predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - ponoven predlog - pravnomočnost - zavrženje predloga
Ker mora sodišče po drugem odstavku 319. člena ZPP ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar pravnomočno razsojena, okoliščina, da je tako, predstavlja oviro za novo sojenje o pravno identični vlogi.
Takšno vlogo je bilo zato treba zavreči. Enako posledico utemeljuje tudi obveznost sodišča, da onemogoči zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku ter da si prizadeva, da se opravi postopek brez zavlačevanja (prvi odstavek 11. člena ZPP). Večkratno vlaganje bistveno enakih predlogov k uresničevanju tega načela namreč ne prispeva.
Vzrok za zdrs je bil izključno v izjemno veliki zdrsljivosti cestišča, ki je bila kljub soncu in ugodnim vremenskim razmeram takšna, kot je sicer značilna za izredne vremenske razmere, ko se na cestišču nahaja moker sneg. Ker takšne zdrsljivosti tožnik ni mogel pričakovati, mu ni mogoče očitati, da bi moral voziti previdneje in hitrost znižati na bistveno nižjo od predpisane.
Prvi toženec ne zanika, da je bil z zneskom, ki je bil s pokojnikovega transakcijskega računa nakazan na račun družbe A. d. o. o., poravnan njegov dolg po leasing pogodbi.
Kar se pokojnikove sfere tiče, je položaj matematično nazoren: zapuščinska masa je za 37.054,46 EUR manj vredna. Tisto, kar se je spremenilo v premoženjski sferi prvega toženca, pa je natančno tisto, kar je prvi toženec želel: njegov dolg do družbe A. d. o. o. je v enakem obsegu ugasnil.
Ob transakciji je bila ekonomska (premoženjska) korist prvega toženca podana in kasneje se ni glede tega nič spremenilo. Odločitev nižjih sodišč, da je podan položaj iz 190. člena OZ, je tako pravilna.
sporazum o priznanju krivde - vložitev izrednega pravnega sredstva - pravni interes za vložitev izrednega pravnega sredstva - zloraba procesnih pravic - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo, ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo.
Zloraba pravice pomeni takšno izvrševanje pravice, ki je navzven skladno z zakonskim opisom pravice, navznoter, po svojem cilju, pa je nasprotno z njenim namenom, ki opredeljuje in usmerja izvrševanje pravice. V kazenskem postopku formula prepovedi zlorabe procesnih pravic zahteva, da v konkretnem procesnem dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen. Če ta konkretni namen procesnega jamstva nasprotuje njegovemu objektivnemu namenu, procesnemu jamstvu, ki je predmet zlorabe, odrečemo pravne posledice.
S tem, ko je obsojenec prostovoljno priznal krivdo, zavedajoč se posledic priznanja, je priznal tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti.
Na dlani je, da gre v obravnavanem primeru za očitno zlorabo procesnih pravic tudi na podlagi okoliščine, da si je obsojenec (v dogovoru z državnim tožilstvom) s priznanjem krivde vnaprej zagotovil nižjo izrečeno kazen, nato pa je sodbo sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijal v pritožbenem postopku (upoštevaje načelo prepovedi reformatio in peius), brez nevarnosti, da bi si kakorkoli poslabšal svoj položaj. Takšno, očitno fraudulozno ravnanje, ne more uživati pravnega varstva. Zato, upoštevaje konkretne okoliščine obravnavanega primera, pritožba zoper sodbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne bi smela biti dovoljena, pritožbeno sodišče pa v tem delu ne bi smelo vsebinsko obravnavati.
Presoja, ali je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, je vedno odvisna od presoje dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku. Tudi ESČP je v sodbi velikega senata S.M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 presodilo, da je vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin, v povezavi s pozitivno pravno ureditvijo v posameznih državah.
Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V primeru, ko gre za ekonomsko izkoriščanje, vprašanje načina pridobitve ali izplačila denarja, za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno.Zato navedeno ne sodi v opis kaznivega dejanja.
Kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 in zlorabe prostitucije po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 sta tako v realnem steku, pri čemer je kaznivo dejanje po 196 členu KZ-1 v celoti konzumirano v kaznivem dejanju zlorabe prostitucije.
Oškodovanke, ki so prihajale iz revnih držav in so se za prostituiranje odločile zaradi finančne stiske, so bile omejene v svoji pravici do spolne samoodločbe. Ta je bila omejena na stranke, ki jih je pridobila hudodelska združba, saj jim je bilo prepovedano, da bi se prostituirale zunaj dejavnosti gospodarske družbe. Navedeno, v povezavi z zahtevo, da so morali koristniki spolnih storitev del plačila opraviti hudodelski združbi, da so dekleta opravljala tudi delo barskih plesalk, za katerega niso prejele plačila, ter finančne obveznosti oškodovank do hudodelske združbe, kažejo na organizirano in načrtno izkoriščanje prostitucije oškodovank. Hudodelska združba je izrabila, da so se bile oškodovanke, zato, da bodo sebi in svojim bližnjim zagotovile boljši gmotni položaj, pripravljene prostituirati. Navedeno je šteti kot obliko izkoriščanja prostitucije, kar izhaja tudi iz novejše sodne prakse ESČP.
Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča pokaže, da je ta enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih, ter poseg v pravico do spolne samoodločbe. Tako je presodilo, da zakonski znak "zaradi izkoriščanja prostitucije" pomeni, da imata obtoženca korist od prostituiranja in prejemata denar, da višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1, zavrnilo je stališče, da bi bil zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi obsojenca dekletom pobrala več kot polovico zaslužka, ter da kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel, dogovarjanje v imenu deklet za srečanje s strankami, dejansko vodenje in nadziranje prostitucije, predstavlja izkoriščanje prostituiranja.
Razlaga, kot jo ponuja zahteva, da se organizacija prostituiranja drugih šteje kot gospodarska dejavnost in zaslužek organizatorjev prostitucije presoja s podjetniškega vidika, nima podlage v pozitivni zakonodaji naše države. Kolikor bi bila dejavnost organiziranja prostitucije dopustna in pravno urejena, bi izvajalce te dejavnosti (torej prostitutke) bile pred izkoriščanjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042617
ZKP člen 100, 100/1, 104, 104/1, 105, 105/1, 105/2, 355, 355/1, 371, 371/2.. KZ-1 člen 57, 57/3, 228, 228/1.
adhezijski postopek - premoženjskopravni zahtevek - pogojna obsodba s posebnim pogojem - načelo kontradiktornosti
Sodišče je pri presojanju uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe v višini 5.067,53 €, izhajalo iz napačne materialnopravne podlage.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042635
ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 372-1, 395, 395/1, 420, 420/2.. KZ-1 člen 20, 20/2, 99, 99/1-4, 266.. ZJZ člen 12.a.. ZZasV-1 člen 71.
kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zasebno varovanje - varnostna služba - kaznivo dejanje varnostnika - uradna oseba - konkretni opis dejanja - standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem - zavrnitev dokaznih predlogov
V obravnavani zadevi je bila varovanje dolžna organizirati zasebna družba, kar so narekovale določbe 71. člena ZZasV-1, 12.a člena ZJZ in uredba vlade.
Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je obsojene varnostnike, ki so na podlagi zakonskega pooblastila izvrševali dolžnost varovanja oseb in premoženka, šteti kot uradne osebe v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, zato kršitev kazenskega zakona ni podana.
zahteva za varstvo zakonitosti - sodba vojaškega sodišča - rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj zahteve - zavrženje zahteve
Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil na podlagi drugega odstavka 560. člena ZKP. Pravica iz citirane določbe je časovno omejena s členom 559 ZKP. Rok iz tega člena je potekel dne 3. 1. 1997. S spremembami zakona je bil navedeni rok dvakrat podaljšan do 31. 12. 2012. Po 31. 12. 2012 zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 560. člena ZKP lahko vloži le vrhovni državni tožilec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042650
ZKP člen 39, 39-6, 41, 118, 119, 420, 420/2.. KZ-1 člen 54, 206, 206/1, 206/2, 217/1.
