Ni mogoče slediti očitku toženke, da vozilo oziroma priklopnik tožnice ni bil tehnično brezhiben, če je imel opravljen tehničen pregled, tožnici pa ni mogoče očitati, da bi za ugotovljeno pomanjkljivost vedela ali morala vedeti.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila predmetna prodaja letala obdavčena z DDV ter da je bila v skladu z ZDDV-1 tožnica kot prodajalec zavezana plačati DDV. Sporna je bilo namreč le vprašanje, ali sta se pravdni stranki v Prodajni pogodbi dogovorile, da nosi stroške plačila DDV toženka. To vprašanje pa se ne more presojati na podlagi določil ZDDV-1, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije (1. člen ZDDV-1), ampak na podlagi avtonomnega pogodbenega prava pogodbenih strank, v predmetnem primeru na podlagi Prodajne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00073717
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 366, 366/1. ZPP člen 224, 339, 339/2, 339/2-8.
izvršba na podlagi verodostojne listine - zastaranje terjatve - začetek teka zastaralnega roka - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - umik predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine - odpoved pravici do izterjave - pravni interes za sodno varstvo - neuspešna izvršba
Posebnost postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine je v tem, da je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, zato ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Zastaralni rok zato začne teči šele, ko je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.
Umik izvršilnega predloga v postopku na podlagi verodostojne listine je bil podan iz razlogov na strani dolžnice oziroma zaradi neizterljivosti, saj terjatev v obdobju več kot desetih let od izdaje sklepa o izvršbi do ustavitve postopka ni bila niti delno poplačana. Pravilen je zato zaključek, da umik ni bil podan zaradi odpovedi upnika sodnemu varstvu in zahtevku do dolžnice, temveč je bil posledica neuspešnosti izvršbe in zato ne more imeti učinkov v smislu prvega odstavka 366. člena OZ, posledično pa je pravilna tudi argumentacija, da je zastaralni rok pričel teči šele po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00075745
ZPP člen 165, 165/3, 205, 206, 206/4. ZBan-1 člen 350, 350a.
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - razlaga zakonskih določb - restriktivna razlaga zakona - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja - dopuščena revizija - odločitev o reviziji - načelo pravne varnosti - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - učinkovito sodno varstvo - pravica do sojenja v razumnem roku - oteženo dokazovanje - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča
Okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.
Ni dvoma, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je v javnem interesu ne le, da se rešujejo, ampak da se rešijo čimbolj enotno, kar zahteva tudi ustavno načelo pravne varnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dalo sodišče prve stopnje pri razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP premajhno težo interesu toženke do sojenja v razumnem roku, na kar ta v pritožbi utemeljeno opozarja.
OZ člen 6, 6/1, 10, 147, 147/1, 171. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 1. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (2014) člen 4, 6.
škodni dogodek - krivdna odškodninska odgovornost - delna razbremenitev odškodninske odgovornosti - načelo prepovedi povzročanja škode - ravnanje oškodovanca - pohodna površina - osvetlitev poti - osvetlitev lokala - neustrezna osvetlitev stopnišča - padec na stopnicah - gostinski obrat - standard povprečno skrbnega človeka - skrbnost dobrega gospodarja - dokazna ocena izpovedbe prič - dokaz s sodnim izvedencem - opustitev dolžne skrbnosti
Osvetljenost poti od izhoda do parkirišča ni dosegla minimalnih standardov, zato izhod iz lokala zaradi slabe osvetlitve ni zagotavljal varnega dostopa do parkirišča.
Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da pri hoji v temi okoli vogala stavbe pozornost posveti terenu pred sabo ter s previdno hojo in tipanjem oceni varnost svojega premikanja.
postopek v sporu majhne vrednosti - zahteva za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - izjema od načela obligatornosti glavne obravnave - pisno izvedena pravdna dejanja - odločanje na podlagi listinskih dokazov - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - dokazna ocena sodišča prve stopnje - odvetniška tarifa - plačilo za odvetniške storitve - dogovor o plačilu odvetniških storitev - ustni dogovor o plačilu - oblika ad probationem - strošek odgovora na pritožbo - kriterij potrebnosti stroškov
Postopek v sporu majhne vrednosti namreč poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila.
