Ker sta torej dediča (pritožnika A. A. in B. B.) vložila pritožbi zoper procesni sklep sodišča prve stopnje, zoper katerega glede na tretji odstavek 270. člena ZPP v skladu s 163. členom ZD ni pritožbe, sta vloženi pritožbi nedovoljeni in ju je bilo potrebno zavreči. Navedeno velja kljub napačnemu pravnemu pouku sodišča prve stopnje, da je pravno sredstvo zoper izdani sklep dovoljeno. Napačen pravni pouk namreč ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje.
Nedovoljena je tudi pritožba dedičev C. C., Č. Č., D. D. in E. E., ki so jo vložili zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2022, saj ti dediči nimajo pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP).
regulacijska začasna odredba - varstvo koristi otroka - pogoji za izdajo začasne odredbe - vzgoja in varstvo otroka - način izvajanja stikov - preživljanje otroka - nujnost izdaje začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Bistvo t.i. regulacijskih začasnih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.
ZD člen 163, 210, 210/1, 210/2-3, 213, 213/1. ZPP člen 74, 74/1.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča - napotitveni sklep - vračunanje daril v dedni delež - sporna dejstva med dediči - vrednost darila - namembnost zemljišča - zahteva za izločitev sodnika - odločanje sodnika, katerega izločitev se zahteva
Zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o dejanskih vprašanjih, ki so med dediči sporna. Če ugotovi, da so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, mora prekiniti zapuščinsko obravnavo, dediča, čigar pravico šteje za manj verjetno, pa napotiti na pravdo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00061670
SPZ člen 9, 10, 214, 224.. ZPP člen 8.. ZTLR člen 51, 54, 54/1.. ZZK-1 člen 8, 8/1.
priposestvovanje služnostne pravice - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - celovita dokazna ocena
Tožena stranka ne zatrjuje pridobitve služnostne pravice na podlagi pravnega posla, na podlagi katerega se služnostna pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, pri katerem se je v skladu s 54. členom ZTLR služnost pridobila na podlagi zakona po preteku v zakonu predpisane 20 letne priposestvovalne dobe.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je opredeljeno tako v 10. členu SPZ, kot tudi v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi, ni pa absolutno, pač pa pri poslovnih pridobitvah varuje le poštenega pridobitelja, torej tistega, ki je v dobri veri, pri čemer se slednja domneva (9. člen SPZ). V dobri veri je tisti, ki ne ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno, pri čemer je okoliščine, ki zanikajo dobro vero, treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Oseba, ki so ji te okoliščine znane, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati, seveda pa je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri.
STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00063467
ZZK-1 člen 78, 78/5, 150.. ZIZ člen 250, 254.. SPZ člen 274.. ZPPLPS člen 7.
zaznamba hipotekarne tožbe - hipotekarna tožba - ustanovitev hipoteke - pogodba v obliki notarskega zapisa - nevknjižena nepremičnina - nevpisana zastavna pravica na nepremičnini - publicitetni učinek - publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo - vknjižba hipoteke - zastavna pravica na nepremičnini na podlagi sporazuma strank - načelo zemljiškoknjižnega prednika
Predmet zaznambe hipotekarne tožbe je hipotekarna obveznost oz. terjatev, zaznamba take tožbe se lahko vpiše le pri (vpisani) hipoteki, kot to določa peti odstavek 78. člena ZZK-1
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS
Iz povzetih ugotovitev tako jasno in nedvoumno izhaja, da pritožbeno izpodbijana odločitev temelji na napačno zavedenem datumu pridobitve storilkinega vozniškega dovoljenja v evidenci kazenskih točk v cestnem prometu, saj storilka ni imela statusa ″voznice začetnice″, kar se je ugotovilo s popravo označitve storilkinega statusa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00062739
KZ-1 člen 20, 20/1, 20/2, 134.a, 134.a/1. ZKP člen 18, 358, 358-4, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1, 372-2. URS člen 34, 35, 37, 56.
