OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071345
ZVPot člen 23, 24. ZUstS člen 1, 1/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 88, 88/1.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - hipotekarni bančni kredit - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - načelo lojalne razlage - načelo vestnosti in poštenja - profesionalna skrbnost - varstvo potrošnikov - sodbe SEU
Pogodbeni pogoj je nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot in za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem.
Zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, se ni vzpostavilo s finančno krizo leta 2008 in tudi ne z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe in že davno prej. Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, banka bi zato morala kreditojemalce opozoriti, da bodočih gibanj ni mogoče napovedati in jim predstaviti „črni scenarij“.
Pojasnilna dolžnost toženke ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, zato je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074708
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-3. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2. ZPP člen 165, 165/3, 358, 358-5.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe hipoteke - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - skladnost s pravnim redom EU - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe prevzema nase tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prejemke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Po novejši sodni praksi ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. V primeru kreditne pogodbe v tuji valuti gre predvsem za potencialno povečanje kreditne obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditodajalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike apreciacije tuje valute in povečanja obrestnih mer na obroke za odplačilo kredite.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071106
OZ člen 88, 88/1. ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - praksa SEU - sodna praksa Ustavnega sodišča - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - novejša sodna praksa - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pravice potrošnika
Glede na novejšo sodno prakso povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne omogočajo zaključka o korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke in je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja lahko potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti. Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega (neugodnega) nihanja tečaja in tuje obrestne mere oziroma grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni „reklamirala“ kredite v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, čas za razmislek pred sklenitvijo kreditne pogodbe, možnost konverzije kredita v evrskega in opozorilo notarja na pravne posledice sklenjene pogodbe ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva od ponudnika posojil v tuji valuti.
Toženka je kršila načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), kar pomeni, da je sporni pogoj nepošten. Brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074709
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. ZPP člen 338, 355, 355/1, 358. URS člen 33, 67.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - alternativnost pogojev - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - kreditno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja
V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.
V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013).
prodaja vozila - sklenitev kupoprodajne pogodbe - sklenitev pogodbe po pooblaščencu - pooblastilo za sklenitev pogodbe - pooblastilo po zaposlitvi - izpolnitev obveznosti iz pogodbe - neizpolnjena dvostranska pogodba - vabilo na narok - razpravno načelo - načelo kontradiktornosti - načelo obojestranskega zaslišanja - neizvedba predlaganih dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - nesubstanciran dokazni predlog
Sodišče je zakonitemu zastopniku tožene stranke dalo priložnost, da ga zasliši na naroku za glavno obravnavo, ki je zakoniti zastopnik tožene stranke ni izkoristil. Zato pritožbena trditev, da je sodišče kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ne vzdrži pritožbene presoje.
Tožnik je svoje obveznosti po sklenjeni kupoprodajni pogodbi v celoti izpolnil, zato je svojo obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in tožniku plačati kupnino v višini, ki sledi iz sklenjene kupoprodajne pogodbe.
upravnik večstanovanjske stavbe - aktivna legitimacija upravnika za izterjavo obratovalnih stroškov - veljavnost pogodbe o upravljanju - dokaz veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju - trditveno in dokazno breme upravnika - dokazovanje negativnega dejstva - predhodno vprašanje - posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - spor majhne vrednosti
Ni res, da tožeča stranka zaradi dejstva, da gre za spor male vrednosti, ne bi mogla dokazovati, da je upravnik. Res je, da predmet te pravde ni spor o obstoju oz. veljavnosti pogodbe o upravljanju, ampak je to zahtevek na plačilo zneskov, ki jih tožeča stranka kot upravnik uveljavlja od toženke. A vendar se je vprašanje veljavnosti pogodbe o opravljanju upravniških storitev pojavilo zaradi ugovora toženke, ki je menila, da ta ni veljavna. Ker je aktivno legitimiran za tak zahtevek samo upravnik, je bilo zaradi ugovora ključno odgovoriti na (predhodno) vprašanje veljavnosti navedene pogodbe, za kar pa je zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena dokazno breme na tožeči stranki.
Če je bilo v drugi pravdi ugotovljeno, da so etažni lastniki določili novega upravnika, to v ničemer ne vpliva na odločitev obravnavani zadevi.
