Sodišče druge stopnje glede pravne podlage obravnavanega spora pojasnjuje, da ima pravno razmerje med stanovalcem in domom starostnikov, ki temelji na sklenjeni pogodbi o oskrbi, dvojno naravo. Ker gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, izvajalec institucionalnega varstva za morebitno škodo odgovarja po pravilih poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer se za ravnanje njegovih zaposlenih uporablja standard odgovornosti za izpolnitvene pomočnike (247. člen OZ). Vendar pa obstoj pogodbenega razmerja ne izključuje splošne prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Zato je treba očitke o opustitvi dolžnega nadzora zaposlenih in nepravilnostih doma pri namestitvi oskrbovanca presojati tudi v luči splošne deliktne odgovornosti (131. člen v zvezi s prvim odstavkom 147. člena OZ).
Tožnica svoj zahtevek utemeljuje s trditvami, da ji je toženec, zaposlen na delovnem mestu "voznik tovornega vozila nad 3500 kg največje skupne dovoljene mase", tekom delovnega razmerja povzročil škodo na tovornem vozilu, ki ga je uporabljal le on, kar izključuje možnost, da bi vozilo poškodoval kak drug delavec. Pri tem tožnica škodo natančno opiše in konkretizira njeno višino, kot je to natančno povzelo že sodišče prve stopnje v 1. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja. Tožnica je tudi časovno opredelila, kdaj je ugotovila nastalo škodo. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča omogoča zadostno individualizacijo življenjskega primera.
Tožnica ima kot oškodovanka v skladu s 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine, kar pomeni, da zaradi utrpele škode ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se z odškodnino ne sme obogatiti. Njen premoženjski položaj mora postati takšen, kakršen je bil pred škodnim dogodkom. Prav iz navedenega razumljivo izhaja stališče, da odškodnina v višini stroškov popravila vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila, kar za konkretni primer pomeni, da tožnica ni upravičena do plačila stroškov (nerentabilnega) popravila (ki ga ni izvedela), pač pa ji pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov. Takšna odškodnina je odraz načela popolne odškodnine.
Stvar oškodovanca je kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Nudenje pomoči oškodovancu je, torej način popravljanja škode. Škode, ki je pravno priznana, pa nihče ni dolžan popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno. Tudi zakonec ne. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da je obravnavana odškodnina odvisna od družinskega statusa oškodovanca, kar pa z vidika enakosti pred zakonom ni sprejemljivo (14. člen Ustave Republike Slovenije).
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica k nastanku škode prispevala v višini 30 %.
Tožnica utemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 1.000,00 EUR (0,6-kratnik povprečne mesečne plače) od zahtevanih 3.000,00 EUR (kar bi predstavljalo 1,8-kratnik povprečne mesečne neto plače), višine priznane odškodnine pa ni primerjalo s podobnimi primeri. Ugotovilo je, da je pri tožnici podana skaženost v obliki amputacije skoraj celotnega zadnjega členka desnega sredinca in vrška desnega kazalca. Upoštevalo je, da je estetska prizadetost zelo opazna, saj gre za roko, ki se uporablja pri vsakdanji komunikaciji. Tožnica je povedala, da jo izgled prstov moti, čeprav se je na to že navadila. Glede na odškodnino v primerljivih zadevah, kjer je prav tako prišlo do amputacije dela enega prsta in je bila prisojena odškodnina v višini vsaj 1-kratnika povprečne mesečne neto plače (VSC Cp 589/99, II Ips 404/2004) oziroma v primeru delne amputacije dveh prstov v višini 2,56-kratnika povprečne mesečne neto plače (II Ips 170/2005), pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravična in primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti znaša 3.000,00 EUR (1,8‑kratnik povprečne mesečne neto plače).
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vzrok poškodbe tožnika zdrs vilice na viličarju (pri širjenju vilic), in pravilno štelo, da je do navedenega zdrsa prišlo, ker na eni strani nosilca vilic ni bilo varovala, ki preprečuje zdrs vilic. Kljub takšni ugotovitvi (protipravnega ravnanja toženke, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, saj viličar ni bil brezhiben) je presodilo (zmotno), da krivdna odgovornost toženke za škodo ni podana, saj je bil tožnik dolžan pred začetkom dela vizualno preveriti nameščenost in brezhibnost varovala, česar ni storil.
Ugotovitev, da je tožnik opustil obveznost preverbe nameščenosti in brezhibnosti varovala, je kvečjemu lahko podlaga za uporabo 171. člena OZ, ki ureja deljeno odgovornost in v prvem odstavku določa, da ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, ne pa okoliščina, ki bi v celoti izključila odgovornost toženke.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik od toženke prejel primerno delovno obuvalo - gumijaste škornje, ki jih v času poškodbe po lastni odločitvi ni uporabljal. Ker je do zdrsa in padca prišlo prav zaradi tožnikove izbire neprimerne obutve, je štelo, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škodne posledice, ne pa toženka, ki mu je uporabo primerne obutve omogočila, saj mu je to obutev zagotovila. Odgovornost slednje tudi ni objektivna, ker delo čistilca ne pomeni opravljanja nevarne dejavnosti.
