izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev kazenskega zakona
Za kršitev zakona bi šlo le v primeru, če bi sodišče ugotovilo obstoj okoliščin, ki pomenijo silobran oziroma malomarnost. Tako pa sodišče takih okoliščin ni ugotovilo in zato ni kršilo kazenskega zakona ter gre za uveljavljanje zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
ZPP (1977) člen 380, 380-2, 389, 389/1, 389/2, 393, 400, 400/3, 400/4.ZNP člen 34, 37.
nepravdni postopek - postopek za delitev stvari v solastnini - pravna sredstva - revizija - dovoljenost revizije - revizija zoper sklep o zavrnitvi sklepa o zavrženju revizije
Zakon o pravdnem postopku določa med drugim v tretjem odstavku 400. člena ZPP, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Tako je sedaj obravnavana predlagateljeva revizija dovoljena. Smisel takšne zakonske ureditve je v tem, da v zadnji instanci vrhovno sodišče ne glede na to, za kakšen civilni sodni postopek gre, presodi, ali je revizija (ki je bila zavržena na nižji stopnji) res dovoljena ali ne.
Odločitev nižjih sodišč - prvega, ki je ("prvo") revizijo zavrglo, in drugega, ki je to odločitev potrdilo, je pravilna. V tej zadevi gre za nepravdni postopek, v katerem revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen ZNP). Zakon za postopek za delitev stvari v solastnini revizije ne predvideva. Zato ta ni dovoljena zoper katerikoli sklep, ki je bil izdan v takšnem postopku, razen omenjene izjeme po tretjem odstavku 400. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je (po prvem odstavku 389. člena ZPP) zato pravilno ravnalo, da je revizijo ("prvo") zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 389. člena ZPP) in sodišče druge stopnje takšno odločitev potrdilo (2. točka 380. člena ZPP). Revizija ("druga") se tako pokaže kot neutemeljena in jo je bilo zato potrebno zavrniti (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).
revizija - obvezne sestavine - neobrazložena revizija - dopolnitev revizije - rok za vložitev dopolnitve revizije
Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da dopolnitve revizije, ki sta jo toženca opredelila kot pripravljalno vlogo in ki sta jo vložila po izteku roka za vložitev revizije, ni moglo in tudi ni smelo upoštevati. Obravnavalo je lahko le njuno zadnji dan roka vloženo revizijo, v kateri sta opredelila, katero sodbo izpodbijata, iz katerega razloga in ki sta jo podpisala. Taka revizija je popolna, ker vsebuje vse potrebne obligatorne sestavine (351. člen ZPP v zvezi s 399. členom ZPP), čeprav je glede uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ostala neobrazložena. Če bi revizijsko sodišče upoštevalo po izteku roka vloženo dopolnitev revizije, bi s tem dopustilo podaljšanje prekluzivno določenega roka iz prvega odstavka 382. člena ZPP na škodo nasprotne stranke.
vzročna zveza - denarna odškodnina - duševne bolečine - aktivna legitimacija - povzročitev škode - varstvo osebnostnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - povrnitev negmotne škode - podlage za odgovornost - sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - javna izjava
Če se določena izjava, ki bi lahko povzročila kršitev osebnostnih pravic, nanaša na skupino ljudi, nobene osebe med njimi pa ni mogoče individualizirati, neindividualiziranemu posamezniku ni mogoče nuditi pravnega varstva. Posameznik samo zato, ker se uvršča, prišteva, se čuti pripadnik določene skupine, nima pravnega sredstva za varstvo pred kršitvami pravic osebnosti nedoločenega števila ljudi te skupine. Osebnostne pravice njenih članov niso njegove pravice.
