oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - dvakratnik minimalnega dohodka - denarna sredstva na bančnem računu
Ob pravilni ugotovitvi, da tožnica in njena hči mesečno razpolagata z dohodkom, ki presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoji za popolno taksno oprostitev niso podani.
OZ člen 131, 131/1, 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1, 381.. ZOR člen 279, 279/3.. ZPIZ-2 člen 197.. ZPIZ-1 člen 276.. URS člen 26.
izgubljeni dohodek - kapitalizirane zamudne obresti - zakonske zamudne obresti - zamuda - pravna praznina - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ.
Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Spremenjeni sodni praksi je zaradi enakega varstva pravic (22. členu Ustave), potrebno slediti tudi na drugih področjih socialne varnosti, vključno z obravnavano.
Revizijsko sodišče je (VIII Ips 187/2018) eksplicitno zapisalo, da ni pravilno večkrat zavzeto stališče na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da ne more priti do zamude v izpolnitvi obveznosti dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odmerna odločba, oziroma dokler pokojninska dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav za nazaj. Končna in izvršljiva upravna ali sodna odločba sicer predstavlja podlago za izplačilo pokojninske dajatve in lahko hkrati tudi pogoj za nastanek zamude.
Izpostavlja normativno ureditev zamude ter zakonskih zamudnih obresti v OZ, po kateri je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). Povzema 299. člen OZ, ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za zamudo, oziroma, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva, naj izpolni obveznost. Predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, če rok izpolnitve ni določen, zakon pa kot dodaten pogoj zahteva še aktivnost upnika, kot npr. sprožitev postopka ali pridobitev izvršljive odločbe o obveznosti. Pogoj za nastanek zamude ni izdaja dokončne ali izvršljive odločbe o prejemku, temveč lahko zamuda nastane že pred tem. Zavarovancu, ki mu je dajatev priznana za nazaj, pripadajo tudi zakonske zamudne obresti na zapadle a neizplačane prejemke od dneva, ko je zavod ali drug organ z izplačilom v zamudi.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
ZZVZZ-UPB3 člen 23, 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-3.
zdraviliško zdravljenje
V 3. točki 1. odstavka 45. člena POZZ so opredeljena stanja pri poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu, pri katerih je indicirano zdraviliško zdravljenje. Kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, so stanja, pri katerih je indicirano zdraviliško zdravljenje, v 45. členu POZZ določena taksativno. Pravico je torej mogoče priznati le, če je podano katero od teh taksativno določenih bolezenskih stanj.
Vendar je v okoliščinah konkretnega primera, ko je artroskopski poseg na kolku identičen posegu na rami - stabilizacijska operacija ramena s šivanjem rotatorne manšete, za katerega je po 8. alineji 3. točke 1. odstavka 45. člena POZZ zdraviliško zdravljenje indicirano, mogoče pravilno zaključiti le, da je pri tožniku zdraviliško zdravljenje indicirano.
URS člen 156.. ZPIZ-1 člen 156, 156/1, 156/2.. ZPIZ-2 člen 194.
povrnitev preplačil - dvojno zavarovanje
Tožena stranka je izpodbijani odločbi izdala na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki ureja povrnitev preplačil. Določeno je, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek, v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
Za odločitev je bistveno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine in s tem tudi do njenega izplačevanja na podlagi pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica in odmerjena starostna pokojnina. Dejstvo, da je bila tožnica tedaj vključena v zavarovanje, bi morala tožena stranka upoštevati že pri izdaji navedene odločbe. Pred izdajo odločbe mora namreč razčistiti dejansko stanje in v primeru ugotovitve, da je tožnica vključena v zavarovanje, pravice ne bi mogla pridobiti. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja o pravici do pokojnine je namreč v drugem odstavku 156. člena določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Po določbi 158. člena Ustave RS pa je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primeru in po postopku, določenim z zakonom. Torej z uporabo rednih oziroma izrednih pravnih sredstev.
odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - pritožba državnega tožilca - trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice
Prvostopenjsko sodišče bi glede na določbo prvega odstavka 502.e člena ZKP pravilno ravnalo tako, da bi o odpravi obravnavanih začasnih zavarovanj po uradni dolžnosti takoj obvestilo pristojni davčni organ. To mora storiti že ob izdaji sklepa, s katerim odloči o predlogu za odpravo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, česar prvostopenjsko sodišče ni storilo. Slednje pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, razvidne iz točke I izreka izpodbijanega sklepa.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
ZDR-1 člen 6, 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 118.. ZDru-1 člen 2, 2/2, 4, 7, 9, 13.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - iztek mandata - denarno povračilo namesto reintegracije - sodna razveza - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - društvo
Glede na določbo 45. člena statuta tožene stranke in dotedanje vsakokratno dejansko imenovanje (z glasovanjem članov upravnega odbora) tajnika s strani upravnega odbora tožene stranke ter vsebino razpisa za prosto delovno mesto tajnika je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno sklepanje, da je bilo imenovanje oziroma izvolitev na funkcijo tajnika tožene stranke pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu tajnika. Ker je navedeni pogoj določen v statutu kot temeljnem aktu tožene stranke, ki je po svojem statusu zveza društev, je mandat funkcije tajnika tožene stranke pogoj za opravljanje dela, določenega z drugim predpisom, izdanim na podlagi zakona (drugi odstavek 2. člena v povezavi s 4., 7., 9. in 13. členom ZDru-1, ter 2. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1).
Toženi stranki ob nespornem objektivnem dejstvu, da tožnica ni bila ponovno imenovana na funkcijo tajnice tožene stranke (prenehanje mandata) in s tem ni več izpolnjevala v statutu predpisanega pogoja za zasedbo tega delovnega mesta, ni bilo treba dokazovati subjektivnih razlogov na strani tožnice, zaradi katerih naj bi bila nesposobna opravljati delo na tem delovnem mestu (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno) oziroma zaradi katerih ni bila ponovno izvoljena na to funkcijo.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica pri izbiri na funkcijo tajnice ni bila diskriminirana. Zgolj dejstvo, da na funkcijo ni bila izbrana ter da je bil izbrani kandidat od nje 10 let mlajši in moškega spola, ne zadostuje za sklep o tem, da tožnica prav zaradi navedenih dveh lastnosti ni bila izbrana, kar bi lahko bila podlaga za prisojo odškodnine.
opis kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - nepopolna vloga - zavrženje nepopolne vloge - nepristranskost in neodvisnost sojenja
Enovitost opisa dejanja pomeni njegovo vsebinsko zaokroženost v smiselno celoto, brez katere je opis kaznivega dejanja že po sebi nerazumljiv. Takšne zaokroženosti pa v nobeni od pritožnikovih vlog ni zaznati, temveč so v obeh, tudi po presoji pritožbenega sodišča, določena dejstva zgolj nanizana, medtem ko je njihova povezava z znaki kaznivih dejanj v smiselno trditev kot pogoj za navedeno zaokroženost povsem izostala.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje nasilništva - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - zakonski znak kaznivega dejanja - silobran
Opisana nasilna ravnanja obtoženca kot so kričanje, grožnje, žalitve, ponižanja in udarci s kazenskopravnega vidika in stališča sodne prakse nedvomno predstavljajo boleča ravnanja, ki pa po presoji pritožbenega sodišča glede na intenzivnost in posledice ostajajo znotraj izvršitvenega ravnanja grdega ravnanja in ne pomenijo novega izvršitvenega ravnanja, to je drugače bolečega ravnanja.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno in razlogi sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru obtoženčevo grdo ravnanje in pretepanje dveh oškodovancev predstavljata izvršitveni ravnanji v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v prvem odstavku 296. člena KZ-1, torej nasilen poseg v varnost oškodovancev (nasilno omejevanje njunih pravic), ki se je odrazilo s povzročitvijo prizadetosti njune telesne celovitosti. Vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanek posledice obtoženčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancih, v konkretnem primeru, da naj bi bil bil vsak od oškodovancev z obtoženčevim grdim ravnanjem nad njima in pretepanjem, spravljen v podrejen položaj. Gre zgolj za navedbo iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja, ki pa v njegovem nadaljevanju ni z ničemer konkretizirana.
