Četudi 91. člen ZIS glede podrobnejšega načina delitve napitnin napotuje na KPGIT, ta pa nadalje na PKP, to ne pomeni, da je s PKP dopustno zaobiti osnovno pravilo, ki izhaja iz ZIS in KPGIT, da se napitnina deli med vse delavce, razen med člane uprave in druge vodilne delavce koncesionarja. ZIS kot KPGIT odkazujeta le na podrobnejši načinu delitve napitnine s PKP, ne pa tudi na možnost, da se s PKP, poleg članov uprave in vodilnih delavcev koncesionarjev, še katere delavce izvzame iz delitve napitnin.
Sodišči druge in prve stopnje sta napačno poudarili pomen okoliščine, da Priloga št. 5, ki tožnika ne določa kot upravičenca do napitnine, ni bila razveljavljena in da zato pač velja. V kolektivnem delovnem sporu namreč razveljavitev kolektivne pogodbe niti ni možna. Kljub temu, da Priloge št. 5 ni bila razveljavljena, ugotovitev sodišča o njenem neskladju z ZIS in KPGIT ni brez pomena za presojo toženkinega protipravnega ravnanja.
Nedopustno bi bilo, če učinkovito sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno delavcem v primerih, ko njihov delodajalec sklene nezakonito kolektivno pogodbo, na podlagi katere jim nato plačuje prenizko plačo; in tudi ko sodišče ugotovi, da je kolektivna pogodba nezakonita, delavcem še nadalje ne priznava razlik v plači niti ne primerljivih zneskov v smeri zmanjševanja gmotne škode, ki vsakomesečno nastaja delavcem.
Tožnik pravilno vztraja, da je odškodninski zahtevek njegovo edino možno preostalo pravno sredstvo za dosego poplačila zaradi nezakonito izplačane razlike v plači iz naslova napitnine. Toženka je sama sodelovala pri sklepanju nezakonite priloge PKP, ki jo je nato izvrševala tako, da je tožnika nedopustno izključila iz udeležbe pri delitvi napitnine. Toženke tudi njeno sklicevanje na ovire pri sklepanju nove priloge k PKP ne more razbremeniti večletne kršitve pravic delavcev zaradi nezakonitega izplačevanja plač.
Ker med strankama v času izobraževanja toženca ni bilo vzpostavljeno delovno razmerje in ker stranki nista bili v medsebojnem odnosu delavca in delodajalca, za rešitev tega spora ni stvarno pristojno delovno sodišče niti po točki b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 niti po kateri od preostalih točk te določbe.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z delitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z nepotrebnim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranj za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in tudi ne na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Glede na to, da se je obrazložitev organizacijskega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi nanašala le na del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na zunanjega izvajalca (ne tudi na preostali del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na njegove sodelavce), ekonomski razlog pa v odpovedi ni bil z ničemer obrazložen, sta sodišči druge in prve stopnje z ugotovitvami o obstoju organizacijskega in ekonomskega razloga presegli v obrazložitvi odpovedi začrtan okvir za ugotavljanje prenehanja potreb po delu tožnika na njegovem delovnem mestu.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z neposrednim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranj za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in tudi ne na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Pritožbena navedba, da postopek traja več kot šest let in šest mescev mescev, se nanaša na vprašanje, ali vračanje zadeve sodišču prve stopnje, namesto da bi sodišče druge stopnje samo opravilo novo sojenje, pomeni hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta sodni postopek res traja že dolgo, vendar je zadeva obsežna in dokazno zahtevna. Prav tako sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.
Odločilno je, da tožnik nadurnega dela ni opravil, čeprav je glede na utečeno in običajno prakso pri toženki vedel, kdaj in na kakšen način ga mora opraviti (na tak način je tožnik nadurno delo opravljal tudi v preteklosti). Zato je storil kršitev, ki mu je bila očitana v pisnem opozorilu.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z neposrednim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
Čeprav sta sodišči ob odklonitvi uporabe tretjega odstavka 5. člena Pravilnika poudarili, da je treba vsem potencialnim štipendistom zagotoviti enak položaj, sta s svojo presojo storili ravno nasprotno. Podzakonska ureditev s tem, ko vnaprej jasno določa, katero tekmovanje se šteje za sofinancirano iz javnih sredstev, saj le državna priznanja, prejeta na takšnih tekmovanjih, lahko privedejo do priznanja Zoisove štipendije, zagotavlja enako obravnavo in pravno varnost potencialnih štipendistov. Namesto, da bi upoštevali jasno določbo Pravilnika, ki ustrezno konkretizira zakonsko besedilo, sta sodišči vsebino Pravilnika nadomestili s sklicevanjem na splošno ureditev financiranja vzgojno izobraževalnih zavodov in okoliščine konkretnega primera.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z delitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z nepotrebnim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranja za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
V zvezi z zagotavljanjem pravice do uporabe svojega jezika pred sodiščem, ki je ustavna pravica iz 62. člena Ustave, pa je Ustavno sodišče že navedlo, da izhaja ustavnopravni okvir navedene pravice iz ustavnih standardov poštenega sojenja, zato mora biti vsakomur, tudi tistemu, ki jezika sodišča (torej slovenskega jezika) ne razume, dana možnost spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Uporaba svojega jezika se ne nanaša nujno na prosilčev materni jezik, ampak na vsak jezik, ki mu zagotavlja razumevanje in sodelovanje pri ustnemu procesnemu dejanju.
