oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - dvakratnik minimalnega dohodka - denarna sredstva na bančnem računu
Ob pravilni ugotovitvi, da tožnica in njena hči mesečno razpolagata z dohodkom, ki presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoji za popolno taksno oprostitev niso podani.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 259, 259/3.
povrnitev stroškov zdravljenja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo oralno zdravje ni bilo takšno, da bi bilo po mnenju izvedencev implantološko podprto protetično zdravljenje za tožnika strokovno utemeljeno in utemeljeno štelo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Pravilno je štelo, da lahko sodišče v zadevah, glede katerih je upravnemu organu podeljeno pooblastilo odločanja po prostem preudarku, preizkusi le, ali je upravni organ prekoračil meje prostega preudarka in ali ga je uporabil na način, za katerega je pooblastilo dano. Toženec je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri zavrnitvi tožnikove zahteve pravilno izhajal iz namena prostega preudarka, torej da se v izjemnih primerih prizna pravica, ki ni predpisana v zakonu ali Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je pravilno ugotovilo, da tožnikovo zdravstveno stanje ni izjemno, za katero mu ne bi bilo mogoče zagotoviti ustrezne zoboprotetične oskrbe v skladu s Pravili.
ZZZDR-UPB1 člen 124, 124/2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1.. ZDSS-1 člen 82.. ZUPJS člen 12, 15, 16, 17, 18, 18/1, 18/1-2.. ZUJF člen 144.. Uredba o dopolnitvi uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2003) člen 6, 9, 12, 15, 16, 18, 18/1, 19, 19/2.
plačilo institucionalnega varstva - oprostitev plačila institucionalnega varstva - dolžnost preživljanja - otroci in starši
Za določitev prispevka zavezanca je najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, ker so v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ostala pravno relevantna dejstva za določitev višine tožnikovega prispevka, nerazčiščena.
sprememba tožbe - privolitev v spremembo tožbe - ekonomičnost postopka - smotrnost spremembe tožbe - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega - delitev skupnega premoženja v pravdi - civilna delitev v pravdi - neutemeljen tožbeni zahtevek
Res je tožnik postavil dodatni tožbeni zahtevek po delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku, vendar pa se razlogi, ki jih v obrazložitvi navaja sodišče prve stopnje, nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova in ne na zavrnitev predloga za spremembo tožbe. Ker ni pogojev za civilno delitev, saj toženka civilni delitvi nasprotuje, tožnik pa tudi ni izkazal okoliščin, ki bi civilno delitev preprečevale, (kar vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka) se zaradi dovolitve spremembe tožbe v tej smeri dokazni postopek ne bo širil oziroma zavlekel. Po oceni pritožbenega sodišča je zato dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - pritožba državnega tožilca - trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice
Prvostopenjsko sodišče bi glede na določbo prvega odstavka 502.e člena ZKP pravilno ravnalo tako, da bi o odpravi obravnavanih začasnih zavarovanj po uradni dolžnosti takoj obvestilo pristojni davčni organ. To mora storiti že ob izdaji sklepa, s katerim odloči o predlogu za odpravo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, česar prvostopenjsko sodišče ni storilo. Slednje pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, razvidne iz točke I izreka izpodbijanega sklepa.
ZFPPIPP člen 121, 121/3, 149, 149/2, 183, 221j, 221j/5, 221j/9, 221k, 221k/7, 221k/9-2. ZPP člen 188, 188/3.
stečajni postopek nad pravno osebo - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - začetek postopka prisilne poravnave - umik predloga za začetek postopka prisilne poravnave - ustavitev postopka prisilne poravnave - začetek stečajnega postopka
Če upniki predlagatelji umaknejo upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek. Tudi če do umika upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave pride po začetku postopka prisilne poravnave, sodišče po posebnem pravilu, določenem v petem odstavku 221.j člena ZFPPIPP ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mora skladno z določbo 1. odstavka 144. člena ZDR-1 delodajalec delavcu pisno odrediti opravljanje nadurnega dela, vendar pa je skladno z ustaljeno sodno prakso delavcu dolžan plačati tudi opravljene nadure, ki jih ni pisno odredil, če jih je delavec dejansko opravil, in je delodajalec za to vedel. Ker je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa, je tako tožena stranka morala vedeti, da njeni delavci in med njimi tudi tožnik opravljajo nadurno delo, za opravljeno delo pa pripada delavcu tudi plačilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030234
ZPP člen 337, 337/1, 458, 458/1, 495. OZ člen 243, 335, 335/3, 352, 352/1, 364, 364/2, 629.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - zaupanje izvršitve posla tretjemu - poslovna odškodninska odgovornost - neupravičena obogatitev - zastaralni rok - pretrganje zastaranja - obljuba - kompenzacija - ugovor zastaranja - konkretiziranost ugovora - trditvena podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Ker zatrjevana obljuba kompenzacije iz listinske dokumentacije ne izhaja, je zmotno pritožbeno prepričanje, da je prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi 364. člena OZ.