Takšnih okoliščin v opisu konkretnega očitka v izreku ni. Ravnanje obtoženca ni bilo etično, ne pravilno, ne zakonito, vendar ne dosega tiste ravni grdega ravnanja oziroma pretepanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilništva zahteva prvi odstavek 296. člena KZ-1. Njegovo ravnanje ne predstavlja intenzivnega izvajanja nasilja, niti intenzivne grobosti večje intenzivnosti oziroma trajanja, s čimer bi bila oba oškodovanca spravljena v podrejen položaj.
So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, prizadejane z nevarnim sredstvom po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče je glede na v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljen in obrazložen potek dogodkov in dejansko stanje, v opisu dejanja ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na lahko telesno poškodbo ter dodalo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja lahke telesne poškodb po drugem odstavku 122. člena KZ-1: "da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tako telesno poškodoval", izpustilo pa del opisa abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 196. člena KZ-1 "z drugima grdo ravnal in ju pretepel ter ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravil v podrejen položaj" ter tako opisano dejanje obtoženca opredelilo kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
Pritožba glede na načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP utemeljeno nasprotuje apriornemu stališču sodišča prve stopnje, da imajo posredni dokazi "že sami po sebi manjšo dokazno vrednost od neposrednih dokazov". Zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko naj bi tožnica v izredni odpovedi očitana dejanja storila zoper posebej občutljivo skupino ljudi (zoper otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju) in ko glede izvedbe neposrednega dokaza obstojijo resni pomisleki (po mnenju tožene stranke bi zaslišanje učencev za njih lahko predstavljalo nepotreben in prekomeren stres ter nepotrebno obremenitev, poleg tega bi otroci zaslišanje lahko razumeli kot kazen za to, da so učiteljem povedali, kaj se dogaja), ni dopustno že na načelni ravni pripisati šibkejše dokazne vrednosti posrednim dokazov, še posebej če so ti številni.
sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse
Zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za umik pritožbe je tretji toženec vložil predlog za obročno plačilo sodne takse, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 19. 5. 2017, višje sodišče pa je dne 16. 8. 2017 zavrnilo tudi njegovo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča. Posledično je bilo o obveznosti tretjega toženca plačati sodno takso za umik pritožbe v tem postopku že pravnomočno odločeno. Argument, da gre za drug postopek iz razloga, ker odločanje sodišča o tem konkretnem predlogu poteka v letu 2019 v primerjavi z odločanjem sodišč v letu 2017, ni utemeljen.
ZFPPIPP člen 121, 121/3, 149, 149/2, 183, 221j, 221j/5, 221j/9, 221k, 221k/7, 221k/9-2. ZPP člen 188, 188/3.
stečajni postopek nad pravno osebo - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - začetek postopka prisilne poravnave - umik predloga za začetek postopka prisilne poravnave - ustavitev postopka prisilne poravnave - začetek stečajnega postopka
Če upniki predlagatelji umaknejo upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek. Tudi če do umika upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave pride po začetku postopka prisilne poravnave, sodišče po posebnem pravilu, določenem v petem odstavku 221.j člena ZFPPIPP ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.
