nujna pot - določitev nujne poti - hoja in vožnja po tuji nepremičnini - dostop do zemljišč - načelo sorazmernosti - redna raba stavbe - potrebe gospodujočega zemljišča
Sodišče prve stopnje je kot redno rabo gospodujoče nepremičnine pravilno upoštevalo tudi bodoče stanje nepremičnine in predlagateljevo nameravano gradnjo hiše ter potrebo po dostopu do nepremičnine z gradbenimi vozili. Redna raba zazidljivega stavbnega zemljišča je skladno z 88. členom SPZ in sodno prakso tudi v tem, da se na takšnem zemljišču zgradi hiša in se do zemljišča dostopa z vozili.
ZPP člen 425, 426. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2. SPZ člen 33.
začasna odredba v postopku zaradi motenja posesti - regulacijska začasna odredba - začasna ureditev spornega razmerja - posestno varstvo - težko nadomestljiva škoda - predpostavke za izdajo začasne odredbe
Pri regulacijskih začasnih odredbah gre za izjemno sredstvo zavarovanja, ki je upravičeno le v nujnih primerih, ko upniku grozi uporaba sile ali nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Toliko bolj izjemnost izdaje ureditvene odredbe velja v sporih zaradi motenja posesti, saj je že cilj posestnega varstva kot takega začasna ureditev dejanskega stanja oziroma preprečevanje, omejevanje in sankcioniranje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic.
Zgolj onemogočen dostop do prizidka in dejstvo, da bo tožeča stranka sedaj morala izvajati skrb in nego za očeta na drug način, ne pomenijo nenadomestljive škode.
skupno premoženje - tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - delež na skupnem premoženju - civilna delitev skupnega premoženja - pobotni ugovor - kreditna obveznost
Odločitev sodišča prve stopnje sledi ustaljeni sodni praksi, da je civilna delitev v pravdi izjema. Sodna praksa jo dopušča le ob soglasju pravdnih strank ali če so za to podane posebne okoliščine. Vseh posebnih okoliščin, ki v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, sodišče ni dolžno naštevati, temveč zadošča njegova presoja, da te okoliščine, ob ugotovljenem nasprotovanju toženke, niso podane.
V zadevi II Ips 211/2014 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, ko toženec delitvi skupnega premoženja v pravdi ves čas postopka obrazloženo nasprotuje, sodišče takšne delitve proti njegovi volji ne sme izpeljati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00053267
SZ-1 člen 23, 50, 71.
skupni deli - plačilo stroškov - odškodnina - položaj upravnika - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti
Med tožnico in toženko (dvema upravnicama) ni nobenega pogodbenega odnosa in tudi SZ-1 med njima samima ne vzpostavlja pravic in dolžnosti (glej predvsem 23. člen SZ-1) v smeri plačevanja obveznosti iz naslova upravljanja. Tožnica je v razmerju do toženke in do etažnih lastnikov dveh stavb, če se v celoti sledi pritožbenim navedbam, tretja oseba, ki je navedene obratovalne stroške plačala in se očitno želi regresirati oziroma od toženke zahteva plačilo odškodnine. Tožnice upoštevaje njene navedbe po SZ-1 ni mogoče šteti niti za dobavitelja v smislu SZ-1 (glej predvsem 71. člen SZ-1).
Edina pravna podlaga, na kateri lahko tožnica od toženke zahteva plačilo omenjenih stroškov s pripadki in opomina, je odškodninska, kar v pritožbi priznava tudi tožnica. Za utemeljenost zahtevka na tej podlagi je treba zatrjevati in izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti (pravno priznano škodo, protipravno ravnanje in vzročno zvezo), z izjemo krivde, katere obstoj se domneva. Omenjenega bremena tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla.
Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da se toženka skladno s SZ-1 ne bi bila dolžna ravnati po navodilih (sklepih) etažnih lastnikov, pa čeprav obstoji njena načelna dolžnost razdeljevati obratovalne stroške. Povedano drugače in poenostavljeno, četudi je verjetno logičen in razumski interes etažnih lastnikov oziroma je za etažne lastnike koristno, da plačujejo obratovalne stroške glede svoje lastnine, gre vseeno za njihovo lastnino in imajo glede nje vse pravice in dolžnosti, ki jih ima lastnik. Ali etažni lastniki lahko pravno upoštevno prepovedo delitev stroškov, je vprašanje, ki niti ni pravno relevantno oziroma odločujoče. Verjetno ni dvoma, da lahko zavračajo plačilo stroškov s sklepi, ki jim je njihov zastopnik (upravnik) načeloma dolžan slediti.
