surovo ravnanje - zanemarjanje mladoletne osebe ali surovo ravnanje - zakonski znaki kaznivega dejanja
Obsojenec, ki je s ponavljajočim, dlje časa trajajočim fizičnim nasiljem nad sinom, ko ga je v primeru, ko ni naredil, kar mu je naročil, vsaj trikrat s pestjo boksnil v trebuj, ga vsaj trikrat na teden vlekel za ušesa in lase ter ga klofutal, kršil obveznosti skrbi in vzgoje ter grobo posegel v njegovo telesno in duševno celovitost ter mu povzročil bolečine ter s tem pri oškodovancu povzročil stisko, strah, bolečine in posledično odklanjanje stikov z očetom, izpolnil vse zakonske znake kvalificiranega kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1.
posebno huda telesna poškodba - naklep - prepovedana posledica
Zahteva nima prav, ko navaja, da je v pravnomočni sodbi umanjkala obrazložitev, ki zadeva zavestno in voljno sestavino obsojenčevega naklepa, da oškodovancu povzroči posebno hudo telesno poškodbo. V konkretnem primeru gre za položaj, ko je treba obsojenčev odnos do prepovedane posledice presojati v skladu s pravili, ki veljajo za tako imenovani dolus generalis. Pri telesnih poškodbah velja, da se ne dajo vnaprej odmeriti in se zato šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel drugega, imel v naklepu tudi poškodbo, ki jo je z napadom dejansko povzročil. Tako pravilo velja tudi za temeljno obliko posebno hude telesne poškodbe.
zahteva za varstvo zakonitosti - primernost sankcije - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni
Ob uveljavljenem stališču, da izpodbijanje primernosti izbire in odmere kazenske sankcije, s katero sodišče odloči v sodbi, z zahtevo ni dovoljeno, mora ostati še toliko manj dopustno izpodbijanje primernosti odločitve o alternativnem načinu izvrševanja kazni zapora po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki je temu analogen postopek.
nesreča pri delu - objektivna ali krivdna odgovornost - padec v globino - delo na višini - krivda delavca
Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti druga toženka pravilno opozarja na to, da mora škoda izvirati iz stvari oziroma dejavnosti, ki se štejejo za nevarne, torej mora biti večja škodna nevarnost del njene biti. Stvar oziroma dejavnost morata biti že po svoji naravi nevarni oziroma mora večja škodna nevarnost izhajati iz stvari ali dejavnosti. To na drugi strani izključuje objektivno odgovornost v primerih, če stvar ali dejavnost postaneta nevarni zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb. V takšnem primeru namreč večja škodna nevarnost ne izhaja iz stvari ali dejavnosti, temveč nepravilnega, nevestnega ali neskladnega ravnanja vpletenih subjektov.
Gradbena dejavnost sama po sebi tudi ni nevarna dejavnost, saj zajema različna opravila, od katerih so nekatera lahko nevarna, druga pa ne. Zato je nesprejemljivo posplošeno stališče o gradbeni dejavnosti kot nevarni dejavnosti oziroma stališče, da delo gradbenikov že samo po sebi predstavlja delo s povečano nevarnostjo; takšno pa lahko postane v posebnih okoliščinah ali pri posebnih delih.
Tožniku ni bilo odrejeno delo na višini (ki bi bilo lahko nevarno), temveč delo na tleh - v prostoru, ki je bil obdan z armaturnimi mrežami, in v katerem je bil tožnik varen, zaradi česar odrejenega dela ni mogoče opredeliti kot dela s povečano nevarnostjo. Ta nevarnost je nastopila zaradi ravnanja tožnika, ki je začel plezati po armaturni mreži, ki se je na vrhu skrivila in zaradi česar je padel v globino na drugo stran.
