CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00037794
ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZPP člen 164, 165, 165/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 33, 67.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniški kredit - valutna klavzula - kreditna pogodba v CHF - menjalni tečaj - potrošnik - stanovanjski kredit - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - zavajanje potrošnikov - ocena tveganj - vsebina kreditne pogodbe - trditvena in dokazna podlaga - nedopustne pritožbene novote - pravica do izjave - višina zamudnih obresti - kršitev ustavnih določb
Ne glede na morebitno utemeljenost nekaterih pritožbenih stališč o zmotnosti stališča o zadostnosti pojasnila, ki ga je tožnici dala toženka (banka) pred sklenitvijo pogodbe, in o poštenosti toženkinega ravnanja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih pravdnih strank in da bi toženka, ki bi ravnala pošteno, lahko razumno pričakovala, da se tožnica ne bi odločila za sklenitev sporne pogodbe.
Za presojo poštenosti pogodbenega pogoja ni nujna ugotovitev, da je banka pomanjkljive informacije podala namenoma. Za zaključek o nepoštenosti zadostujeta ugotovitvi, da je podano znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank in da bi banka lahko razumno pričakovala, da potrošnik po celoviti predstavitvi ponujene kreditne opcije te ne bi sprejel.
Da bi bilo mogoče oceniti prepričljivost tožničine trditve, da tveganja, ki je bilo imanentno kreditu v CHF, noben razumen človek, ki najema stanovanjski kredit, ne bi sprejel, manjkajo podatki bodisi o "obnašanju" kredita v CHF ob določenih spremembah tečaja, bodisi o primerjavi tega kredita s kreditom v EUR ob upoštevanju celotne cene enega in drugega kredita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034264
ZPP člen 7, 7/2, 8, 212, 214, 214/2, 339, 339/1. OZ člen 9, 15, 20.
plačilo storitev - pisna pogodba - ustni dogovor - pogajanja - sklenitev pogodbe - trditvena podlaga - siceršnje navedbe, iz katerih izhaja namen zanikanja dejstev - substancirano prerekanje navedb - dokazno breme - ocena dokazov - neposredno zaslišanje - verodostojnost priče - dokazovanje priznanih dejstev - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Glede zaslišanih je sodišče prve stopnje jasno in popolno pojasnilo, kaj so priče in stranki izpovedale, prav tako pa je tudi pojasnilo, komu je verjelo in zakaj. S tem je dokaze ocenilo, tako kot mu nalaga 8. člen ZPP, torej vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. O verodostojnosti prič in strank se je seznanilo tudi iz neposrednega vtisa ob zaslišanju, čemur je neposredna izvedba dokazov tudi namenjena.
Višje sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Iz izpovedi prič in strank ugotavlja, da so te bile pravilno upoštevane, pri čemer je pomembna celotna izpoved in tudi vse izpovedi skupaj, ne le iztrgani delčki, predvsem pa oseben vtis, ki si ga je ustvarilo sodišče prve stopnje glede verodostojnosti zaslišanih in pritožba tega prepričanja ni uspela omajati.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8. ZIZ člen 9. ZPP člen 116, 116/1.
dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje ugovora zoper sklep o izvršbi - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za vložitev pravnega sredstva
Neutemeljene so pritožbene navedbe pritožnika, da dolžniku sklep o izvršbi ni bil vročen pravilno in zakonito. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopno sodišče sklep o izvršbi z dne 25. 10. 2019 vročilo dolžniku - pravni osebi, ki ima sedež na ozemlju druge države članice Evropske unije, to je na ozemlju R Avstrije, po določbah Uredbe (ES št. 1393/2007) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj"), povsem pravilno, saj je bil sklepu o izvršbi priložen tudi obrazec po 8. členu navedene Uredbe iz Priloge II, v katerem je bil dolžnik poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, če pisanje ni bilo sestavljeno v jeziku, ki ga razume ali v uradnem jeziku zaprošene države članice.
Določba prvega odstavka 116. člena ZPP predpisuje, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Iz tega sledi, da dolžnik kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje ne more uveljavljati trditve, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen, ker sodišče pri vročanju ni ravnalo tako, kot mu to narekujejo določbe ZPP oziroma že navedena Uredba ES št. 1393/2007, to je napak, ki da jih zagrešilo sodišče. Zato se inštitut vrnitve v prejšnje stanje v obravnavni zadevi sploh ne more uporabiti glede na to, da ni šlo za zamujeno pravno dejanje iz razloga na strani dolžnika (116. člen v zvezi s 15. členom ZIZ).
zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti - elektronski alkotest kot indikator alkoholiziranosti - zakonitost dokazov - preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - vožnja pod vplivom alkohola
Neutemeljeno je tudi vztrajanje pri stališču, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker 107. člen ZPrCP ni usklajen z določbami 1., 55., 57. in 109. člena ZP-1, ki zahteva uporabo ustreznega tehničnega sredstva, med katere elektronski alkotest ne spada. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zakonitost uporabe elektronskega alkotesta izhaja iz prvega in drugega odstavka 107. člena ZPrCP in tako ni nobenega dvoma, da tudi elektronski alkotest kot indikator sodi med tehnična sredstva za ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Zatrjevanja o neusklajenosti 107. člena ZPrCP z določbami ZP-1 so tako zgolj plod obdolženčevega napačnega razumevanja predpisov.
ugovor proti odpustu obveznosti - obveščanje upravitelja
Ni upraviteljeva dolžnost, da išče kontakt z dolžnikom, to mora storiti dolžnik sam in upravitelja redno, skladno z zakonskimi roki obveščati tako o spremembi naslova prebivanja (takoj), kot tudi o aktivnem iskanju zaposlitve (mesečno).
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - nesorazmeren prevzem obveznosti glede na premoženjski položaj dolžnika - vezanost sodišča prve stopnje na materialnopravno mnenje sodišča druge stopnje - aktivna procesna legitimacija upnika - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - brezplačno razpolaganje s premoženjem - dokaz z izvedencem finančne stroke - informativni dokaz z izvedencem - pomanjkljiva trditvena podlaga - opustitev izvedbe dokaza - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka
Dolžnik je v dokaznem postopku predlagal angažiranje izvedenca finančne stroke in predlagal, da izvedenec mnenje pripravi na podlagi javno dostopnih listin. Dolžnik sam bi moral (na podlagi javno dostopnih listin) navesti vsa relevantna dejstva, ki bi izkazovala, koliko je bila družba vredna v času odsvojitve poslovnega deleža, izvedenec pa bi te njegove trditve zgolj strokovno preveril. Ni naloga izvedenca, da namesto dolžnika in brez ustreznih navedb sam ugotavlja „dejansko vrednost“ družbe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00036411
ZPIZ-2 člen 198, 198/1, 202, 202/10, 203, 203/1.. ZODPol člen 81, 81/1.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki predvideva situacijo kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00033895
OZ člen 335, 336, 336/1, 337, 352, 352/1, 352/2.. ZOZP člen 18, 18/4, 26, 27.. ZZVZZ člen 86.. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 339, 339/1, 339/2-8.
povračilo gmotne škode - povračilo stroškov zdravljenja - povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti - vozilo, zavarovano pri tuji zavarovalnici - pavšalna odškodnina - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - slovensko zavarovalno združenje - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni rok za zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - vedenje o obstoju in obsegu škode - uporaba izvedenskega mnenja iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - nasprotje med izvedenskimi mnenji - bistvena kršitev določb postopka
Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode.
Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034361
Posebne gradbene uzance (1977) člen 62. OZ člen 637, 639, 649. ZPP člen 7, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1, 356. URS člen 25.
gradbena pogodba - plačilo za opravljena dela - posebne gradbene uzance - začasne situacije - potrditev situacije - končna situacija - gradbena knjiga - dokazovanje z izvedencem - pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju - kršitev pravice stranke do izjave - manjvrednost izvedenih del - neustrezna kakovost dela - trditvena podlaga strank - obseg tožbenega zahtevka - pobotni ugovor v pravdi - zahtevek za odpravo napake - odprava napake na račun podjemnika - znižanje plačila zaradi napak - pravica izbire - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - procesna kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti - pravica do pritožbe
Vsekakor je tožeča stranka v spis vložila pomanjkljive začasne gradbene situacije, ki niso vsebovale vsega potrebnega - podatkov o količinah in cenah izvedenih del, skupni vrednosti izvedenih del in prej izplačanih zneskih. Vendar pa je pravilno stališče tožeče stranke, da so predmet njenega vtoževanja opravljena dela. Začasna situacija z izstavitvijo končne gradbene situacije tako ali tako izgubi svojo moč; na koncu dela pa je pomembno, da se opravi poračun vsega opravljenega in že plačanega, pa tudi pregled kakovosti in popis pomanjkljivosti opravljenega dela, da se torej opravi dokončni obračun del.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00034524
OZ člen 86. ZFPPIPP člen 34, 151, 221i.
odpravnina za predčasno razrešitev direktorja - pogoji za izplačilo - neizpolnitev pogoja - postopek prisilne poravnave - premoženje - omejitev ali prepoved razpolaganja s premoženjem - nedovoljeno razpolaganje - ničnost
Upravni odbor tožene stranke je ravnal v nasprotju z omejitvami iz 34. člena ZFPPIPP, saj je v času, ko je bila družba insolventna, sprejel sklep, s katerim je prevzel novo obveznost v obliki nagrade nasproti tožeči stranki kot glavnemu izvršnemu direktorju, ki pa ni imela zveze z rednim poslovanjem družbe. Tak sklep je zato ničen (86. člen OZ).
Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.
V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.
Priči morata skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZD izjavo poslednje volje oporočitelja brez odlašanja zapisati in jo čimprej izročiti sodišču ali jo ustno reproducirati pred sodiščem. Namen zapisa in izročitve izjave sodišču je, da se ustvari in ohrani dokaz o obstoju in vsebini ustne oporoke in v tem kontekstu je sodišče pravilno štelo, da neizpolnitev te obveznosti ne vpliva na veljavnost oporoke.
spor o pristojnosti - fizična oseba - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji - subjektivni kriterij za gospodarski spor - pristojnost okrajnega sodišča
Tožeča stranka ni gospodarski subjekt. Po jasnem stališču sodne prakse nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih. V zadevi tudi ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - formalni preizkus vloge - obvezne priloge vloge - neskladnost izjav
Formalni preizkus pravilnosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave obsega preizkus, ali so podatki, ki jih predlagatelj navaja v poročilu o finančnem položaju in poslovanju in načrt finančnega prestrukturiranja, skladni vsaj sami s seboj.
ZDR-1 člen 148, 158.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 37, 74, 75.
neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - dodatki k plači - povračilo stroškov za prehrano
Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.
Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana.
V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, ki ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva.
Obdolženka pred zaslišanjem ni prejela pravnih poukov za pričo iz 233. in 238. člena ZPP. A ta procesna kršitev ni bila bistvena. Pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že po 9. členu ZPP dolžna govoriti resnico.
Drži, da so dogovorjene pogodbene obresti več kot 50 % višje od zakonsko določenih zamudnih obresti, in da bi, če ne bi šlo za gospodarsko pogodbo, zanje (in ne za cel posel) veljala domneva oderuškosti. Vendar gre v obravnavanem primeru za gospodarsko pogodbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00034267
OZ člen 86. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1.
kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - enotna sodna praksa - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke
Prvostopenjsko sodišče je (ex abudante cautela) pravilno obrazložilo, da morebitna okrnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi ne vodi v iztoževano ničnost zadevnih pravnih poslov. Toženka namreč pri sklepanju kreditne pogodbe ni bila slaboverna in pogodbeni pogoj ni bil nepošten.
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo nastalo v trku dveh premikajočih se vozil - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - vzrok za nastanek škode - delovanje motornega vozila - objektivna odgovornost - oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari - delna oprostitev odgovornosti - odgovornost imetnika motornega vozila - oškodovanec - tretja oseba - ugovor izključne odgovornosti - obseg ugovora - dopustnost ugovora
Po določbi četrtega odstavka 154. člena OZ je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna.
Pravno relevantno je vprašanje, ali lahko toženka v razmerju do tožnika, ki v prometni nesreči ni bil udeležen kot imetnik premikajočega motornega vozila, uspešno uveljavlja ugovor, da je za nastanek škodnega dogodka izključno odgovoren voznik osebnega avtomobila. Pretežno enotna praksa, oblikovana po sprejetju OZ, dopušča ugovor o izključni odgovornosti imetnika motornega vozila (vsaj deloma).
Pri presoji podlage toženkine odgovornosti je sodišče prve stopnje očitno prezrlo določbo 149. člena OZ, ki vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari. V primeru, ko se nevarna dejavnost udejanji, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je (v razmerju do tretjih) vedno odgovornost imetnika motornega vozila, saj gre motorno vozilo šteti za nevarno stvar (ob tem gre pritrditi pritožniku, da je za primer udejanjenja tveganj nevarne stvari v razmerju do tretjega določena objektivna odgovornost zaradi varstva slednjega oziroma lajšanja njegove spoznavne stiske). Zato je v takšnem sporu, ko škoda po trditvah tožnika in ugotovitvah sodišča izvira iz premikajočega se motornega vozila, bistveno le, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.
Zmotno je prepričanje nižjega sodišča, da je odgovornost imetnika motornega vozila do tretjega kot oškodovanca po četrtem odstavku 154. člena OZ krivdna oziroma da se navedeni lahko razbremeni svoje odškodnine odgovornosti, če dokaže, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega motornega vozila. Zapis sodišča prve stopnje, da pride za odločitev v konkretnem primeru v razmerju do tožnika v poštev (tudi) prvi (in drugi) odstavek 154. člena OZ, je tako napačen, saj navedeni določili urejata kriterije za porazdelitev odgovornosti med samimi imetniki motornih vozil (ko je krivda obojestranska, ko je kriv eden), ne pa pravil za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v razmerju do tretjega oškodovanca oziroma v relaciji s pravilom iz četrtega odstavka 154. člena OZ.