Ni izkazane nobene vzročne zveze med nerazdelitvijo vtoževanih zneskov in zatrjevano škodo. Toženki so namreč etažni lastniki prepovedali razdeljevati omenjene stroške in ji naložili, da sporne račune zavrača. Povedano drugače, etažni lastniki nočejo plačati.
Obenem mora biti škoda, ki jo upravnik povzroči tretjim osebam, pravno priznana in je ni mogoče kar preprosto enačiti s plačanimi obratovalnimi stroški s pripadki ter stroški opomina. Upravnik je namreč lahko odgovoren le za škodo, ki je posledica njegovega protipravnega ravnanja.
vznemirjanje lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba - protipravnost posega v lastninsko pravico - obstoj lastninske pravice - košenje trave - pomanjkanje stvarne legitimacije - dokazna ocena - res judikata - ponavljajoče se motilno dejanje
Z opustitveno (negatorno) tožbo lahko lastnik stvari od tretjega, ki kakorkoli neutemeljeno posega v njegovo lastninsko pravico ter ga s temi posegi vznemirja, zahteva, da s takimi ravnanji preneha. Poseg mora biti dejanski. Za lastnika mora pomeniti oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Gre za najširše zavarovanje proti kakršnemukoli motenju lastninske pravice lastnika stvari. Negatorna tožba je izključena le, če ima tretji za posege v lastninsko pravico tožnika ustrezen pravni naslov. Protipravnosti ni, če je lastnik stvari dolžan trpeti tuje vplive na svojo stvar zaradi zakonskih, stvarnopravnih ali obligacijskih upravičenj tretjega: če je ta pooblaščen, da vznemirja lastnika v mirni uporabi stvari na podlagi stvarne pravice, zakonskih omejitev lastnine, sosedskega prava ali obligacijskega razmerja (na primer: lastnikovega dovoljenja).
Sklenjena je bila pogodba s kupcem, ki je dal najvišjo ponudbo in kupnino že plačal v roku. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bil sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe izdan preuranjeno. Sodišče namreč ni bilo dolžno izpeljati postopka kot v primeru, ko je treba upoštevati dano ponudbo predkupnega upravičenca.
sodni penali - izterjava sodnih penalov - izvršilni naslov - sklep o določitvi penalov - dovolitev izvršbe - pravnomočnost sklepa o določitvi sodnih penalov - načelo formalne legalitete - vezanost sodišča na izvršilni naslov - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - nedenarna obveznost - dodatni rok za prostovoljno izpolnitev nedenarne obveznosti - bodoča nezapadla terjatev - nastanek obveznosti - obrazloženost ugovora - izpolnitev nedenarne terjatve - neobstoj izvršilnega naslova - izpolnitev obveznosti v roku - procesne in materialne predpostavke za dovolitev izvršbe - relevantni ugovorni razlogi - trditveno in dokazno breme - negativno dejstvo - postopek v pravdi zaradi motenja posesti - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - popravni sklep - očitna pisna pomota
V postopku za izterjavo sodnih penalov je izvršilni naslov pravnomočen in izvršljiv sklep o določitvi sodnih penalov. S takim sklepom se dolžniku naloži, da v dodatnem roku izpolni nedenarno obveznost iz (primarnega) izvršilnega naslova, za primer, da tega v določenem roku ne bi storil, pa se že tudi pogojno dovoli izvršba. Sklep o določitvi sodnih penalov je torej izjema, ko se izvršilni naslov nanaša na še ne zapadle terjatve. Sodišče odloči o plačilu bodočih terjatev, ki bodo zapadle od pravnomočnosti odločbe dalje. V postopku za izterjavo sodnih penalov tako izvršilno sodišče ugotavlja, ali je obveznost plačila sodnih penalov sploh nastopila oziroma presoja, ali ima sklep o določitvi sodnih penalov še lastnost izvršilnega naslova, ali pa kdaj je to lastnost izgubil. To pomeni, da lahko dolžnik v izvršbi za izterjavo sodnih penalov tudi ugovarja, da je obveznost izpolnil v roku, določenem v sklepu o naložitvi penalov, in da zato ta sklep niti ni postal izvršilni naslov.
