Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).
Tožena stranka v postopku ni dokazala, prvič, da je izpolnila svojo zakonsko dolžnost po prvem odstavku 71. člena SZ-1, torej, da je tožeči stranki kot tretji osebi iz naslova dobave zemeljskega plina izpolnila zapadle denarne obveznosti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika, in drugič, da je tožeči stranki na podlagi njene zahteve posredovala podatke o etažnem lastniku, ki svojih obveznosti ni plačal, torej podatke, ki bi bili potrebni tožeči stranki za vložitev tožbe zoper etažnega lastnika.
In zgolj za hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom dovoljen (torej orožja in streliva, ki posameznikom niso prepovedani), če je zanj izdana orožna listina oziroma dovoljenje za nošenje je v prvem odstavku 307. člena KZ-1 predvideno izvzetje kazenske odgovornosti in gre lahko za prekršek. To pa ne velja za drugo, torej prepovedano orožje in strelivo. Besedilo namreč v tem delu glasi: "....kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani,....". Glede na tako dikcijo opisa kaznivega dejanja in predhodno, v istem odstavku navedeno delitev orožja med strelno in vojaško orožje (in torej poudarjeno razliko med njima) ter nenazadnje samo dovoljenost posamezne vrste orožja je jasno, da ni podano kaznivo dejanje le v primeru, ko gre za hrambo strelnega orožja ali streliva, ki je v skladu z ZOro-1 dovoljeno in za katerega mora posameznik za zakonitost njegove posesti oziroma hrambe le pridobiti orožno listino (za pridobitev katere je potrebno izpolnjevanje splošnih pogojev iz 14. člena ZOro-1). Takšno razlikovanje tudi sledi stopnji nevarnosti posameznih vrst orožja.
Po presoji višjega sodišča dejstvo, da naj bi osumljeni A. A. očitano kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) storil na škodo predsednice Okrožnega sodišča v ***, ki je v preteklosti sodniško funkcijo opravljala na Okrajnem sodišču v ***, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v ***, utemeljuje zaključek, da je podana okoliščina, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnila okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v ***, kjer je bil vložen predlog za opravo posameznega preiskovalnega dejanja zoper osumljenca.
Izrečena denarna kazen je tudi po višini povsem primerna, z njo pa se zasleduje odvračalni učinek.
Pritožnik pri tem, ko graja vročanje sodnega vročevalca povsem prezre, da je v prvi vrsti njegova dolžnost, da je poštno dosegljiv, se odziva na sodna pisanja sodišča in da sodišče obvesti o vsaki spremembi naslova in prebivališča, vse do končanega postopka.
Upoštevaje število klicev in poslanih SMS sporočil ni dvoma, da se je obsojenec vročanju pisanj očitno izogibal (poročilo l. št. 577-578). Po obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pravilno in utemeljeno obsojencu v plačilo naložilo stroške vročanj zgoraj izpostavljenih sodnih pisanj, ki so nastali izključno po njegovi krivdi.
Vendar ne glede na to je poudariti, da se pravni pouk obdolžencu o privilegiju zoper samoobtožbo ne razteza na opravljen preizkus alkoholiziranosti in tudi ne na kasneje odrejen strokovni pregled obdolžencu. V danem primeru namreč gre za ugotavljanje količine alkohola v krvi oziroma s tem namenom za odvzem in pregled vzorcev krvi in urina, ki se jih v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZKP zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenski postopek, sme opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se ga pregleda, razen če bi zaradi zdravniškega dejanja nastala škoda za zdravje obdolženca, kar pa iz podatkov spisa ne izhaja.
Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.
Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ).
Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.
Tako z vidika predpisane kazenske sankcije, kot pristojnosti sodišča določba 11. člena ZNUZJV ni milejša, ampak strožja.
Sodišče prve stopnje se je prav tako že opredelilo do navedb, ki jih nasprotna udeleženka ponavlja v pritožbi, da ni bilo predlogu priloženo mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr. O tem se je pravilno opredelilo v 19. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da predlagatelj mnenja SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr sicer ni predložil, vendar zakon sodišču v 79. členu nalaga, da pred odločitvijo tudi samo pridobi mnenje SVZ, v katerega bi naj bila oseba sprejeta, kar je sodišče tudi storilo in pridobilo mnenje štirih SVZ, ki imajo verificirane oddelke za osebe z več motnjami. S tem je bila pomanjkljivost iz tretjega odstavka 75. člena ZDZdr odpravljena.
Postopki po Zakonu o duševnem zdravju so nujni (prvi odstavek 33. člena. ZDZdr). Prav tako sodišče samo navaja, da je tolmačko kontaktiralo na dan naroka in je bila slednja na voljo takoj, kar pa še ne pomeni, da zadeve ni mogoče opredeliti po prvem odstavku 47. člena Pravilnika. Kot navaja pritožba, je delo, ki ga je za tisti dan imela za opraviti (šlo je za pisno delo od doma) odložila in dobro uro zatem, ko jo je sodišče kontaktiralo že opravljala svoje delo na naroku.
Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.
Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.
Osrednje in najpomembnejše vodilo ter merilo celotnega dela odvetnikov je varovanje pravnih interesov, koristi in pravic njihovih strank (naročnikov). z merilom visoke stopnje skrbnosti strokovnjaka je zato potrebno v okoliščinah konkretnega primera presoditi ali njegovo ravnanje, ko je v ospredje postavil lastno finančno korist in aktivno preprečeval, da bi se sporazumno, s sodno poravnavo, končalo več kot petdeset tekočih, odprtih sodnih postopkov, pred različnimi vrstami sodišč in v različnih fazah postopka, ustreza vsebini njegove pogodbene obveznosti - obligaciji prizadevanja, da naredi vse, kar pravila stroke in etike omogočajo in dopuščajo, da se njegovi stranki (strankam) zagotovi, da z zaupanjem v delo svojega odvetnika še naprej sprejema njegove pravne nasvete, mnenja in dopušča izvedbo procesnih dejanj.
Zgolj zato, ker je bila cenitev iz drugega sodnega postopka uporabljena za ugotovitev vrednosti nepremičnin v izvršilnem postopku, stroški, ki so udeležencu tistega postopka v zvezi s cenitvijo nastali, ne postanejo stroški izvršilnega postopka, v katerem je bila cenitev uporabljena, in ne pomenijo stroškov, za katere velja prednostni vrstni red poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.
Kot bistveno velja izpostaviti, da v predlogu ni navedla prav ničesar v smeri konkretizacije specifičnih okoliščin na Okrožnem sodišču na Ptuju, zaradi katerih posplošeno trdi, da upravičujejo dvom v nepristranskost omenjenega sodišča. Splošno navajanje o institucionalni pristranskosti konkretnega sodišča in posledične izgube zaupanja v pošteno sojenje namreč ne utemeljuje predloga za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi s postopanjem sodišča v postopkih zoper obdolženko iz obrazložitve predloga za prenos pristojnosti ne izhaja noben dejanski primer postopanja konkretne osebe, iz katerega bi bilo razvidno, da so določeni sodniki ali del sodnega osebja (predvidoma kazenskega oddelka) obravnavanega sodišča v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose. Zagovornica ne obrazloži niti okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti katerega koli sodnika tega sodišča, kar bi lahko vplivalo na nepristranskost sojenja pred navedenim sodiščem.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.