Revizijsko sodišče ne sprejema izhodišča izvedenca o pomanjkljivem nadzoru, ki bi v praktični izvedbi pomenil, da bi moral nadrejeni tožniku za vsako opravilo in za vsako nalogo povedati, kako konkretno naj jo opravi. Takšno izhodišče je v temelju napačno. Obseg nadzora nad delavcem je namreč odvisen od dela in nevarnosti pri delu, konkretno delo, ki naj bi ga opravil tožnik (pranje betonskih tal na ravni in zavarovani površini, s tem da prevzame tudi pištolo za pranje) pa ni bilo takšno, da bi terjalo posebna in izrecna sprotna navodila. Nenazadnje je tudi izvedenec govoril o potrebi po občasnem nadzoru, kar pa po stališču revizijskega sodišča ne pomeni, da bi moral delodajalec (ali v tem primeru izvajalec) delavca nadzorovati pri vsakem enostavnem opravilu in ga pred vsakim opravilom poučevati, kako naj ga opravi. Nemogoče je zahtevati vzpostavitev stalnega nadzora.
Tožnik je navajal, da mu tožena stranka ni omogočila izrabe dnevnega počitka v nepretrganem trajanju 11 ur in da je zato moral opraviti več dela. Škodo je opredelil kot premoženjsko škodo zaradi onemogočanja izrabe dnevnega počitka. Ta opredelitev škode in navedbe o kršitvi enovite pravice do dnevnega počitka bi lahko kazale, da uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, vendar te škode (v čem se kaže na nepremoženjskem področju in za kakšno obliko škode sploh gre) ni konkretiziral. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo pa predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela.
ZDR-1 člen 54, 81. ZPP člen 243, 245, 253, 254, 339, 339/1. OZ člen 39, 41, 41/1.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - nerazsodnost - dokaz s sodnim izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - soočenje izvedencev - zaslišanje izvedenca - ničnost sporazuma - ničnost pogodbe o zaposlitvi
Izvedeniško mnenje ni bilo tako jasno, popolno in brez pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, oziroma da tega dokaza ne bi izvedlo. Zlasti ne, ker je prva toženka podala številne pripombe in opozorila na nejasnosti ter izrecno opozorila na nasprotja z mnenjem drugega izvedenca. Na njeno argumentirano kritiko izvedenec ni zadovoljivo odgovoril, saj pisna izjava, ki jo je posredoval sodišču in jo je sodišče štelo za (ustrezno) dopolnitev, v kateri naj bi odgovoril na pripombe toženk, ne dosega standarda dopolnitve izvedeniškega mnenja.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena v nasprotju z zakonom, ni nična, pač pa se domneva, da je sklenjena za nedoločen čas. Tudi nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena (da bi tožnica po poteku dveh mesecev pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje), sam po sebi ni nedopusten. Končno tudi to, da tožnici morebiti ni bilo treba prihajati na delo, sploh, če sta se stranki tako dogovorili, ne more vplivati na veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
dnevni počitek - plačilo za dejansko delo - denarna odškodnina
Glede na trditveno podlago zahtevka, ki jo je navedel tožnik in ki sta jo sprejeli sodišči nižje stopnje (četudi je nista pravilno upoštevali), je mogoč le zaključek, da zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. V okviru te trditvene podlage zahtevka torej ni ključna pravica oziroma obveznost zagotavljanja dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.
nadomestilo za letni dopust - vezanost na pravno kvalifikacijo v tožbi - sodba presenečenja za stranke - denarna odškodnina - izraba letnega dopusta
Če je bil delavec prikrajšan za letni dopust zaradi nezakonite odpovedi ali druge nezakonitosti delodajalca, mora delodajalec, ki z nezakonitim ravnanjem delavcu ne omogoči njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice, ki se kaže v tem, da delavec ne izgubi pravice do izrabe po poteku referenčnega obdobja.
Če zaradi prenehanja delovnega razmerja dopusta ne more več izrabiti, je upravičen do nadomestila. Nadomestilo po 164. členu ZDR-1 je po naravi in namenu povsem drugačen institut od denarne odškodnine za povzročeno škodo po splošnih pravilih obligacijskega prava.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo opredeli stranka. O utemeljenosti zahtevka mora odločiti glede na podane navedbe, kar pomeni, da je vezano na dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek.