Odločilno vprašanje v obravnavni zadevi je, ali je dolžnica dne 22. 1. 2020 izpolnila svojo nedenarno obveznost na način, kot ji je nalagal sedaj že pravnomočen in izvršljiv sklep o določitvi sodnih penalov z dne 30. 12. 2019. Če je to storila, namreč obveznost plačila sodnih penalov sploh ni nastopila.
V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da lahko sodišče dovoli izvršbo le natančno za tisto terjatev oziroma največ v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Dolžnik tako z ugovorom (med drugim) uspe, če dokaže, da je obveznost, kot mu jo nalaga izvršilni naslov, izpolnil. V večjem obsegu ali za kaj drugega sklepa o izvršbi ne sme izdati. Trditveno in dokazno breme, da je izpolnil (le) tisto obveznost, kot mu jo nalaga izvršilni naslov, je skladno z zahtevo po obrazloženosti ugovora na dolžniku.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik iz toženkine hiše sam odpeljal dokumentacijo. Ni dokazal, da bi prav dokumentacija, ki jo zahteva s tožbo, ostala pri toženki in da je le-ta ni hotela izročiti tožniku.
izvrševanje služnostne pravice - preprečevanje in motenje izvrševanja stvarne služnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložena zavrnitev - ogled na kraju samem - video posnetek kot dokaz - nedovoljeni dokazi - varstvo služnosti - poseg v pravico do zasebnosti
Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ne gre za nedovoljeno omejitev služnosti, če mora služnostni upravičenec, da lahko gre preko služnostne nepremičnine, odpirati ali zapirati vrata in da se za vznemirjanje služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti a nanj ne vpliva bistveno.
SPZ člen 213, 213/1, 217, 217/1, 217/2, 217/3. ZTLR člen 54.
priposestvovanje stvarne služnosti - način izvrševanja stvarne služnosti - vsebina stvarne služnosti - obseg stvarne služnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - načelo najmanjše obremenitve služeče nepremičnine
Glede na pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso pritožba tožencev pravilno opozarja, da se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v celotni priposestvovalni dobi, v presežku namreč ne more veljati domneva molčečega pristanka lastnika služeče nepremičnine na kateri temelji priposestvovanje. Vsebino služnosti določa način njenega izvrševanja, ki je odvisen od sredstev, s katerimi se je izvrševala, od trase poti, ki se je uporabljala, prav tako pa tudi od namena gospodarske izrabe in posledično potreb gospodujoče nepremičnine, kar vse vpliva na obremenitev služeče nepremičnine.
NEPRAVDNO PRAVO - SODNE TAKSE - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00053108
ZVEtL-1 člen 3, 15, 18, 24, 35. ZZK-1 člen 79. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 196. ZST-1 člen 3, 3/1, 3/10.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - razveljavitev sklepa - sodna taksa za pritožbo - sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - fikcija umika pritožbe - enotno sosporništvo - prekluzija v nepravdnem postopku - prekluzija v pritožbenem postopku - veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - nesporno dejstvo - standard verjetnosti - izvedene stvarne pravice - zaznamba postopka vzpostavljanja etažne lastnine v zemljiški knjigi
Pritožnika sta vložila skupno pritožbo, zato je zanju nastala enotna taksna obveznost. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko jima je poslalo ločena plačilna naloga (vsakemu za polovico takse), pri čemer ju ni opozorilo na višino celotne taksne obveznosti in da sta jo dolžna poravnati nerazdelno. Udeleženca sta enotna sospornika, torej predstavljata enotno stranko (196. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in se dejanje enega od sospornikov razteza tudi na drugega, če z njim zamudi. Ker je pritožnik E. E. naloženo sodno takso v celoti poravnal, sodišče ni imelo podlage, da bi zanj uporabilo fikcijo umika pritožbe. S tem pa pritožbe zaradi enotnega sosporništva ne bi smelo šteti za umaknjene niti za udeleženko D. D., saj se učinek vložene pritožbe razteza tudi nanjo.
