ZDR člen 44, 45, 184, 184/1. OZ člen 131, 132, 179.
odškodninska odgovornost - nasilje na delovnem mestu - mobbing
Ravnanje vodje podružnice, ki je na tožnico približno deset mesecev naslavljal žaljivke in z njo grdo ravnal, jo zmerjal in ji govoril, da je nesposobna, neumna, nora, da laže in da jo bo lastnoročno uničil, predstavlja t.i. nasilje na delovnem mestu, ko je delavec – običajno iznenada in brez pravega vzroka – izpostavljen grdemu ravnanju, ki se izkazuje s sovražno in neetično komunikacijo, žaljivimi opazkami, zasmehovanjem, podcenjevanjem, neutemeljenim kritiziranjem, vpitjem in sramotenjem. Zaradi izpostavljenosti takšnemu ravnanju in škode, ki je tožnici zaradi tega nastala, je upravičena do denarne odškodnine.
ZLS člen 3, 3/3, 21, 3, 3/3, 21. OZ člen 371, 372, 375, 375/1, 376, 371, 372, 375, 375/1, 376.
zamudne obresti - ne ultra alterum tantum - pojem obresti - pojem glavnice - valorizirana glavnica - revalorizacija - dogovorjena valorizacija - predpisana valorizacija
Določilo 376. čl. OZ lahko uporablja pojma obresti in glavnice v smislu teh pojmov, kot jih definira OZ. Tako bo glavnica lahko znesek denarja brez valorizacije ali z dogovorjeno valorizacijo (prim. 371. in 372. čl. OZ). V primeru, ko bo valorizacija več kot nič, je jasno, da bo valorizirana glavnica večja kot nominalna glavnica. Valorizirana glavnica pa bo v kontekstu 376. čl. OZ še vedno glavnica. Enako mora veljati tudi za vse tiste terjatve, pri katerih je zakonodajalec revalorizacijo izrecno predvidel v specialnem zakonu, pa čeprav kot sestavni del sicer enotne obrestne mere zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče namreč v kontekstu uporabe 376. člena OZ ne najde razloga za različno obravnavanje upnikov denarnih terjatev, za katere velja dogovorjena valorizacija in za katere velja predpisana revalorizacija v okviru obrestne mere zamudnih obresti. Različno obravnavanje upnikov enih in drugih denarnih terjatev bi vodilo v kršitev temeljne pravice o enakosti pred zakonom (14. člen ustave).
Res je tožeča stranka v sami naraciji tožbe omenila tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izplačala odškodnine za nastalo škodo v roku, predpisanem v 919. čl. ZOR, ampak je prvo plačilo zgolj dela odškodnine izvršila šele po skoraj šestih mesecih, to je ob koncu leta 2001, vendar pa je iz celotnih navedb v tožbi mogoče zanesljivo sklepati, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje, da je temelj tožbenega zahtevka izguba na zaslužku, ki je tožniku nastala zaradi same poškodbe tovornega vozila v prometni nesreči dne 03.07.2001. Tako pa je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku kot ga je tožeča stranka postavila in ga sedaj tožeča stranka v pritožbi ne more spreminjati. Prav tako ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, češ da je prišlo do pretrganja zastaranja, ko je tožena stranka plačala del škode. Tožena stranka je plačala, gledano s svojega stališča vso priznano škodo, torej celotno terjatev in ne gre za delno plačilo terjatve, ki bi bila sicer med strankama nesporna. Zato tako plačilo ne more pomeniti razloga za pretrganje zastaranja, kot to zmotno meni tožeča stranka.
Zgolj zatrjevanje o tem, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode ne zadošča, marveč bi morala tožeča stranka verjetnost tega dejstva tudi izkazati. Dokazno breme nosi tožeča stranka, ki bi morala navesti in izkazati vsaj take okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da škoda zaradi izdane začasne odredbe toženi stranki ne bo nastala, ali pa bo le neznatna.
V konkretnem primeru sta se pogodbeni stranki (faktor in odstopnik) dogovorila za faktorjevo možnost odstopa od nakupa spornih in neplačanih terjatev. Dogovorjen je bil torej nepravi faktoring. V primeru odstopa od nakupa zato nastopi odstopnikova obveznost vrnitve prejetega zneska.
cesija - neodplačen pravni posel - pristop k dolgu - prepoved ultra alterum tantum
Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer pobija izpodbijano sodbo, češ da dosoja v obrestnem delu obresti, ki presegajo dopustno višino. Če tožena stranka meri s tem na prepoved ultra alterum tantum, to je, da obresti nehajo teči, ko dosežejo višino glavnice, kar velja tudi za zamudne obresti, je potrebno le pripomniti, da se to vprašanje, ali so obresti dosegle višino glavnice ali ne, rešuje v izvršilnem postopku in ne že pri izdaji sodbe v pravdnem postopku.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – rok za podajo odpovedi – subjektivni rok
Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel teči, ko je direktor tožene stranke izdal odločbo, s katero je tožniku zaradi njegovega ravnanja prepovedal vstop v prostore podjetja in nadaljnje opravljanje dela, saj je bil že tedaj seznanjen tako s kršitvijo pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja kot s storilcem.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija – nadaljevanje z delom
Ker je tožnica po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadaljevala z delom pri toženi stranki, ne da bi z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Stališče prvostopnega sodišča, da je iz 2. odstavka 285. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) jasno razvidno, da je dovoljeno pogojevati udeležbo na skupščini s predhodno prijavo le v primeru, če tako določa statut ter da statut tožene stranke v določbi 41. člena, (ki pravi, da se morajo: "pogoji udeležbe ali uresničevanja glasovalne pravice iz predhodnega odstavka objaviti v sklicu skupščine"), navedenega pogoja ni določil, je pravilno. Pogoj za udeležbo na skupščini s predhodno prijavo namreč ne more biti določen šele v objavi sklica skupščine, temveč mora biti izrecno in jasno določen že v samem statutu. Določba 3. odstavka 41. člena Statuta je v tem smislu preohlapna in nedoločna. Statut tudi ne more pooblastiti sklicatelja skupščine, oziroma temu prepustiti, da določi pogoje za udeležbo na skupščini, temveč mora te določiti že statut.
