Kot izhaja iz spisovnih podatkov, v katerih je povzeta vsebina vseh osmih datotek s prikazano spolno zlorabo otrok, gre za zelo zavržno vsebino prikazovanja mladoletnih oseb, tudi otrok, ne le v seksualnih položajih, temveč celo med spolnimi odnosi, oralnim zadovoljevanjem in razkazovanjem v eksplicitno seksualnih položajih. Obdolženec je takšne datoteke razširil, zato tudi po presoji višjega sodišča ni nobene podlage za kakšno omilitev zaporne kazni oziroma za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi.
Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev je obsojeni kaznivo dejanje velike tatvine, v zvezi s katerim je bil v zadevi III Kpd 5581/2023 (kasneje opr. št. III K 5581/2023, v kateri je sodba postala pravnomočna 14. 12. 2023) najprej v priporu, nato v zaporu, izvršil v časovnem obdobju od 23. 1. 2023 do 24. 1. 2023, torej v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist v sedaj obravnavani zadevi. Torej je sam, s storitvijo novega, celo težjega kaznivega dejanja kot v predmetni zadevi, in kljub temu, da mu je bilo omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora ob zaupanju, da dela v splošno korist ne bo zlorabil za ponavljanje kaznivih dejanj, ustvaril okoliščine, v katerih dela v splošno korist v sedanji zadevi ni mogel opravljati. Sam, s svojim ravnanjem je torej onemogočil določen mu alternativni način izvršitve kazni zapora. In po ustavljeni sodni praksi to predstavlja razlog za neizvršitev dela v splošno korist v njegovi krivdni sferi in ne objektivnih okoliščin, ki bi mu brez njegovega doprinosa onemogočile izvršitev dela v splošno korist v postavljenem roku (in bi narekovale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti) kot zmotno navaja pritožnica.
Četudi drži, da je državno tožilstvo v konkretnem primeru predlog za odvzem začasnega dovoljenja vložilo po izteku desetdnevnega roka, je moralo sodišče prve stopnje o tem predlogu vsebinsko odločiti, kot to izhaja iz prvega in drugega odstavka 137. člena ZKP.
13. člen ZNUZJV ne pomeni splošne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temveč kot prekršek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzročena škoda majhna oziroma ne presega zakonsko določenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vprašanja uporabe milejšega zakona zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marveč tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milejšo ureditev.
Vsi navedeni in časovno razširjeni očitki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo popolnoma nove in drugačne historične dogodke, ki se v preiskavi na zahtevo državne tožilke zoper obdolženko niso obravnavali in glede katerih zato oškodovanec kot tožilec ni upravičeni tožilec, zato subsidiarne obtožbe z dne 3. 7. 2025 v tem delu ni mogoče dopustiti, temveč bi jo bilo treba glede navedenih (časovno in vsebinsko razširjenih) očitkov, ki niso bili predmet opisa, v zvezi s katerim je državna tožilka z vlogo z dne 29. 5. 2025 odstopila od kazenskega pregona, na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP1 zavreči.
V obravnavani zadevi je pritrditi tožnici, da zapis ambulantnega izvida z dne 7. 4. 2025 pod prilogo A3 spisa ni v nasprotju s tožbenimi trditvami, saj iz zapisa, da se naj toženka v 5 dneh zglasi na kontroli pri osebnem zdravniku, ni mogoče sklepati, da bodo bolečine trajale zgolj 5 dni. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pooblastilo iz 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP, ko je na podlagi ambulantnega izvida štelo, da so telesne bolečine trajale zgolj 5 dni.
Sodišče prve stopnje je torej storilo več, kot bi smelo (t.i. nedovoljen presežek). Pritožbeno sodišče je skladno s pooblastilom iz 6. alineje 358. člena ZPP opisano kršitev odpravilo samo na način, da dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o 5-dnevnem trajanju telesnih bolečin pri svojem odločanju ni upoštevalo.
Bistvo pritožbene graje je, da je tožničin uspeh v pravdi napačno izračunan, saj ni zgolj 7 %, kot je štelo sodišče prve stopnje, temveč je višji. Tožnica s takšnimi pritožbenimi navedbami v tej fazi postopka ne more uspeti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo o temelju povrnitve stroškov (kdo nosi stroške in v kakšnem deležu) že pravnomočno odločeno, zato je sodišče na takšno odločitev vezano in vanjo ne more več posegati. Ponovno odločanje o tem vprašanju, za kar si prizadeva pritožba, je torej nedopustno (drugi odstavek 319. člena v zvezi s 366. členom ZPP).
Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.
Upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se glede na določbo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar je ta določba tesno povezana z institutom materialnega procesnega vodstva, ki ima v tem postopku zaradi poudarjenih pooblastil sodišča (164 do 167 člen ZD), še posebej pomembno vlogo.
Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavno 6. 11. 2025 zavrnilo tožnikov predlog za dopolnitev že pisno pridobljene strokovne ekspertize s področja kirurgije, saj je ocenilo, da je izvedensko mnenje popolno in jasno. Z ozirom, da tožnik zaradi te odločitve ob zaključku naroka zgoraj navedenega dne, ko je sodišče sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo, skladno z določbo 286.b člena ZPP ni uveljavljal že zgoraj citirane procesne kršitve, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, se sedaj v pritožbi nanjo sklicuje prepozno.
S tem, da sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu po pritegnitvi izvedenca psihiatra ne bo odločilo, je bil tožnik seznanjen na naroku 6. 11. 2025, ko je to sodišče sprejelo sklep, da je zadeva zrela za razsojo in se glavna obravnava zaključi. Takrat bi tožnik moral prvostopenjsko sodišče opozoriti, da o njegovem dokaznem predlogu za pritegnitev izvedenca psihiatra ni odločilo in posledično tudi uveljavljati procesno kršitev. Ker tega ni storil, je takšna graja v pritožbi prepozna in zato neupoštevna.
Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjske aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice, sicer se za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.
Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.
Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje postopalo zmotno, ko je obstoj pogojev za odlog izvršbe presojalo glede na stanje ob vložitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč te, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sklepa o odlogu izvršbe, presojati glede na stanje ob izdaji sklepa, s katerim je odločilo o odlogu. Takrat pa, kar med strankama ni sporno, sta bili, potem ko je Vrhovno sodišče RS izdalo sklepa o dopustitvi revizije (III DoR 48/2024 oziroma III DoR 49/2024) že vloženi reviziji obeh dolžnikov zoper sodbo, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov. Da sta dolžnika zoper izvršilni naslov po vložitvi predlogov za odlog izvršbe vložila revizijo, je sodišče prve stopnje nenazadnje upoštevalo že v sklepu z dne 14. 1. 2025, s katerim je o predlogih za odlog izvršbe odločilo v prvem postopku. Na vloženo revizijo pa sta se dolžnika v postopku tudi izrecno sklicevala, in sicer v odgovorih na pritožbo zoper sklep z dne 14. 1. 2025 (tema sta revizijo tudi priložila) in v teh vlogah v zvezi s tem tudi dopolnila utemeljitev svojih predlogov za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje, ki teh dejstev pri svojem odločanju ni upoštevalo, je pri odločanju o predlogih za odlog izvršbe zato zmotno zaključilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj za odlog izvršbe iz 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, tj. vložitev izrednega pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbama, da pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe ni nepomemben obstoj verjetnosti, da bosta dolžnika z vloženim izrednim pravnim sredstvom uspela. Pritožnika v tej zvezi utemeljeno opozarjata, da vrhovno sodišče revizijo dopusti le v posebej utemeljenih primerih, tj. če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen ZPP). Vendar pa dejstvo, da vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije oceni, da gre za pomembno pravno vprašanje, katerega presoja presega pomen konkretnega postopka, in revizijo dopusti, še ne pomeni, da bo pozneje vloženi reviziji ugodeno in da bo posledično odpadla podlaga za izvršbo. Zgolj vložitev revizije zoper pravnomočno sodno odločbo zato sama po sebi še ne utemeljuje odloga izvršbe. To nenazadnje izhaja iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, v katerem je izrecno določeno, da mora biti tudi v primeru, ko dolžnik odlog izvršbe utemeljuje z vložitvijo izrednega pravnega sredstva, poleg tega izkazana tudi verjetnost, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Prav tako pa tudi iz 369. člena ZPP, ki določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Obstoj verjetnosti, da bo zaradi možnosti ugoditve reviziji odpadla podlaga za izvršbo, pa mora izvršilno sodišče upoštevati pri presoji subjektivnega pogoja za odlog izvršbe. V tem kontekstu mora kot pravno upoštevno škodo, ki pod pogoji iz prvega odstavka 71. člena ZIZ utemeljuje odlog izvršbe, zato upoštevati tudi tisto škodo, ki sicer običajno nastane kot neposredna posledica oprave izvršbe s posameznim sredstvom izvršbe, vendar njena (popolna) odprava v primeru, ko bi bil izvršilni naslov pozneje razveljavljen ali spremenjen in bi zato odpadla podlaga za izvršbo, glede na naravo škode in okoliščine konkretnega primera ne bi bila mogoča ali bi bila otežena, naknadno pravno varstvo, ki bi bilo v takem primeru sicer na voljo dolžniku, pa bi bilo zato nezadostno ali celo brez pomena. Stališče sodišča prve stopnje, da je škoda, ki nastane kot neposredna posledica izvršbe, v vsakem primeru pravno neupoštevna škoda, je zato v primeru, ko obstaja verjetnost, da bo pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, razveljavljena ali spremenjena in da bo zato odpadla podlaga za izvršbo, preozko in materialnopravno zmotno.
Pogodba je bila sklenjena med fizično osebo in podjemnikom in sicer za zasebne namene (sanacija stanovanjske hiše), kar ustreza pojmu potrošnik in podjetje, kot jih opredeljuje ZVPot-1, veljaven v času sklenitve navedene pogodbe. Njen predmet je storitev, ki vključuje tudi dobavo blaga (gradbeni material, ki bo vgrajen in je opredeljen kot „premična stvar“) in ta pogodba je urejena v 99. členu ZVPot-1.
