predlog za dopustitev revizije - vložitev predloga pri nepristojnem sodišču - vloga, vložena po odvetniku - prepozen predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker je naslovitev nepristojnega sodišča sestavni del uvoda predloga za dopustitev revizije, ki ga je sestavil odvetnik, vložitev pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika.
obnova postopka v upravnem sporu - obnovitveni razlog - nova dejstva in novi dokazi - ugotavljanje dejanskega stanja v upravnem postopku - davčni inšpekcijski nadzor
Odločitev sodišča prve stopnje v pravnomočni sodbi, katere obnova se predlaga, ne temelji na dejstvih in dokazih, ki ne bi bili pred tem ugotovljeni in presojeni že v davčnem postopku, zato ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru namreč ne gre za sodni postopek, v katerem bi sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin sprejelo svojo odločitev (drugi odstavek 96. člena ZUS-1).
predlog za obnovo sodnega postopka - davek od dohodka pravnih oseb - sestava senata pri odločanju o pravnih sredstvih - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - poseg v načelo pravnomočnosti
Predlog za obnovo postopka je nedevolutivno pravno sredstvo, o njem v skladu z 98. členom ZUS-1 odloča sodišče prve stopnje. Iz navedenega člena ne izhaja zahteva, da o predlogu ne sme odločati sodnik, ki je že odločal v zadevi na prvi stopnji.
Dokaz, ki ga upoštevamo kot obnovitveni razlog, je moral obstajati že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski upravni akt.
Ker ni bilo opornih točk, na podlagi katerih bi nižji sodišči škodo sploh lahko ocenili ali vsaj delno ugodili tožbenemu zahtevku, uporaba 216. člena ni prišla v poštev. Zato sta nižji sodišči na temelju trditvenega in dokaznega bremena pravilno odločili v škodo tožnice. V nasprotnem primeru bi sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.
zahteva za varstvo zakonitosti - dopustnost - pogoj za vložitev zahteve - izčrpanje rednih pravnih sredstev
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
- ali ima tretja oseba na podlagi določila 1. točke drugega odstavka 210. člena ZD pravni interes in s tem pravno podlago za ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP na ugotovitev dedne pravice drugega dediča, ki te dedne pravice v zapuščinskem postopku ne zatrjuje in ne uveljavlja;
- ali je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišči tožbenega zahtevka tožnice zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tožbo nista zavrgli.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - zavarovalna pogodba - sporazum o krajevni pristojnosti - omejitev - varstvo šibkejše stranke
Določba petega odstavka 51. b člena ZPP omogoča, da je potrošnik, zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja kot šibkejša stranka v zvezi s potrošniškimi in zavarovalnimi pogodbami zaščiten s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njegovih pravic ugodnejša od siceršnjih pravil o krajevni pristojnosti. Zaradi varstva šibkejših strank je pri zavarovalnih in potrošniških pogodbah avtonomija glede sklepanja dogovorov o krajevni pristojnosti dovoljena le v omejenem obsegu.
neupravičena pridobitev - odpadla pravna podlaga - plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - delna razveljavitev sodbe - obogatitveno načelo - vrnitev prejete odškodnine za nepremoženjsko škodo - pošteni prejemnik odškodnine - dobra vera - nedobrovernost pridobitelja
Zakon neutemeljenost plačila, ko temelja že ob plačilu ni bilo (prvi odstavek 190. člena OZ), izenačuje s položajem, ko je podlaga plačila naknadno odpadla (tretji odstavek). V obeh primerih torej pride v poštev uporaba 195. člena OZ, ki preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.