Izjava, dana širšemu krogu ljudi, vključuje najmanj tisto osebo, kateri je bila v živem dialogu dana, če sodi v ta širši krog. V takšnem primeru bi prišlo do pretrganja vzročne zveze le, če bi toženec jasno razmejil igralniški lobi od tožnika. Moralo bi torej iz njegove izjave izhajati, da je obdolžitev namenjena članom "njegove" skupine, ne pa njemu.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS03759
ZOR člen 157, 157/1, 199. ZVOP člen 17, 17/1-2, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25.URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1, 39/2. MKVCP člen 8, 10, 10/1, 10/2.ZNP člen 17, 17/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - aktivna legitimacija - varstvo osebnostnih pravic - svoboda izražanja - zahteva za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti - varstvo pravic zasebnosti - pravica do pietete - pravica do duševne integritete - varstvo osebnih podatkov po ZVOP - pravno varstvo osebnih podatkov po smrti posameznika
Predlagatelji ne morejo zahtevati pravnega varstva na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 17. člena v postopku, urejenem v ZVOP od 18. do 25. člena. V spornem primeru bi udeležena krajevna skupnost, z zapisom spornih osebnih podatkov na spominsko ploščo, lahko posegla le v pravico do varstva osebnih podatkov umrlih - kolikor bi bilo o takem posegu po določbah ZVOP mogoče govoriti - ne pa v pravico do varstva osebnih podatkov predlagateljev kot njihovih živečih sorodnikov. Toda določbe ZVOP take razlage ne omogočajo. Osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo.
Postmortalno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (glej npr. 59. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). ZVOP ne ureja postmortalnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov.
Enajsti in dvanajsti predlagatelj sta Združenje borcev in udeležencev NOB O. Š. L. in Zveza borcev NOV Slovenije Krajevni odbor G.. Po 157. členu ZOR lahko zahteva pravno varstvo tisti, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. Zato navedeni združenji ne moreta na podlagi 157. člena ZOR, v imenu ali namesto svojih članov, uveljavljati pravnega varstva.
Ni pravilno stališče zahteve, da sorodniki umrlega tudi na drugi podlagi (ne na podlagi ZVOP), namreč na podlagi osebnostnih pravic, ki gredo njim samim in ki izvirajo iz osebnih dobrin njihovih pokojnih sorodnikov, ne morejo biti aktivno legitimirani za zahtevek za pravno varstvo, kakršnega so v tej zadevi uveljavljali upravičeni predlagatelji, in o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom.
Iz vsebine zahtevka lahko razberemo, da pravnega varstva ne uveljavljajo zaradi posega v njihovo podatkovno zasebnost, temveč zato, ker menijo, da sta nasprotna udeleženca s svojim ravnanjem prizadela njihov spomin na osebnost umrlega, torej pravico do pietete.
Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete. Človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti.
V primeru, kakršen je obravnavani, je naloga sodišča, da ugotovi, ali je bil poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot dvojen interes: kot interes, da se izve za podatke o žrtvah vojne v tem stoletju (omejeno na sporni del spominske plošče, v drugi svetovni vojni), in kot interes, da se izve za stališče nasprotnih udeležencev do ideje narodne sprave.
Pri tehtanju pomena teh pravic in pri odločanju, katera od njih mora biti zaradi druge omejena, je ključno vprašanje tole: ali je udeležena krajevna skupnost, zato da bi izrazila idejo narodne sprave, smela uporabiti sporne osebne podatke pokojnih sorodnikov upravičenih predlagateljev tudi brez pristanka predlagateljev.
Osebnostna pravica predlagateljev je namreč tudi pravica do pietete, ki jo gojijo in smejo gojiti do prav teh svojih pokojnih - gojiti pa seveda v skladu s svojim prepričanjem, ki je (v skladu s citiranim 1. odstavkom 39. člena URS) lahko tudi pieteta do razlogov ali okoliščin smrti teh pokojnih, padlih ali umrlih med drugo svetovno vojno.
Vrhovno sodišče je presodilo, da je udeležena krajevna skupnost s tem sporočilom hotela izraziti idejo simbolične narodne sprave. Zato vprašanju pravice oziroma interesa javnosti, da izve za podatke o vojnih žrtvah, in vprašanju kakšen je lahko ta interes v primeru, ko so bili določeni podatki že objavljeni - kakor so bili, po nezanikanih trditvah predlagateljev, podatki o njihovih umrlih sorodnikih, med drugim tudi na spomenikih - ni mogoče pripisati kakšnega odločilnega pomena. Vrhovno sodišče sodi, da je tudi ob upoštevanju te okoliščine pri oceni in tehtanju nasprotujočih si interesov predlagateljev in nasprotnih udeležencev pravilen sklep sodišča druge stopnje: v takem primeru, kakršen je obravnavani, varstvo pravice do svobodnega izražanja ne more imeti prednosti pred varstvom pravice do zasebnosti, ne glede na to ali izhajamo iz pravice do podatkovne zasebnosti ali iz pravice do pietete, ki je del pravice do duševne celovitosti posameznika. Poseg udeležene krajevne skupnosti v pravico do zasebnosti upravičenih predlagateljev v tem primeru ni bil sorazmeren z javnim interesom in je bil zato neutemeljen.