Za dogovor, ki predvideva drugačno plačilo odvetniških storitev, kot to določa OT, je po 17. členu OT sicer res predpisana pisna oblika. Vendar ta ni predvidena za njegovo veljavnost (ad valorem), pač pa za njegovo (lažjo) dokazljivost (ad probationem).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076083
OZ člen 15, 86, 326, 326/1, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 21, 21/1, 21/2.
dolgoročni kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - novacija - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - temeljna načela obligacijskega prava - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - sodbe SEU - stanovanjski kredit - prepoved retroaktivnosti - pravica do izjave - pravica do pritožbe - sprememba sodne prakse - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - poroštvena obveznost
Toženka je lahko vedela za možnost, da bo pritožbeno sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in na ta način tudi drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo (lahko) sledilo novejši praksi Vrhovnega sodišča.
Pravna podlaga za presojo so določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo.
Sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje.
Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika(ov) izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, ali je toženka predstavila tožnikoma odločilna tveganja, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF. Minimalno pojasnilno dolžnost bi toženka izpolnila že s tem, če bi tožnikoma predstavila ali ju seznanila z informacijami, s katerimi je razpolagala (npr. iz Poročila BS iz leta 2005).
Toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnikov kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076549
SPZ člen 142. ZVPot člen 23, 24. OZ člen 87. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
varstvo potrošnikov - ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - izobrazba - valutno tveganje - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - aleatorna pogodba - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU
Dolžnost celovitega pojasnila o bistvenih lastnostih kredita je na kreditodajalki in ni odvisna od morebitnih predhodno pridobljenih informacij kreditojemalca pri tretjih osebah. Zato dejstvo, da se je tožnica o možnih vrstah kredita predhodno pozanimala pri prijatelju bančniku in se po njegovem nasvetu odločila prav za kredit v CHF, banke ne razreši obveznosti, da tožnici kot potrošnici predstavi obseg valutnega tveganja. In sicer tako, da bo jasno seznanjena, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da ima to lahko bistven vpliv na višino njene obveznosti in da se to lahko v dolgoročnem razmerju zgodi kadarkoli. Ob tem ni bistveno, da banka ne more z gotovostjo napovedati prihodnjega gibanja tečaja, saj je prav ta nenapovedljivost in možnost velikega nihanja ključen element tveganja, ki je banki znan, medtem ko se povprečen potrošnik dejanskega obsega valutnega tveganja ne zaveda.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik poslovne stavbe - pasivna stvarna legitimacija - sprememba lastništva - obvestilo upravniku o spremembi lastništva posameznega dela
V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da je stroške upravljanja in obratovanja dolžan plačati dobroverni lastniški posestnik ("dejanski lastnik"), čeprav v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik. Bistveno je, da je upravnik o prenosu lastninske pravice ustrezno obveščen.
Ob upoštevanju dejstva, da med strankama ni sporno, da je toženka na podlagi Pogodbe-1 tožnico angažirala za iskanje in selekcijo kandidatov in ob tem, da je tožnica že s predloženo listinsko dokumentacijo dokazala, da je na podlagi Pogodbe-1 za toženko opravljala storitve headhuntinga, bi toženka morala konkretizirane in razdelane navedbe tožnice o samem obsegu (urah) opravljenega dela bolj določno predvsem pa obrazloženo prerekati (npr. zakaj določeno opravilo ni bilo opravljeno ali ni trajalo tako dolgo). Toženka tega ni storila (drugi odstavek 214. člena ZPP).
Višje sodišče lahko le pritrdi pravilnemu stališču in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, ki je v 12. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je pogodbeni dogovor glede plačila (že citirana določba V. točke Pogodbe-1) povsem jasen in ga ni mogoče razlagati drugače, kot, da je plačilo headhuntinga tožnice določeno za obligacijo prizadevanja, in sicer glede na porabljen čas (10 do 15 ur).