Oblikovanje etažne lastnine ima enake pravne posledice za lastninsko pravico tudi, kadar je imetnikov lastninske pravice na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji, več. Zato splošno pravilo o pravnih posledicah oblikovanja etažne lastnine velja tudi, če je lastninska pravica omejena z izvedeno pravico, ki omejuje razpolagalno upravičenje samo do določenega idealnega (solastniškega) deleža in ne do celote. Pri takem položaju z oblikovanjem etažne lastnine izvedena pravica preide na enak idealni solastniški delež na vsakem prostorskem delu s položajem posameznega dela v etažni lastnini in ne na posamezni del v celoti.
Nenazadnje je sama tožnica izpovedala, da očetovega dogovarjanja s tožencem ni preklicala, ker je bilo takrat že vse narejeno in je s slednjim nenazadnje odobrila očetovo dogovarjanje s tožencem (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na obstoj samega dogovora, ki je nesporno obstajal, glede zasaditve dreves in postavitve panelne ograje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi glede same vsebine dogovora, torej, da se ciprese postavijo na mejo, na nepremičnino tožnice pa postavi panelna ograja.
Tožnika uveljavljata nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Zanjo zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje daljše obdobje in da način izvrševanja ni nepošten.
Lastniki služečih nepremičnin niso nujni sosporniki. Le v primeru, da bi bila služeča zemljišča v solasti tožencev, bi bili slednji enotni in nujni sosporniki.
uveljavljanje pravnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravno vznemirjanje - uporaba nepremičnine - ravnanje čez dopustno mero - krajevne razmere - prepovedana imisija - prekomeren hrup in umazanija - krajevno običajne meje - odstranitev ovire - sprememba stanja
V skladu z določbo 73. člena SPZ morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. V skladu z določbo 75. člena SPZ pa mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotoviti: - kakšna sta narava in namen nepremičnin pravdnih strank, - kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh, - ali sporna dejavnost tožene stranke uporabo nepremičnin tožeče stranke otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ne, oziroma, - ali dejavnost tožene stranke tožeči stranki povzroča znatnejšo škodo.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo krajevno običajno, da poleg stanovanjskih hiš, nekaj metrov od spalnice, ob 4.50 zjutraj, zaganjajo težki tovornjaki oziroma se opravljajo dejavnosti, ki povzročajo hrup in tresljaje, ki bi ob odprtem oknu (to je tako, kot je v spalnicah pretežni del leta), prebudili vsakega človeka. Nasprotno – ugotovilo je, da so se po letu 2012 moteče proizvodne dejavnosti preselile v obrtne ali industrijske cone, v tem okolišu pa so ostale le že obstoječe nemoteče obrti.
Pri izvrševanju lastninske pravice na dveh sosednjih nepremičninah je praktično nemogoče izključiti vsakršne imisije. Prepoved vsakršnega poseganja bi lahko predstavljala hude omejitve za tistega, ki povzroča vznemirjanje s povsem običajnimi dejanji. Vsakodnevno zaganjanje in ogrevanje težkih tovornjakov v zgodnjih jutranjih urah ter občasno glasno vzdrževanje tekom dneva in vsako soboto, pa niso povsem običajna dejanja, gre za dejanja, ki močno presegajo tolerančni prag.
Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo prav slednje – glede na velikost oziroma dolžino tovornjaka s priklopnikom Volvo namreč opravljanje dejavnosti na bolj oddaljenem, jugovzhodnem delu dvorišča tožene stranke ne pride v poštev, pranje in vzdrževanje pa se sploh vselej opravlja tik ob posestni meji. Kako drugače kot z odstranitvijo tovornih vozil s priklopniki oz. z opustitvijo njihovega zaganjanja, vzdrževanja, popravljanja in parkiranja neposredno ob stanovanjski hiši oziroma spalnici tožeče stranke bi tožena stranka odpravila moteče tresljaje in smrad, ni nikdar pojasnila. Pritožbeno sodišče drugega načina za odpravo tresljajev in smradu zaradi izpuhov ne najde. Hrup je v abstraktnem smislu mogoče omejiti tudi na drugačen način (tožena stranka v pritožbi prvič ponuja postavitev protihrupne ograje oziroma trdi, da je ponujala njeno postavitev), a glede na majhno oddaljenost prostora, kjer tožena stranka parkira, zaganja, vzdržuje in pere tovorna vozila od spalnih prostorov tožeče stranke (v prvem nadstropju) si višje sodišče ograje, ki bi preprečila zbujanje, ne zna zamisliti. Ograje, v višini tistih ob avtocestah, v strnjeno naselje in ob stanovanjsko hišo ne sodijo.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je pravilna že iz razloga, ker tožeča stranka s predlogom za začasno odredbo zahteva večji obseg varstva kot s tožbenim zahtevkom v glavni zadevi. Z drugimi besedami, če bi sodišče prve stopnje predlagani začasni odredbi ugodilo, bi odredba presegla namen zavarovanja, saj bi tožeča stranka dosegla pravno varstvo, ki ga ne bi dosegla niti po morebitni ugoditvi glavnemu zahtevku.
