ZPP člen 7, 8, 11, 214, 286, 286a, 426. SPZ člen 33.
motenje posesti - zadnje posestno stanje - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - določna opredelitev zahtevka - opis motilnega ravnanja - jasen in konkreten predlog - opredelitev tožbenega zahtevka - (ne)sklepčnost predloga - pravni interes - ekonomski interes - posestno varstvo - trditvena in dejanska podlaga sodb nižjih sodišč - onemogočanje souporabe - onemogočen prehod - način uporabe stvari - dokazna ocena - obstoj posesti - poseg v obstoječe posestno stanje - neizvedba dokaza - aktivna in pasivna legitimacija strank - izrek denarne kazni - denarno kaznovanje - zloraba pravic - pogoji za izrek - razveljavitev sklepa
Bistvo toženčeve obveznosti je, da se tožeči stranki omogoči prost dostop skozi vhodna vrata in po stopnišču, motilno pa je glede na zapis v sklepu vsako ravnanje, ki bo tak dostop preprečevalo.
Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa zato ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. V obravnavani zadevi ne gre za neznaten poseg oz. spremembo, ampak za preprečitev dostopa, zato je ekonomski interes (in posledično tudi pravni interes) tožeče stranke za posestno varstvo izkazan.
Pritožba pravilno opozarja, da je kaznovanje zaradi zlorabe pravic po drugem odstavku 11. člena ZPP skrajno sredstvo. Sodišče je po prvem odstavku 11. člena ZPP res dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku, a vendar v ta namen nima na razpolago samo kaznovanja.
Povzeti določbi 286. in 286.a člena ZPP kažeta, da razlog za to, da sodišče prve stopnje ni zaključilo poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ni bil v ravnanju pooblaščenke tožene stranke. Tudi če bi narok sodišče zaključilo, bi namreč lahko tožeča stranka na navedbe tožene stranke (na katere brez svoje krivde ni mogla odgovoriti pred tem) odgovorila tudi še kasneje. Poleg tega pa bi sodišče lahko strankama tudi določilo rok v katerem lahko odgovorita na navedbe druga druge. S takšnim postopanjem bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča lahko zagotovilo ustrezno procesno disciplino in posledično toženi stranki ne bi bilo potrebno izrekati denarne kazni. Če sodišče prve stopnje svojih pooblastil iz 286.a člena ZPP pri vodenju postopka ni uporabilo, je glede na posledice ravnanja pooblaščenca tožene stranke izrek denarne kazni nesorazmeren ukrep.
zahtevek za ugotovitev lastninske pravice - etažna lastnina - skupni deli stavbe - večstanovanjska stavba - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - varstvo lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin - pravica uporabe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - nezaložitev predujma za izvedenca - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - pravnomočna odločitev
Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo.
Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.
vzpostavitev etažne lastnine - pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupni deli stavbe
Pritožba ima prav, da katastrsko evidentiranje ne more biti odločilno pri urejanju etažne lastnine po ZVEtL in da mora sodišče upoštevati tudi, kaj je bilo določeno v prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih, zlasti pa upoštevati pravila stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. A sodišče prve stopnje je ravnalo natanko tako in upoštevaje ta načela prišlo do zaključkov, ki niso v korist pritožniku.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - vznemirjanje lastnika - solastnik - varstvo solastnika - stvarna legitimacija - pasivna legitimacija - ugovor pasivne legitimacije - ugotovitev lastninske pravice na stvari kot predhodno vprašanje
Sodišče prve stopnje zmotno meni, da stvarna legitimacija v obravnavani zadevi ni podana. Glede nato, da vznemirjanje izvira iz ravnanja toženca, je zgrešeno stališče, da bi morala biti tožena oba solastnika, torej poleg toženca še podjetje B. d. o. o. V tovrstnih sporih je namreč pasivno legitimiran tisti, ki je vznemirjal lastnika in to je le toženec.
Vodenje pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, v katerem se je odločalo o plačilu odškodnine, ki izvira iz škodnega dogodka, ki je bil obravnavan tudi v okviru kazenskega postopka, v razmerju do postopka zavarovanja, ki se vodi pred istim sodiščem in katerega predmet je zavarovanje terjatve iz naslova stroškov, ki so bili oškodovancu priznani v kazenskem postopku, ne pomeni sodelovanja razpravljajočega sodnika v isti zadevi pred nižjim sodiščem.