To, da tožnik ni imel možnosti koriščenja dopusta, ki bi mu pripadal, če bi ga toženka že v letu 2012 pravilno razporedila, samo po sebi ne pomeni, da mu je zaradi tega nastala tudi škoda, drugega pa tožnik ni zatrjeval. Njegove navedbe ne vsebujejo nobenega relevantnega dejstva glede obstoja škode, ne premoženjske ne nepremoženjske narave. Zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za priznanje odškodnine.
Ne gre za sodbo presenečenja, če sodišče glede na dejstva, ki jih je ugotovilo in o katerih sta stranki razpravljali, zmotno uporabi materialno pravo.
dodatek za pomoč in postrežbo - materialno in procesno nasledstvo - pravice iz obveznega zavarovanja - odločba Ustavnega sodišča - dedovanje pravice
Temeljno vprašanje v tej zadevi je vprašanje možnosti nadaljevanja postopka z dedičem prvotne tožnice. Smrt stranke namreč privede do procesnega nasledstva, ki pa je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika in dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da pridejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive, ali so vezane na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu s citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca, kar pa ni primer v tem sporu, saj se vsebina spora nanaša le na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za čas od 28. 2. 2016 (oziroma po izpodbijani sodbi od 1. 3. 2016) do 30. 8. 2016 v konkretno določenem znesku, ki prvotni tožnici z odločbo toženke ni bil priznan. To obenem pomeni, da v trenutku smrti prvotne tožnice ta terjatev ni mogla preiti na dediča in je ugasnila. S tem tudi dedič (sedanji tožnik) ni legitimiran za uveljavljanje dodatnega zneska iz naslova pomoči in postrežbe po pokojni zavarovanki.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi prvenstveno upoštevalo naravo dejavnosti toženke, ki ji je pripisalo poseben pomen prav zaradi skrbi za zdravje pacientov in eventualne hujše posledice ter omejenost nadzora farmacevtov pri njegovem delu, kar pa ne more biti odločilno. Narava dejavnosti in odgovornost posameznega delavca je namreč lahko razlog za sodno razvezo samo v povezavi z dosedanjim delom delavca in očitano kršitvijo ter težo te kršitve, ne more biti pa to splošen kriterij, ki bi diferenciral posamezne dejavnosti delodajalcev oziroma poklice in že na tej podlagi predstavljal kriterij za možnost sodne razveze ali reintegracijo. Neutemeljeno je neko dejavnost izpostaviti kot tako pomembno oziroma tako potencialno nevarno, da bi že njena narava utemeljevala drugačno presojo v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodno razvezo, torej izpostavitev dejavnosti kot pomembnega dodatnega kriterija za sodno razvezo. To ni zakonski kriterij. Na drugi strani takšno tolmačenje tudi ne upošteva tega, ali so bile hujše posledice za delovanje delodajalca ali tretjih oseb sploh ugotovljene. V konkretnem primeru jih ni bilo.
Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze upošteva tudi dotedanje delo delavca, morebitne dotedanje napake pri delu ali kršitve, v povezavi s konkretno očitano kršitvijo. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik delal pri toženi stranki že osem let, da do očitane kršitve ni storil napak, da je bil vseskozi odlično ocenjen (ocena prejšnje vodje lekarne) in da je očitno obstajalo tudi veliko zadovoljstvo uporabnikov z njegovim delom. Obenem je treba upoštevati tudi dober odnos tožnika s sodelavci. Na drugi strani tožnikov odnos z direktorico toženke in neposredno vodjo očitno ni bil najboljši, kar je delno treba pripisati tudi njegovi sindikalni aktivnosti, vendar je predvsem pomembno, da se tudi objektivno ta odnos zaupanja ni mogel porušiti zaradi ene napake tožnika pri delu, ob tem, da je bila ta ocenjena kot lažja kršitev delovnih obveznosti, ki tudi ni bila storjena iz hude malomarnosti. Ob dodatnem dejstvu, da toženka potrebuje farmacevte, ki so bili itak preobremenjeni, te okoliščine pretehtajo pri presoji o reintegraciji in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tako kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ima toženka petnajst enot in bi tožniku lahko zagotovila delo na njegovem delovnem mestu v drugi enoti in se na ta način izognila konfliktu z do tedaj neposredno nadrejeno delavko. Obenem tudi dogajanje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sodnem postopku (tožnikova obramba in komunikacija v sodnem postopku ni bila žaljiva) ne kaže na tako porušene odnose, ki bi narekovali sodno razvezo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00058234
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/5, 75, 75/3, 77. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
inšpekcijski ukrep gradbeništvo - začasna odredba -težko popravljiva škoda - (ne)izvedba predlaganih dokazov - izvedba dokaza z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Utemeljeni so tako pritožbeni ugovori, da je tožnik že v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal postavitev izvedenca, torej je predlagal izvedbo dokaza, s katerim bi dokazal, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, z odstranitvijo delov zgradbe, opisanih v izpodbijani odločbi, se bo namreč preostanek zgradbe zrušil, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo.
Tožnik je predlagal postavitev izvedenca in pojasnil, kaj bi z njim dokazoval, Upravno sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je (morda) štelo, da se do tega predloga ni treba opredeliti oziroma da tega dokaza ni treba izvesti, tako da v tem delu izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 185. ZUS-1 člen 63. ZICZEU člen 27, 27/2. ZPSto-2 člen 2, 2/2, 2/2-18, 62. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
upravni spor - predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - vprašanje pristojnosti upravnega organa - stroški carinskega postopka - pomembno pravno vprašanje izkazano - neenotnost sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 62. člena ZPSto-2, ko je zaključilo, da je tožena stranka pristojna za odločanje o zahtevi stranke z interesom za povrnitev stroškov storitve preverjanja, ki so nastali pri carinskem posredovanju poštne pošiljke?
2. Ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbi 27. člena ZICZEU in 185. člena Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije ter izvedbene akte slednjega, ko je zaključilo, da Dovoljenje tožeči stranki, da nastopa kot deklarant in dolžnik v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami, daje tožeči stranki pooblastilo, da sama izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev v smislu določbe drugega odstavka 27. člena ZICZEU?
3. Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, da tožeča stranka v javnem pravu v zvezi z opravljanjem nalog, poverjenih z Dovoljenjem za nastopanje v vlogi deklaranta, nima pravne podlage za zaračunavanje stroška carinskega preverjanja v postopku carinskega posredovanja?
KZ-1 člen 173, 173/1.. ZKP člen 65, 65/3, 331, 331/5, 331/6, 338.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - mladoletni oškodovanec - zaslišanje mladoletnega oškodovanca
Zakonodajalec je v petem in šestem odstavku 331. člena ZKP predvidel drugačen režim, ki velja za zaslišanje oseb, ki so mlajše od petnajst let in so bili oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. V skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP je neposredno zaslišanje teh oseb na glavni obravnavi dopustno le izjemoma, sicer pa sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Stranke lahko postavijo posredna vprašanja. Če senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, opravi zaslišanje (šesti odstavek 331. člena ZKP). Ponovno zaslišanje se lahko opravi tudi s pomočjo preiskovalnega sodnika (338. člen ZKP).
Skladno z določbami ZKP in prakso ESČP se mladoletna oškodovanka, ki je žrtev spolnega nasilja, zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, ki bi služilo zgolj preverjanju verodostojnosti njene izpovedbe, praviloma ni dopustno. Na dolžnost zagotoviti čim manjše število zaslišanja žrtev, ki se opravijo le, če so nujno potrebna za namen kazenske preiskave, ter na pomembnost zaščite žrtve pred ponovljeno viktimizacijo opozarja tudi Direktiva 2012/29/EU (20.b člen ter a) točka prvega odstavka 56. člena).