V okviru spoštovanja načela kontradiktornosti se je sodišče dolžno opredeliti zgolj do odločilnih dejstev in dokazov, ne pa tudi do dejstev, ki za odločitev niso relevantna in so pravno nepomembna.
Ker uporaba dostopne poti s strani lastnikov gospodujočega zemljišča ni bila dovoljena do preklica, je sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da je od leta 1973 do leta 1993, torej po preteku 20 let, ko so pravni predniki tožnika uporabljali dostopno pot, v letu 1993 nastopilo priposestvovanje stvarne služnosti poti in vožnje z vsemi vozili v korist lastnika gospodujočega zemljišča (prvi odstavek 54. člena ZTLR).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00056465
ZVEtL-1 člen 41, 42, 42/1, 44, 44/1, 44/2, 44/3. ZPP člen 319, 319/2.
res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - objektivna identiteta zahtevka - objektivne meje pravnomočnosti - identičnost sporov - dejstveni kompleks - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - predhodno vprašanje - dejanska etažna lastnina - izvenknjižna etažna lastnina - načelo superficies solo cedit
Vzpostavitev etažne lastnine pomeni spremembo pravnega režima na nepremičnini, in hkrati spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) nima enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli.
Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje v dosedanjih pravdah etažna lastnina oziroma z njo povezano ugotavljanje akcesorne lastninske pravice na obravnavanem zemljišču še ni bilo predmet sodnega varstva. V pravdah na ugotovitev (so)lastninske pravice in pravice uporabe, za ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnih vpisov, za ugotovitev prave vsebine pogodb in za prenehanje posegov v lastninsko pravico se je vprašanje funkcionalnega zemljišča obravnavalo le kot predhodno vprašanje, medtem ko vprašanje, ali in če da, v kakšnem obsegu, obravnavano zemljišče sploh služi redni rabi stavbi, še ni bilo obravnavano niti o njem odločeno. Ne le tožbeni predlogi, temveč tudi dejansko stanje dopuščajo presojo, da potrebne objektivne identitete spora ni.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pomanjkljiva obrazložitev - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - parkirišče - dovozna pot
Sodišče prve stopnje bi se moralo do uporabe kriterijev za določitev obsega pripadajočega zemljišče konkretneje opredeliti, še posebej zato, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da uporaba posameznega kriterija v konkretnem primeru ne privede do istega rezultata.
Sodišče veže načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, zato morajo obstajati ustavno sprejemljivi razlogi za zavrnitev njihove izvedbe. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Ker sodišče prve stopnje teh razlogov ni navedlo, je kršilo pritožničino pravico do izjave in sodelovanja v postopku.
razdružitev solastnega premoženja - vzpostavitev etažne lastnine - služnostna pravica hoje in vožnje - odvajanje komunalnih odpadnih voda - fizična delitev solastne nepremičnine - prekluzivni rok za vložitev tožbe - prekinitev zaradi postopka mediacije - prekluzija - strokovno mnenje, ki ni izvedensko mnenje
Ker je bilo strokovno mnenje pridobljeno izvensodno, bi se lahko upoštevalo le kot del trditvene podlage nasprotnega udeleženca in ne kot dokaz v postopku, vendar pa je (bil) nasprotni udeleženec s temi trditvami prekludiran. Te trditve bi moral in mogel postaviti že prej v postopku (v pripombah na izvedeniško mnenje), tako pa jih je navedel v vlogi po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo.