CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00060916
ZN člen 4, 41, 41/1, 42, 43, 43/2, 43/4, 45, 49, 49/1, 50, 50/3. ZIZ člen 17, 17/2-2, 20a, 21, 21/1. SPZ člen 7, 13, 16, 16/1, 16/2, 17, 21, 142, 171, 171/2, 171/4, 177. OZ člen 5, 34, 34/2, 35. ZPP člen 44, 44/2, 44/3, 137, 137/2. Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (2004) člen 8, 11, 11/5.
zastavna pravica - ustanovitev zastavne pravice - obličnost - izvršilni naslov - izvršljiv notarski zapis - izvršljivost notarskega zapisa - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - vsebina notarskega zapisa - kreditna pogodba - zasebna listina kot sestavni del notarskega zapisa - potrjevanje zasebnih listin - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - kakšen mora biti predmet obveznosti - ničnost pogodbe zaradi predmeta - načelo vestnosti in poštenja - neposestna zastavna pravica na premičninah - nastanek neposestne zastavne pravice - register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin - vpis v register - premičnine, ki se vpisujejo v register - optično komunikacijsko omrežje - zbirna stvar - gospodarska javna infrastruktura - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - določitev vrednosti spornega predmeta - ocenitvena dolžnost - korekturna dolžnost sodišča - sprememba odločitve o pravdnih stroških - vročanje pisanj stranki z več pooblaščenci - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - dokazno breme
Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati.
Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen.
V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin kot dodatna obličnost namenjena pridobitvi neposredne izvršljivosti listine. Stranke pravnega posla morajo pred notarjem ponovno potrditi, da se strinjajo z vsebino pravnega posla. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je bil postopek potrditve zasebne listine opravljen tako, kot je določeno v 49. in 50. členu ZN. Kreditna pogodba je del notarskega zapisa SV 1051/07, izpolnjeni so vsi pogoji iz 4. člena ZN za njeno izvršljivost.
Načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) morajo udeleženci vsakega obligacijskega razmerja spoštovati pri sklepanju in tudi pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij. Stranka, ki se s pogodbo zaveže zavarovati svojo obveznost z zastavitvijo določenih predmetov, ki jih sama opiše in identificira, ko pa je treba pogodbo izpolniti, se sklicuje na neveljavnost danega zavarovanja zaradi pomanjkljivih opisov predmetov zastave v pogodbah, ki jih je sama pripravila, ravna v nasprotju s svojimi prejšnjimi ravnanji (venire contra factum proprium) in z načelom vestnosti in poštenja. Stranka, ki sama povzroči ničnost pravnega posla (zaradi nedoločnosti opisanega predmeta obveznosti) se na ničnost ne more sklicevati.
Pri neposestni zastavni pravici na premičnini zastavljena premičnina ni izročena v neposredno posest zastavnemu upniku niti tretji osebi. Ostane v neposredni posesti zastavitelja ali tretje osebe zanj (171. člen SPZ). Za ta spor so relevantna določila 171. in 177. člena SPZ o neposestni zastavni pravici pred novelo SPZ-B in Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin iz leta 2004. Urejeni sta bili dve obliki neposestne zastavne pravice: navadna in registrska. Po prvem odstavku 171. člena SPZ neposestna zastavna pravica nastane že s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sklenitev takega sporazuma ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnine (tretji odstavek 171. člena SPZ).
Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da zastavna pravica na zastavljenih telekomunikacijskih omrežjih ni bila registrska zastavna pravica.
Vrste premičnin, za katere se je vzpostavil register neposestnih zastavnih pravic, so bile določene v 8. členu Uredbe. Med njimi je bila navedena „oprema“. A ta pojem ni bil opredeljen. Telekomunikacijsko omrežje kot zbirna stvar ni bilo določeno kot stvar, za katero je bil vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic. Sestavine (posamezne) stvari, ki so ga sestavljale, pa niso bile predmet vpisa v register. Peti odstavek 11. člena Uredbe je določal, da opreme ni dopustno vpisati v register, če se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Tako se izkaže, da se posamezni TK vodi, kabli in jaški, tudi če bi šteli za opremo telekomunikacijskega omrežja, ne bi vpisali v register.