Po splošnem pravilu 190. člena OZ velja obogatitveno in ne vrnitveno načelo. To pomeni, da kdor je v dobri veri denar prejel in ga dobroverno porabil, tega denarja ni dolžan vrniti, čeprav se izkaže, da je bil plačan neobstoječ dolg. Poštenost toženca je zato odločilna tudi pri uporabi prvega odstavka 190. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00015699
OZ člen 131, 179, 186. ZPP člen 161, 161/1. ZOFVI člen 22, 22/1, 24, 24/2, 25, 25/2-12. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 39. URS člen 15, 15/3, 35, 39. Pravilnik o potrjevanju učbenikov (2006) člen 3, 8, 9. Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo člen 6, 31. ZPP člen 161, 161/3, 165, 165/2.
povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - objava časopisnega članka v učbeniku - mladoletna žrtev kaznivega dejanja - odgovornost države - potrditev učbenika - skrbnost dobrega strokovnjaka - odgovornost založnika - solidarna odgovornost - pravica do zasebnosti - varstvo osebnostnih pravic - svoboda izražanja in umetniškega ustvarjanja - kolizija pravic - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - nastanek škode - višina odškodnine - povrnitev pravdnih stroškov - solidarna obveznost - nerazdelna odgovornost sospornikov - uspeh stranke v postopku - pobotanje pravdnih stroškov - dopuščena revizija
Založnica pri izdaji učbenika ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je za škodo, nastalo zaradi njegove neprimerne vsebine, odškodninsko odgovorna.
Strokovni svet, ki je potrdil sporni učbenik, je ustanovila Vlada Republike Slovenije za odločanje o strokovnih zadevah in za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pri pripravi predpisov (prvi odstavek 22. člena ZOFVI). Nanj so bile prenesene določene pristojnosti države glede urejanja šolstva; do nastanka škode prišlo v okviru njegovega javnopravnega delovanja. V takšnem primeru se država zgolj zato, ker je strokovnemu svetu pridržana določena avtonomija, odškodninske odgovornosti za njegova nedopustna ravnanja ni razbremenila.
Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Največjo stopnjo varstva uživa posameznikovo intimno in družinsko življenje, nekoliko nižjo njegovo zasebno življenje zunaj javnosti, najmanj pa je varovano delovanje posameznika v javnosti. Obenem je stopnja varstva zasebnosti odvisna tudi od posameznikove družbene vloge. Brez privolitve prizadetega je dopustno pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in oseb, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja
V okviru svobode izražanja ni varovano zgolj širjenje informacij ali idej, ki so sprejete kot splošno sprejemljive, temveč so varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo, saj je le na takšen način zadoščeno zahtevam pluralizma, tolerance in strpnosti kot temeljnim atributom demokratične družbe.
Dolžnost varovati identiteto mladoletne žrtve zavezuje tako tistega, ki o kaznivem dejanju poroča, kot tistega, ki isti primer uporablja za dosego izobraževalnega namena.
Glede na prakso ESČP žrtve kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot t.i. relativno javne osebe niti v primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki so vzbudila precejšnje zanimanje javnosti. Zaradi svojega ranljivega položaja morajo žrtve kaznivih dejanj uživati posebno zaščito, svoboda izražanja in javnost sojenja pa ne pomenita, da mediji pri poročanju o kaznivih dejanjih niso dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo.
Vsebina učbenika je posegla v tožničino pravico do zasebnosti. V članku je bilo navedeno polno ime obdolženca, da gre za osebo iz E. ter da je bila žrtev zlorabe njegova hči. Na podlagi takšne vsebine je bila tožnica za določen krog prijateljev, sošolcev in znancev zagotovo prepoznavna. Krajevna opredelitev zlorabe in imenovanje obdolženca s polnim imenom sta ob dejstvu, da ne gre za najbolj pogost priimek, omogočala precej enostavno identifikacijo tožnice kot žrtve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00015013
ZSKZ člen 14. ZSKZ-UPB2 člen 16, 16a. ZJS člen 57, 57/5. ZJS-1 člen 55, 55/3. ZUN člen 21. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14.