Glede na to, da je bila poravnava sklenjena v pravdnem postopku, v katerem se je odločalo o plačilu odškodnine (kot izhaja iz navedbe predmeta spora v predloženi prvi strani sodne poravnave, je bila terjana odškodnina v znesku 3.000,00 EUR), in glede na to, da je bil že pred sklenitvijo poravnave v kazenskem postopku izdan sklep, s katerim je bilo dolžniku naloženo plačilo stroškov v višini 6.123,32 EUR, torej znesek, ki je bistveno presegal znesek vtoževane odškodnine, še bolj pa znesek s sodno poravnavo dogovorjenega plačila (1.800,00 EUR), pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi, če bi stranki želeli, da se poravnava razteza tudi na obveznost, ki ni predmet tožbenega zahtevka in ki je bila dolžniku v plačilo naložena s sklepom kazenskega sodišča, to v poravnavi izrecno navedli. Ob odsotnosti takšne navedbe tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj na podlagi pavšalne navedbe, da so s sklenitvijo poravnave med strankama rešena vsa sporna razmerja iz škodnega dogodka z dne 26. 7. 2014, ni mogoče zaključiti, da je bila v posledici sklenitve sodne poravnave obveznost dolžnika, ki izvira iz predhodno izdanega sklepa K 50781/2016, kakorkoli spremenjena in da je zaradi izpolnitve obveznosti, dogovorjene s sodno poravnavo, prenehala terjatev, ki izvira iz sklepa K 50781/2016 z dne 27. 5. 2020 kot izvršilnega naslova.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00055397
ZVEtL-1 člen 19, 19/1, 24, 29, 29/1, 35. ZNP člen 26, 26/3. ZNP-1 člen 216.
vzpostavitev etažne lastnine - odločanje brez naroka v nepravdnem postopku - dokazni sklep - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti
Sodišču ni bilo treba izvesti dokaza z zaslišanjem nasprotnega udeleženca. Njegova izpovedba, ob tem, da konkretnih trditev o sklepanju prodajne pogodbe ni podal, čeprav mu je sodišče za to odobrilo dodaten rok 30 dni, namreč ne predstavlja primernega dokaza za izkazovanje ustreznosti pravnega naslova. Pritožbeno sodišče dodaja, da ZVEtL-1 napotuje na uporabo določil nepravdnega postopka, za katerega je značilno, da sodišče dokaze izvaja brez dokaznega sklepa (tretji odstavek 26. člena ZNP), zato je neutemeljen tudi očitek, da sodišče dokaznega predloga ni zavrnilo.
pridobitev stvarne služnosti s priposestovanjem - obseg in vsebina služnosti - dejanska uporaba poti - pogoji za priposestvovanje - priposestvovalna doba - regulacijska začasna odredba - nujnost izdaje začasne odredbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - vzpostavitev prejšnjega stanja
Zakonsko določilo 272. člena ZIZ poleg izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka pogoje za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka določa alternativno. Zaradi precedenčnega učinka Ustavne odločbe Up 275/97 mora biti dodatno izpolnjen pogoj reverzibilnosti, torej vzpostavitve v prejšnje stanje, ni pa nujno, da je odredba potrebna zaradi preprečitve sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Zadošča že verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ob tem mora sodišče pri tehtanju upoštevati restriktivno naravo začasnih odredb.
Ni sporno, da je bila Pogodba o opravljanju storitev upravljanja poslovnega objekta A. z dne 19. 8. 1997 (v nadaljevanju Pogodba), ki ureja tudi način (ključ) obračunavanja stroškov obratovanja in upravljanja, ki odstopa od zakonsko predpisanega, sklenjena s soglasjem večine etažnih lastnikov.
Pogodba v delu, v katerem spreminja ključ delitve stroškov, zaradi pomanjkanja soglasja vseh etažnih lastnikov ni veljavna. Ključ delitve torej s Pogodbo ni bil (veljavno) spremenjen, kar pomeni, da je treba stroške obratovanja in upravljanja obračunati po zakonsko določenem ključu delitve glede na uporabno vrednost posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine.
V skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso je sprememba ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00056756
ZPP člen 181, 181/2. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZZZDR člen 51, 51/2, 58, 58/2, 59, 59/1. ZKZ člen 18.
ugotovitvena tožba - pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe - pravni interes pri ugotovitveni tožbi - vknjižba lastninske pravice - učinek izvršljivosti - skupno premoženje zakoncev - določitev deležev na skupnem premoženju - zaščitena kmetija - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - nesubstanciran dokazni predlog - relativna kršitev določb pravdnega postopka
ZPP v drugem odstavku 181. člena določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.
To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da ima takšna sodba že učinek izvršljivosti. Že to dejstvo po oceni sodišča druge stopnje zadošča za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe.
Glede na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje dodaja, da toženka na spornih nepremičninah lastninske pravice ni pridobila na pravnoposlovni podlagi, pa tudi ne na podlagi dedovanja temveč v okviru pridobivanja skupnega premoženja zakoncev. Sicer pa Zakon o kmetijskih zemljiščih (18. člen ZKZ) omogoča, da je zaščitena kmetija v solasti prednika in potomca.
Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00055733
ZZZDR člen 59, 59/1. SPZ člen 48, 48/2. OZ člen 190, 193. ZPP člen 8, 286b, 286b/1.
skupno premoženje razvezanih zakoncev - premoženjska razmerja med bivšima zakoncema - izpodbojna zakonska domneva - domneva o enakih deležih zakoncev - nematerialni prispevek zakoncev - večji prispevek enega zakonca - izračun deležev - metodološki napotek - sredstva za preživljanje - prirast - gradnja - verzijski zahtevek - povrnitev vlaganj - neupravičena obogatitev - obseg vrnitve - izguba soposesti
Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč celovito presojo vsakršnih prispevkov partnerjev v času trajanja njune življenjske in ekonomske skupnosti.
Graditelj mora svoj zahtevek uveljavljati proti tistemu, ki je bil lastnik nepremičnine v času, ko je bila gradnja končana, ta je bil namreč z njo obogaten. V primeru prenosa lastninske pravice graditelj proti pridobitelju nima verzijskega zahtevka, še vedno pa ga lahko uveljavlja proti prejšnjemu lastniku, saj njegova obogatitev še vedno obstaja.
vzpostavitev etažne lastnine - posebni del zgradbe - hišniško stanovanje - skupni del stavbe - trditveno in dokazno breme
Sporno hišniško stanovanje se skladno s šestim odstavkom 105. člena SPZ obravnava kot skupni del, ki je v solastnini etažnih lastnikov več zgradb, namenjen skupni rabi etažnih lastnikov teh zgradb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00055143
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 347, 347/3, 347/3-1.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - vrnitev denacionalizirane nepremičnine v naravi - denacionalizacijski postopek - odločba o denacionalizaciji - poslovni prostor - dejanska etažna lastnina - solastninska pravica - vrnitev podržavljenega premoženja v obliki solastninskega deleža na nepremičnini - pritožbena obravnava
Ker zaradi zmotne presoje, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bil poslovni prostor vrnjen le v solastninskem deležu, sodišče ni ocenilo dokazov, predloženih za dokazovanje trditve, da je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen celoten poslovni prostor.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - onemogočena ali precej otežena uveljavitev upnikove terjatve - grozeča težko nadomestljiva škoda - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - zahteva za sklenitev glavne pogodbe na podlagi sklenjene predpogodbe - predpogodba - prepoved razpolaganja z nepremičninami - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - objektivna nevarnost
Ob predpostavki, da je predpogodba veljavno sklenjena, tožnika tako utemeljeno pričakujeta sklenitev prodajne pogodbe. Tožnika v predlogu za začasno odredbo pravilno opozarjata, da bo uveljavitev terjatve na sklenitev prodajne pogodbe v celoti onemogočena, če bo toženec predmetne nepremičnine odsvojil dobrovernemu tretjemu. S tem opozorilom sta glede na specifičnost terjatve, katere zavarovanje predlagata, za verjetno izkazala obstoj objektivne nevarnosti, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njune terjatve onemogočena. Pri zavarovanju nedenarne terjatve zadošča objektivna (in ne subjektivna) nevarnost.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00055453
ZZZDR člen 51, 51/2, 58, 58/1. SPZ člen 20, 20/1, 59, 59/1, 72, 72/1, 72/2, 101. OZ člen 190. ZNP-1 člen 154, 155.