Oba obravnavana sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na zastavljenih nepremičninah sta bila po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
Nepravilen sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta je vplival na napačno odločitev o pravdnih stroških, priznanih prvi toženi stranki. Pri odmeri pravdnih stroškov je treba upoštevati vrednost spora, ki jo je določila tožeča stranka.
Glede na to sodišče druge stopnje razloge izpodbijane sodbe v točkah 9 - 13 obrazložitve, ki jih pritožba izrecno ne graja, v celoti povzema in v potrditev pravilnosti sprejete odločitve le dodaja, da se je o prenosu upniško - dolžniškega razmerja z vsemi zavarovanji (torej tudi o prenosu materialno pravnega razmerja med sedanjo tožnico, kot zastaviteljico, dolžnikom in toženko kot zastavno upnico) izreklo že VSRS v odločbah II Ips 84/2007, II Ips 272/2017 in II Ips 236/2016. Pojasnilo je, da je namen ZUKSB v tem, da "slabe" terjatve (terjatve, ki so jih imele banke proti insolventnim dolžnikom) prevzame DUTB z vsemi ukrepi zavarovanja in jih nato skuša poplačati ali vnovčiti s pomočjo danih zavarovanj. V te kontekstu se je VSRS izreklo, da sta enajsti in drugi odstavek 29. člena ZUKSB v razmerju do četrtega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) specialni določbi, tako da prenos maksimalne hipoteke ni izključen. In ker v primeru cesije terjatev (prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) na prevzemnika terjatev samodejno preidejo tudi vse stranske pravice, med njimi tudi hipoteka (prvi odstavek 418. člena OZ), vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratornega značaja (tako že odločbe VS RS III Ips 131/2005, II Ips 75/2009 in II Ips 170/2006), ni dvoma, da toženka ni več nosilec nobenih materialno pravnih upravičenj iz sklenjenih zastavnih pogodb in v zadevi ne more biti pasivno legitimirana.
Zgolj ugotovitev sodišča, da je neskladje med trditvami tožnice in njeno izpovedbo, še ne pomeni, da so bile njene trditve o pomembnih - odločilnih dejstvih nepopolne. Sicer pa bi lahko tožnica, v kolikor je menila, da je potrebno navedbe dopolniti, to storila že sama v postopku na prvi stopnji, saj jo je, kot sama navaja, že toženec opozarjal na nelogične, nasprotujoče in nesmiselne tožbene trditve. Ker je torej tožnico na pomanjkljivost trditev opozorila že nasprotna stranka in upoštevaje, da je tožnica imela kvalificiranega pooblaščenca oziroma kasneje pooblaščenko, sodišču prve stopnje skladno z ustaljeno sodno prakso ni bilo potrebno izvajati materialnoprocesnega vodstva.
ZFPPIPP člen 342, 342/2, 344, 344/1, 347, 347/2, 347/2-1, 347/2-4, 347/3. SPZ člen 66, 66/3.
postopek osebnega stečaja - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - javna dražba nepremičnin - solastnina - upravičenja solastnika - predkupni upravičenec - zakoniti predkupni upravičenec - uveljavljanje predkupne pravice - obvestilo predkupnemu upravičencu - sklep o izročitvi nepremičnine - pritožba proti sklepom v zvezi s prodajo premoženja - pravica do pritožbe predkupnega upravičenca
Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi drugega odstavka 342. člena ZFPPIPP. Zoper tak sklep se sicer lahko pritožijo samo upniki, vendar je po presoji pritožbenega sodišča potrebno pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep zaradi varstva predkupne pravice, dovoliti tudi pritožniku kot predkupnemu upravičencu, saj je z izpodbijanim sklepom poseženo v njegov pravni položaj.