družbena lastnina - lastninjenje - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - prostorski izvedbeni akt - vsebinske značilnosti prostorskih izvedbenih aktov - predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZSKZ in ZJS - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Revizijsko sodišče je ob upoštevanju tretjega odstavka prvega člena Zakona o ustavnem sodišču, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP pri ponovnem odločanju ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v ponovno sojenje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jih je smiselno oziroma vsebinsko ugotovilo Ustavno sodišče. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje celovito presojati zadevo v luči določb ZJS, ZJS-1 kot tudi 16.a člena ZSKZ upoštevaje zgoraj povzete procesne očitke Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na pomanjkljive in nerazumljive razloge sodišča druge stopnje ter na kršitev 22. člena Ustave RS, predvsem se na podlagi ustreznih dejanskih ugotovitev jasno in argumentirano opredeliti tudi do vprašanja ali je/ni obstajal ustrezen PUP (torej med ostalim tudi usklajen z republiškimi izhodišči), ki je/ni omogočal ex lege pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na predmetnih zemljiščih.
povrnitev škode - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - odgovornost organizatorja - odgovornost upravljalca - poškodba pri izvajanju športne aktivnosti - gorsko kolesarjenje (downhill) - poškodba kolesarja - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev profesionalne skrbnosti - deljena odgovornost
Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Največkrat ta šport izbere prav zaradi vznemirjenja, ki ga ti riziki prinašajo. Zato je za te primere že pojmovno izključena uporaba pravil o objektivni odgovornosti. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost.
Čeprav je ukvarjanje z nevarnim športom prostovoljno, pa ne gre za privolitev oškodovanca po 140. členu OZ, s katero se oškodovanec odpove zahtevku za varstvo kršene pravice in je v tem primeru protipravnost izključena. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.
Udeleženci „downhilla“ morajo vselej računati z neravnim terenom in tistimi ovirami, ki se običajno nahajajo v naravi. Nikakor pa od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo na navidezno lahkem terenu računali z zelenjem preraščenim drenažnim jarkom, širokim 90 cm in globokim 60 cm. Ta jarek je za kolesarje predstavljal nepredvidljivo past.
Upravljavec je vedel, da so na smučišču drenažni jarki in bi lahko s sorazmerno preprostimi varnostnimi ukrepi pomembno zmanjšal možnost poškodb pri kolesarjih. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je upravljavec parka glede na nevarnost športne dejavnosti prekršil standarde varnosti in je ravnal neskrbno.
Neskrbno je ravnal tudi tožnik. Pravilna je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je kljub izrecni prepovedi v pravilih uporabe, zapustil progo in sekal ovinek. Dejstvo, da je namesto njega karto kupil njegov prijatelj, ga ne oprošča dolžnosti, da bi se s pravili, ki so bila nameščena na vidnem mestu ob blagajni, seznanil. Tudi sicer bi se moral zavedati, da naravni teren lahko skriva številne pasti in bistveno povečuje možnost padca. Njegovo neskrbno ravnanje je zato po oceni Vrhovnega sodišča v takšni meri prispevalo k nastanku škode, da mora upoštevajoč določbo 171. člena OZ 50% negativnih posledic škodnega dogodka nositi sam.
Zahtevi obeh zagovornikov pri utemeljevanju zatrjevane procesne kršitve pravilno opozarjata na citirana drugi odstavek 236. člena ZKP in 237. člen ZKP, ki predvideva procesno sankcijo v primeru kršitve določb zakona v postopku pridobivanja izpovedbe prič. Dosledno spoštovanje določb drugega odstavka 236. člena ZKP je v obravnavani procesni situaciji narekovalo, da bi morala preiskovalna sodnica po tem, ko je izvedela za razmerje med pričama in obdolžencema, priči ponovno zaslišati oziroma opravo tega procesnega dejanja vrniti na začetek. Brž, ko se je seznanila z razmerjem prič do obdolžencev, bi morala priči ponovno povabiti na zaslišanje in ju pred zaslišanjem poučiti o tem, da jima ni treba pričati, ter v primeru, da bi izjavili, da se tej pravici odpovedujeta in da želita pričati, priči opozoriti tudi, da se bo na njuno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bosta na glavni obravnavi pričevanju odpovedali. Nato pa, kar je bistveno za obravnavano zadevo, priči ponovno zaslišati skladno z določbami 241. člena ZKP. Po tem členu se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nakar se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo (prvi odstavek 241. člena ZKP), pri čemer je treba pričo vselej vprašati tudi, od kod ve to, o čemer priča (drugi odstavek 241. člena ZKP).
