OZ člen 50, 50/2, 87, 87/1, 119, 119/1, 377, 377/1, 569, 569/1, 1019, 1019/3. ZN člen 3, 4. ZPP člen 8, 154, 154/2, 155, 155/1, 214, 224. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/1.
ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - neobstoječa pogodba - vrnitev plačanega zneska - podaljšanje roka za plačilo - sprememba roka zapadlosti v korist dolžnika - pogodbene zamudne obresti - oderuške obresti - subjektivni in objektivni element oderuštva - domneva oderuških obresti - izročitev posojenega zneska - dokazno breme - dokazna vrednost dokazov - celovita dokazna ocena - verodostojnost izpovedbe - gotovinsko plačilo - dokazni standard - ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje - sodba presenečenja - pobotni ugovor - terjatev utemeljena na izvršljivem notarskem zapisu - pobotanje judikatne terjatve - javna listina
Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.
Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNE TAKSE - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00079142
SZ-1 člen 111. OZ člen 198. SPZ člen 92. ZST-1 člen 22. ZPP člen 30, 30/1, 41, 41/2, 42.
stanovanjska najemna razmerja - uporaba tuje stvari v svojo korist - zahtevek na izpraznitev stanovanja - izpraznitev in izročitev stanovanja - vrnitveni zahtevek - rei vindicatio - vrednost spornega predmeta - seštevek vrednosti spornih predmetov - stvarno pristojno sodišče - korekturna dolžnost sodišča
Tožnika sta za zahtevek na izpraznitev in izročitev premičnine navedla očitno previsoko vrednost spora, saj zahtevata vrnitev oziroma izročitev stanovanja v posest, ki ga toženec uporablja brez pravnega temelja in ne gre za spor o lastninski pravici. Pravilno se je skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje oprlo tudi na to, da je interes tožnikov za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo toženec uporablja brez pravne podlage, mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku, bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij, in se pri tem sklicevalo na 22. člen ZST-1 in 42. člen ZPP, ki določa, da se, če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oziroma zakupnina.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00080160
OZ člen 131. ZPP člen 8, 254.
opustitev dolžnega ravnanja - pohodna površina - dolžnost vzdrževanja - drugo izvedensko mnenje - padec delavca
V skladu s citirano judikaturo Vrhovnega sodišča opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tistega, ki je zanj zadolžen (v obravnavanem primeru je to zavarovanka toženke) oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Presoja o obstoju odškodninske odgovornosti (zavarovanke toženke) zaradi padca na neravnih tleh pohodne površine je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustrezala standardu normalne pohodne površine. Če pohodna površina namreč ni bila urejena v skladu z gradbenimi standardi, se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali je sporni del poti oziroma mesto padca za povprečnega pešca predstavljal normalno pohodno površino. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V takem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav.
Ima pa pritožba prav, da zgolj opustitev privitja vijakov za letev, ki je zaradi tega bila izbočena za nekaj milimetrov, še ne predstavlja protipravnega ravnanja kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje poudarja, da je tožnica mesto padca poznala, saj je v bančni poslovalnici, kjer je prišlo do škodnega dogodka, delala že tri mesece, sporno mesto pa prehodila okoli trikrat dnevno, bila je primerno obuta, saj je nosila zaprte nedrsne čevlje z nizko polno peto, vidljivost je bila dobra, zato bi za nekaj milimetrov izbočeno letvico na stopnici, na kateri manjkajo trije vijaki, kot povprečno skrbna delavka lahko opazila in varno prehodila. Navedena neravnina zanjo torej ni predstavljala niti nekaj nepričakovanega niti zakritega (že na podlagi fotografije na str. 5 izvedenskega mnenja je mogoče zaključiti, da je za nekaj milimetrov izbočena kovinska letev vidna), niti ni šlo za pretirano neravnino. Četudi v notranjih prostorih ni mogoče uporabiti istih standardov glede neravnin kot na prostem, je po oceni sodišča druge stopnje neravnina v višini nekaj milimetrov v notranjih prostorih še sprejemljiva in ne predstavlja pretirane neravnine, ki je povprečna oseba ne bi mogla prehoditi brez težav.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - izvršljivost notarskega zapisa - domneva o popolnosti listine - sočasni ustni dogovor - stranske točke pogodbe
56. člen OZ določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki (kar izvršljivi notarski zapis je), bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Veljavni so le sočasni ustni dogovori, o katerih v pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z njenim namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. Nedvomno pa čas najema ni stranska točka, zato velja tisto, kar je glede časa najema zapisano v izvršljivem notarskem zapisu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079400
URS člen 3a. ZVPot člen 23. ZIZ člen 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - preprečitev težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - določitev vsebine pravnega standarda - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - poznavanje prava po uradni dolžnosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - sodna praksa Sodišča EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - implementacija direktive
Višje sodišče se pridružuje sodni praksi, po kateri je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ treba razlagati lojalno tako, da interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22.
odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - regres plačnika - zapadlost terjatve - nastanek zamude - zamuda solidarnega dolžnika
Tožnica je namreč z dnem plačila pridobila šele pravico zahtevati povračilo plačanega zneska skupaj z obrestmi in stroški oziroma je takrat nastal njen regresni zahtevek do drugih dolžnikov (188. člen OZ). Vendar pa to še ne pomeni, da je od takrat dalje peti toženec tudi v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti (povračilom sorazmernega dela plačanega zneska). Zapadlost terjatve namreč pomeni upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in ne zamude. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če pa rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00079255
SPZ člen 23, 141, 142. ZZK-1 člen 34, 124, 149, 149/4, 149/5, 243, 244. OZ člen 3, 5, 86, 86/1.
popravni sklep - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - pravnomočnost - pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - izbrisna tožba - veljavnost vknjižbe - materialnopravna veljavnost vknjižbe - formalnopravni razlogi neveljavnosti vpisa - notarska hipoteka - dobra vera - ničnost kreditne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič
Zemljiškoknjižno dovolilo je nujni sestavni del sporazuma o ustanovitvi notarske hipoteke. Zato v takšnem primeru pooblastilo za sklenitev pravnega posla o ustanovitvi hipotek v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa obsega tudi pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Brez izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila hipotek ne bi bilo mogoče ustanoviti. Prav z namenom ustanovitve hipotek pa je bilo pooblastilo dano. Če pooblastilo ne bi obsegalo izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, pooblaščenec ne bi mogel opraviti tisto, za kar je bil pooblaščen - sklenitev sporazuma, ki je vsebovalo zemljiškoknjižno dovolilo in s tem za zastavo nepremičnin.
OZ člen 126, 131, 631. URS člen 14, 126. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nominirani podizvajalec - neposredno plačilo naročnika podizvajalcu
XIX. začasna situacija, kamor so bila vključena dodatna dela tožnice dne 4. 5. 2018, je bila utemeljeno zavrnjena, ker je nadzor ni potrdil (26. točka obrazložitve). Zloraba 631. člena OZ v zvezi z zavrnitvijo navedene začasne situacije ni bila ugotovljena, s tem pa tudi ne odškodninska odgovornost tožene stranke.
poslovna odškodninska odgovornost - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - nepovratna finančna sredstva - javni poziv
Da bi tožeča stranka dokazala, da ji je škoda nastala prav zaradi neprijave na javni poziv, bi morala dokazati, da bi s prijavo na javnem pozivu dejansko uspela in da izpolnjuje vse razpisne pogoje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00083170
OZ člen 39, 39/2, 39/4, 40, 40/2, 86, 86/1, 86/2. ZSPDSLS člen 3, 3-2, 3-4, 4, 5, 6, 7, 8, 11, 14, 14/3, 17, 23, 26, 26/1, 26/1-6, 31. ZJF člen 80b, 80b/1, 80c, 80f. ZLS člen 99, 99-7. SPZ člen 38. ZZK-1 člen 234, 234/2, 234/2-1, 243, 244, 244/3. ZPP člen 70, 70-5, 72, 72/2, 184, 184/3, 188, 214, 214/2, 226, 226/3. Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (2011) člen 18.
upravljanje nepremičnega premoženja države - razpolaganje s stvarnim premoženjem občine - stavbna pravica - ustanovitev stavbne pravice - nadomestilo za stavbno pravico - prenos stavbne pravice - brezplačen prenos - kavza pogodbe - nedopustna kavza - lastniška stavbna pravica - namen pogodbenih strank - trenutek sklenitve pogodbe - kogentne zakonske določbe - nasprotovanje prisilnim predpisom - kršitev prisilnih predpisov - splošni interes - odkupna pravica - nična pogodba - nagib - neenaka obravnava - obremenjevanje nepremičnin - opcijski posli - načelo gospodarnosti - načelo enakega obravnavanja - metode prodaje - načelo javnosti - izbrisna tožba - materialnopravno neveljavna vknjižba - določitev vrednosti spornega predmeta - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - zmanjšanje tožbenega zahtevka - delni umik tožbe - izločitveni razlog - substanciranje dokaznega predloga
Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank.
Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča.
Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stavbna pravica v korist imetnika stavbne pravice, imetnik stavbne pravice pa nato postane lastnik zemljišča. Pritožbeni navedbi tožeče stranke, da pravni posel kot celota zato nima dopustne podlage, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi.
Po svojih bistvenih značilnostih ima odkupna pravica, katere realizacija je odvisna izključno od volje odkupnega upravičenca, značilnost razpolaganja s stvarnim premoženjem, zato je treba zanjo uporabiti pravila, ki urejajo razpolaganje s stvarnim premoženjem. Za dogovor o odkupni pravici so zato veljale vse določbe glede razpolaganja z nepremičnim premoženjem po ZSPDSLS, med drugim tudi zakonsko predpisane metode razpolaganja z nepremičninami. Teh ni bilo mogoče izbirati poljubno, kajti postopek razpolaganja se je praviloma izvedel z javno dražbo.
Pri sklenitvi Dodatka št. 1 in Dodatka št. 2 niso bile spoštovane kogentne določbe ZSPDSLS, pri sklenitvi Dodatka št. 2 pa tudi ne pa tudi ne kogentne določbe ZJF in ZLS. Te določbe imajo svoj smisel v tem, da gre pri razpolaganju s stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti za politično odločitev, ki mora biti, tudi ko gre za lokalno skupnost, sprejeta na demokratičen način, v skladu z vsemi varovalkami, ki so del zapletenega sistema za vodenje ravnotežja - in katerega cilj je preprečevanje zlorab oblasti.
Drugi odstavek 86. člena OZ, izhaja iz domneve, da gre pri enostranskih prepovedih običajno za manj pomembne prepovedi, katerih kršitve ne pomenijo ravnanj, ki bi nasprotovala splošnim interesom. Za kršitve manjšega pomena pa ne gre, če so bile pri sklepanju pogodbe kršene določbe 5. , 11., 17. in 23. člena ZSPDSLS. Dejstvo, da so v zakonu prepovedi formulirane enostransko, ni odločilnega pomena.
Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti.
Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, iz katere izhaja možnost neobličnega soglasja pri poslih, ki so izvedeni v nasprotju z 263. členom ZGD-1, saj dejansko stanje v zadevi VS RS ni primerljivo dejanskemu stanju v tej pravdi. V tej pravdi se obravnavajo posli s povezanimi osebami v okviru 38. členu ZGD-1. Prav tako tudi sodba kazenskega oddelka VS RS izraža stališče, da mora biti soglasje jasno in vnaprejšnje, upoštevaje zgoraj izpostavljeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru pa tudi dano za konkreten pravni posel. Sodna praksa v zvezi z uporabo 38. člena ZGD-1 je strožja in zahteva formalno soglasje. Izpolnjen je dejanski stan iz 38. a člena ZGD-1, po katerem so sporna posojila nična, zato ni mogoče slediti nekakšnemu pritožbenemu zavzemanju, da 38. a člen ni kogenten in da naj se preprosto ne uporabi. Sodna praksa kazenskega oddelka VS RS ni uporabljiva v konkretnem primeru po 38. a členu ZGD-1, medtem ko iz sodne prakse višjih sodišč (glej npr. zgoraj omenjeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru) izhaja, da mora biti sklep edinega družbenika oziroma sklep skupščine sprejet v obliki, ki jo predvideva ZGD-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082724
ZVKSES člen 3, 3/1, 4, 23, 24, 24/1, 25, 25/2, 25/3. OZ člen 458, 458/1, 458/2, 459, 462, 462/2, 478, 480, 480/1, 481. ZPP člen 254, 254/3.
menjalna pogodba - menjava nepremičnin - dvojna prodaja nepremičnin - prodajna pogodba za nepremičnino - enostanovanjska stavba - znižanje kupnine - odprava zamakanja - manjvrednost hiše - varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - uporaba ZVKSES - prodajalec - investitor - namen prodaje - odgovornost prodajalca za stvarne napake - vzrok za napako - izpodbojna domneva - stvarne napake, za katere odgovarja prodajalec - kdaj gre za stvarne napake - skrite napake - odprava skritih napak - obvestilo o napakah - rok za obvestilo o napaki - jamčevalni roki - jamčevalni roki kot prekluzivni roki - pravice kupca - izguba pravic - izvedensko mnenje kot dokaz - imenovanje novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja.
Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ zloraba pravnega varstva ter v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo prodajalcu takšno varstvo priznano.