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - potrošniški kredit - švicarski franki (CHF)
Začasno odredbo ureditvene vsebine je v obravnavani zadevi, upoštevaje zlasti tudi vsebino sodbe SEU v zadevi C-287/22, mogoče izdati tudi ob izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074081
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2. ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - ekskulpacijski razlog - izključna odgovornost oškodovanca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Napačen pa je zaključek sodišča, da je v konkretni zadevi škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se ni mogla posledicam izogniti. Zaključek nima podlage v izvedenem dokaznemu postopku. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečanja nevarnosti in morebitnimi neskladnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca in oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ključno je dejstvo, da je tožena stranka (delovodja) morala tožnika opozoriti, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, oziroma na prepovedan način. Delovodji pa se je zdel način izvajanja dela ustrezen glede na to, da ni bilo možno uporabiti viličarja, ki so ga sicer uporabljali za vgradnjo vrat.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - USTAVNO PRAVO
VSK00074920
URS člen 26, 33, 67. ZUreP-3 člen 9. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (2020) člen 1. OZ člen 133, 133/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1.
odškodninska odgovornost občine - pravica do zasebne lastnine - pravica do mirnega uživanja premoženja - legitimno pričakovanje - prostorsko načrtovanje - exceptio illegalis
V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.
zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - trditveno in dokazno breme - utemeljenost zahtevka po višini
Če tožena stranka konkretnih del ni naročila in če v bistvenem pritrjuje tožeči stranki, da ji je ta nudila le delavce, ki jim je delo sproti odrejala tožena stranka na gradbišču, se obstoj dogovora o tem, da bo tožeča stranka dela obračunala po specifikaciji izvedenih del, izkazuje kot nesmiseln in brez podlage (cause). Če tožena stranka ni naročila točno specificiranih del, ni razloga, da bi jih specificirala tožeča stranka, saj je vrsto in obseg dela odrejala toženka.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba o nezgodnem zavarovanju - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - poškodba - izguba splošne delovne sposobnosti - določitev stopnje invalidnosti
Toženka je pred pravdo ocenila, da ima tožnik omejeno gibljivost v ramenskem sklepu srednje stopnje in mu v skladu s tabelo priznala 20 % nezgodno invalidnost v višini 3.338,40 EUR (20 % od zavarovalne vsote 16.692,00 EUR). Da bi bil tožnik upravičen do priznanja zahtevanih dodatnih 10 % invalidnosti, bi torej moral dokazati, da je pri njem podana omejena gibljivost ramenskega sklepa težje stopnje. Glede na omenjeno pogodbeno določilo je logičen zaključek, da to pomeni, da bi moral dokazati omejeno gibljivost večjo od 2/3 oziroma od 66,66 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00073235
ZPP člen 213, 214, 214/2. OZ člen 82, 82/1, 125.
pogodba o faktoringu - dogovor o obročnem plačilu dolga - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi - jasno pogodbeno določilo - sporno pogodbeno določilo
Listine ne potrjujejo trditev tožene stranke, da sta se pravdni stranki dogovarjali za obročen način odplačevanja obveznosti tožene stranke. Z zaslišanjem strank in prič pa tožena stranka ne more dopolniti svojih navedb, ki morajo biti konkretizirane. Z zaslišanjem prič stranka dokazuje konkretizirana dejstva in ne more nadomestiti manjkajočih dejstev (213. člen ZPP). Tožena stranka bi morala navesti kje, kdaj in na kakšen način naj bi se pravdni stranki dogovorili in ne le dogovarjali za obročno poplačilo obveznosti. Le zatrjevani dogovori med strankama glede zapiranja medsebojnih obveznosti, ki niso bili realizirani, pa ne kažejo na morebitno dogovarjanje o obročnem plačilu obveznosti tožene stranke.