Pritožnik niti ne trdi, da je svojo predkupno pravico sploh skušal uveljaviti na način, kot to določa zakon (4. točka drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP), kljub temu, da je bil o tem ustrezno poučen. Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da mu ni bila dana možnost uveljaviti predkupne pravice le zato, ker je bil pripravljen kupiti solastniški delež po ceni, za katero je bila nato na podlagi izvedene javne dražbe sklenjena prodajna pogodba s kupcema oziroma da je imel za to resni namen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00070312
ZVEtL-1 člen 3, 42, 43, 45.. SPZ člen 271, 271/2.. ZNP-1 člen 35, 35/1, 35/3.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče - skupno pripadajoče zemljišče - samostojni objekt - posamezni del stavbe - garaža - nadstrešek - zakonita stavbna pravica - parkirišče - stroški nepravdnega postopka
Asfaltirana površina AB plošče nad nizom garaž na parcelah v lasti nasprotnih udeležencev ne predstavlja pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev.
razdelitev solastnih nepremičnin - ustanovitev stvarne služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - javna pot - določitev nujne poti - dostop z vozili - presoja vseh okoliščin - načelo sorazmernosti - obremenitev nepremičnin - soglasje nasprotnega udeleženca - izračun vrednosti zemljišč - dokazni standard - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje - posel, ki presega okvir rednega upravljanja - stroški v nepravdnem postopku
Druga varianta poti bi terjala rušenje podpornega zidu, ogrozila varnost in zasebnost, česar pri prisojeni varianti ni bilo. Pot po trasi I je bistveno bolj odmaknjena od objekta, kar pomeni manjši vpliv nanj. Pot po varianti I ni najkrajša, vendar dolžina poti ne more biti edini kriterij za določitev stvarne služnosti ob delitvi solastnega premoženja.
Vsakršno vlaganje v solastno nepremičnino pomeni spremembo solastne stvari, kar pa je posel, ki presega redno upravljanje, za kar pa se zahteva soglasje vseh solastnikov.
V postopku delitve solastnine krijejo solastniki skupne stroške v sorazmerju z velikostjo solastninskih deležev.
stroški upravljanja večstanovanjske stavbe - obveznost solastnika - bremena skupne stvari - deljiva obveznost - obveznosti etažnega lastnika
Pri stroških upravljanja gre za breme, ki ga je solastnik dolžan kriti v sorazmerju s solastninskim deležem (68. člen SPZ). Obveznost je deljiva in se toženec te obveznosti ne bi razbremenil niti v primeru, da bi se s tožnikom dogovoril, da bo vse stroške krila solastnica.
ZZZDR člen 51, 51/2, 56, 56/2, 56/3, 59, 59/1, 59/2.
spor o obsegu skupnega premoženja - stvarnopravni spor - nastanek skupnega premoženja - posebno premoženje zakonca - prelivanje premoženjskih kategorij - zapadlost terjatve - obligacijska terjatev kot skupno premoženje - določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev - ugotavljanje višine deležev zakoncev na skupnem premoženju - nerazdelna obveznost zakonca - odgovornost zakonca za svoje obveznosti - skupni dolg zakoncev - ugovor ugasle pravice
Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Od tako opredeljenega skupnega premoženja je treba ločiti posebno premoženje, ki zajema vse tisto premoženje, ki ni bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti ali pa je bilo, vendar ne z delom (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Obe premoženjski kategoriji se lahko prelivata. Če se vlaga skupno premoženje v posebno premoženje enega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, šteje za skupno premoženje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. Čeprav predstavlja terjatev obligacijsko pravico oziroma spada v skupno premoženje obligacijska pravica, gre še vedno za (stvarnopravni) spor o obsegu skupnega premoženja.
Dospelost pomeni, da upnik pridobi pravico dolžnika terjati ob določenem času. Pomeni izpolnitveni čas oziroma čas, ko upnik pridobi upravičenje zahtevati izpolnitev in čas, ko mora dolžnik izpolniti svojo obveznost. Če upnik zahteva izpolnitev terjatve, dolžnik pa je ne izpolni, pride po poteku roka za izpolnitev v zamudo z izpolnitvijo. Zahtevek za razdelitev skupnega premoženja dospe ob prenehanju zakonske oziroma zunajzakonske zveze.