V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko, ki je v stečajnem postopku, vložila (dajatveno) tožbo na podlagi posebnih določil ZFPPIPP, ki veljajo za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Isto terjatev je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, prijavila kot navadno terjatev in kot takšna ji je bila s strani stečajnega upravitelja tudi v celoti priznana. Vprašanje, ki se v tem primeru zastavlja, je kakšne so pravne posledice upnikovega ravnanja, če slednji terjatev, za katero meni, da jo je treba plačati kot strošek postopka, v stečajnem postopku prijavi kot navadno terjatev, upravitelj pa jo prizna. Ali s tem upnik izgubi pravni interes za vodenje pravdnega postopka za pridobitev izvršilnega naslova za poplačilo te terjatve kot stroška stečajnega postopka. Odgovor je: ne.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ni povezano z resničnim razlogom začasno povečanega obsega dela, je nezakonito in ni v skladu s 54. členom ZDR‑1. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je v tožnikovem primeru v resnici obstajal začasno povečan obseg dela, sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonita.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Tožnik je bil pri toženi stranki po izteku odpovednega roka na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 12. 11. 2014 do 30. 9. 2016 na podlagi več pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas zaposlen na delovnem mestu trezorec, za čas od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016 pa na delovnem mestu dokumentarec. Že v času odpovednega roka zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji referent iz poslovnega razloga je po odredbi tožene stranke od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 opravljal delo trezorca, kar je v nasprotju z določbo 6. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem lahko odreditev drugega ustreznega dela traja največ tri mesece v koledarskem letu. Tako je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 55. člena ZDR-1, saj je tožnik to delo opravljal v obdobju daljšem od dveh let in zato utemeljeno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.
rok za vložitev pritožbe - zamuda roka - zavrženje pritožbe
Po neuspešnem poskusu vročitve sodbe, ki je bila s sodišča odposlana 12. 7. 2019, je bila tožnikovemu pooblaščencu sodba puščena v njegovem poštnem predalčniku 30. 7. 2019. Ker pa je bil to čas sodnih počitnic, ki so trajale od 15. 7. 2019 do 15. 8. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je začel teči rok 30 dni za vložitev pritožbe zoper sodbo šele prvi naslednji dan po koncu sodnih počitnic, to je 16. 8. 2019 (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih). Zadnji dan roka za vložitev pritožbe je bila sobota, 14. 9. 2019, zato se je rok za pritožbo zoper sodbo z dne 2. 7. 2019 iztekel 16. 9. 2019 (četrti odstavek 111. člena ZPP). Tožnik je pritožbo zoper sodbo poslal na sodišče priporočeno po pošti 18. 9. 2019, kar pomeni, da je zamudil rok za vložitev pritožbe. Zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno.
Glede na ugotovitve, da tožnik v času od 5. 3. 2015 do 9. 3. 2015 ni vedel, ali in pod kakšnimi pogoji bo (še) zaposlen pri toženi stranki, tožena stranka zgolj s tem, da je bila pogodba sestavljena prvi dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas pripravništva, ni dokazala, da je tožnik prejel pisno zagotovilo, da bo delovno razmerje z njim sklenjeno. Bistveno je namreč, da nekdanji štipendist dobi tako pisno zagotovilo, saj le na tak način ni v negotovosti glede svojega delovnopravnega položaja. Tudi sicer se določba 1. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o štipendiranju nanaša na obdobje neposredno po prejemu pisnega obvestila o zaključku izobraževanja, in je ni mogoče tolmačiti tako, da ima štipenditor tudi kasneje ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi štipendista pred potekom dobe, za katero je zavezan ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju, na voljo 90 dni, da nekdanjemu štipendistu ali ponudi novo pogodbo v podpis ali pa mu pisno zagotovi, kdaj se bo to zgodilo. Pritožba tako neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o nepravočasni ponudbi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za čas, krajši od časa trajanja prejemanja štipendij, štipenditor ne izpolni svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, zaradi česar je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti (tudi obveznosti ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju enako dobo kot je prejemal štipendije). Sklicevanje tožene stranke, da je tožnik najprej moral opraviti pripravništvo, ne vpliva na njeno obveznost zagotoviti mu delovno razmerje skladno s pogodbo o štipendiranju, po kateri je zavezan ostati pri njej v delovnem razmerju toliko časa, kolikor je prejemal štipendije.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032596
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - delovni čas
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.