Po presoji pritožbenega sodišča določbe prvega odstavka 3. člena ZUE ni mogoče razlagati le z jezikovno razlago, kot je to storilo sodišče prve stopnje, in sicer, da so bankovci in kovanci, ki se glasijo na euro, zakonito plačilno sredstvo, kar pomeni, da jih je treba sprejemati pri plačilu obveznosti, vključno s plačevanjem storitev, kakršna je parkirnina; da je potrošnikom zakonsko zagotovljena splošna pravica, da plačilo izvedejo z gotovino v valuti euro, kar jim mora biti vselej omogočeno ter da 3. člen ZUE neposredno varuje pravico potrošnikov do gotovinskega plačevanja in ne dopušča izključevanja te možnosti, ne glede na obstoj alternativnih načinov plačila. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna ozka jezikovna razlaga presežena z namensko razlago, ki jo pritožbeno sodišče vidi v tem, da je ZUE z dnem 1. 1. 2007 uvedel euro kot valuto Republike Slovenije in zaradi zamenjave gotovine (euro za tolar) podelil status zakonitega plačilnega sredstva bankovcem in kovancem, ki se glasijo na euro, posledično pa je kot prekršek določil ravnanje, ko pravna in fizična oseba, ki opravlja dejavnost, po dnevu uvedbe eura ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na euro, torej ne sprejema plačila z zakonitim plačilnim sredstvom, pri čemer je tu poudarek na valuti euro (ki jo ZUE uvaja), ne pa na načinu plačevanja (z gotovino). Povedano drugače: 1. točka prvega odstavka 23. člena ZUE sankcionira ravnanje osebe, ki po dnevu uvedbe eura pri gotovinskem plačevanju ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na euro.
Storilka sodišču očita, da se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A., ali je bila ta priča v času prekrška ves čas doma. Kolikor s tem pritožnica smiselno zatrjuje kršitev 68. člena ZP-1 in s tem pritožbeni razlog po drugem odstavku 155. člena ZP-1, je ugotoviti, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje na naroku k temu zavezalo, kot to izpostavlja pritožba. Prav tako pa ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A. glede odsotnosti iz službe kritičnega dne, manj skrbno preiskalo okoliščine, ki so storilki v korist. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo navedeni priči, da je bila kritičnega dne doma (skupaj s storilko), temveč le, da s pavšalno izpovedbo, ko je priča A. A. sama izpovedala, da četudi je bila ta dan doma, je mogoče, da je bila kakšne pol ure odsotna, razumen dvom glede domnevanega dejstva ni izkazan. Če pa pritožnica s temi pritožbenimi trditvami smiselno zatrjuje neprepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki ni verjelo priči A. A., da je bila storilka kritičnega dne ves čas doma), s tem v pritožbenem postopku posega v polje dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takih pritožbenih očitkov ne more vsebinsko presojati.