Držijo razlogi sodišča prve stopnje, da je na zaslišanju izvedenec izpovedal, da je plastenjak, ki ga je dolžnik postavil marca 2025, izpolnjeval strukturne pogoje, ki jih zahteva plastenjak, da je rastlinjak izpolnjeval minimalne zahteve za vzgojo in rast rastlin, da je rastlinjak zaradi pritrditve na prvem in zadnjem loku ravno tako funkcionalen ("tista solata lahko raste notri"), da so bile cevi predhodno ustrezno vkopane, da to, da niso bile zvarjene, ni vplivalo na funkcionalnost ter da je tiste pogoje, ki jih zahteva rastlinjak, ta izpolnjeval, že v osnovni prvotni konstrukciji pa je bil rastlinjak nepopolno zgrajen. Ob tem višje sodišče poudarja, da se od dolžnika po izvršilnem naslovu ni zahtevala popolna zgraditev rastlinjaka.
Vsaka kršitev moralnih ali etičnih načel še ne pomeni zlorabe procesne pravice, ki bi jo bilo utemeljeno denarno sankcionirati. Uveljavljanje pravic postane nedopustno le, ko je storjeno z očitnim namenom škodovati drugemu - podan mora biti naklep škodovanja drugi stranki. Namen škodovati drugemu se ne sme razlagati preširoko, saj so interesi strank v civilnih sodnih postopkih različni in ima vsaka stranka pravico na vse dopustne načine uveljavljati svoje pravice. Le v primeru najhujših oblik nevestnega uveljavljanja procesnih pravic gre za njihovo zlorabo.
Sodna praksa pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP razlaga široko. Zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka, zadostuje že malomarnost (medtem ko mora biti za zlorabo procesnih pravic izkazano dolozno ravnanje).
V konkretnem primeru je med pravdnima strankama po trditvah tožnika obstajalo pogodbeno razmerje, to je dogovor, da tožnik z gradbeno obrtniškimi deli izvede prenovo poslovnega prostora, uredi priključke na elektriko, ogrevanje in vodovod ter izvede spremembo dejanske rabe iz poslovne v stanovanjsko. Dejansko oblast nad prostori je torej pridobil zaradi izvedbe del, pri tem pa se je bil dolžan ravnati po navodilih toženke. Ni šlo za njegovo investicijo, ampak investicijo toženke, ki se je zavezala, da mu bo za opravljeno delo plačala oziroma (kot trdi tožnik), da bo nanj, po naknadno sklenjenem dogovoru, prenesla lastninsko pravico na kletnih stanovanjih.
Sodišče prve stopnje je na podlagi skupne dokazne ocene, ki jo je skrbno in razumno argumentiralo (točki 30 in 31 obrazložitve), ugotovilo vsa relevantna dejstva za presojo upoštevnosti dekličinega mnenja skladno s 13. členom Konvencije, torej otrokovo zrelost ter pristnost njene izražene volje.
Pravica do odškodnine za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, je na normativni ravni urejena v 26. členu Ustave RS. Pri tem za razbremenitev odškodninske odgovornosti državnega organa ne zadošča le, da je bilo ravnanje zakonito, temveč mora biti tudi sorazmerno s ciljem, ki ga posamezen ukrep zasleduje. Navedeno velja tudi za zaseg predmetov zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Za razliko od pravice do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, kjer je odgovornost države objektivna in ni odvisna od vprašanja, ali je bil odvzem prostosti odrejen zakonito ali nezakonito, mora torej tožnik v postopku izkazati nedopustnost toženkinega ravnanja, ki pa je lahko tudi v odsotnosti pravičnega ravnovesja med zahtevami javnega interesa po izvedbi kazenskega postopka in pravico tožnika do uživanja zasebne lastnine.
Tožniku je bilo od zahtevanih 5.011,13 EUR prisojenih 3.707,89 EUR, kar pomeni, da ni uspel s 26 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi tako ob pravilnem izračunu uspeha obeh strank moralo tožniku naložiti, da toženki povrne 26 % njenih stroškov, toženki pa, da tožniku povrne 74 % stroškov postopka na prvi stopnji.
Ker je nad dolžnikom ponovno uveden postopek preventivnega prestrukturiranja, so ponovno podani pogoji za prekinitev izvršilnega postopka.
Obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu in sprožijo tek roka za njegovo izpodbijanje, ter seznanjenost z njimi se presojata po objektivnem merilu.
Odločilno vprašanje ni, kdaj in na podlagi česa je predlagatelj subjektivno začel dvomiti o očetovstvu, temveč kdaj je izvedel za takšne in tolikšne okoliščine, ki bi pri razumno skrbni osebi vzbudile dvom o očetovstvu.
Sodišče druge stopnje je ob vpogledu v listine spisa ugotovilo, da je vloga, vložena 16. 12. 2025 in naslovljena kot "UGOVOR DOLŽNIKA", sicer res opremljena z žigom dolžnika (okrogli žig z besedilom A. Maribor) in z lastnoročnim podpisom. Vendar pa pri tem ni čitljiv celoten podpis, ampak je mogoče razbrati le besedilo "Mapko", oziroma, glede na pritožbeno pojasnilo dolžnika, da gre za zapis v cirilici, besedilo "Marko", medtem ko drugega dela podpisa (priimka), ki je zapisan v delu, na katerem je odtisnjen žig, ni mogoče prebrati. Iz podpisa tako ni nedvoumno razvidno, kdo je podpisal ugovor, in tudi ne, da podpis pripada zakonitemu zastopnika dolžnika A. A., kot dolžnik trdi v pritožbi. Tudi sicer pa iz vsebine ugovora ne izhaja, kdo naj bi v imenu dolžnika podpisal ugovor, in tako ni mogoče nedvoumno zaključiti, da je tega podpisal zakoniti zastopnik (direktor) dolžnika A. A..