skupna lastnina - skupno premoženje - neupravičena obogatitev - delitev skupnega premoženja - varstvo skupne lastnine - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - plodovi nepremičnega premoženja - ureditev razmerja med skupnimi lastniki - razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom - delitev skupnega premoženja - vmesna sodba na drugi stopnji - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse
Pravica nekaj zahtevati pomeni pravico oziroma upravičenje do tega, ne pa načina uveljavljanja te pravice. Poglavitno je, da je pravno varstvo zagotovljeno, ki mora biti učinkovito, ker v nasprotnem ne moremo govoriti o pravici. Če torej pravo zagotavlja tožnici pravno varstvo v nepravdnem postopku, v katerem lahko učinkovito zavaruje pravice do plačila dela najemnine za preteklo obdobje, potem je morda sprejemljiva teza sodišča prve stopnje, da ni upravičena do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku, posebej glede na okoliščino, da gre za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma, v nasprotnem pa sodišče prve stopnje dejansko ni odločalo o pravici tožnice do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve in posledično je izostala vsebinska odločitev o tej njeni pravici.
Razvoj prava, kot ga je začrtala novejša sodna praksa, v kateri se poudarja ustavni pomen lastninske pravice in s tem, zahteva po učinkovitem pravnem varstvu te pravice, po mnenju pritožbenega sodišča terja v okviru veljavnih predpisov širši spekter možnosti uveljavljanja pravovarstvenih zahtevkov v zvezi z nedopustnimi posegi enega od zakoncev v lastninsko pravico oziroma upravičenja drugega zakonca, ki ima temelje v skupnem premoženju, kar velja (tudi) za primere, ko nekdanji zakonec preprečuje drugemu nekdanjemu zakoncu uporabo civilnih plodov, ki jih daje stvar iz skupnega premoženja, po razpadu življenjske skupnosti.
Tožnica bi torej lahko v nepravdnem postopku uveljavila pravovarstvo v zvezi z (bodočo) ureditvijo delitve civilnih plodov. Odločitev nepravdnega sodišča glede delitve plodov bi veljala za čas od vložitve predloga oziroma od izdaje sklepa. Vendar tožnica takega (bodočega) pravnega varstva v nepravdnem postopku ne uveljavlja. Pravno varstvo uveljavlja v pravdnem postopku, kjer zahteva, da ji toženec plača del najemnin, ki jih je brez pravne podlage in kljub njenim pozivom zadržal, in s tem bil brez pravnega temelja obogaten na „škodo“ tožnice. Že iz teh razlogov ni mogoče zastopali teze, da je tožničin tožbeni zahtevek izvzet iz pravnega varstva v pravdnem postopku, ker ima tožnica zagotovljeno (učinkovito) pravno varstvo v nepravdnem postopku.
Tožnica je upravičena do opisanega pravovarstva, kot ga uveljavlja, ker s tožencem ni sklenila dogovora, na podlagi katerega bi le tožencu pripadale najemnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov oziroma bi iz njenih ravnanj izhajalo, da soglaša s takim režimom, s tem, da tudi toženčeva ravnanja kažejo, da je vedel, da tožnica takega režima ne sprejema, tožnica pa je tudi pozivala toženca, da ji prepusti del najemnin.