Pritožba ne pojasni razlogov za stališče, da v sporu male vrednosti sodišče ne bi moglo samo reševati predhodnega vprašanja, za tako stališče pa tudi ni podlage v ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00070854
SZ-1E člen 41, 41/1. SZ-1 člen 40. ZPP člen 452, 458, 458/1.
pritožba v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - pravica do naravnega sodnika - triaža - neenakopravno obravnavanje - rok za dopolnitev tožbe - rok za odgovor na tožbo - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - predložitev pooblastila odvetnika - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov - upoštevanje nepravnomočne sodbe - plačilo stroškov upravljanja - pogodba o upravljanju - veljavnost pogodbe - razdelilnik stroškov - napačen obračun - delna ugoditev pritožbi
SZ-1, ki je nadomestil prejšnji SZ, ne določa, da bi pogodbe o upravljanju, sklenjene po določbah SZ, z uveljavitvijo SZ-1 samodejno prenehale. Šele novela SZ-1E je v 41. členu določila, da etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki imajo na dan uveljavitve tega zakona določenih več upravnikov (po vhodih), v petih letih od uveljavitve tega zakona določijo enega upravnika. Iz te določbe jasno izhaja, da prejšnje pogodbe o upravljanju (sklenjene po vhodih) ob uveljavitvi SZ-1 niso samodejno postale neveljavne. Zato sklenjena pogodba o upravljanju še vedno zavezuje, tožnik pa je še vedno upravnik večstanovanjske stavbe.
Produciranje dodatnih finančnih obveznosti partnerja kot pogodbene stranke pod plaščem zanjo zavezujočih smernic, bi po presoji pritožbenega sodišča pomenila kršitev enega temeljnih načel v obligacijskih razmerjih - to je načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), ki pomeni, da nobenemu udeležencu obligacijskih razmerij ni dopustno zagotoviti več pravic ali boljšega izhodiščnega položaja pri urejanju obligacijskih razmerij. S širitvijo pogodbenih obveznosti tožene stranke z enostransko sprejetimi smernicami je bilo kršeno prav to načelo.
Pravilno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da za spremembo pogodbenih obveznosti tožene stranke ne zadostuje sklicevanje na enostransko sprejete smernice, pač pa navedena sprememba terja natančno opredelitev pogodbenih obveznosti tožene stranke glede kadrovskih zadev. Vsekakor pa je v zvezi s tako spremembo potrebno nedvoumno soglasje volj obeh pogodbenih strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00071458
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-10, 454, 454/2. OZ člen 1019, 1019/3. ZGJS člen 59, 59/1. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 2, 2-3. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012) člen 5, 5/1. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 14, 14/1. Odlok o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v občini Domžale (2005) člen 2, 2-2. Odlok o oskrbi s pitno vodo (2005) člen 2, 2-2.
komunalne storitve - pasivna legitimacija - obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja - zavezanec za plačilo storitve obvezne javne gospodarske službe - uporabnik storitve javne službe - solidarno poroštvo - narok v sporih majhne vrednosti - izrecna zahteva za izvedbo naroka
Obveznost plačila za storitve obvezne gospodarske javne službe nima pogodbene podlage, temveč temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, ki določajo, da je zavezanec za plačilo uporabnik storitev obvezne gospodarske javne službe.
Drži sicer, da se je upravnik s Pogodbo kot porok in plačnik zavezal plačati za storitve, ki jih tožeča stranka izvaja kot gospodarsko javno službo, vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da to dejstvo povzroči, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev. Tožena stranka je pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev že na podlagi predpisov o obveznih gospodarskih javnih službah.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00071120
OZ člen 6. SPZ člen 49, 49/1, 49/2. ZPP člen 337, 337/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja - dolžnost plačila - upravljanje večstanovajskih stavb
Tožena stranka se ne more izogniti plačilu stroškov za nepremičnino, če zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, iz njenih trditev podanih med postopkom pred sodiščem prve stopnje in opisanih ravnanj pa istočasno jasno in nedvoumno izhaja, da se je sama štela za lastnico zadevnega poslovnega prostora in si je več let (tudi s sprožitvijo sodnih postopkov) prizadevala zemljiškoknjižno stanje urediti z dejanskim.
Plačilu storitve zagotavljanja določenega števila delavcev se tožena stranka ne more izogniti s pavšalnim sklicevanjem na nekvalitetno opravljeno delo, saj razmerje med pravdnima strankama nima pravne narave podjemne pogodbe med izvajalcem in naročnikom. Da bi tožeča stranka kršila kakšno drugo pogodbeno dogovorjeno obveznost tožena stranka ni trdila.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00071699
ZJN-3 člen 67, 67/4, 95, 95/1, 95/1-3, 95/5. OZ člen 82, 643, 654, 659, 766.
javni razpis - svetovalni inženiring - nadzornik gradbenih del - mandatna pogodba - trajanje pogodbe - rok ali pogoj - splošni pogoji FIDIC - pogodbena cena - določitev cene - fiksna cena - sprememba pogodbe - aneks - nepredvidena dela
Razlaga sodišča prve stopnje, da je rok, kot je opredeljen, popolnoma nedoločen, je zmotna; kot predpostavka prenehanja trajanja Pogodbe je namreč določen razvezni pogoj in ne končni rok.