V izhodišču presoje prodajalčeve odgovornosti je (izpodbojna) domneva, da vzrok za napako izvira iz njegove poslovne sfere. Toženčeve ugovore, da je odstopanje parketa od tlaka posledica nepravilnega ogrevanja oziroma nezadostnega zračenja (posledica nepravilne uporabe, torej okoliščine, ki je nastopila potem, ko je stvar prešla v sfero kupcev), je ovrgel izvedenec gradbene stroke.
Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Na podlagi ocene, da je imenovani izvedenec gradbene stroke jasno, notranje skladno in prepričljivo odgovoril na vsa toženčeva vprašanja in pomisleke, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca gradbene stroke. Četudi izvedenec zaradi ugotavljanja vzrokov za skrite napake ni izvedel invazivnih posegov (razdrtja strešnega okna, odstranitve parketa), dokazna moč njegovega mnenja ni nič manjša. Pritožnik tudi v pritožbi ne izkaže potrebe po imenovanju novega izvedenca z razumnimi razlogi.
Obe pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, za kar naj ne bi bilo podlage, saj je tožnica primarno spremenila tožbo postavljeno po 255. členu OZ v tožbo po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP, zatem pa v tožbo po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP za kar pa več ni imela podlage, saj se je štelo, da je tožba po 255. členu OZ umaknjena, s tem pa je zamudila rok za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dejansko postavila zahtevek po 255. členu OZ (t.i. paulijansko tožbo), s katero je uveljavljala, da je prodajna pogodba z dne 20. 8. 2020 brez pravnega učinka do tožnice. S spremembo tožbe je postavila zahtevek po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom z dne 31. 3. 2023 pozvalo k popravi tožbe, v skladu s drugim odstavkom 270. členom ZFPPIPP, čemer je tožnica sledila in postavila zahtevek kateremu je sedaj sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo ima zato oblikovalni in publicitetni učinek. Zemljiškoknjižno dovolilo tako začne učinkovati ob overitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00078953
ZPP člen 116, 116/1, 117, 117/2, 154, 154/2, 165, 165/2, 337, 337/3, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 351, 351/1, 358, 358-5, 443, 443/1, 447, 447/2, 452, 452/1, 453, 458, 458/1. SPZ člen 68. SZ-1 člen 30, 30/1, 30/2. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 27, 27/1, 27/3. OZ člen 299, 378.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - nedovoljena pritožbena novota - vročitev s fikcijo - dopolnitev tožbe - kršitev pravice do izjave - obratovalni stroški - delitev stroškov upravljanja v večstanovanjski stavbi - stroški solastne stvari - stroški pravdnega postopka - pravica zahtevati delitev stvari
Po 30. členu SZ-1 se za plačilo stroškov, ki izvirajo iz posla obratovanja večstanovanjske stavbe (razen stroškov toplote), kamor sodi tudi poraba vode, ne upoštevajo solastniški deleži etažnih lastnikov, temveč merila, ki jih določa drugi odstavek tega člena in ki jih podrobneje konkretizira Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). V zvezi s stroški za porabo vode prvi odstavek 27. člena Pravilnika določa delitev stroškov po številu uporabnikov posameznih enot. Pri tem tretji odstavek tega člena za primer, da imajo nekatere enote večstanovanjske stavbe vgrajene individualne merilne naprave, druge pa ne, določa razdelitev stroškov, po kateri uporabniki z merilnimi napravami plačajo porabo vode po dejanski porabi na svojih merilnih napravah, razliko med porabo po glavni merilni napravi in seštevki porabe vode po individualnih merilnih napravah pa poravnajo vsi preostali uporabniki (torej tisti brez individualnih merilnih naprav) po številu uporabnikov posameznih enot.
ZPP člen 318, 318/1-3, 451, 452. OZ člen 190, 190/1.
neupravičena pridobitev - sklepčnost tožbe - poraba električne energije - spor majhne vrednosti - napačna uporaba materialnega prava
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikove navedbe v tožbi zadoščajo za sklepčnost tožbe. Pritrditi je tožniku, da je tožnik z navedbami v tožbi zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede elementov neupravičene pridobitve po prvem odstavku 190. člena OZ, saj je pojasnil svoje prikrajšanje (preplačilo elektrike), ki je nastalo zaradi (vzročna zveza) toženčeve obogatitve (poraba elektrike brez plačila), in navedel tudi, kakšen je ključ delitve električne energije.