Med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožnica nikoli ni navedla, da bi bila za karkoli prikrajšana, toženka pa za isti znesek obogatena, zato je zmotno tožničino pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zastaranju upoštevati splošni petletni zastaralni rok.
sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse
Zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za umik pritožbe je tretji toženec vložil predlog za obročno plačilo sodne takse, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 19. 5. 2017, višje sodišče pa je dne 16. 8. 2017 zavrnilo tudi njegovo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča. Posledično je bilo o obveznosti tretjega toženca plačati sodno takso za umik pritožbe v tem postopku že pravnomočno odločeno. Argument, da gre za drug postopek iz razloga, ker odločanje sodišča o tem konkretnem predlogu poteka v letu 2019 v primerjavi z odločanjem sodišč v letu 2017, ni utemeljen.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 166, 110, 110/1, 110/1-2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - neizrabljen letni dopust
V skladu z uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin", pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.
Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 166. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88 ES nadomestilo pripada le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vprašanju pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust v številnih zadevah. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja in da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Enaka stališča so bila zavzeta v sodni praksi pritožbenega sodišča. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov - kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec) ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta.
odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni dokazano, da je tožnik v postopku podaje izredne odpovedi upošteval določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, v skladu s katero mora delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni bilo dolžno ugotavljati, ker tožena stranka pravilnosti in zakonitosti samega postopka podaje izredne odpovedi pred sodiščem na prvi stopnji ni izpodbijala.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - odvisne družbe
V kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, kot to določa 13. člen ZDR-1. Ob tem niti ni pomembno, ali je med strankama obstajala volja za sklenitev delovnega razmerja. Pri tem sicer 18. člen ZDR-1 določa, da v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - kreditna sposobnost
Sodišče v postopku po predlogu za oprostitev plačila sodne takse ne preizkuša kreditne sposobnosti tožeče stranke, zato navedbe glede kreditne (ne)sposobnosti niso bistvene.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ni povezano z resničnim razlogom začasno povečanega obsega dela, je nezakonito in ni v skladu s 54. členom ZDR‑1. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je v tožnikovem primeru v resnici obstajal začasno povečan obseg dela, sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonita.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032596
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - delovni čas
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.
Glede na ugotovitve, da tožnik v času od 5. 3. 2015 do 9. 3. 2015 ni vedel, ali in pod kakšnimi pogoji bo (še) zaposlen pri toženi stranki, tožena stranka zgolj s tem, da je bila pogodba sestavljena prvi dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas pripravništva, ni dokazala, da je tožnik prejel pisno zagotovilo, da bo delovno razmerje z njim sklenjeno. Bistveno je namreč, da nekdanji štipendist dobi tako pisno zagotovilo, saj le na tak način ni v negotovosti glede svojega delovnopravnega položaja. Tudi sicer se določba 1. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o štipendiranju nanaša na obdobje neposredno po prejemu pisnega obvestila o zaključku izobraževanja, in je ni mogoče tolmačiti tako, da ima štipenditor tudi kasneje ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi štipendista pred potekom dobe, za katero je zavezan ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju, na voljo 90 dni, da nekdanjemu štipendistu ali ponudi novo pogodbo v podpis ali pa mu pisno zagotovi, kdaj se bo to zgodilo. Pritožba tako neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o nepravočasni ponudbi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za čas, krajši od časa trajanja prejemanja štipendij, štipenditor ne izpolni svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, zaradi česar je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti (tudi obveznosti ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju enako dobo kot je prejemal štipendije). Sklicevanje tožene stranke, da je tožnik najprej moral opraviti pripravništvo, ne vpliva na njeno obveznost zagotoviti mu delovno razmerje skladno s pogodbo o štipendiranju, po kateri je zavezan ostati pri njej v delovnem razmerju toliko časa, kolikor je prejemal štipendije.
rok za vložitev pritožbe - zamuda roka - zavrženje pritožbe
Po neuspešnem poskusu vročitve sodbe, ki je bila s sodišča odposlana 12. 7. 2019, je bila tožnikovemu pooblaščencu sodba puščena v njegovem poštnem predalčniku 30. 7. 2019. Ker pa je bil to čas sodnih počitnic, ki so trajale od 15. 7. 2019 do 15. 8. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je začel teči rok 30 dni za vložitev pritožbe zoper sodbo šele prvi naslednji dan po koncu sodnih počitnic, to je 16. 8. 2019 (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih). Zadnji dan roka za vložitev pritožbe je bila sobota, 14. 9. 2019, zato se je rok za pritožbo zoper sodbo z dne 2. 7. 2019 iztekel 16. 9. 2019 (četrti odstavek 111. člena ZPP). Tožnik je pritožbo zoper sodbo poslal na sodišče priporočeno po pošti 18. 9. 2019, kar pomeni, da je zamudil rok za vložitev pritožbe. Zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno.
opis kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - nepopolna vloga - zavrženje nepopolne vloge - nepristranskost in neodvisnost sojenja
Enovitost opisa dejanja pomeni njegovo vsebinsko zaokroženost v smiselno celoto, brez katere je opis kaznivega dejanja že po sebi nerazumljiv. Takšne zaokroženosti pa v nobeni od pritožnikovih vlog ni zaznati, temveč so v obeh, tudi po presoji pritožbenega sodišča, določena dejstva zgolj nanizana, medtem ko je njihova povezava z znaki kaznivih dejanj v smiselno trditev kot pogoj za navedeno zaokroženost povsem izostala.