Sodišče more v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin toženec zgolj s tem, ko je dokazal, da je na hiši opravil več dela od tožnice, ni izpodbil navedene zakonske domneve o enakosti deležev na skupnem premoženju.
Zakon ločuje med obveznostmi, ki jih zakonec prevzame in za njih odgovarja sam in obveznostmi, ki jih prevzame v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR in zanje odgovarjata zakonca nerazdelno oziroma solidarno.
motenje posesti - izvrševanje posesti - dejanska oblast nad stvarjo - pravica do posesti - izključna posest - dobroverna posest - predhodno vprašanje - hitrost postopanja sodišča - vzpostavitev prejšnjega stanja
Pritožnikovo stališče, da posest ne zahteva stalne dejanske oblasti nad stvarjo je sicer materialnopravno pravilno, vendar za odločitev v tej zadevi ne odločilno. Pri tožniku namreč ne gre za primer, ko bi posest izvrševal redko, občasno, ampak za primer, ko posesti ni izvrševal že več let, izvrševal pa jo je nekdo drug na način, ki izključuje tožnikovo zatrjevano izvrševanje posesti.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00055723
ZVEtL-1 člen 32. SPZ člen 105, 105/2, 105/3.
nedokončana etažna lastnina - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - splošni skupni del - posebni skupni del - domneva o skupnih delih stavbe - skupni del zgradbe - posamezni del zgradbe - funkcionalna celota - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - odločba upravnega organa - denacionalizacija - pogoji za prekinitev postopka - vpis pravice v zemljiško knjigo - prenos pravic - evidentiranje sprememb
Tek denacionalizacijskega postopka na konkretni postopek za vzpostavitev nedokončane etažne lastnine ne vpliva, ampak so relevantna le dejstva in pravice, vpisane v zemljiško knjigo.
Ko sodišče zagotovi ustrezno evidentiranje stavbe in njenih posameznih in skupnih delov v nepremičninskih evidencah, da organu, ki odloča v denacionalizacijskem postopku, možnost, da pravilno zaključi postopek denacionalizacije in da po njegovem dokončanju odredi ustrezne zemljiškoknjižne vpise, kar sicer brez predhodno vzpostavljene etažne lastnine ni mogoče.
ZVEtL-1 člen 19, 19/1, 19/3, 19/4, 20, 20/3, 35, 35/1. SPZ člen 9.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe - pravni posel - odločba državnega organa - domneve v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - splošni skupni del - posebni skupni del - sestavni del stanovanja - sprememba skupnih prostorov v etažno lastnino - zaključena celota - priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe - dobra vera pridobitelja - prizidek - skupni del stavbe v etažni lastnini - terasa - dvorišče - drvarnica - uveljavitev pravice v rednem postopku - sporno lastništvo nepremičnine
Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1, udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala predlagateljica izkazati pridobitev spornega drugega dela stanovanja v 2. etaži in vetrolova s pravnim naslovom (listino), česar ni storila. Pritožnica v pritožbi navaja, da je z izkazano lastninsko pravico na glavni stvari pridobila tudi lastninsko pravico na njeni pritiklini in sestavinah oziroma skladno s pravili o gradnji na tujem svetu po ZTLR. Takšno zatrjevanje je v postopku po ZVEtL-1 neutemeljeno. Prvi odstavek 19. člena ZVEtL-1 je jasen. Pridobitelj posameznega dela stavbe je po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Pravni naslov je listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe.
Če pravni naslov ne učinkuje proti zemljiškoknjižnemu lastniku, mora pridobitelj posameznega dela stavbe za izkazovanje pravnega temelja pridobitve ali prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe izkazati tudi večkratni zaporedni prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe od zemljiškoknjižnega lastnika do osebe, od katere se izkazuje prenos lastninske pravice na pridobitelja posameznega dela stavbe (tretji odstavek 19. člena ZVEtL-1).