Odločilno dejstvo za priznanje odločbe tujega organa je namreč ugotovitev, ali se je obdolženec lahko dejansko seznanil s sodno odločbo nemškega sodišča in ali je imel zadosten rok za pripravo svoje obrambe oziroma vložitev pravnega sredstva, kar bi moralo sodišče prve stopnje presojati v okviru 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1.
Sodišče prve stopnje ni dolžno pribavljati podatkov, ki jih lahko stranka sama pribavi in predloži sodišču. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da zahtevane listine sama ne more pridobiti. Pri tem ni moč mimo dejstva, da bi si lahko tožena stranka kadarkoli pribavila podatke, ki zadevajo njen transakcijski račun.
Posamezna, čeravno neprimerna izjava, na katero opozarja obdolženi (tj. da „sodišče ne sodi po Ustavi, temveč po zakonu“), namreč brez dodatnih okoliščin, ki bi kazale na kakršnekoli predsodke ali vnaprejšnje odločanje preiskovalnega sodnika, standarda objektivno utemeljenega dvoma v nepristranskost ne dosega.
Šlo je za običajno zaznavanje in opažanje obdolženca na dovozni poti pred stanovanjsko hišo, torej za klasično obliko policijskega dela pri zbiranju obvestil, ki po svoji naravi in intenziteti ne predstavlja prikritega preiskovalnega ukrepa. Samo dejstvo, da je policist obdolženca v preteklosti večkrat videl na določeni lokaciji, še ne pomeni izvajanja tajnega opazovanja v smislu 149.a člena ZKP.
Odredba z dne 5. 9. 2024 namreč ni predstavljala nove, samostojne in vsebinsko nepovezane odredbe za hišno preiskavo, temveč nadaljevanje oziroma procesno podaljšanje prvotne odredbe z dne 30. 8. 2024, ki je vsebovala popolno obrazložitev obstoja utemeljenih razlogov za sum in vseh pogojev, ki se zahtevajo za odreditev hišne preiskave.
Izvedeni termovizijski pregled po svoji naravi in intenzivnosti ni predstavljal takšnega posega v ustavno varovano zasebnost iz 35. člena Ustave, ki bi zahteval predhodno sodno odredbo, niti ni šlo za nedovoljen ali prikrit vstop v varovan intimni prostor obdolženčevih staršev. Iz podatkov spisa oziroma izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je bil termovizijski pregled opravljen iz dovozne poti pred stanovanjsko hišo oziroma iz prostora, ki je bil navzven dostopen in ni predstavljal zaprtega intimnega območja bivanja.
Predmet opazovanja je bil objekt kot celota zaradi preverjanja okoliščin o gojenju prepovedane droge, pri čemer je policija zaznavala zgolj zunanja temperaturna odstopanja na objektu in nenazadnje tudi policist, ki je opravljal termovizijo ni mogel vedeti, ali in v katerih prostorih je spalnica obdolženčevih staršev.
Šlo je za enkratno kratkotrajno opazovanje zunanjosti objekta v okviru predkazenskega postopka zaradi suma hujšega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedane droge.
Šlo je za uporabo tehničnega sredstva pri opravljanju klasičnega policijskega opazovanja z namenom zbiranja informacij. Termovizijsko napravo namreč policisti uporabljajo med drugim tudi pri preiskovanju gojenja konoplje.
Opis dejanja namreč vsebuje natančno opredelitev izvršitvenih ravnanj, saj poleg abstraktnih zakonskih znakov "proizvajal" in "hranil" vsebuje konkretna dejstva, ki ta ravnanja vsebinsko zapolnjujejo.
V obravnavani zadevi ne gre prezreti izjemno veliko količino zasežene posušene konoplje; 305 zaseženih rastlin; profesionalno organiziran način gojenja v več posebej prirejenih prostorih; specializirana in finančno zelo vredna oprema ter obseg proizvodnje, ki očitno presega potrebe osebne uporabe oziroma ožjega kroga znancev.
Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.
Z namenom uresničevanja strankine pravice do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze glede odločilnih dejstev, z nedopustno zavrnitvijo pa to pravico krši (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče lahko zavrne dokazni predlog le iz utemeljenih razlogov. Čeprav gre za spor majhne vrednosti, navedeno procesno jamstvo ni omiljeno ali omejeno, zato tudi obseg dokazovanja ni nič manjši od običajnega pravdnega postopka.
Čeprav je toženka tekom postopka poravnala stroške postopka po sklepu o stroških z dne 29. 7. 2025, je sodišče prve stopnje postopek s pritožbo pravilno nadaljevalo in upoštevalo, da izpolnitev obveznosti po sodni odločbi ne pomeni, da pritožnica pri pritožbi več ne vztraja. Toženka kljub pozivu sodišča, ali pritožbo umika (dopis z dne 7. 10. 2025 na list. št. 108), pravočasnega odgovora ni podala, zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo, da konkludentno izjavlja, da pri pritožbi vztraja.