Predmet tožbenega zahtevka niso take izredne storitve, kot jih razume OZ oziroma ZJN-3 in ki so bile predmet aneksa 6 (čeprav jih tako poimenujejo Splošni pogoji Bele knjige), pač pa le povečani stroški iz naslova podaljšanja roka izvajalcu gradnje. Tožnica se namreč kot na podlago svojega zahtevka sklicuje zgolj na zmanjšanje planirane hitrosti opravljanja svojih storitev glede na čas, za katerega je sama predvidela, da jih bo opravljala. Z zahtevo po dodatnem plačilu za pogodbene storitve, opravljene po poteku časa, ki ga je vkalkulirala pri oblikovanju ponudbene cene, pa s sklicevanjem na določila 26. v zvezi z 28. členom Bele knjige dejansko zahteva še dodatno plačilo za spremenjeno časovno enoto dela. To pa je v nasprotju z v Pogodbi dogovorjeno fiksno ceno.
gospodarski spor majhne vrednosti - neposlovna odškodninska odgovornost - obvezno zavarovanje v prometu - popravilo vozila - načelo popolne odškodnine - krajevno običajne cene
Toženka kot zavarovalnica je oškodovancu dolžna povrniti škodo v obliki stroškov popravil vozila, ki jo je povzročil njen zavarovanec. Za presojo upravičenosti zahtevka je potrebno upoštevati skupno ceno popravil na vozilu in ne posamezne urne postavke. Omejitev oškodovanca v tej zvezi je, da pri izbiri servisa ne sme ravnati očitno nerazumno na način, da bi izbral bistveno dražji servis od primerljivih ponudnikov. Vendar je treba upoštevati, da so oškodovanci po večini laične osebe, od katerih se ne more pričakovati, da bodo šle v celostno analizo trga ponudnikov servisnih storitev, da bi ugotovili povprečno ceno, v strahu, da potem morda zneska ne bodo dobili povrnjenega od zavarovalnice. Zato se mora presoja upravičenost zahtevka omejiti na očitno pretiranost stroškov v zvezi s popravilom kot celoto.
ZIZ člen 210, 202, 202/1, 202/2, 202/3. OZ člen 260.
poplačilo upnikov iz kupnine za prodano nepremičnino - prerekanje pravočasno prijavljenih terjatev drugih upnikov - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - paulijanska tožba (actio pauliana) - oblikovalni tožbeni zahtevek - pravni interes za tožbo
Tožba po 202. členu ZIZ v zvezi z 260. členom OZ je oblikovalna in ne ugotovitvena, zato že iz tega razloga ne drži, da brez predhodnega sklepa o napotitvi na pravdo v tej izvršilni zadevi upnika nista mogla vložiti tožbe. Paulijanska tožba mora namreč vsebovati oblikovalni zahtevek, iz katerega je razvidno, v zvezi s poplačilom katere terjatve je dolžnikovo pravno dejanje brez učinka v razmerju do upnika. Res je bil upnikoma sicer z napotitvenim sklepom določen rok za vložitev tožbe, a je tak rok določen, da se postopek izvršbe po nepotrebnem ne podaljšuje, saj sodišče, če se pravda začne, za sporno terjatev odloži poplačilo. Znesek, ki bi bil namenjen za poplačilo teh terjatev, namreč ostane nerazdeljen in ga za čas do odločitve v pravdi hrani sodišče. Ker pa sta upnika ustrezno tožbo vložila že prej, pa določitev novega roka upnikoma ni bila potrebna. Na vsebino napotitvenega sklepa upnika prav tako nista bila vezana.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00071000
ZNPosr člen 3, 6. OZ člen 165, 179, 243, 243/1, 299, 299/2, 850, 965, 965/1.
nepremičninsko posredovanje - zavarovalna pogodba - zavarovanje poklicne odgovornosti - obvezno zavarovanje - vrsta škode - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - izključitev zavarovalnega jamstva - nepremoženjska škoda - pogodbena odškodninska odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - plazenje tal - strah - provizija za nepremičninsko posredovanje - izguba pravice do plačila provizije - premoženjska škoda - povrnitev premoženjske škode - škoda zaradi zaupanja - stroški kredita - povračilo stroškov najema kredita - predvidljivost škode - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - datum vložitve tožbe
ZNPosr ne omejuje vrste škod, za katere mora biti sklenjeno zavarovanje, nasprotno, določa obveznost zavarovanja odgovornosti za vsakršno škodo, ki bi utegnila nastati naročitelju ali tretji osebi s kršitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami na ozemlju Republike Slovenije. 17. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, ki izključuje odgovornost zavarovalnice za nepremoženjsko škodo, nasprotuje namenu zakonsko predpisanega obveznega zavarovanja odgovornosti za škodo, ki bi utegnila nastati naročitelju ali tretji osebi s kršitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami na ozemlju RS (6. člen ZNPosr), zato je ni mogoče upoštevati.