kaznivo dejanje zalezovanja - sostorilstvo - posredni storilec - protispisnost - kršitev kazenskega zakona - izključitev kaznivosti - izključitev krivdne odgovornosti - oprostilna sodba - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - snemanje brez privolitve - prestrašenost - občutek ogroženosti - zakonitost pridobitve dokaza - nezakoniti dokazi - pregled telefona - pravice otroka - ustavna pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - kolizija pravic - kazenska sankcija
Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti preko tretjih oseb, torej, da obdolženec ne more biti posredni storilec tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 20. člena KZ-1. Te trditve pritožba ne obrazloži, temveč le navaja, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Ravnanje obdolženih A. A. in B. B., opisano v izreku sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki sta ga izvršila preko otrok C. C. in D. D., ki sta ju uporabila kot sredstvo za dosego svojih ciljev.
Oškodovanka je opisala občutek strahu in ogroženosti, ki je bil nedvomno večje intenzivnosti, sodišče prve stopnje pa v njeno izpovedbo o tem ni imelo razloga dvomiti in oceniti, da se ni tako počutila. Čeprav obdolženka za zalezovanje ni vedela, ker je bilo prikrito, temveč je zanj izvedela, ko je odkrila vsebino mobilnega telefona hčerke in je bila tako seznanjena s preteklimi tovrstnimi ravnanji, ki so potekali tudi v čas, ko je bila z zalezovanjem seznanjena, ni mogoče sklepati, da to pri njej takšnega občutka ni moglo povzročiti. Oškodovanec, ki je žrtev prikritega zalezovanja, kot se je izvrševalo v tem primeru, namreč nima podlage za sklepanje, da je namen storilca, da ga zalezuje, z njegovo seznanitvijo z zalezovanjem prenehal, zato tudi oškodovanka, ki sta jo obdolženca intenzivno in preko otrok na obravnavan način opazovala in kontrolirala, ni imela razloga za drugačne občutke kot jih je opisala ter za sklepanje, da je slab namen obdolžencev, ki ju je pri tem vodil, z odkritjem zalezovanja prenehal.
Pritožbeno sodišče zato po ponovni presoji teh pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ocenilo, da je oškodovanka s pregledom in fotografiranjem posnetka zaslona telefona svoje tedaj desetletne hčerke D. D., brez njene vednosti in privolitve, posegla v njeno pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil in posledično do komunikacijske zasebnosti, a da vsak poseg ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je v protipravnem posegu govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo ter da je potrebno dati prednost oškodovankini pravici do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, v katero je bilo poseženo z dejanjem, ki ga je oškodovanka zaznala z vpogledom v hčerkin telefon.
ločitvena pravica - priznana ločitvena pravica v stečajnem postopku - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - ugovor o prerekanju terjatve oziroma ločitvene ali izločitvene pravice - prepozen ugovor stečajnega upnika zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev - poimenovanje vloge
Kadar upnik meni, da je bila ločitvena pravica nepravilno priznana, mora to uveljavljati v okviru stečajnega postopka s pravnim sredstvom, ki ga ima na voljo, to pa je ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev in ločitvenih pravic in končni seznam preizkušenih terjatev.
izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravilnost in zakonitost odločbe - kazenske točke v cestnem prometu
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, s katerimi so storilcu izrečene kazenske točke v cestnem prometu in se zaradi učinka pravnomočnosti v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb in sodb o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke.
Sodišče prve stopnje je kljub nujnosti vozniškega dovoljenja za storilca, pravilno večjo težo poklonilo okoliščinam, da je storilec bil kaznovan zaradi najhujših prekrškov, da je prekrške storil z naklepom, da je v dobrem letu dni kar za petkrat presegel število KT, ki ga je zakonodajalec določil kot število točk, ko je potrebno izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenje za voznike začetnike ter da je vinjen storilec po povzročitvi prometne prometne nesreče s kraja prometne nesreče pobegnil.
Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha.
SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst. 154. člena SPZ prekluziven. Vendar obstajajo prepričljivejši razlogi za razlago, da je rok zastaralen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SODNE TAKSE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00062049
ZVPot člen 23, 24, 24/1. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 8. ZST-1 člen 12, 12/1, 12b, 12b/1.
kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodbe - kredit v CHF - valutno tveganje - bančno poslovanje - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo vestnosti in poštenja - omejitev pogodbene avtonomije - načelo socialne države - varstvo šibkejše stranke - varstvo potrošnikov - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - valutna klavzula - novacija - zmotna uporaba materialnega prava - predlog stranke za taksno oprostitev - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve
Zmotno je materialnopravno izhodišče, ki ne upošteva, da iz 24. člena ZVPot izhaja izključevalno (alternativno) naštevanje predpostavk: za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, zadostuje ugotovitev obstoja ene od predpostavk, naštetih v citirani določbi. To omogoča, da so tudi jasna določila, vsiljena s strani močnejše pogodbene stranke, glede poštenosti presojana z namenom uravnotežiti potrošnikov podrejeni položaj.
Dejansko stanje, ki se tiče izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke, je pomembno z materialnopravnega vidika presoje dobre vere in nepoštenosti toženke.
Možnost konverzije je za presojo znatnega neravnotežja nerelevantna.
sklep o preizkusu terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev - dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev
Čeprav odpadejo vse odločitve sodišča, pa zakon takšne izjeme, ko sodišče dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev šteje kot končni dodatni seznam preizkušenih terjatev, ne dopušča. Način postopanja prvostopenjskega sodišča, da šteje osnovni seznam za končni seznam, objava osnovnega seznama preizkušenih terjatev pa tako postane objava končnega seznama preizkušenih terjatev, predstavlja kršitev postopkovnih določb ZFPPIPP, in sicer 69. člena, 70. člena in 6. točke prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP.
spor majhne vrednosti - mandatna pogodba - obrazloženost odločbe - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do izjave v postopku - trditveno in dokazno breme - prepoved informativnega dokaza
Spregleda pa pritožba, da je Vrhovno sodišče RS v zgoraj citirani zadevi poudarilo tudi, da je prepoved informativnega dokaza gotovo utemeljena takrat, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditevnega bremena. Prav sem pa je potrebno umestiti tudi obravnavani primer. Podrobnejša dejstva glede obsega in načina poplačila tožnikove terjatve namreč izhajajo neposredno in sfere toženke same in ob njenih (pritožbenih) navedbah, da je storitve njenega zastopanja tožniku poravnaval njen oče ter je bila pri tem celo sama prisotna, ne dopuščajo sklepa, da gre za dejstva, ki bi bila zunaj njenega zaznavnega območja.
ZPlaSSIED člen 132, 132/2, 136, 136/1, 136/4, 136/4-2. OZ člen 6, 6/2.
poslovna odškodninska obveznost - zloraba osebnih podatkov - odgovornost banke za vlogo, izplačano tretji osebi - ravnanje pri izpolnjevanju obveznosti iz poklicne dejavnosti - kršitev načela skrbnosti dobrega strokovnjaka - poslovno tveganje banke - opustitev dolžne profesionalne skrbnosti - huda malomarnost oškodovanca - teorija adekvatne vzročnosti
Ker je toženka izpolnjevala obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pri presoji njenih ravnanj pravilno upoštevalo strožje merilo dobrega strokovnjaka. Pri presoji odgovornosti profesionalnih oseb je element predvidljivosti treba raztegniti na vsa tveganja, ki izvirajo iz njihove sfere poslovanja. Kraja identitete za banko ni izjemna oziroma nepričakovana oblika bančne prevare. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost tovrstnih zlorab (tovrstne zlorabe sodijo v krog njenih poslovnih tveganj).