pravica do pokojnine – izbirna pravica – tuj pokojninski sistem
Tožnik je z uveljavljanjem pokojnine v BIH upoštevaje slovensko pokojninsko dobo pridobil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja in tako izkoristil izbirno pravico, zaradi česar za isto pokojninsko dobo ne more biti upravičen do pokojnine v RS.
ZNP člen 9, 10, 35, 35/1, 35/5, 35/6, 118, 9, 10, 35, 35/1, 35/5, 35/6, 118. SPZ člen 48, 48.
delitev stvari - solastnina - spor o velikosti deležev - prekinitev postopka - napotitev na pravdo
Da lahko obstoji spor o velikosti deležev udeležencev nepravdnega postopka na solastnih nepremičninah mora biti zatrjevana pridobitev večjih lastninskih upravičenj na nepremičnini od solastniškega deleža, navedenega v zemljiški knjigi, ki ima podlago v določilih Stvarnopravnega zakonika o načinih pridobitve lastninske pravice na nepremičninah.
Ker tožena stranka tožnici ni zagotovila ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu, pri katerem bi imela zagotovljene enake pravice, kot če bi šlo za nadaljevanje zaposlitve pri toženi stranki, torej da se ne bi štelo, da je spremenila zaposlitev tudi glede odpravnine (oziroma to vsaj ni bilo določeno v pisni obliki), je dolžna toženi stranki plačati odpravnino, določeno za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
nadomestilo plače - odsotnost z dela zaradi bolezni - osnova za izračun nadomestila
Višina osnove za izračun nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni od 31. dne dalje je določena v 1. odstavku 31. člena ZZVZZ kot delavčeva povprečna plača v preteklem koledarskem letu. Ker tožnik v spornem obdobju odsotnosti z dela zaradi bolezni prejemal glede na navedeno ni bil prikrajšan, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu plače neutemeljen.
verodostojna listina - ustavitev izvršbe - izpisek iz poslovne knjige
Pri navedeni listini gre za verodostojno listino, o kakršni je govora v 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj vsebuje navedbo dolžnika in znesek njegovega dolga na določen datum; čeprav sama listina ne vsebuje naziva "izpisek iz poslovne knjige", je pomembna njena vsebina, ta pa je v še sprejemljivih okvirih za verodostojno listino. Odgovorna oseba, ki overi izpisek iz poslovne knjige ni isto kot zastopnik upnika, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje dolžnika na delni izpisek iz sodnega registra za upnika, iz katerega da ni razvidno, da bi bila A.B., ki je predmetni izpisek podpisala, hkrati tudi zastopnica upnika.
Sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika v izterjavo je zgolj naslednje procesno dejanje v primeru izvršbe na denarno terjatev dolžnika, ki sledi sklepu o rubežu terjatve. Z navedenim sklepom pa ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zato slednji nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper ta sklep.
Kolikor pa obtoženčev zagovornik še izpostavlja, da je sedaj Republika Romunija, katere državljana sta oba obtoženca, članica Evropske unije, zaradi česar izrek izgona tujca ni utemeljen, nima prav. Obravnavano stransko kazen je namreč ob splošno določenih pogojih moč izreči tudi storilcu, ki je državljan katere izmed drugih držav članic Evropske unije s tem, da so pri tem upoštevane omejitve, kot so določene v direktivi Evropskega parlamenta in Sveta št. 2004/38/ES z dne 29.4.2004 o pravici državljanov unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Ob tem je omeniti, da je navedena direktiva upoštevana tudi pri zadnji spremembi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 79/2006), ki državljanom držav članic EU namenja 12.a poglavje in kjer je prav tako omenjena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države (npr. čl. 93R, 93S, 93T). Vendar je prva omejitev po citirani direktivi ta, da je izgon tujca v interesu javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja s tem, da mora država pogodbenica pred sprejetjem odločbe o izgonu upoštevati tudi okoliščine iz 28. člena Direktive (koliko časa je oseba bivala na njenem ozemlju, starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere itd.). Gotovo je, da je obravnavano kaznivo dejanje bilo uperjeno zoper javni red naše države, ki ima zato interes, da se obtoženca odstranita z našega ozemlja. Navedeni pogoj iz direktive je torej izpolnjen, pri čimer pri obeh obtožencih niso podane nobene izmed okoliščin, ki jih našteva 28. člen Direktive. Zato se izkaže, da je izrečena stranska kazen tudi sedaj, ko je Romunija postala članica EU, povsem na mestu.
Nujne zadeve med sodnimi počitnicami tečejo in lahko iztečejo pritožbeni roki. Odločanje v nujnih zadevah pomeni izdaja odločbe na prvi stopnji in tudi odločanje o pravnih sredstvih.
Odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker naj bi zaradi nepravilne upravne odločbe plačeval višje prispevke, ni podana, kljub temu da je bila upravna odločba odpravljena, saj ni podano protipravno ravnanje, ker toženka ni očitno oziroma zlonamerno uporabila materialnega prava.