Po določbi 157. členu ZOR namreč lahko sodišče na zahtevo odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. Z navedbo osebnih podatkov umrlih svojcev na spominski plošči je prišlo do posega v pravico do pietete predlagateljev. Prenehanje dejanja je mogoče doseči z izbrisom teh osebnih podatkov s spominske plošče. Zato je bila nasprotnima udeležencema na podlagi 157. člena ZOR utemeljeno naložena obveznost zbrisati sporne osebne podatke iz spominske plošče.
V zvezi z revizijsko trditvijo, da med pogodbenima strankama sploh ni prišlo do sporazuma glede cene, da je šlo zato za disenz, ki ga je mogoče uveljaviti tudi kot "ugovorni zahtevek", je potrebno povedati, da je pritožbeno sodišče pravilno zapisalo, da bi morala tožena stranka, kolikor se sklicuje na zmoto (kar je bilo poprej njeno poglavitno stališče glede veljavnosti pogodbe z dne 4.11.1992), postaviti ustrezen zahtevek (112. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in to pravočasno (117. člen ZOR). V zvezi s sedaj poudarjeno trditvijo o nesporazumu (63. člen ZOR), ki pomeni absolutno ničnost pogodbe, pa tudi velja, da se mora ničnost uveljavljati (109. člen ZOR) s tožbo, kadar je med strankama spor o dejstvih, na katera se opira ničnost. Prav ta dejstva pa so med strankama sporna.
Zaradi revizijskega poudarjanja o (vseh možnih) komplikacijah revizijsko sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi sploh ni šlo za komplikacijo, temveč za ugotovljeno medicinsko napako. Razlika med obema pojmoma je pomembna. Komplikacija je zaplet, ki se dogodi med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in z največjo možno skrbnostjo. Pojavlja se naključno in je kljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti. Medicinska napaka pa je odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja (Vojko Flis: Medicinska napaka, Medicina in pravo, 1994). Tudi v pravni teoriji je prihajalo do poskusov opredelitve medicinske ali strokovne napake, vendar se je najbolj uveljavilo predvsem splošno pravilo, po katerem se medicinsko napako opredeljuje kot kršitev dolžnega skrbnega ravnanja (Ada Polajnar Pavčnik: Od zdravniške napake do "informed consent", Medicina in pravo, 1994) oziroma po katerem zdravnik ne sme kršiti splošnega pravila o profesionalni skrbnosti (Stojan Cigoj: Teoretične obravnave napak v zdravstvu, Pravnik 1988/11-12). Zaradi splošnosti tega pravila pa je seveda potreben dodaten kazuističen pristop in ugotavljanje, kaj je mogoče na posameznem področju medicine šteti za napako.
Razlogi pritožbenega sodišča, da se o izvajanjih, ki so bila podana v prepozni dopolnitvi pritožbe, ni ukvarjalo, se zato ne nanašajo na kasneje predloženi dokaz o formalnem prebivališču toženkinega otroka, temveč na druga izvajanja v tej vlogi. Gre predvsem za pritožbeno nova izvajanja, da je bila toženka vabljena na napačen naslov in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, kateri dokazi naj se še izvedejo. Ta izvajanja vsebinsko predstavljajo uveljavljanje novih pritožbenih razlogov, predvsem relativnih procesnih kršitev, ki jih toženka v pravočasni pritožbi ni uveljavljala. Razširjanje pritožbenih razlogov v dopolnitvi pritožbe, vloženi po izteku pritožbenega roka, ni dovoljeno. Upoštevanje takih naknadnih novih pritožbenih razlogov bi dejansko pomenilo kršitev prekluzivno določenega roka za vložitev pritožbe iz prvega odstavka 348. člena ZPP, torej nedovoljeno podaljšanje roka na škodo nasprotne stranke.
uredba o vojaških sodiščih - uporaba določb uredbe - članstvo v nacistični organizaciji - narodni sovražnik - gospodarska kolaboracija
Po odločbi Ustavnega sodišča RS se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo (med drugim) zlasti tisti elementi določb UVS, ki so in kolikor so bili v konkretnih kazenskih postopkih uporabljeni kot gola inkriminacija statusa (članstvo v NSDAP) in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obsojencev.