vročitev sodbe obtožencu - vročanje v tujini po pošti - dokazilo o opravljeni vročitvi - razlogi sodbe - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - sestava senata - dvom v nepristransko sojenje - izločitev vseh sodnikov sodišča - solidarna odškodninska odgovornost
Sodišče je o vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu opravilo poizvedbe in pridobilo dokazila o tem, da je bila sodba v prevodu obsojencu dvakrat osebno vročena na naslovu njegovega prebivališča v Italiji. Obsojencu je bila vročena pritožba državne tožilke zoper sodbo, na katero je odgovoril in navedel, da se je zoper sodbo pritožil tudi njegov zagovornik. Ob tem ni navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi prejel. Vložnika s svojimi navedbami tako izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo sodišč ter verodostojnost pridobljenih pisnih dokazil o opravljeni vročitvi sodbe obsojencu, s tem pa uveljavljata razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.
Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom zagovornika o pristranskosti sodišča zaradi zatrjevanega prepisovanje sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B. Sam način ubeseditve razlogov sodišča v sodbi ni ključen, bistveno je, da so razlogi, ki jih je sodišče navedlo razumni, prepričljivi in koherentni, obrazložitev sodbe pa notranje konsistentna. Če so razlogi za zaključek o določenem dejstvu ali okoliščini isti ali enaki, ni potrebno, da so podani z drugimi besedami.
Odlok o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (2013) člen 6, 6/2, 9.. Odlok o urejanju javnih parkirišč (2011) člen 2, 6, 9.. ZP-1 člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3/4, 57, 57/3, 136, 136/1-10, 156, 156-3..
zakonitost podzakonskega akta - exceptio illegalis - pristojnost za odločanje o prekrških - postopek o prekršku - parkirnina - nadomestilo parkirnine - okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku
ZP-1 kot temeljni zakon s področja prekrškovnega prava samoupravnim lokalnim skupnostim (občinam) ne daje pooblastila, da z lastnimi pravili urejajo postopkovna vprašanja, ki so celovito urejena v določbah ZP-1 (45. do 198. člen). Določba četrtega odstavka 3. člena ZP-1 samoupravnim lokalnim skupnostim dopušča le urejanje materialnopravnih vprašanj, ne pa tudi predpisovanje postopka o prekrških in organov, pristojnih za odločanje o prekrških, kar ureja ZP-1 (prvi in drugi odstavek 1. člena ZP-1). Navedeno pomeni, da drugi odstavek 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL posega na področje procesnega prekrškovnega prava na način, ki ni v skladu z navedenimi določbami ZP-1 (prvim in drugim odstavkom 1. člena ZP-1 ter četrtim odstavkom 3. člena ZP-1).
Glede na to, da je samoupravna lokalna skupnost z obravnavano določbo drugega odstavka 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL presegla meje zakona in s tem mejo dopustnega normativnega urejanja, kot jo določa ZP-1, sodišče prve stopnje te podzakonske določbe pri odločanju v konkretni zadevi ne bi smelo uporabiti in nanjo vezati zakonskih posledic v smislu 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.
dopuščena revizija - pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - ugovor nepristojnosti - zamudna sodba - pritožba zoper zamudno sodbo
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko tožena stranka, ki ne vloži odgovora na tožbo, v pritožbi zoper zamudno sodbo ugovarja pristojnost (slovenskega) sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041427
URS člen 22, 22/2. ZPP člen 86, 86/4, 108, 108/4, 226, 336. ZOdv člen 1, 2a, 30, 30/2, 31, 31/2, 34a.
zavrženje vloge - pritožba tujega odvetnika - postulacijska sposobnost za pritožbo - listina v tujem jeziku - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pomanjkanje postulacijske sposobnosti
Tako kot velja za domače odvetnike, da pridobijo pravico opravljati odvetniški poklic z vpisom v imenik odvetnikov, velja tudi za tuje odvetnike, da pridobijo pravico do opravljanja odvetniškega poklica v Republiki Sloveniji z vpisom v imenik tujih odvetnikov.