V skladu z novejšo prakso ESČP morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Glede na predstavljena izhodišča je zaščita žrtve pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v postopku lahko opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Sodišče je ustrezno uravnotežilo pravici obsojenca do učinkovite obrambe kot dela pravice do poštenega sojenja in oškodovanke do varstva njene osebne integritete. Oškodovanka je v zvezi z obravnavanimi dogodki podala več izjav. To je omogočilo tako sodišču kot tudi obrambi, da so na ta način lahko primerjali (ne)skladja in zanesljivost oškodovankinih izjav. Hkrati je sodišče razpolagalo tudi s posrednimi dokazi, ki so oškodovankino izjavo potrdili.
Obsojencu je bila dvakrat v postopku dana možnost, da izpodbija verodostojnost oškodovankine izjave. Obsojenec je imel najprej zadostno možnost, da v preiskavi s pomočjo zagovornika uresniči svojo pravico do obrambe, vendar te možnosti ni uporabil. Kljub temu, da je bil v preiskavi pravilno obveščen tako o pravici do zagovornika kot tudi o dnevu in uri oškodovankinega zaslišanja, je ostal pasiven. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče, da obdolženec, "ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti." Enako tveganje sprejema tudi obdolženec, ki opusti možnost, da to pravico izkoristi s pomočjo zagovornika.
tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS
Storilec, ki mu je zaradi zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.
izostanek procesnih predpostavk za meritorno odločanje - zavrženje pritožbe - suspenzivnost pritožbe - nastop pravnomočnosti
Vloga stranke, ki je zavržena zaradi izostanka procesnih predpostavk, se šteje, kot da sploh ne bi bila vložena. Iz tega razloga storilčeva prepozna pritožba ni mogla imeti suspenzivnega učinka glede nastopa pravnomočnosti sklepa, zoper katerega je bila vložena, torej sklepa o zavrženju storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zahteva vložena zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico
Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da (tudi) obdolžencu v posameznih fazah postopka zagotavlja učinkovito sodno varstvo, pri čemer pa izhaja tudi iz podmene, da ni sprejemljivo, da bi se procesna kompozicija zaradi prevelikega kopičenja rednih in izrednih pravnih sredstev ustavljala na (pre)številnih ranžirnih postajah, kar bi privedlo tudi do nepotrebnih zastojev v postopku, ki bi v končni fazi lahko tudi izničili doseganje ciljev, ki jim je kazenski postopek namenjen.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZDZdr člen 74.
predlog za dopustitev revizije - duševno zdravje - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - zavrnitev predloga
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - predlog sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sojenja - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - vpisničarka - ugoditev predlogu
Dolžnica je vpisničarka na sodišču.
Pravni standard drugih tehtnih razlogov so najbolj pogosto ravno okoliščine, zaradi katerih bi bil lahko prizadet videz nepristranskosti sodišča. Okoliščina, ki jo zatrjuje Okrajno sodišče v Postojni, je tak razlog.
ZPP člen 196, 199, 199/1, 199/2, 201, 201/2, 202, 367, 367/2, 374, 374/2, 377. SZ člen 117 - 123.
predlog za dopustitev revizije - stranska intervencija - zavrnitev predloga o stranski intervenciji - vložitev izrednega pravnega sredstva - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V skladu z razlago drugega odstavka 201. člena ZPP, po nasprotnem razlogovanju, osebe, katerih udeležba je bila (pravnomočno) zavrnjena, nimajo pravice samostojno vložiti predloga za dopustitev revizije zoper sodbo.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - izbirna krajevna pristojnost - navedba tožene stranke - več tožencev - zavrnitev predloga
Prvi odstavek 47. člena ZPP določa, da je (kadar ni izključne pristojnosti) za sojenje splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Kadar je toženih več strank, je tožniku prepuščeno, koga bo navedel kot prvega, s čimer mu je praviloma dana možnost izbire pristojnega sodišča (zato tudi govorimo o izbirni pristojnosti). Za to, da se njegova izbira izniči, morajo biti podani prepričljivi razlogi za delegacijo, ki pa v konkretnem primeru niso.