Vse navedeno je ustrezno presodilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, na podlagi katerih je dovolj zanesljivo ugotovilo, da so bili tožniku pred škodnim dogodkom zagotovljeni in izročeni ustrezni delovni škornji, ki pa jih v času škodnega dogodka nesporno ni nosil. Po vsem pojasnjenem sodišče druge stopnje prvostopenjsko dokazno oceno sprejema kot ustrezno in prepričljivo ter skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na njeni podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek.
Tudi če bi bil dogovor o plačilu glede na dosežen promet ničen, ker iz študentskih napotnic izhaja, da bosta tožnika plačana glede na dogovorjeno urno postavko, to ne pomeni, da toženka tožnikoma ni dolžna plačati za opravljeno delo. Pri tem velja izpostaviti, da iz 6.b člena ZZZPB izhaja le, da se lahko študentsko delo opravlja in plača le na podlagi napotnice zavoda ali pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, ne pa tudi, kako mora biti dogovorjeno plačilo za opravljeno delo. Čeprav bi tožnikoma morebiti glede na opravljeno število ur študentskega dela v vtoževanem obdobju pripadalo višje plačilo, kot sta ga zahtevala, je sodišče vezano na postavljeni zahtevek (2. člen ZPP), toženka pa se ne more ogniti plačilu za opravljeno delo s sklicevanjem, da je dogovor o plačilu po deležu od doseženega prometa neustrezen, zaradi česar ni dolžna plačati ničesar za opravljeno študentsko delo.
Dejstvo, da se je po škodnem dogodku izogibal določenim krajem in je imel motnje spanja ter trajnejši občutek ogroženosti, sploh ob nenadnih zvokih ter približevanju neznanih oseb, kot je podrobno zatrjeval že v tožbi, namreč kaže na to, da je ravnanje toženca tudi sicer pomembneje poseglo v duševno integriteto tožnika. Duševno trpljenje tožnika, ko se je bal za osebno varnost, ki je tudi ustavno varovana osebnostna pravica (34. člen URS), se je intenzivneje odražalo predvsem v obdobju prvih štirinajst dni po škodnem dogodku, nato pa je postopoma pojenjalo, tako da je tesnobnost dva meseca po napadu izzvenela.
Pogoj za odškodninsko odgovornost toženke je tudi, da mora obstajati vzročna zveza med ugotovljenim opustitvenim ravnanjem in škodo, ki je nastala tožniku. Vzročna zveza med določenim opustitvenim ravnanjem in nastalo škodo je podana v primeru, če bi siceršnje izpolnjevanje predpisane dolžnosti oziroma predpisanega ravnanja preprečilo nastanek škode. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana tudi ta predpostavka odškodninske odgovornosti. Glede na povzeto mnenje izvedenca je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so formalnosti v smislu neopravljenega strokovnega izpita in vloge delovodje oziroma opustitev vsakršnega nadzora v vzročni zvezi z nastalo škodo. To pa pomeni, da v konkretnem primeru organizacijske opustitve glede izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu tožnika (nadzor, določitev odgovornega vodje del oziroma koordinatorja za varstvo pri delu, izdelava varnostnega načrta ...) niso vzročno povezane s škodo, ki mu je nastala.
Popravilo poškodovane stvari ima značilnost vzpostavitve prejšnjega stanja, in sicer ne glede na to, ali ga opravi odgovorna oseba ali pa oškodovanec zagotovi, da popravilo opravi druga oseba. Navadno bo oškodovanec popravilo zaupal drugi osebi, ki ima ustrezno znanje in izkušnje, da lahko takšno popravilo ustrezno opravi. V takšnem primeru bo oškodovančev premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo, samo če prejme denarno odškodnino, ki je enaka višini dejanskih stroškov popravila stvari in denarne odškodnine za škodo zaradi morebitne manjvrednosti (popravljene) stvari.
Glede navedb predlagatelja o tem, da je Energetski zakon (EZ-2) drugače določil varovalni in varnostni pas sistemov plinov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred sprejemom tega zakona na podlagi EZ bil sprejet Pravilnik o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delovnim tlakom nad 16 barov ter o pogojih za posege v območjih njihovih varovalnih pasov, ki pozna pas z omejitvijo druge dejavnosti v širini 2,5 metra na vsaki strani plinovoda, merjeno od njegove osi (12. člen), varovalni pas v širini 100 metrov in varnostni pas v širini 5 metrov (3. člen). Ta pravilnik se na podlagi določbe 2. odstavka 186. člena EZ-2 uporablja še naprej do sprejetja predpisa iz 6. odstavka 113. člena EZ-2. Območje varovalnega in varnostnega pasu se ni nič povečalo.
