Napačne so nadaljnje obširne pritožbene navedbe v smislu, da tožena stranka ni bila dolžna pred oddajo poslovnega prostora v najem preveriti ustreznost električnih inštalacij. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno navedlo, da ZPSPP, v 14. členu določa, če se stranki nista dogovorili drugače, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo in ga v takšnem stanju vzdrževati, česar pa tožena stranka ni storila, saj je prišlo dne 21. 2. 2018 do požara zaradi dotrajane inštalacije. Skrb za elektroinštalacije, izhajajoč iz sklenjene najemne pogodbe med pravdnima strankama, ni bila prenesena na najemojemalca (tožečo stranko), ampak je to naloga lastnika objekta. Kar pomeni, da je tožena stranka, ko je objekt kupila kot lastnica in najemodajalka, morala ravnati s posebno skrbnostjo in preveriti v kakšnem stanju je bil lokal, ki ga je dajala v najem, vključno z elektroinštalacijami in ogrevanjem. Koliko časa je bila lastnica navedene nepremičnine ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Pravilnik o zahtevah za nizko napetostne električne inštalacije v stavbah, v 10. členu, določa uporabo in vzdrževanje lastnika poslovnega prostora. Določena je dolžnost lastnika poslovnega prostora, da zagotovi pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij, ki so potrebne za varno uporabo objekta oziroma poslovnega prostora. Da je pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij dolžnost lastnika poslovnega prostora, je potrdil tudi izvedenec, ki je navedel, da v času požara veljaven 14. člen ZPSPP določa, če stranki nista drugače dogovorili, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti za namen, ki je določen s pogodbo in ga v takem stanju vzdrževati. Časovna periodika pregledov in kontrol ter kontrolnih meritev je urejena v 11. členu Pravilnika, kjer so urejeni redni in izredni pregledi in je določeno, da je redni pregled električnih inštalacij v stavbah, ki obsega pregled, preizkuse in meritve električnih inštalacij, treba izvesti v roku, ki ni daljši od 8 let. Glede na navedena določila in ugotovitev, da tožena stranka ni preverila ustreznosti električnih inštalacij pred sklenitvijo najemnega razmerja s tožečo stranko, kar za pritožbo ni sporno, ob tem, da ni izkazana ustreznost električnih inštalacij z še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami, teh namreč v spisu ni, je povsem na mestu ugotovitev izvedenca, ki mu je sledilo tudi prvostopno sodišče, da je bil lastnik objekta - najemodajalec ob predaji poslovnega prostora v najem dolžan na novo preveriti ustreznost električnih instalacij oziroma najemniku izkazati ustreznost le teh s še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami. Izvedenec je sicer res pojasnil, da sam nakup oziroma dajanje nepremičnine v najem še ne predstavlja takšnega izrednega dogodka, ki bi zahteval izreden pregled in kontrolo meritev, vendar le ob predpostavki, da za objekt že obstajajo veljavne meritve v okviru zahtevane periodike, ki pa jih v spisu ni. Ne drži torej, da ni nobene zakonske obveze, ki bi toženo stranko kot lastnika (najemodajalca) obvezovala opraviti pregled elektroinštalacij, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in pravilno zaključilo, da v spisu ni najti listin, ki bi dokazovale, da je tožena stranka kot lastnica objekta sprejela vse dolžne ukrepe, ki jih določajo tehnični predpisi za zagotavljanje varnosti obratovanja, ko je lokal oddala v najem. Glede na pojasnjeno je povsem neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je v odškodninskih zadevah dokazno breme glede obstoja nedopustnega škodljivega dejstva na tožeči strani, saj je tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu v celoti zadostila (7. in 212. člen ZPP).
Zaključek sodišča prve stopnje glede načina plačila in da morajo pravne osebe poslovati negotovinsko se namreč ne nanaša na način plačila in da ta pri pravnih osebah ni dopusten, temveč na neprimernost dokaza z zaslišanjem prič pri pravnih osebah glede načina plačila. Kot je pojasnjeno že zgoraj, pa so bili dokazni predlogi tudi nesubstancirani in jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati že iz tega razloga.
Ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku.
Priglasitev pooblastila je le pripravljalno dejanje in samostojnost te storitve ni bila izkazana s strani stranskih intervenientov.
Pri odločitvi mora sodišče upoštevati finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje stranke. Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti.
Neopravljen preventivni zdravstveni pregled in zavarovankina naknadna zadržanost od dela ne zadostujeta za zaključek, da je bilo delovno razmerje sklenjeno z osebo, ki zdravstveno ni sposobna za opravljanje določenih del oziroma nalog in da do kasnejše začasne zadržanosti od dela in naknadne zdravstvene nezmožnosti za delo ni prišlo zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga ob sklenitvi delovnega razmerja niti ni bilo mogoče predvideti.
Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.
Načelna zavezanost poslovodje k skrbnemu ravnanju pri vodenju družbe ne pomeni, da družba zoper sopogodbenika ne more uveljavljati ugovora navideznosti pogodbe, ki jo je sklenil njen poslovodja.
V kolikor bi se izkazalo, da je direktorica toženke res sklenila navidezno pogodbo (ali več njih) in je s tem kršila svoje dolžnosti poslovodje ter toženki povzročila škodo, bo toženka njeno odškodninsko odgovornost lahko uveljavljala v ločenem sodnem postopku, v katerem se bo med drugim presojalo, ali je direktorica pri izpolnjevanju svojih nalog ravnala v nasprotju z merilom vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1.
Družbe kot pravne osebe voljo oblikujejo preko svojega personalnega substrata, zato se pri ugotavljanju pogodbene volje pravnih oseb presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila.
Izključno v domeni gospodarskega subjekta je odločitev, za katero pravno možnost se bo odločil, da bo dosegel poplačilo svoje terjatve zoper svojega dolžnika v primeru, ko ne razpolaga z izvršilnim naslovom, ki bi mu sicer na tej podlagi omogočal neposredno izterjavo v izvršilnem postopku (kot na primer, če bi sklenil posojilno pogodbo v obliki notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov). V kolikor se gospodarski subjekt odloči za vložitev izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, mu zgolj zato ni moč očitati zlorabe postopka.
Upnik oziroma naša tožena stranka je zadostila zakonskim določbam ZFPPIPP s predložitvijo izvršilnega naslova (kar predstavlja tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), zato mu ni mogoče očitati, da je podal nepopolno prijavo in posledično povzročil tožeči stranki stroške postopka zaradi vložene tožbe in bi ga bilo na ta način potrebno sankcionirati z uporabo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.
Če je stečajni postopek pravnomočno končan in ni več razlogov za nadaljevanje stečajnega postopka, je neutemeljena tudi naložitev predujma za kritje stroškov nadaljnjega teka stečajnega postopka upniku.
Samo unovčenje je v zakonu urejeno posebej in o izpolnjevanju pogojev zanj izpodbijani sklep ne govori, saj se nanj sploh ne nanaša. Če bi bila čistilna naprava prodana v nasprotju z Zakonom o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, to ne bi bilo zato, ker bi to dovoljevala II. točka izreka izpodbijanega sklepa.
Pri prekluzivnem roku nastopijo pravne posledice zamude (v konkretnem primeru domneva umika pritožbe) takoj po poteku roka, zato poznejšega plačila sodne takse ni mogoče upoštevati, četudi je bila zamuda samo en dan.
Določitev plačila sodne takse za pritožbo kot procesna predpostavka ni ustavno nedopustna. Cilj ureditve, ki stranko sili k pravočasnemu plačilu sodne takse je pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do pravnega sredstva. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je taka ureditev skladna z Ustavo RS. V odločbi U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi postopka. Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj želi pritožnik zase uveljaviti drugačen (ugodnejši) položaj, čeprav je rok za plačilo sodne takse zamudil, medtem ko pravna posledica iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) velja za vse enako.
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo.
Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga.
Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.
Upnica v pritožbi ponavlja podatke iz bilance stanja in izkazov poslovnega izida, ki pa ne morejo biti odločilni za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Slab finančni položaj dolžnice namreč sam po sebi še ne izkazuje nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, pač pa so njena konkretna ravnanja tista, ki povzročijo to nevarnost.
