pomeni izvajanja telekomunikacijskih storitev, ampak uporabo elektronskih komunikacijskih storitev (drugih ponudnikov teh storitev) oziroma uporabo digitalne platforme. Posredovanje vsebin slovenskim potrošnikom po telekomunikacijskih omrežjih je torej le uporaba elektronskih storitev, ni pa imetnik znamke nastopal kot ponudnik telekomunikacijske infrastrukture.
Način izvajanja drugih storitev (na zabaven način) ne pomeni izvajanja razvedrilnih storitev.
Uporaba znamke na oglasnem, reklamnem in promocijskem materialu za lastne storitve ter materialu, ki so ga prejeli udeleženci tečajev in seminarjev toženke v okviru izvajanja lastnih storitev toženke, ne pomeni uporabe znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije. V tem primeru namreč ni šlo za uporabo znamke na blagu, ki bi bilo namenjeno prodaji tretjim osebam. Podobno velja za kategorijo blaga "priročniki z navodili za rabo in navodili za uporabnika in drug pisni spremljajoči material". Navodila za izpolnjevanje anket oziroma vprašalnikov so le pomožno blago pri trženju lastnih storitev toženke, ni pa jih imetnik znamke komercialno ponujal na trgu. Zato uporaba znamke na takšnem blagu ne dokazuje resne in dejanske uporabe znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije. Naziranje imetnika znamke bi pomenilo, da bi moral imeti npr. vsak proizvajalec določenih strojev znamko registrirano tudi v razredu 16 Nicejske klasifikacije za navodila za uporabo in še posebej za oglasni material, kar ne drži. Varstvo znamke na poslovni dokumentaciji in pri oglaševanju je namreč imetniku znamke zagotovljeno že na podlagi točke d) drugega odstavka 47. člena ZIL-1.
Toženka z dokazano resno in dejansko uporabo znamke za delovne zvezke še ni dokazala resne in dejanske uporabe za celotno kategorijo blaga "zvezki". Četudi delovni zvezki v Nicejski klasifikaciji niso samostojna kategorija, to še ne pomeni, da imajo zvezki in delovni zvezki enak namen.
Skrajni položaj nedovoljenega izvrševanja pravice je navidezno izvrševanje pravice. Za takšno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu (udeležencu obligacijskega razmerja) škoduje.
Ravnanju tožeče stranke, ki je (šele) po tem, ko je od Pogodbe že odstopila tožena stranka, ko je torej tožeča stranka ugotovila, da je zanjo bolje, da toženo stranko prehiti ter sama odstopi brez odpovednega roka prej, preden se izteče odpovedni rok, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Tožeča stranka je tako ravnala z namenom zagotoviti sebi boljši, toženi stranki pa slabši pravni položaj.
Na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice, gre torej za stvar izven pravnega prometa. 438. člen OZ pa v prvem odstavku jasno določa, da je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa. Tudi ko je marca 2019 tožena stranka ta status odpravila in bi torej vzrok ničnosti morda prenehal, pa zakon izrecno določa, da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha, razen če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Prepoved prometa z javnim dobrom pa zagotovo ni manjšega pomena.
Za odločanje sodišča v postopku izdaje začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. To je tista stopnja materialne resnice, pri kateri so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju. Temu je tožnica v zvezi z izkazanostjo verjetnosti obstoja terjatve uspela zadostiti.
Dejstvo, da kupnina prvi toženki še vedno ni bila poravnana pomeni, da pogodba v pretežnem delu ni bila realizirana oziroma ni bila realizirana kot prodajna. Zato je pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da je to (vsaj do trenutka presoje) rezultiralo v dejanskem zmanjšanju premoženja prve toženke.
S tem, ko je prva toženka razpolagala s premoženjem, ne da bi se na drugi strani ekvivalentno povečalo njeno premoženje, se je znižala čista vrednost njenega premoženja. Prodajna pogodba je namreč dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank.
Terjatev, ki jo je pridobila, ne predstavlja izpolnitve pogodbe s strani druge toženke, niti ekvivalenta izpolnitvi obveznosti prve toženke, ki je ostala brez nepremičnin, kot brez nasprotne izpolnitve. Zato ni mogoče trditi, da je posledica sklenjene prodajne pogodbe ekvivalenten premoženjski položaj prve toženke, kot ga je imela pred tem.
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da Ustavno sodišče ni nikoli odločalo o neustavnosti zakonske ureditve, po kateri v primeru predčasne odpovedi zakupne pogodbe zakupnik do v času odpovedi še neamortiziranih vlaganj ni upravičen. Bistveno je namreč prav to, kar je navedlo sodišče prve stopnje in s čimer se višje sodišče strinja: da bi bilo namreč v nasprotju z vestnostjo in poštenjem omogočiti, da zakupojemalec povzroči krivdno razveljavitev zakupne pogodbe, nato pa od zakupodajalca terja (običajno visoko) vrednost neamortiziranih vlaganj.
OZ v tej zadevi ne pride v poštev, ker je ZKZ v razmerju do OZ specialnejši zakon.