Dejanje obsojencev, da so v letih 1941 do 1945 izdelovali blago za podlogo in vreče za smodnik v taki količini, da so tovarno prištevali k vojni industriji najvišje stopnje, je bilo pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje gospodarske kolaboracije z okupatorjem po določilu 14.čl. UVS.
Vsako poslovanje v času okupacije, ki je bilo posredno ali neposredno povezano z okupatorjem, sicer ni pomenilo kaznivega dejanja po 14.čl. UVS, saj je bilo za oceno, ali gre za tako kaznivo dejanje, odločilno, kakšen je bil obseg in kakšna je bila pomembnost takšnega sodelovanja z okupatorjem oz. kako se je s takšnim gospodarskim poslovanjem krepila gospodarska ali vojaška moč okupatorja.
povzročitev škode - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - človekove pravice in temeljne svoboščine - posredovanje podatkov iz psihiatrovega izvedenskega mnenja tretjim - pravica do denarne odškodnine
Podatki iz psihiatrovega izvedenskega mnenja o tožnikovem zdravljenju, diagnozi njegove duševne bolezni, osebnostnih lastnostih in siceršnjih osebnih in družinskih razmerah so zaupne narave. Njihova posebna zakonska opredelitev kot zaupnik v odnosu do posameznih uporabnikov zato niti ni potrebna. Ker tožena stranka ni imela pooblastila niti v zakonu niti v tožnikovem privoljenju za posredovanje psihiatrovega izvedenskega mnenja tretjim osebam, je s takim ravnanjem posegla v tožnikovo pravico do zasebnosti kot eno od temeljnih človekovih pravic iz 35. člena Ustave RS.
Odlok o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odstotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile člen 1, 1/1-1, 1/1-2, 1/1-3, 4. Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb člen 1, 1/2, 1/3.ZIKS člen 145.
odškodnina - zavezanec za vrnitev - zaplemba premoženja v kazenskem postopku
Kot izhaja iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, je bilo pok. J. K. premoženje zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe z dne 18.8.1945. To je povsem jasno razvidno iz spisa Vojaškega sodišča l. v. p. opr. št. Kns ..., ki mu je sledila odločba Okrajne zaplembene komisije opr. št. Zpl ... z dne 30.8.1945. V uvodu te odločbe je, kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, res naveden odlok AVNOJ-a, vendar ob upoštevanju vsebine celotnega zaplembenega spisa opr. št. Zpl ..., kazenskega spisa opr. št. Kns ... in poročila Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS z dne 20.7.1950, ne more biti prav nobenega dvoma, da je bilo pok. J. K. premoženje zaplenjeno v kazenskem postopku. Ob dejstvu, da je bila sodba Vojaškega sodišča l. vojnega področja s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. ... z dne 15.11.1990 razveljavljena, sta sodišči druge in prve stopnje o odškodnini za zaplenjeno premoženje materialnopravno pravilno odločali v sodnem postopku in na podlagi določb zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami - v nadaljevanju ZIKS).
upravičenci do denacionalizacije - sklenitev pravnega posla zaradi grožnje, zvijače ali sile predstavnikov oblasti
Skrbnica duševno bolnega lastnika premoženja, postavljena z oporoko, ki je leta 1949. odobrila pogodbo o izročitvi njegovega premoženja državi zaradi odhoda v zavod, ni predstavnica oblasti v smislu 5. člena ZDen.
ODŠKODNINSKO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS03655
ZKP 1977 člen 151, 151/3.URS člen 19, 19/2, 30.
varstvo osebne svobode - omejitev osebne svobode - prisilna privedba k organu za notranje zadeve - pravica do odškodnine zaradi neutemeljene omejitve osebne svobode
Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (2. odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91 - v nadaljevanju Ustava). Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu (30. člen Ustave).
Pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve smejo izjemoma nekomu omejiti osebno svobodo. Za omejitev osebne svobode pa lahko pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve pooblasti samo zakon. V letu 1986 veljavna zakonodaja (zakon o kazenskem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90 - v nadaljevanju ZKP/77), ki jo je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti, je predpisovala različne institute omejitve osebne svobode, ki so z različno stopnjo intenzivnosti posegali v človekovo integriteto (omejitev gibanja na določenem kraju ali objektu, prijetje in privedbo, pridržanje in pripor). Za uporabo vsakega od institutov, s katerimi se je lahko omejila človekova osebna svoboda, je ZKP/77 predpisoval ne le pogoje ampak tudi postopek. Da bi se poseg v človekovo svobodo lahko opredelil kot dopusten in zakonit, so morali biti tedaj izpolnjeni pogoji, ki jih je določal zakon, sam poseg v osebno svobodo posameznika pa je moral biti izveden po postopku, ki ga je vnaprej določal zakon.
V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče ugotovilo, da privedba tožeče stranke k organu za notranje zadeve ni bila izvedena na način, ki je bil določen v zakonu (3. odstavek 151. člena ZKP/77).
Pritožbeno sodišče glede teh ugotovitev sodišča prve stopnje ni imelo pomislekov. Zaradi zmotne pravne presoje, da je v primerih, kadar za odvzem prostosti obstaja "utemeljen razlog" (in ta naj bi v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča obstajal), omejitev osebne svobode dovoljena tudi v primerih, kadar organ za notranje zadeve "zagreši kakšno formalno napako" (kar z drugimi besedami pomeni, da poseže v človekovo osebno svobodo na način in po postopku, ki ga zakon ne določa), pa je po presoji revizijskega sodišča pravno zmotno ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.
upravičenec do denacionalizacije - osebe javnega prava - pojem podržavljenega premoženja po ZDen
Pravna kontinuiteta med prejšnjo mestno občino ljubljansko in sedanjim mestom Ljubljana je bila pretrgana s sprejemom zakonodaje o upravno teritorialnih enotah oblasti v Sloveniji po drugi svetovni vojni, zato mesto Ljubljana ni denacionalizacijski upravičenec za premoženje mestne občine ljubljanske.
Premoženje občine kot pravne osebe javnega prava ni mogoče šteti med zasebno premoženje, kakršno je mišljeno v 8. členu ZDen.
kazenski postopek - preiskovalna dejanja - zaseg predmetov - vrnitev zaseženih predmetov - lastninska pravica na zaseženih predmetih - škoda, nastala zaradi teka kazenskega postopka - povrnitev škode - denarna odškodnina - compensatio lucri cum damno
Iz vseh navedenih določb ZKP/77 brez dvoma izhaja, da bi bila tožnika upravičena do izročitve s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevanih premičnih stvari le v primeru, če bi bile te stvari njuna last. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da sta tožnika opravila posek v gozdu, ki ni bil njuna last in da na posekanem lesu nista pridobila lastninske pravice na nobenega od načinov, ki jih določa zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).
Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v znesku 500.000,00 SIT. Po oceni izvedenih dokazov (izpovedb prič, strank, izvedeniškega mnenja itd.) je sodišče namreč ugotovilo, da sta tožnika s tem, ko sta v posek lesa vložila svoje delo, sicer utrpela škodo, vendar pa sta s prodajo posekanega (tujega) lesa prejela tudi korist, ki jo je treba odšteti od nastale škode (compensatio lucri cum damno). Ob ugotovitvi, da prejeta korist celo presega nastalo škodo, sodišči prve in druge stopnje tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 500.000,00 SIT nista mogli ugoditi.
ZDen člen 32, 32/1, 32/2, 32/3.ZGJS člen 76, 76/1.
vrnitev nepremičnin - vrnitev stavbnih zemljišč - status zemljišča
Tožena stranka ne more po ZDen denacionalizacijskemu upravičencu z odločbo vrniti zemljišče v last, če v upravnem postopku ni razčistila spornega dejstva, ali gre morda za pravne podlage v zvezi z določbami po 1., 2. ali morda celo po 3. odstavku 32. člena ZDen.
neupravičena pridobitev - najem poslovnih prostorov - oblika pogodbe - oblika sprememb in dopolnitev pogodbe - uporaba poslovnih prostorov po prenehanju najemne pogodbe - uporabnina
Za čas uporabe poslovnih prostorov po prenehanju najemne pogodbe je tožena stranka dolžna tožnikom plačati uporabnino (2. odst. 210. člena ZOR).
Stranki zavarovalne pogodbe lahko določita, kako bo upravičenec dokazoval nastanek zavarovalnega primera, oziroma kaj mora storiti za ugotovitev njegovega nastanka.