V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodo, saj omejuje njegovo upravičenje, da s stvarjo prosto razpolaga. Zato v primeru, ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj gre za poseg v ustavno varovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, bi morala to upnica utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve.
Ker je, kot je pojasnjeno zgoraj, šlo za neprimeren dokaz, je zadostovala obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnica s predlaganim zaslišanjem sklenitve prodajne pogodbe ne more dokazati. Pritožnica zato neutemeljeno trdi, da gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Ta je podana le v primeru, da sodišče prve stopnje zavrne predlagani dokaz z obrazložitvijo, da se je iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem. Iz zgornjega je razvidno, da ne gre za tak primer.
Sodišče prve stopnje bi moralo potem, ko se je pošiljka s predlogom vrnila z naslova zakonskega prebivališča dolžnice z oznako "na naslovu ne prebiva", postopati po četrtem odstavku 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je sicer delno storilo s tem, ko je upnico pozvalo, naj v določenem roku sporoči naslov dejanskega prebivališča dolžnice, če zanj ve. Vendar pa ni upoštevalo nadaljnjih zahtev iz četrtega odstavka 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, v skladu s katerimi je treba hkrati bodisi predlagati uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v skladu z zakonom, ki ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča, ali opraviti poizvedbe pri svojcih, članih gospodinjstva in sorodnikih, pri sosedih in hišniku z zadnjega znanega naslova, socialnih službah, pri zadnjem delodajalcu ali najemodajalcu, na policiji ali v bolnišnicah.
Nepravilno ravnanje zaposlenega samo po sebi še ne pomeni, da delodajalec ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu. Ob dejstvu, da je viličar deloval brezhibno in da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo drugih kršitev delodajalca (niti pomanjkljivega nadzora), tožencu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, torej njegove opustitve izvajanja dolžnih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu. Odgovornosti delodajalca zato ni mogoče utemeljiti na določbi 191. člena ZPIZ-2, kajti ta pride v poštev samo, če je sam delodajalec krivdno opustil izvrševanje ukrepov, ki naj zagotovijo varno in zdravo delovno okolje njegovih zaposlenih, in je v sodnem postopku potrjeno, da je prav zaradi navedenega njegov zaposleni utrpel poškodbo. Pač pa je podana odgovornost delodajalca na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena ZPIZ-2, kjer gre za objektivno odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno.
Pravila o upniškem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave so prilagojena temu, da upniki ob vložitvi predloga in začetku postopka še nimajo zadosti informacij, potrebnih za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja, kar v primeru, ko kot upnik nastopa nekdo, ki je zakoniti zastopnik dolžnika, nedvomno ne velja. Dopustitev začetka postopka prisilne poravnave in s tem nudenja ugodnosti upniku, ki istočasno nastopa v svojstvu zakonitega zastopnika dolžnika, bi bilo v nasprotju s samim namenom navedenega instituta, kar že samo po sebi kaže na zlorabo procesnih pravic. Zato takšnemu postopanju sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
Uveljavitev predkupne pravice stečajnega dolžnika, solastnika nepremičnine, do nakupa solastniškega deleža drugega stečajnega dolžnika, bi bila v nasprotju z namenom skupne prodaje, namenom samega postopka osebnega stečaja in njegovimi temeljnimi pravili.
Oddaja nepremičnine v najem predstavlja izvrševanje razpolagalnega upravičenja, ki je vsebovano v lastninski pravici lastnika nepremičnine. Enako velja tudi za odpoved najemnega razmerja in zahtevo za izselitev najemnikov.
V okviru tožbenega zahtevka, s katerim tožnice zasledujejo vzpostavitev prvotnega lastninskega stanja na spornih nepremičninah, je dopustno z regulacijsko začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje na način, da se toženi stranki do dokončne rešitve spora v sodnem postopku prepoveduje izvrševanje posameznih upravičenj, ki so vsebovana v lastninski pravici. Vsebina in učinek začasne odredbe ostajata v mejah tožbenega zahtevka.
Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je izpolnjena ena izmed predpostavk, določenih v drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.