Aneks, ki ima pravno naravo dvostranske pogodbe, zavezuje pogodbeni stranki (125. člen OZ). Besedilo aneksa pogodbe je povsem jasno in je treba določila pogodbe uporabiti tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba razlagati nejasna določila pogodbe na podlagi 83. člena OZ. Če pa si ena stranka razlaga pogodbeno vsebino, ki jo zamejuje besedna razlaga, drugače od druge stranke, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je pogodbena vsebina kakorkoli nejasna.
OZ člen 9, 33, 33/5, 239, 336, 336/1. ZPP člen 180, 180/3. SPZ člen 39, 40, 49.
sklenitev in izpolnitev pogodbe - lastninska pravica na stanovanju - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - tretja oseba - poimenovanje pogodbe - vsebina pogodbe - predpogodba - pogodba z odložnim pogojem - izpolnitev obveznosti - sestavine tožbe - način pridobitve lastninske pravice - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - rok za zastaranje - terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine
Z Dogovorom sta se toženka in njen takratni zunajzakonski partner zavezala priskrbeti stanovanje tožniku. Gre za obveznost zunajzakonskih partnerjev v razmerju do tretje osebe in ne za medsebojni dogovor o urejanju premoženjskih razmer. Poimenovanje pravnega posla ni bistveno, ampak njegova vsebina. Vsebina Dogovora pa jasno izraža toženkino obveznost. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, jasnim jezikovnim pomenom vsebine Dogovora ni mogoče pripisati drugačnega pomena ali posledice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je Dogovor nedoločen ali nedoločljiv, saj iz njega jasno izhaja, da toženka in tožnikov brat A. A. kupita stanovanje v vrednosti 8 mio SIT, da vzame kredit toženka in da se po plačilu kredita stanovanje prepiše na tožnika. Za presojo veljavnosti sklenjenega Dogovora ni bistveno, da je bilo kupljeno stanovanje nekoliko dražje.
Določenost roka v pogodbi ne pomeni vedno, da je pogodba ob poteku časa avtomatsko razvezana. Upoštevaje naravo pogodbene obveznosti zato pogodbenega določila o natančnem času, ko je treba opraviti izpolnitev, ne gre razumeti dobesedno. Pomen časa v taki pogodbi je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno, saj je izvršitev gradbenih del odvisna tudi od izpolnjevanja naročnikovih - torej obveznosti tožene stranke. Zaradi njene upniške zamude (z izpolnitvijo nasprotnih obveznosti - kar pritožbeno ni izpodbito) namreč tožeča stranka ni bila v zamudi in zato njena obveznost ni prenehala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073025
ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 191, 193, 335, 335/1, 624, 624/2. ZPP člen 286, 286/1, 343, 343/4.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - pravni interes za pritožbo - odstop od sodne prakse - pravna varnost - predvidljivost - kršitev konkurence - enako obravnavanje - običajno plačilo - ugovor zastaranja - pravočasnost ugovora zastaranja - plačilo na podlagi sodbe - nepravnomočna sodba - pridržek pravice zahtevati vračilo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - zastaranje zahtevka za plačilo zamudnih obresti - plačilo na podlagi pravnomočne sodbe
Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.
Normalno in življenjsko je, da če se spremeni višina običajnega plačila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba spremeniti tudi odločitev o primernem nadomestilu v tem postopku. Drugače določeno nadomestilo s strani sodišča ne bi bilo več primerljivo in primerno glede na nadomestila za primerljive uporabe avtorskih pravic in bi med avtorji povzročalo neutemeljene neenakosti.
Iz načela enakega varstva pravic med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako. To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila kot v ostalih primerljivih primerih ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).
Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.
ZPP člen 258, 258/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 671.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - pravica do enakega varstva pravic - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - dokaz z zaslišanjem strank - neudeležba na naroku - sklepčnost tožbe - prevozna pogodba
V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama.
Če se pravilno vabljena tožena stranka (oziroma njena zakonita zastopnika) naroka, na katerem bi morala biti zaslišana, brez opravičila ni udeležila, je dolžna sama nositi posledice svojih dejanj oziroma opustitev.