ZPP člen 7, 212. ZIZ člen 15, 239, 272. URS člen 3a, 22.
načelo lojalne razlage - obstoj verjetnosti terjatve - trdiveno breme - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - kredit v CHF - švicarski franki (CHF)
Tudi v situaciji, ko je sodbo SEU C-287/22 razumeti kot podlago za stališče, da je nacionalno sodišče svoj zakon dolžno razlagati na način, da se doseže polni učinek Direktive, in da je nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem zahtevkov iz naslova potrošniških pogodb z nedovoljenim pogojem, ovira za dosego takšnega učinka, pa se stališče nanaša na razlago predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, in v ničemer ne posega v določbe ZIZ v delu, ki se nanaša na osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe - verjetnostni obstoj terjatve (59. točka C-287/2022). Zato pritožba tudi s povzemanjem stališč iz sodbe SEU 287/22, ki se nanašajo na nadaljnjo predpostavko, katera mora biti podana kumulativno z verjetnostnim obstojem terjatve, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča o izostali potrebni trditveni podlagi glede osnovnega pogoja, to je glede verjetnostnega obstoja terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00087212
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 7-1, 7-1(a), 9, 10, 15, 16, 23, 24, 25, 26, 27. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/3. ZGD-1 člen 481, 481/3, 481/4, 481/5. OZ člen 294, 294/1, 294/2. ZPP člen 17, 17/1, 17/2, 18, 18/3, 29, 225. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 3, 3/2.
družbena pogodba - predkupna pravica družbenika pri prodaji poslovnega deleža - pogodba o prenosu poslovnega deleža - kraj izpolnitve pogodbe - uveljavljanje dogovora o krajevni pristojnosti - spor z mednarodnim elementom - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - izbirna krajevna pristojnost - izključna pristojnost - prorogirana pristojnost - prorogacijska klavzula - določitev krajevne pristojnosti - dogovor o krajevni pristojnosti sodišča - sodna praksa Sodišča EU - načelo restrikcije
Če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene, ob vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine (225. člen ZPP, v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1). Če se zahteva vpis na podlagi tuje listine, mora biti predlogu priložen tudi prevod listine v slovenski jezik, ki ga je overil sodni tolmač (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Predmet vtoževane obveznosti je sklenitev pogodbe, ne njena realizacija, zato kraja vpisa spremembe družbenika v sodni register ni mogoče enačiti s krajem izpolnitve vtoževane obveznosti. Vtoževana nedenarna obveznost je glede na drugi odstavek 294. člena OZ iskovina – izpolni se v kraju dolžnikovega prebivališča.
Enako kot po pravilu o splošni pristojnosti sodišča je tudi po pravilu iz 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012 za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno sodišče države, kjer ima toženec prebivališče.
DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00079235
ZPP člen 100. OZ člen 393, 406. ZD člen 145, 145/1. ZIZ člen 21.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - obstoj izvršilnega naslova - načelo formalne legalitete - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - deljiva obveznost - vezanost sodišča na izvršilni naslov - solidarna obveznost - več upnikov - solidarnost na strani upnikov - solidarnost se ne domneva - dediščinska skupnost - zapuščina - skupna lastnina dedičev - smrt stranke med postopkom - pooblaščenec
Ker gre za deljivo obveznost, na aktivni strani pa sta dve tožeči stranki, 1. B. A. in 2. dediči po pok. A. A., se obveznost plačila pravdnih stroškov v skupni višini 11.085,08 EUR med obe tožeči stranki razdeli na dva enaka dela. Na prvo tožečo stranko B. A. torej odpade 1/2 od celotnega zneska, to je 5.542,54 EUR, in na dediče po pok. A. A. prav tako 5.542,54 EUR.
uporabnina za nepremičnino - stanovanjska hiša - obratovalni stroški
Obratovalni stroški, kot je strošek za elektriko, ne štejejo v uporabnino, ki se jo ovrednoti z ugotavljanjem, koliko bi znašala povprečna mesečna tržna najemnina za podobno nepremičnino. Pravilno tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja razliko med najemnino in obratovalnimi stroški po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ). Tožnik zahteva povračilo stroškov elektrike, ki jih je povzročila toženka z neupravičeno uporabo njegove nepremičnine in jih je plačal sam. Temeljno pravilo neupravičene pridobitve je, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odstavek 190. člena OZ). Tožnik tako upravičeno zatrjuje, da je bila toženka v tem delu obogatena in je slednja neutemeljeno prihranila izdatke, tožnik pa prikrajšan. Sodišče prve stopnje je zato pravilno oba verzijska zahtevka na plačilo uporabnine in na vrnitev plačanih stroškov za elektriko, ki jih je povzročila toženka, ločeno obravnavalo.