Trditve druge toženke, da pri pogodbeni odškodninski odgovornosti nepremoženjska škoda ni pričakovana škoda, niso utemeljene. Mnenja, ali je ob kršitvi pogodbe treba dopustiti zahtevke za povrnitev nepremoženjske škode, so v teoriji sicer deljena. Pritožbeno sodišče meni, da je treba takšne zahtevke dopustiti, saj je v sodobnem življenju sklepanje pogodb, katerih bistveni element je nepremoženjska škoda ali dobrina, čedalje pogostejše. V obravnavanem primeru je tožnica pogodbo o nepremičninskem posredovanju sklenila z namenom nakupa nepremičnine. Ker jo je kupila z namenom, da bo v njej živela in bo predstavljala njen dom, je bil bistveni element te pogodbe tudi nepremoženjska dobrina. Ob kršitvi pogodbe je prva tožena stranka lahko predvidela tudi nastop nepremoženjske škode (strahu) kot možno posledico kršitve pogodbe (prvi odstavek 243. člena OZ).
Ne gre pa tožnici odškodnina za sekundarni strah, za katerega je sodišče prve stopnje tožnici prav tako priznalo odškodnino. Če se je tožnica odločila še naprej bivati v takšni hiši, ki je poškodovana zaradi plazu, je s tem privolila tudi v posledice takšnega bivanja. Gotovo pa morebiten strah ob tem ne more biti strah za življenje, saj sicer tožnica v takšni hiši ne bi živela. Posledice takšne odločitve tožnice pa ni dolžan trpeti prvi toženec, saj je njegova odgovornost omejena na objektivno predvidljiv obseg škode.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072335
ZPP člen 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. ZVZD-1 člen 39, 39/1. OZ člen 395, 395/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - pravočasne navedbe - kršitev pravice do izjave - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - delo v tujini - skupno delovišče - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.
Dejstvo, da toženka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Če toženka, ki ji je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljala, je kršila tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti in obenem pogodbene obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. To, da toženka svoje zakonske in pogodbene obveznosti ni izvrševala, ker je bila organizacija dela, nadzor nad delom in pogoji za varno opravljanje dela v domeni tuje družbe, za odločitev ni pravno pomembno. Niti ni pravno pomembno, da toženka ni sklenila pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih za delovišče v tujini in da ni določila delavca za zagotavljanje varnosti lastnih delavcev.
Sporazum o skupnih varnostnih ukrepih, s katerim delavec morebiti niti ni seznanjen, delodajalca ne more razbremeniti zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer, lahko pa predstavlja podlago za morebitne regresne zahtevke med sklenitelji sporazuma v primeru nastanka škodnih primerov.
uporabnina za nepremičnino - uporabnina in uporaba solastne stvari - uporabnina za stanovanjsko hišo v solastnini - višina uporabnine - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - neprerekana dejstva
V tej pravdi, ko gre za vprašanje uporabnine, v nobenem primeru ni več mogoče uveljavljati razlogov, ki bi jih stranka lahko uveljavljala v izvršilni zadevi, v kateri je tožnica pridobila solastninsko pravico na nepremičnini.
Ker je bilo ugotovljeno, da tožnici uporabo preprečuje toženka kot solastnica (in njen mož), je tožbeni zahtevek za uporabnino utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00071510
ZPP člen 14. OZ člen 171, 179, 393, 393/3, 406. ZD člen 132.
povrnitev nepremoženjske škode - denarna satisfakcija - objektivna pogojenost višine odškodnine - neskrbno ravnanje oškodovanca - deljena odškodninska odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - pobotni ugovor - prehod zapuščine na dediča - solidarnost se ne domneva - solidarnost na strani upnikov - delitev obveznosti in terjatev
Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost; pravdno sodišče teh dejstev ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.
Po 406. členu OZ se solidarnost upnikov ne domneva; če je več upnikov, jim dolžnik odgovarja solidarno le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. Nič od tega v obravnavanem primeru ni podano. To pa ne pomeni, da tožniki niso aktivno legitimirani. Aktivno legitimacijo so utemeljevali z dejstvom, da so dediči po pokojnem oškodovancu, česar toženec ni prerekal. Dediči v trenutku smrti vstopijo v položaj pokojnega (132. člen ZD), in sicer pod pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini. V spisu je sklep o dedovanju po pokojnem oškodovancu, ki potrjuje, da so tožniki zakoniti dediči po oškodovancu in dedujejo vsak do ¼ zapuščine. Torej so upravičeni vsak do 1/4 dosojene odškodnine. Višje sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da toženec tožnikom ni dolžan odškodnine plačati solidarno. Gre za deljivo obveznost toženca, ki jo mora izpolniti štirim upnikom. Če je pri deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev med njimi deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve (tretji odstavek 339. člena OZ).