S tem, ko je preiskovalna sodnica priči naknadno poučila o privilegiju iz drugega odstavka 236. člena ZKP in ju ob izjavi, da se privilegiju odpovedujeta, opozorila, da se bo na njuni izpovedbi lahko oprla sodna odločba, njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010, na kateri sta se tedaj sklicevali, nista postali procesno veljavna dokaza. Preiskovalna sodnica bi ob ponovnem zaslišanju, ob analogni uporabi 335. člena ZKP, v primeru, če bi ugotovila, da sta priči pri prejšnjem zaslišanju povedali dejstva, ki se jih več ne spominjata, ali če bi spremenili izpovedbi, kvečjemu lahko prebrala njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010 in na ta način pričama osvežila spomin. Vendar tega preiskovalna sodnica ni storila, kar je, ob upoštevanju, da sta priči nepismeni, še dodaten razlog, da zapisnika z dne 24. 6. 2010 nista (postala) procesno veljavna dokaza.
Zaradi napačne pravne presoje, kdaj neko sredstvo šteti kot nevarno v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, nižji sodišči nista ugotavljali vseh tistih pomembnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je bilo leseno robato poleno v okoliščinah obravnavanega primera nevarno sredstvo, pri tem pa obšli tudi navedbe izvedenca dr. K. Povedano z drugimi besedami, odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo omogočeno zanesljivo pravno vrednotenje, ali je bilo pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe uporabljeno sredstvo v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, so ostala neugotovljena. Ob odsotnosti konkretnih dejstev pa pravna presoja, ali je leseno robato poleno v konkretnem primeru predstavljalo nevarno sredstvo, ni mogoča. Taka presoja bo mogoča šele na podlagi dopolnitve dokaznega postopka v navedeni smeri.
ZPP člen 370, 370/3, 337, 337/1, 378. ZZZDR člen 51, 59.
skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - delitev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - predhodno vprašanje - posebno premoženje - prekluzija - pritožbena novota
Zaključki nižjih sodišč niso sami s sabo v nasprotju. Četudi je bilo ugotovljeno, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, pa je bilo hkrati ugotovljeno, da ga je toženka kupila z lastnimi sredstvi oziroma s sredstvi, ki niso bila pridobljena z delom v času trajanja zunajzakonske zveze, in gre torej za toženkino posebno premoženje.
ZKP člen 371, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/5, 421, 421/4.
zahteva za varstvo zakonitosti - samostojno pravno varstvo - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti - bistvene kršitve določb postopka - obseg preizkusa pritožbenih navedb - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazni predlog za zaslišanje priče - verjetnost uspeha dokaza - nerelevanten dokaz - materialna izčrpanost pravnih sredstev
ZVZ je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej določno navesti in obrazložiti zahtevane kršitve zakonitosti. Vložnika ZVZ sklicevanje na pritožbo dolžnosti substanciranega uveljavljanja kršitve zakonitosti ne odveže.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - bistvene kršitve določb postopka - pravica do poštenega sojenja - pravica do obrambe - zagovornik - kolizija interesov - sodba sodišča druge stopnje - nerazumljiv izrek - izrek sodbe v nasprotju z razlogi - nejasni razlogi - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Okoliščina, da je bil zoper obsojenčevega tedanjega zagovornika, ki ga je na podlagi pooblastila zagovarjal pred sodiščema prve in druge stopnje, uveden kazenski postopek, v katerem se mu očita, da je z vplivanjem na pričanje oškodovankine matere v obravnavanem kazenskem postopku storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ni razlog, zaradi katerega omenjeni odvetnik ne bi smel zagovarjati obsojenca v tem postopku.
Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi pa je tudi izrek sodbe, iz katerega izhaja, da je bilo delno ugodeno tudi obsojenčevi pritožbi, čeprav tega, v katerem delu je bilo ugodeno njegovi pritožbi, iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, zaradi česar je preizkus drugostopenjske sodbe v tem delu onemogočen.
