Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP.
Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obveznosti v delovnem razmerju (npr. odnos do dela, do sodelavcev itd.). Glede na navedeno obdobja poslovnega sodelovanja strank, ki je temeljilo na pogodbi civilnega prava, ni mogoče enačiti s poskusnim delom, ki je institut delovnega prava.
Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno štelo upnikove stroške z delom izvršitelja kot potrebne za izvršbo v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ in jih je utemeljeno naložilo v plačilo dolžniku.
Glede na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca ni bilo ugotovljenih nevroloških izpadov. To pa pomeni, da tožnica do navedenega datuma ni bila upravičena do zdraviliškega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in na priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja, utemeljeno zavrnilo.
Do nevroloških izpadov je prišlo že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca. Novo nastalo stanje pa je lahko le predmet novega postopka pri tožencu, saj bi v nasprotnem primeru sodišče prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec. Tožnica glede na nove izvide lahko pri tožencu ponovno uveljavlja priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja.
Glede na obstoječo pogodbeno ureditev je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prenehala veljati že z razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja. Z razrešitvijo je prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 10. 7. 2025 zato ni mogla povzročiti nobenih pravnih posledic glede prenehanja te pogodbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je pravno dejanje, s katerim se veljavno pogodbeno razmerje konča za naprej. To pomeni, da mora pogodba o zaposlitvi v času podaje odpovedi še obstajati. Če je pogodba že prenehala veljati na podlagi drugega pravnega temelja, je ni več mogoče odpovedati. V obravnavanem primeru je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prenehala veljati zaradi razrešitve tožnika s funkcije direktorja in pogodbenega določila, ki veljavnost pogodbe izrecno veže na trajanje mandata. Zato kasnejša odpoved te pogodbe, ne glede na vprašanje, kdo jo je podpisal, ni mogla imeti nobenega pravnega učinka.
V primerih, ko pogodba o zaposlitvi za poslovodno funkcijo preneha zaradi razrešitve, se ta pogodba ne vzpostavi ponovno, tudi če bi bila razrešitev nezakonita. Razrešeni direktor v takem primeru nima niti reintegracijskega niti reparacijskega zahtevka iz te pogodbe o zaposlitvi, temveč mu je po splošnih pravilih civilnega prava lahko priznana le pravica do odškodnine. Reparacijski zahtevek namreč predstavlja zahtevek za naknadno izpolnitev pogodbe o zaposlitvi in je utemeljen le v primeru, ko se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi.
Tožnik je v tožbi navajal, da bi se upokojil, ko bi dosegel zadostno starost ali delovno dobo in tedaj prejemal tudi primerno pokojnino. Po pridobitvi dopisa ZPIZ o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje. Ob upoštevanju trditvene podlage strank je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zavrnilo zahtevek za plačilo izgube pri zaslužku in mesečne rente v znesku 358,76 EUR od 2. 2. 2024 dalje.
V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri ugotavljanju uspeha v sporu je treba v primeru, kadar med postopkom pride do spremembe tožbenega zahtevka, to upoštevati in ugotavljati, v kolikšnem delu zahtevka je bila stranka v določeni fazi postopka uspešna.
Ne glede na to, da tožnica nima ocene za leto 2020, 2021 in 2022 zato, ker dela ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke, ki ji je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in h kateri je bila nato vrnjena na delo, njen zahtevek, da ji tožena stranka za to obdobje oceni delovno uspešnost, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč mimo pogojev iz veljavnih predpisov ne more in ni dolžna oceniti.
Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj in povrnitve škode nosilcem teh zavarovanj je postopkovno posebej urejeno, saj drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 izrecno določa, da je za tovrstne spore pristojno socialno sodišče v socialnem sporu. S citirano zakonsko ureditvijo je posebej urejeno ravnanje toženca v primeru neutemeljenih izplačil iz naslova nadomestila plače po krivdi zavarovancev oziroma njihovih delodajalcev. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje toženca kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.
Pri izdaji sklepa o prenosu zarubljene denarne terjatve v izterjavo sodišče ne ugotavlja, ali dolžnikovi dolžniki imajo poravnane oziroma zapadle obveznosti do dolžnika, kar je vsebina pritožbe. Relevantna je samo ugotovitev, ali je sklep o rubežu denarne terjatve postal pravnomočen.
Zaradi zavrnitve tožnikovega predloga za izločitev izvedenca bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj po obrazloženem navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.
Zaključek, da sprememba uporabe parkirne površine iz izključujoče v dostopno širšemu krogu oseb, tako spremeni način izvrševanja posesti, da ustreza definiciji motenja, je materialno pravno pravilen.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je naloga izvedenke za urbanizem bila, da sodišču pomaga pri razlagi aktov in načrtov, ki so potrebni za pravilno uporabo 43. člena ZVEtL-1.
Pravdni stranki sta organizaciji, za kateri veljajo primarno določbe ZDru-1. Ta zakon omejuje svobodno oblikovanje razmerij tako med člani društva in tudi med društvi, saj morajo temeljni akti društva biti tako v skladu s tem zakonom kot celotnim pravnim redom Republike Slovenije (4. člen). V mejah tako omejene svobode oblikovanja pravnih razmerij pa je potrebno upoštevati, da akti društev vsebujejo avtonomno določena pravna pravila, ki jih je potrebno uporabiti (razlagati). Če je njihova razlaga sporna, pa jih je potrebno razlagati v skladu s skupno izraženo voljo ustanoviteljev in članov društva. Za te primere se lahko smiselno uporabijo določbe OZ o razlagi pogodb.
V skladu z določbo 14. člena ZDru-1, lahko vsak član društva v roku enega leta izpodbija odločitev organov društva, ki je bila sprejeta v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva.
Ker ZDru-1 ne vsebuje posebnih določb o ničnosti sklepov organov društva, je treba pravno praznino zapolniti s pomočjo splošnih pravil civilnega prava. Sklep je tako ničen, če po svoji vsebini nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ).
V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.
Za ugotovitev insolventnosti ni potrebno, da je dolžnik trajneje nelikviden in dolgoročno plačilno nesposoben, pač pa zadošča že en od položajev iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ob ugotovljeni trajnejši nelikvidnosti zato niti ni bilo potrebno ugotavljati še dolžničine dolgoročne plačilne nesposobnosti. Upnik insolventnosti ni dolžan absolutno dokazati, pač pa zadostuje, da je to verjetno izkazano.
V postopku izdaje zamudne sodbe se ne ugotavlja dejansko stanje, ampak se šteje, da je resnično v tožbi navedeno dejansko stanje, saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost tožene stranke šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V takem primeru se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
Tudi v posestnih sporih je odločitev o regulacijski začasni odredbi odvisna od vsakokratnih okoliščin posameznega primera.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo milejšo razlago nacionalnih zakonskih pogojev po ZIZ s sklicevanjem na zadevo SEU C-287/22 in s tem ni zašlo v razlago contra legem, kot meni pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse za izdajo začasne odredbe predpisane zakonske pogoje (razen v zvezi s pogojem reverzibilnosti, o čemer v nadaljevanju) in tudi pogoje uveljavljene v sodni praksi, le da z omiljenim (prilagojenim) pristopom, ki ga utemeljuje javni interes varstva šibkejšega v asimetričnem potrošniškem razmerju.