Ker predlagateljica potrebnega pravnega naslova ni uspela izkazati ter o lastninski pravici na spornih delih št. 84 in 87 ni bilo doseženo soglasje vseh udeležencev postopka, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi na navedenih spornih posameznih delih stavbe ugotovilo lastninsko pravico predlagateljice. Golo dejstvo, da gre v naravi za enotno stanovanje in sta posamezna dela št. 84 in 87 neločljivo povezana s posameznim delom 83, v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni in ne more biti podlaga za spremembo prej skupnih splošnih delov v posebne skupne dele stavbe. Zaključen etažni postopek pa ni ovira, da predlagateljica zatrjevanih stvarnopravnih upravičenj ne uveljavi v drugem postopku, saj udeleženci in druge osebe lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oz. v drugih postopkih.
Priposestvovanje ni samostojni pravni temelj pridobitve lastninske pravice udeleženca postopka, ampak udeležencu kot pridobitelju posameznega dela položaj olajšuje le v pogledu izkazovanja pravnega nasledstva po zemljiškoknjižnem lastniku. 20. člen ZVEtL-1 pridobitelja posameznega dela ne odvezuje, da predloži svoj pravni naslov, odvezuje ga le s pravnimi naslovi ali z javno listino, ki izkazujejo univerzalno pravno nasledstvo, izkazati morebitni večkratni zaporedni prenos lastninske pravice po tretjem in četrtem odstavku 19. člena ZVEtL-1.
Ni pomembno kakšna je resnična površina drvarnice, bistveno je ugotovljeno destvo, da je bila celotna drvarnica predmet prodajne pogodbe.
Ker toženka ni dokazala, da se je tožnika bala in da je zato zamenjala ključavnico, obstaja motenje posesti zaradi zamenjave ključavnice in onemogočanja vstopa v stanovanje. Predlagani dokaz s poizvedbami na postaji policije pa je sodišče pravilno zavrnilo, saj je toženka sama izpovedala, da je prišla kriminalistka po tem, ko je bila ključavnica že zamenjana, in to zaradi drugega razloga, ne zaradi nasilja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00062956
SPZ člen 142.. ZIZ člen 38, 38/4.. ZPP člen 154, 154/1, 155, 339, 339/2, 339/2-8.. ZZK-1 člen 52, 52/3, 86, 86/3, 87, 87/2, 87/3, 88, 88/1.
izvršba na nepremičnino - lastninska pravica v pričakovanju - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - istovetnost nepremičnine - lastno strokovno znanje sodišča - strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga - neprimeren dokaz - pravica obravnavanja pred sodiščem - stroški ugovornega postopka
Na podlagi ugovornih navedb in dolžnikovih dokazil ni mogoče zaključiti, da gre v primeru nepremičnin "lokal št. P.6.12 v pritličju v velikosti 16.19 m² ter en parkirni boks v kleti vzhodna stran, št. 16", za nepremičnini, na kateri teče izvršba. Dolžniku tako ni uspelo izkazati, da je na nepremičninah, na katerih teče izvršba, pridobil lastninsko pravico v pričakovanju, preden je upnik pridobil prisilno hipoteko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00056554
ZTLR člen 54. OZ člen 333. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15, 355.
priposestvovanje služnosti poti - priposestvovanje stvarne služnosti - priposestvovalna doba pravnih prednikov - lastništvo zemljišč - tehtanje položajev lastnikov služeče in gospodujoče nepremičnine - lastnik služečih zemljišč - lastnik gospodujoče nepremičnine - dogovor o uporabi - pravica uporabe - prekarij - trajno dolžniško razmerje za nedoločen čas - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - pravna narava dogovora - zmotna uporaba materialnega prava - delna razveljavitev sodbe - razlogi za razveljavitev sodbe
Pritožba zatrjuje kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jih ne obrazloži v smislu procesnih kršitev, temveč z razlogi, s katerimi utemeljuje domnevno procesno kršitev, dejansko uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in/ali zmotne uporabe materialnega prava.
Služnost je mogoča tudi v primeru, ko je izključni lastnik gospodujočega zemljišča hkrati solastnik služečega.
Ker je pravilna ugotovitev, da sta toženca (pravzaprav že njun pravni prednik) na parceli 1310/8 priposestvovala služnost, ni pomembno, ali sta imela (tudi) obligacijsko pravico uporabe.