ZPP člen 367, 374, 374/2, 377. ZUS-1 člen 22, 22/1, 64, 64/2-3.
upravni spor - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - pravni interes za predlog za dopustitev revizije - prestajanje zaporne kazni - pogojni odpust - odpravljena odločba prvostopenjskega organa in vrnitev v ponoven postopek - zavrženje predloga
Predlog za dopustitev revizije je vložila tožena stranka, v procesni situaciji, kjer je sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, tožnik pa naj bi bil do izdaje sodbe sodišča prve stopnje že pogojno odpuščen. Tožena stranka svoj pravni interes za vložitev predloga utemeljuje s tem, da ima kot nosilka oblasti, ki je svoja pooblastila na podlagi odločitev sodišč dolžna izvrševati, pravni interes, da doseže v revizijski presoji stališča Vrhovnega sodišča, ki ji omogočajo sprejem pravilne in zakonite odločitve. Takšna utemeljitev pravnega interesa je sicer lahko podlaga za pravni interes tožene stranke v reviziji, vendar pa v obravnavani procesni situaciji ne zadošča. Njen pravni položaj v zvezi z navedeno upravno zadevo se namreč ob drugačni odločitvi Vrhovnega sodišča ne bi mogel spremeniti.
zahteva za izločitev sodnikov - nepristransko sojenje - naravni sodnik - kršitev človekovih pravic
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča predlog za izločitev treh sodnic Upravnega sodišča ni utemeljen.
Iz spisa ni razvidno niti, da bi bile sodnice subjektivno pristranske pri odločanju v predmetnem upravnem sporu, niti ni videti, da bi bil dvom o njihovi pristranskosti objektivno utemeljen. To, da jih kot pristranske (po lastnem zatrjevanju) dojema ena od strank v sporu, sicer v splošnem za sojenje ni zaželena okoliščina, vendar pa za izločitev ne zadošča.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 64, 64/1. ZPP člen 367, 367/1, 374, 374/2, 377.
denacionalizacija - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - odpravljena odločba prvostopenjskega organa in vrnitev v ponoven postopek - upravni postopek ni končan - pravni interes za predlog za dopustitev revizije
Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Predlagatelj oziroma revident mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi reviziji pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Ker je predlagateljica s tožbo v upravnem sporu uspela in predlog za dopustitev revizije vlaga zoper ugodilno sodbo, svojega pravnega položaja, tudi če bi z (dopuščeno) revizijo uspela, ne more (več) izboljšati. Dejstvo, da se revidentka ne strinja s stališči sodišča prve stopnje, za priznanje interesa za revizijo namreč ne zadošča.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00015099
ZUS-1 člen 71, 71/2. ZMZ-1 člen 20, 27, 28.
mednarodna zaščita - dejansko stanje - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
V primeru, ko je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi v upravnem sporu se lahko uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje (do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo). Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1. ZDavP-2 člen 70, 131. ZDS člen 12, 12/1. ZVOP člen 30, 34, 36, 36/1. ZUP člen 82. ZInfP člen 2, 2/1.
vpogled v upravni spis - varstvo osebnih podatkov - davčna preiskava - začetek davčnega inšpekcijskega nadzora - ni upravna zadeva
Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v t. i. "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik pred začetkom davčnega postopka ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba (ob izkazanem pravnem interesu). Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).
Kršitev pravic iz 30. člena ZVOP-1 bi moral pritožnik skladno s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu uveljavljati pred Informacijskim pooblaščencem, zoper odločitev tega organa pa je nato možno sodno varstvo v upravnem sporu (2. člen ZUS-1). O tej pritožbi oziroma varstvu navedenih pravic do seznanitve z zahtevanimi podatki na podlagi ZVOP-1 z odločbo Ministrstva za finance sploh ni bilo odločeno, o njej pa tudi sicer Ministrstvo za finance ne bi smelo odločiti. Posledično pa navedeno tudi ni del sodne presoje v tem upravnem sporu.