ZOdv posebej določa pogoje za odvetnike iz drugih držav, ki so članice Evropske unije, ter posebej za odvetnike iz drugih držav, ki niso članice Evropske unije. Pri slednjih zahteva tudi izpolnjen pogoj dejanske vzajemnosti. Za tuje odvetnike, ki imajo pravico opravljati odvetniški poklic v državah, ki niso članice Evropske unije, so tako določeni enaki pogoji kot za odvetnike v novem 34. a členu, z dodatnim pogojem dejanske vzajemnosti.
Tožnik ni izkazal obstoja predpostavk, ki jih določa ZOdv za zastopanje tujih odvetnikov pred sodišči v Republiki Sloveniji, zato Vrhovno sodišče ni moglo zaključiti, da je pritožbo vložil tožnik kot odvetnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODNI REGISTER
VS00042119
ZIL-1 člen 108, 108/4. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - postopek vpisa v sodni register - predlog za vpis spremembe - vpis spremembe v register znamk - soglasje za vpis v sodni register - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče kršilo določbe ZIL-1, ko se je postavilo na stališče, da je treba določbe četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 razumeti tako, da je upoštevno le soglasje za vpis spremembe v register, ki je podpisano s strani osebe, ki je zakoniti zastopnik imetnika v času vložitve zahteve oziroma odločanja upravnega organa.
ZSS člen 8, 8/1, 11, 11/1, 18, 28. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/5. ZUS-1 člen 59, 59/1. Merila za izbiro kandidatov za sodniško mesto (2017) člen 10, 10/2.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - možnost preizkusa odločitve - zakonitost postopka izbire - obseg obrazložitve - merila za izbiro - ocena sodniške službe - zavrnitev tožbe
Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Tudi sicer tožnica ne uspe prikazati, kateri elementi iz ocene sodniške službe izbrane kandidatke govorijo proti njeni izbiri, kar bi morda lahko utemeljevalo arbitrarnost odločanja tožene stranke.
Sodni svet je stranko z interesom kot kandidatko izbral na podlagi objektiviziranih zakonskih kriterijev in tudi na podlagi kriterijev iz Meril. Svojo odločitev je tudi primerno obrazložil. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ni treba odgovarjati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00043446
ZPP člen 70, 70-5, 189, 360, 370, 370/3. SPZ člen 26. ZV-1 člen 7, 7-35, 108, 108/1, 120, 199. URS člen 22, 23. ZS člen 14, 71, 154, 154/3.
pravica do pravnega sredstva - pravica do izjave v postopku - pravica do poštenega obravnavanja - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - bolniška odsotnost - nadomeščanje člana senata - sodelovanje sodnika v postopku pred nižjim sodiščem - Sodni red - letni razpored sodnikov - videz nepristranskosti sojenja - izločitev sodnika - izločitev sodnika višjega sodišča - obseg obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje - nedovoljeni revizijski razlogi - poseg v lastninsko pravico - pravni režim na nepremičnini - naselbinski spomenik - uporaba nepremičnine - pogodba o sodelovanju - stvarna služnost poti - posest - detentor - imetništvo - javno dobro - vodna pravica - dopuščena revizija
Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata.
Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi.
Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodeloval pri odločanju o enakem pravnem vprašanju med istima pravdnima strankama v drugi pravdi.
Procesna skrbnost stranki nalaga, da navede pravnorelevantna dejstva, ki jih pozna in da preišče in poišče takšno procesno gradivo, ki je v zvezi z dejanskim toriščem spora. Čeprav tožena stranka trdi, da ni mogla sklepati, da na parceli tožeče stranke velja posebni pravni režim, je za asfaltirano pešpot, ki naj bi bila po njenem mnenju javna pot, nedvomno vedela. Če bi to navedla v pravnomočno končanem postopku, bi se to dejstvo lahko že tedaj razčistilo in nenazadnje ugotovila tudi pripadnost parcele naselbinskemu spomeniku. Procesno skrbna stranka bi ob vedenju za asfaltirano pot po parceli tožeče stranke, to nedvomno storila prej, za kar je imela dovolj časa že med skoraj 10 let trajajočim pravdnim postopkom pred sodiščem prve stopnje.
Zgolj gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil. V obravnavanem primeru tožena stranka trditve o detenciji izvaja iz pogodbe o sodelovanju, torej na podlagi obligacijskega razmerja vzpostavljenega s prirejenim subjektom v okviru svoje gospodarske dejavnosti in - glede na ugotovljene dejanske okoliščine - pretežno v lastnem interesu. Položaj tožene stranke je torej v razmerju do sopogodbenika v tolikšni meri samostojen in tako pogodbeno povezan, da ne dopušča zaključka o detenciji.
ODZ paragraf 839, 841, 1060, 1215, 1190, 1192, 1193, 1194, 1195. ZPP člen 339, 339/2. ZOR člen 371, 374.
družbena pogodba (societas) - pogodba o skupnosti imovine - obličnost pogodbe - stvarni vložek - delitev dobička - dobiček od kapitala - letno poročilo - terjatev na izplačilo dobička - pasivna legitimacija - prenehanje družbe civilnega prava - nemško pravo - zastaranje - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja z vložitvijo tožbe - konkretizacija tožbenega zahtevka - sprememba dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje - izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - dopuščena revizija
Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma družbenih pravnih oseb, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, ki pravne subjektivitete nimajo, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Ker tožnik in toženec pravne subjektivitete nista imela, je bil za presojo zastaranja tožnikove terjatve pravilno uporabljen petletni zastaralni rok.
Da bi moral biti dogovor o delitvi dobička sklenjen v pisni obliki, ODZ ni zahteval.
Odgovor na dopuščeno vprašanje ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, je nikalen.
Odgovorn na dopuščeno vprašanje ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, je pritrdilen.
Tožnik ni zahteval plačila dobička od posameznega posla med trajanjem societete, pač pa plačilo iz paragrafa 1192 ODZ po njenem prenehanju; pri tem ni odločilno, da je bilo premoženje, ki je ostalo ob prenehanju, ustvarjeno z enkratnim poslom – prodajo celotnega poslovnega deleža. Zato res ni pomembno, ali je mogoče med trajanjem societete zahtevati izplačilo dobička periodično ali od posameznega posla. Revident vsebino pravila paragrafa 1195 ODZ povzema napačno. Ta namreč ne določa, da je dopuščeno zgolj plačilo periodičnih dobičkov, pač pa dopušča, da se družbeniku izplača višji dobiček od tistega, ki bi mu sicer pripadal, če je dobiček družbe višji zaradi njegovih »odličnih lastnosti in truda.«
Ključna dejanska okoliščina obravnavanega primera je, da je societeta prenehala. Subjekt, zoper katerega bi moral tožnik po toženčevem stališču uveljavljati svoj zahtevek, ne obstaja več. Ob izhodišču, da je pasivno legitimirana le societeta, ki je zgrešeno, bi bile določbe ODZ o delitvi dobička po prenehanju societete odveč. Societeta ne bi bila pasivno legitimirana niti, če še ne bi prenehala. Zgrešenost toženčeve teze izhaja iz pravne narave družbene pogodbe kot pogodbe obligacijskega prava, ki ustvarja pravna razmerja med družbeniki, ne pa med družbeniki in societeto. Slednja v pravna razmerja ni sposobna vstopati, ker nima pravne osebnosti. Kot taka ne more biti nosilka pravic in obveznosti in ne more imeti lastninske pravice na premoženju. Pasivna legitimacija societete, ki sta jo ustanovila tožnik in toženec ni (bila) podana.