ZFPPIPP člen 56, 126, 126/1, 395, 395/2, 395/3. SPZ člen 230. URS člen 25.
unovčenje stečajne mase - sklep o prodaji nepremičnin - izpraznitev stanovanja - izpraznitev in izročitev nepremičnin - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pravica do pritožbe - pravica do uporabe - užitek - osebna služnost - deložacija
Pravnomočni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (prim. tretji odstavek cit. člena). Navedena določba se uporablja, kadar v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove stvarne pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar. Upravičenje uporabe pritožnika (in tistih, na katere pritožnik prenese izvrševanje užitka) ni izvedeno (neposredno) iz upravičenja uporabe, vsebovanega v lastninski pravici na nepremičnini, pač pa iz upravičenja uporabe, ki ga vsebuje užitek. Izpraznitveni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP se nanaša na osebe, ki upravičenje uporabljati (prodajano) nepremičnino črpajo iz dolžnikove lastninske pravice. Navedena določba se ne prilega dejanskemu stanju v tej zadevi. Dolžnica ne more sama izprazniti celotne nepremičnine in je prazne oseb in stvari izročiti upravitelju, saj bi s tem posegla v služnost užitka A. A., ki mu daje pravico nepremičnino uporabljati kot tudi njeno izvrševanje prenesti na drugega in glede katerega ni odločeno, da se mora izseliti in izpraznjeno nepremično izročiti upravitelju. Upravitelj v tej situaciji ne more opraviti izvršilnih dejanj deložacije, katere namen je prevzeti stanovanjsko hišo, izpraznjeno oseb in stvari.
URS člen 25. ZFPPIPP člen 56, 126, 126/1, 344, 395, 395/2. SPZ člen 230.
sklep o prodaji nepremičnin - unovčenje stečajne mase - izpraznitev in izročitev nepremičnin - izpraznitev stanovanja - aktivna legitimacija za vložitev pritožbe - služnostna pravica - užitek - pravica do pritožbe - pravica do uporabe - deložacija
Pravnomočni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (prim. tretji odstavek cit. člena). Navedena določba se uporablja, kadar v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove stvarne pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar. Upravičenje uporabe pritožnika (in tistih, na katere pritožnik prenese izvrševanje užitka) ni izvedeno (neposredno) iz upravičenja uporabe, vsebovanega v lastninski pravici na nepremičnini, pač pa iz upravičenja uporabe, ki ga vsebuje užitek. Izpraznitveni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP se nanaša na osebe, ki upravičenje uporabljati (prodajano) nepremičnino črpajo iz dolžnikove lastninske pravice. Navedena določba se ne prilega dejanskemu stanju v tej zadevi. Dolžnica ne more sama izprazniti celotne nepremičnine in je prazne oseb in stvari izročiti upravitelju, saj bi s tem posegla v služnost užitka A. A., ki mu daje pravico nepremičnino uporabljati kot tudi njeno izvrševanje prenesti na drugega in glede katerega ni odločeno, da se mora izseliti in izpraznjeno nepremično izročiti upravitelju. Upravitelj v tej situaciji ne more opraviti izvršilnih dejanj deložacije, katere namen je prevzeti stanovanjsko hišo, izpraznjeno oseb in stvari.
SPZ člen 19, 210. ZZK-1 člen 64, 64/1, 64/2. ZCes-1 člen 3, 3/2, 125.
tožba na ugotovitev stvarne služnosti - služnost hoje in vožnje - priposestovanje - kategorizacija občinskih cest - javna kategorizirana pot - nastanek javnega dobra (javna pot) - grajeno javno dobro - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - ogled na kraju - deklaratorni vpis
Pravica in dolžnost občine, da kategorizira svoje občinske ceste (kot lokalne ceste ali javne poti) in da jih tudi vzdržuje, nima nobenega vpliva na presojo, ali je določeno zemljišče (oziroma njegov del) v javni rabi in s tem javno dobro. Odločilno je vedno stanje zemljišča v naravi, predvsem njegova dejanska raba in njegov namen, ne pa, ali je pravilno evidentirano v javnih evidencah.
Dejstvo o obstoju pravice prvega toženca razpolagati z odjemnim mestom oziroma priključitvijo in odklopom v in iz električnega omrežja na tem odjemnem mestu, pa ni pravno upoštevno, kar je izrecno poudarjeno v navedenih določbah 33. člena SPZ in 426. člena ZPP. Pravno upoštevno dejstvo je, da je tožnik bil pred odklopom 14. 10. 2020, oziroma v času izvršenega odklopa, dejanski posestnik nepremičnine parc. št. 1480/9 k.o. ... in uporabnik električne energije na odjemnem mestu na tej nepremičnini.