Upoštevajoč konkretne okoliščine primera in zavedajoč se možnosti zlorabe identitete, bi se morala toženka, po tem, ko je potrdila pristnost osebnega dokumenta, še dodatno prepričati o identiteti nalogodajalca. Izbira učinkovitega varnostnega mehanizma/postopka pri preverjanju istovetnosti nalogodajalca je sodila v njeno odgovornostno sfero. Kot profesionalka je bila toženka dolžna predvideti negativne posledice svojega ravnanja - opustitve dodatnih poizvedb v smeri preverjanja istovetnosti uporabnika njenih plačilnih storitev (ni mogoče ugotoviti, da škoda zanjo ni bila predvidljiva).
Namen določb ZPlaSSIED je, da se odgovornost za izvršitev neodobrene plačilne transakcije le izjemoma (iz taksativno določenih razlogov) prevali na uporabnika plačilnih storitev. Ker zloraba ukradenih/izgubljenih osebnih dokumentov sodi v krog poslovnih tveganj banke, bi bila razlaga navedenih zakonskih določb v smeri, da je banka razbremenjena odgovornosti tudi v primeru, ko uporabnik malomarno ravna z osebnim dokumentom ali drugimi osebnimi podatki (ne le, ko tako ravna s plačilnim instrumentom oziroma njegovimi osebnimi varnostnimi elementi), nekonsistentna.
Opustitev skrbnega ravnanja s potnim listom (in bančnimi izpiski) praviloma ne more pripeljati do oškodovanja iz naslova neodobrene plačilne transakcije (teorija adekvatne vzročnosti). Oziroma kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje: B. B., ki je s toženko že več let na utečen način posloval, ni mogel pričakovati, da lahko v primeru odtujitve potnega lista pride do odtujitve sredstev z njegovega bančnega računa (škoda zanj ni bila predvidljiva).
izvršba na nepremičnino - predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine - rok za vložitev predloga - pričetek teka roka - iztek roka
Za odločitev je bistveno, da rok ne teče nazaj, ampak naprej. 20-dnevni rok tako izteče na dan dražbe in ne na dan začetka 20-dnevnega obdobja, v katerem ni več mogoče vložiti predloga za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine. Rok v obravnavani situaciji torej ni iztekel na soboto, 22. 10., ampak bo iztekel na dan dražbe. Namen določbe četrtega odstavka 178. člena ZIZ je, da znotraj 20 dni pred dnevom dražbe ni več mogoče predlagati ponovne ugotovitve vrednosti. 20-dnevni rok zato 20 dni pred javno dražbo šele prične teči, s tem, ko pa začne teči, pa predloga ni več mogoče vložiti, zaradi česar je izpodbijana odločitev pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00060930
OZ člen 8, 8/1, 28, 28/1, 46, 46/2. ZPP člen 451.
izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti - avans - plačilo avansa - ara - sprejem ponudbe - predujem kot predplačilo - podjemna pogodba (pogodba o delu) - delni odstop od pogodbe - ara in odstopnina - nesporazum (disenz) - neopravičljiva zmota
Zmotno je materialno pravno naziranje pritožbe, da plačilo avansa velja za sprejem ponudbe in da izvajalec ne more enostransko zahtevati plačila avansa. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno pojasnilo razliko med avansom in aro. Avans (slovensko predplačilo ali predujem) pomeni izjemo od načela vzajemnosti izpolnitev, saj je bistvo avansa v tem, da ga mora ena stranka plačati, še preden druga stranka začne s svojo izpolnitvijo. Plačilo avansa sicer lahko velja kot konkludenten sprejem ponudbe, vendar to ni bistvo avansa. Dogovor, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da mora toženec v okviru že sklenjene podjemne pogodbe plačati avans, je v skladu z načelom pogodbene avtonomije strank.
Ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Med primeri, ki jih zakon našteva, je tudi nerazumljivost izreka sodbe. Izrek izpodbijane sodbe se glasi: "Tožbeni zahtevek se zavrne." Ker iz tako oblikovanega izreka ni razvidna vsebina tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče odločilo, ni mogoče preizkusiti niti, ali razlogi sodbe podpirajo odločitev, vsebovano v izreku, in posledično tudi ne njihove pravilnosti.