Na parceli 1310/16 toženca nista mogla pridobiti služnosti (niti sama niti po svojih pravnih prednikih), pač pa je dokazano, da sta s tožnikom sklenila dogovor o uporabi poti. Vendar pritožnik pravilno opozarja, da je vsako pogodbeno (obligacijsko) razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, načeloma mogoče odpovedati (primerjaj 333. člen OZ). Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja, do prenehanja pa pride, ko ena od strank izjavi voljo, da želi doseči prenehanje. Gre za oblikovalno pravico, druga stranka pa ne more preprečiti odpovedi.
Podlaga za trajno, časovno neomejeno uporabo tuje stvari je lahko samo stvarna pravica. Za nedoločen čas sklenjeno pogodbo je mogoče vselej odpovedati (333. člen OZ), pri čemer je dogovor o uporabi tuje stvari za nedoločen čas lahko tudi zgolj prekarij. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede parcele 1310/16 zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je trajno obligacijsko razmerje, tudi če je bilo sklenjeno, mogoče vselej odpovedati. V posledici je bilo tudi dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno.
333. člen OZ za odpoved ne zahteva kakšnih posebnih obličnosti, edini pogoj je, da odpoved ni dana ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevajoč temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva.
ZPP člen 286, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 43. ZTLR člen 28, 72.
priposestvovanje dela nepremičnine - izvenknjižno priposestvovanje - pravica do izjave - neupoštevanje vloge - zavlačevanje postopka - dobra vera - dobrovernost pridobitelja - meja in površina parcele - katastrska meja - poizvedovalna (raziskovalna) dolžnost - potek meje - potek meje v naravi
Predmet spora oziroma priposestvovanja so obmejni deli parcel toženke, ki se dotikajo zemljišča tožnikov. Skupna površina priposestvovanih delov zemljišča znaša 21 m2 ali cca 1,6 % površine zemljišča toženke. Resnične katastrske meje v naravi niso bile vidne oziroma označene, temveč so naravne meje dajale vtis, da je sporno zemljišče del zemljišča tožnikov. V tem primeru gre za v sodni praksi dobro znani problem neujemanja katastrske meje z dejansko mejo, ki je (najverjetneje) posledica dejstva, da v preteklosti meritve s klasičnimi teodoliti niso bile tako natančne kot s sodobnimi elektronskimi napravami.
Pritožba je pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodno odločbo. Če naj bo uspešna, se mora pritožba vsebinsko soočiti z razlogi prvostopenjske sodbe in nanje odgovarjati s protiargumenti, ne pa govoriti mimo nje.
Dobra vera ni le mišljenje nekoga, da je lastnik nepremičnine, temveč mora imeti takšno prepričanje utemeljeno podlago in da mora biti tisti, ki naj bi bil v dobri veri, tudi po tem, ko je z vso potrebno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, prepričan, da je lastnik nepremičnine.
Zgolj dejstvo, da vtoževani deli nepremičnin niso bili izrecno navedeni v sklepih o dedovanju oziroma v pravnih poslih, še ne izključuje dobre vere tožnikov. Sodna praksa sicer za obstoj dobre vere zahteva, da posestnik izkaže pravni naslov za svojo (lastniško) posest, vendar to velja le v primeru, ko se uveljavlja priposestvovanje lastninske pravice na celotni nepremičnini ali večjem delu nepremičnine. Drugače je v primeru priposestvovanja lastninske pravice na obmejnem delu nepremičnine, kar velja za konkretni primer, ko posestnik pridobi določeno nepremičnino v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo oziroma mejo, vidno v naravi. V tem primeru posestnik po naravi stvari ne razpolaga s pravnim naslovom glede obmejnega dela nepremičnine, zaradi česar za utemeljitev dobre vere zadošča, da je posestnik v dobri veri mislil, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi.
Zunajknjižno priposestvovanje (manjših) obmejnih delov nepremičnin dopušča tudi pravna teorija.