Pritožba določno ne izpodbija podrobno obrazloženih ugotovitev in argumentov sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe tožnice, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva povzročil številne nevšečnosti, težave in obremenitve, ki so vzrok za njene duševne bolečine in strah. Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja bi morala tožnica v pritožbi ne le navesti dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Brez opredelitve vzroka napačne ugotovitve določenega pravno pomembnega dejstva, ni pritožbenega preizkusa pravilnosti dejanskega stanja.
Pritožbeno zavzemanje za protipravno ravnanje prve toženke ni utemeljeno. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu A.A. in izvedenec avtomobilske stroke B.B. sta res pojasnila, da bi namestitev varnostne plošče na vrhu lestve preprečila tveganje za zdrs noge v medprostor, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev namestitve plošče še ne predpostavlja avtomatsko protipravnega ravnanja prve toženke. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila lestev kljub odprtini varna, saj je bila originalen del homologiranega polpriklopnika. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer dejstvo, da je neko vozilo (delovno sredstvo) homologirano, v primeru nastanka škodnega dogodka, do katerega pride pri uporabi takšnega vozila (ali njegovega dela), ne izključuje v vsakem primeru možnosti ugotovitve delodajalčeve kršitve pravil o varnem opravljanju dela. Vendar pa je za obravnavani spor ključno, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. V primeru pričakovane ustrezne skrbnosti tožnika do zdrsa noge v odprtino na zgornji prečki lestve sploh ne bi prišlo, kar je bilo obrazloženo že zgoraj v okviru razlogov, iz katerih izhaja, da je za škodni dogodek odgovoren izključno sam.
Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.
Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.
Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti.
Tudi če je tako krajšo, z vremenom povezano zamudo, ki je bila izven toženkinega vpliva, mogoče šteti za izredne razmere, pa s tem nikakor ni mogoče opravičiti dejstva, da je tožnik na končno namembno letališče v Ljubljani prispel šele naslednji dan ob 16:00 z naslednjim razpoložljivim letom. Ob spoštovanju načela visoke ravni varstva potnikov bi morala toženka sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zmanjšala ali vsaj poskusila zmanjšati posledice prvotne zamude in zaradi tega nastale izgubljene povezave.
Pri določitvi višine tožnikovega prispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ je treba upoštevati tako objektivno odgovornost toženke kot tudi krivdne opustitve pravil varnega dela. Pretežni vzrok za nastanek škodnega dogodka je v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom razopaževanja na višini, in opustitvi dodatnega ukrepanja toženke kljub ustaljeni nepravilni praksi vzpenjanja po opažu. Toženka kljub nedopuščanju plezanja po opažu ni zadostno nadzirala delavcev, ki so zelo pogosto opravljali delo tako, da so plezali po opažu v notranjosti jaška brez uporabe varnostne opreme. Dodatno tveganje pa je povzročil še tožnik, ki je pri delu razopaževanja opustil uporabo lestve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da porazdelitev odgovornosti v razmerju 70 % (toženka) napram 30 % (tožnik) ustrezno odraža težo krivdnih opustitev in objektivno tveganje dela na višini.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo pravnega razmerja med tožnico in pravnim subjektom (Veterinarska bolnica X). Pravni temelj je pogodbene narave in sicer gre za vrsto podjemne pogodbe, pri čemer se z njeno natančno opredelitvijo ni potrebno ukvarjati. Bistveno je, da je pri izpolnjevanju obveznosti iz te pogodbe (pregled konja) nastala naročniku posla (tožnica je bila tista, ki je pogodbo sklenila z zavarovanko toženke) in osebi (ponovno tožnica), ki je po navodilih podjemnika sodelovala pri tem, škoda. T.i. refleksna škoda je pravno priznana (tretji odstavek 468. člena ali peti odstavke 639. člena OZ), zanjo veljajo splošne določbe o poslovni odškodninski obveznosti, torej tudi določbe 239 do 246 OZ.
Iz naslova denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče druge stopnje zato prisodilo znesek 15.000,00 €, kar pomeni 9,6 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS v avgustu 2025 -1.562,12 €). Sodišče druge stopnje je z vpogledom v podatkovno bazo sodnih odločb po kriteriju poškodbe (zlom podlahtnice) skušalo preveriti prejšnje odločitve, vendar je našlo le takšne, pri katerih odločilna dejstva niso povsem primerljiva. Gre za zadeve VS000464, VS001247 in VS000393, kjer so denarne odškodnine znašale 16, 22 in 17 povprečnih plač, vendar je pri vseh treh bila prisojena tudi denarna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v dveh pa tudi skaženost.