V skladu z Uredbo Dublin III kot ovira za predajo ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj mora biti ta sistemska, taka pa je, če država ne obravnava resno prošenj prosilcev za mednarodno zaščito ali jih izpostavlja življenjskim razmeram v pogojih, ki pomenijo nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja. Na tej podlagi je kot nezadostne za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti zavrnilo vse pritožnikove navedbe. Morebitna že zavrnjena pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložil na Hrvaškem, ni ovira za predajo.
Sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi reviziji je bil tožničinemu pooblaščencu vročen 18. 5. 2026. Pooblaščenec je revizijo naslovil na Vrhovno sodišče in jo poslal na Vrhovno sodišče 2. 6. 2026, to je zadnji dan roka za vložitev revizije. Vrhovno sodišče je revizijo prejelo 4. 6. 2026 in jo naslednji dan odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo 8. 6. 2026, torej po izteku roka za vložitev revizije.
Ker je odvetnik tožnice, tj. pooblaščenec iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, revizijo naslovil na Vrhovno sodišče ter jo pri tem sodišču tudi vložil, ne pride v poštev zaključek o njegovi očitni pomoti, torej revizije tudi ni mogoče šteti za pravočasno vloženo. Takšno je tudi enotno in ustaljeno stališče sodne prakse.
Ker naj bi bilo v obravnavanem primeru kaznivo dejanje storjeno na območju različnih sodišč, je v skladu z določbo tretjega odstavka 26. člena ZKP za sojenje v tej zadevi pristojno Okrajno sodišče v Novem mestu. Pred tem sodiščem je bila namreč z vložitvijo obtožnega predloga zahtevana uvedba kazenskega postopka, Okrajno sodišče v Novem mestu pa je na njegovi podlagi izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu, ki je bil s sklepom istega sodišča (zaradi vloženega ugovora obdolženčeve zagovornice) razveljavljena.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
V postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo so potrebna številna procesna dejanja, ki narekujejo, da sodnik v nepravdnem postopku obišče nasprotnega udeleženca. Smotrno je, da to stori sodnik sodišča, ki se nahaja v bližini socialnovarstvenega zavoda. V obravnavani zadevi razdalja med Okrajnim sodiščem v Celju in zavodom znaša prek sto kilometrov, razdalja med Okrajnim sodiščem v Ljutomeru in zavodom pa zgolj pet kilometrov. Gre za kvalitativno razliko, ki narekuje prenos pristojnosti.
Predlog za postavitev vprašanj Sodišču Evropske unije, ki ga stranka ponudi Vrhovnemu sodišču, mora biti ustrezno konkretiziran. Predlog, ki je zgolj navržen in izgubljen v 49 strani dolgi vlogi, ki bi morala biti glede na zahteve iz 367.b člena ZPP kratka, jedrnata in hitro preverljiva, ne odpira problema resnične uporabe evropskega prava v konkretni revizijski zadevi. To pomeni poskus zlorabe stališč Sodišča Evropske unije iz zadeve Kubera ter poskus nepotrebnega obremenjevanja Vrhovnega sodišča z zgolj navideznim predlogom. Pavšalna izjava zato ne omogoča vsebinskega odgovora.
Ureditev iz prvega odstavka 85. člena ZDavP-2 tudi pri vročanju v tujino zagotavlja uresničevanje pravice stranke do sodelovanja v postopku, do izjave in do pravnega sredstva, vendar le ob razlagi, ki preprečuje, da bi zakonsko določeni trenutek vročitve povzročil začetek teka rokov za opravo nadaljnjih procesnih dejanj, še preden bi se stranka s pisanjem dejansko lahko seznanila. Določbo je zato treba razlagati tako, da vzpostavlja pravno domnevo vročitve, ki jo lahko stranka z navedbo konkretnih okoliščin izpodbija. Če s svojimi navedbami vzbudi resen dvom v pravilnost domnevanega trenutka vročitve, je na organu dokazno breme, da izkaže pravočasnost vročitve. O utemeljenosti strankinega ugovora je treba odločiti v okviru presoje pravočasnosti vložene vloge.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je materialnopravno pravilno stališče višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, da ideja, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, skladno s sodno prakso Sodišča EU predstavlja neizpodbojno pravno domnevo?
Ali je že na podlagi ugotovitve, da pojasnilna dolžnost v posamezni zadevi ni bila ustrezno izpolnjena, brez kakršne koli nadaljnje presoje, mogoče zaključiti, da je sporni pogodbeni pogoj v nasprotju s 4. alinejo prvega odstavka 24. člena (takratnega) ZVPot?
Ali je odločitev višjega sodišča, da potrdi prvostopenjsko sodbo, materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena?
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da sta tožnika upravičena do zakonskih zamudnih obresti od obrokov, ki so bili plačani šele od vložitve tožbe dalje.