Ker je posest dejanska oblast nad stvarjo, je jasno, da praviloma ni razvidna iz listin, v zemljiško knjigo pa se posedovanje nepremičnin ne vpisuje. Zato je pravno zgrešeno pritožbeno izpostavljanje, da iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi tožeče stranke skupaj izvajale posest na koščkih spornih nepremičnin.
Dobra vera tožnikov pojmovno izključuje zvijačno ali zlorabno izvajanje posesti, zato tudi smiselno podani ugovor vi, clam, precario ni utemeljen.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00056420
ZVEtL-1 člen 44, 44/4, 50, 50/2. ZPP člen 111, 111/4, 112, 112/2, 142, 142/3. ZNP člen 31, 31/3, 35, 35/2. ZD člen 123, 123/1. SPZ člen 39, 41. ZCes-1 člen 1. ZTLR člen 28.
splošni skupni del - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice z dedovanjem - priposestvovanje lastninske pravice - dobrovernost - izvedeni način pridobitve lastninske pravice - izročitev nepremičnin - parkirišče - javna razsvetljava - cestno telo - javna cesta - stvar izven pravnega prometa - priporočena oddaja na pošto - dopolnilni sklep
Pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice.
Pripadajoče zemljišče ne posega niti v cesto niti v pločnik, saj meja poteka po zunanjem robu pločnika, gledano s strani vozišča. Sodišče je pripadajoče zemljišče, ob upoštevanju njegove dosedanje rabe, ustrezno razmejilo od javnih površin.
Dejstvo, da po nekaterih parcelah potekata javna razsvetljava in komunalno omrežje, ne more biti ovira za določitev teh parcel kot pripadajočega zemljišča k posameznim stavbam.
stvarna služnost - služnostna pravica hoje in vožnje - lastnik gospodujoče nepremičnine - zaznamba javnega dobra - razširitev služnosti - priposestvovanje služnosti - priposestvovalna doba - izvrševanje stvarne služnosti - pravni prednik - druga primerna pot - redna uporaba poti
Služnosti ni dopustno razširjati in jo je v skladu z ustaljeno sodno prakso možno priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Ob tem razširitev služnosti pomeni že nesorazmerno povečanje števila voženj v primerjavi s tistimi, ki so se opravljale v priposestvovalni dobi. Za razširitev služnosti gre tudi v primeru spremembe namembnosti gospodujočega zemljišča.
Skladno z ugotovitvami je sodišče odločilo, da ugotovljena služnostna pravica poteka po obstoječi poti, ki iz javne ceste zavije na parcelo in je v skrajnem jugovzhodnem delu parcele asfaltirana, v nadaljevanju pa gre za travnato pot po celotnem obsegu sporne parcele. Obstoječa pot je hkrati edina možna, saj tam kjer stojita hruška in jašek po logiki stvari ni mogoče voziti in pot drugače kot mimo hruške ne more potekati.
SPZ člen 15, 15/2, 99, 99/1.. ZVO-1 člen 163, 163/1.. ZEKom-1 člen 24, 24/1, 24/2.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - negatorna tožba - radijska frekvenca - motenje - uporaba radiofrekvenčnega spektra - sui generis zahtevek - aktivna legitimacija rs
Radijska frekvenca je kot del radiofrekvenčnega spektra omejena naravna dobrina, vendar pa sama po sebi ni stvar v smislu drugega odstavka 15. člena SPZ.
V primeru vznemirjanj ali motenj določene radijske frekvence tožnici ne gre (klasično) negatorno varstvo po 99. členu SPZ, temveč ima glede teh protipravnih posegov posebno (sui generis) opustitveno upravičenje.
splošni skupni del - nedokončana etažna lastnina - nasprotni udeleženci - sodni izvedenec - geodetska storitev - elaborat za evidentiranje sprememb - določanje pripadajočega zemljišča k stavbi - drugačno zemljiškoknjižno stanje
Okoliščina, da sta bili parceli ob izdaji izpodbijanega sklepa v zemljiški knjigi vpisani kot splošni skupni del stavbe, za odločitev ni pravno odločilna.