Glede na dejstvo, da je bila v predmetni kazenski zadevi odredba po 156. členu ZKP za pridobitev bančnih podatkov izdana dne 7. 9. 2021, sodišče pa je podatke, dostavljene s strani banke, prejelo dne 23. 9. 2021 in je takrat pričel teči 2-letni prekluzivni rok, določen v drugem odstavku 154. člena ZKP, ki se je iztekel dne 23. 9. 2023, je potrebno za konkretni primer uporabiti določbo drugega odstavka 154. člena ZKP veljavno dne 23. 9. 2023, torej novelo ZKP-O. ZKP v drugem odstavku 154. člena namreč določa, da prekluzivni zakonski rok 2 let prične teči od konca izvajanja zadnjega od prikritih preiskovalnih ukrepov, kar v primeru pridobivanja bančnih podatkov po 156. členu ZKP pomeni datum, ko sodišče prejme odgovor banke v zvezi z izdano odredbo.
Ravno zaradi ustavne zahteve po jasnosti, določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti področnih zakonskih določil v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, je za časovno veljavnost oziroma uporabo procesnega zakona, torej določbo drugega odstavka 154. člena ZKP, bistven trenutek, ko se je iztekel predmetni 2-letni rok in ne trenutek, ko je sodišče odločalo o predlagani izločitvi dokazov.
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče.
Ker v konkretnem primeru o pritožbi zoper izpodbijani sklep odloča sodnik sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje.
Ni bistveno, da vročitev ni bila opravljena zakonitemu zastopniku toženke oziroma osebi, ki je pri toženki pooblaščena za sprejem pisanj. ZPP namreč ne določa zaporedja vročanja, oziroma da bi vročevalec moral najprej poskusiti pisanje vročiti zakonitemu zastopniku oziroma da bi moral iskati katero izmed pooblaščenih oseb. Tako ne drži pritožbena navedba, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe na naslovu, ki je vpisan v register (prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP in tretjim odstavkom 139. člena ZPP).
Toženka ni dokazala očitka iz odpovedi, čeprav je bilo na njej dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je tožnik organiziral odvoz cca. 3 m3 gozdno‑lesnih sortimentov (GLS), ki je napadel na sečišču.
Ker je imel tožnik dovoljenje da odpelje vse, kar je ostalo zadaj, tudi ni odločilno, ali je šlo za sečne ostanke ali pa za GLS, saj ta distinkcija na delovnopravno presojo ravnanja tožnika, ki mu je nadrejeni delavec odobril odvoz vsega, kar bo ostalo zadaj, ne vpliva.
Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na prvi odstavek 83. člena DZ pravilno ugotovilo, da lahko upnik - tožnik - ugotovitveno tožbo uspešno naperi zoper svojega dolžnika in njegovega zakonca - toženca - le, če že razpolaga s pravnomočno sodbo. Nesporno je, da tožnik ob zaključku glavne obravnave s pravnomočno sodbo ni razpolagal, zato sodišče zahtevku tožnika ni moglo ugoditi. Sodišče ni dolžno čakati ali celo aktivno ravnati v smeri, da tožnik pridobi vse potrebno, da bo o njegovemu zahtevku glede skupnega premoženja in deležev lahko odločilo, ampak zadevo reši glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Pri tem je bilo spoštovano tudi načelo ekonomičnosti postopka.
Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.
Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.
Toženec ni dokazal, da je obvestilo z dne 9. 2. 2024 vročil tožnici. V tem primeru torej ni bil izpolnjen z zakonom določeni pogoj, ki zahteva, da zadržanje pravic nastopi šele po 30-ih dneh po pisnem obvestilu zavoda o neporavnanih obveznostih in posledicah nepravočasnega plačila.
Za zakonitost izredne odpovedi je treba dokazati tudi izpolnitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja med njima ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tega pogoja. Pritožba zmotno navaja, da je že utemeljenost drugega očitka zadosten razlog za obstoj vseh pogojev za zakonitost izpodbijane odpovedi. V citirani določbi ZDR-1 je jasno zahtevan hkraten obstoj dveh predpostavk: obstoj zakonskega odpovednega razloga (hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.
Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.
Zakonsko besedilo je jasno in v tem primeru z analogijo, na katero se sklicuje tožnica, svakinje ni mogoče uvrstiti v krog upravičenih oseb, v katerem se nahajajo družinski člani umrlega, kot so navedeni v četrtem odstavku 34.a člena ZSVarPre. Ker je zakonsko besedilo jasno, uporaba analogije ni utemeljena.
Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (tretji odstavek 163. člena ZPP). Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena, mora se pravočasno uveljaviti (do konca obravnave), stranka pa mora nastanek stroškov tudi dokazati, med drugim tudi njihovo višino.
V tarifni številki 21/4 OT je določena nagrada v višini 50% iz tarifne številke 19, pri čemer tožena stranka utemeljeno navaja, da je to nagrado treba po določbi 5. člena OT zvišati za 50%, saj je odvetnik delo opravil v soboto 13. 5. 2023, ko je bil dela prost dan.