določitev primerne denarne odpravnine - poravnalni odbor - pritožba - predujem za stroške - sklep procesnega vodstva
V sodnem preizkusu denarne odpravnine se po drugem odstavku 388. člena ZGD-1 uporabljajo še določbe drugega odstavka in 1. točke tretjega odstavka 605. člena ter 606. do 615. člena tega zakona. V tej fazi postopka je bistven odgovor na vprašanje ali je v določbah ZGD-1, ki jih je bilo treba uporabiti procesno določilo, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper izpodbijani sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotne udeleženke založiti dodatni predujem za stroške, ki bodo nastali z izdelavo neodvisne cenitve, poravnalni odbor in zunanjega izvedenca.
Pred odločitvijo o stroških postopka je sodišče z izpodbijanim sklepom naložilo nasprotni udeleženki založitev dodatnega predujma za delo poravnalnega odbora in zunanjega izvedenca. V navedenih določbah, to je 614. v zvezi s 609. členom ZGD-1, ni nobenih posebnih (procesnih) določb o založitvi predujma za njihovo delo. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v navedenem nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma pa je sklep procesnega vodstva zoper katerega ni pritožbe.
nujni dedič - oporočno razpolaganje z zapuščino - nujni delež - pisna oporoka pred pričami - pogoji za razdedinjenje
Oporočitelj ne more neomejeno razpolagati s svojim premoženjem, pač pa le v mejah, kot to določa zakon (8. člena ZD). Tudi takrat, ko se oporočitelj odloči, da bo razpolagal s svojim premoženjem z oporoko, imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (prvi odstavek 26. člena ZD).
Upnica namreč spregleda zakonsko določbo dvanajstega odstavka 31. člena ZIZ. Po citirani določbi upnik lahko tekom izvršilnega postopka od sodišča zahteva, da mu predloži informativni seznam dolžnikovega premoženja, ki vsebuje podatke o dolžnikovemu premoženju iz sodišču elektronsko dosegljivih evidenc. Po citirani določbi upniku zato, da sodišče ugodi njegovi zahtevi, ni potrebno nikakršno utemeljevanje. Upniku ni potrebno argumentirati in dokazovati upravičenosti zahteve, zato obrazloženost vloge ni potrebna. Posledično so stroški vloge upnice nepotrebni in jih ni priznati.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - lahka telesna poškodba - udarec v glavo
Glede na ugotovitve izvedenca, ki je poškodbe tožnika ocenil po Fišerjevi šest stopenjski lestvici 1/6 kot lahko poškodbo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine pravilno odmerilo in s tem pravilno uporabilo materialnopravne določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ustrezno upoštevalo subjektivne kriterije za presojo in odmero odškodnine za vsako posamezno vrsto uveljavljane nepremoženjske škode, kakor tudi objektivne kriterije, ki se nanašajo na konkretnega oškodovanca in razmerje med podobnimi škodami.
modifikacija obtožnega akta - pravica do izjave obdolženca - primeren čas za pripravo obrambe
Glede modifikacije obtožnega predloga je prvo sodišče skladno s procesnim gradivom v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, da je obdolžencu čistopis modifikacije bil vročen na glavni obravnavi 3. 9. 2019. Takrat je po seznanitvi z modifikacijo obdolženec izrecno izjavil, da se v tistem trenutku o modifikaciji ne želi izreči, nato pa sta obe stranki postopka predlagali še pridobitev listinskih dokazov, čemur je sodišče sledilo, obdolženec pa je bil posebej poučen še o tem, da se lahko ob izpolnjenih pogojih naslednja obravnava opravi v njegovi odsotnosti, ne glede na njegovo zaslišanje. Zato preseneča stališče pritožbe, da bi moral biti obdolženec še posebej pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kajti že sam zapis v zapisniku o glavni obravnavi z dne 3. 9. 2019 (list. št. 50) pokaže ravno to, torej, da je bilo obdolžencu dano izrecno pojasnilo o možnosti izjasnitve glede modifikacije. Na njegovi strani pa je bila odločitev, ali to stori. To pa v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ne pomeni, da lahko obdolženec neomejeno izbira, kdaj se bo izrekel o modifikaciji obtožnega akta. Bistveno pri tem namreč je, da ima na podlagi spremenjenega obtožnega akta primeren čas za pripravo svoje obrambe. Ta pa je bil v obravnavanem primeru od 3. 9. 2019 do 10. 10. 2019 zadosten in primeren in se je v tem času imela obramba vsekakor možnost izreči o spremembi obtožnega akta, saj drugače tudi ni mogoče razumeti dokaznih predlogov obrambe istega dne (3. 9. 2019) in ko je obramba nasprotovala pridobitvi dokazov o finančnem poslovanju družbe A. d.o.o., kar je predlagala obtožba in nato zahtevala še pribavo spisa OŽ CE, opr. št. I Kpr 10313/2018, kar je prvo sodišče tudi storilo. Pritožba pa ima prav, da glede na to, da je zagovor primarno namenjen obdolženčevi pravici do izjave in da mu ZKP v določbah členov 323 do 325 omogoča podajo zagovora pred začetkom dokaznega postopka, to še ne pomeni, da obdolženec ne more podati svojega zagovora tudi v poznejši fazi glavne obravnave, če to želi. Vendar pa je treba gornja izhodišča sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožba, presojati tudi v luči ustavnih jamstev v konkretno obravnavanem postopku in izključiti morebitno omejevanje obdolženčeve pravice do izjave. Glede na potek dogodkov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in kar je skladno tudi s procesnim gradivom, je bila prva glavna obravnava v tej zadevi razpisana za 12. 4. 2019, ki pa se ni začela in je bila iz tega razloga preložena na 30. 5. 2019, ko je obdolženec izjavil, da se v tej fazi ne bo zagovarjal, prisoten na glavni obravnavi 18. 6. 2019 pa zagovora ni podal (prisoten je bil pri izvajanju dokazov), prav tako pa ne 3. 9. 2019, ko je bil izrecno pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kar je prav tako zavrnil. Tak potek dogodkov pa v nasprotju s pritožbo ne potrjuje zatrjevanj o omejevanju obdolženca pri podaji njegovega zagovora s strani sodišča, saj je le-ta z naroka za glavno obravnavo 10. 10. 2019 izostal neopravičeno in s tem tudi tvegal, da se bo obravnava zaključila v njegovi odsotnosti, torej tudi brez njegovega zagovora, ki pa ga vse do takrat ni želel podati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00030407
ZPP člen 287, 287/1, 451, 452, 458, 458/1. SPZ člen 67, 67/2, 68, 116, 116/2, 117, 117/1, 118, 118/2.
poslovna stavba - stroški obratovanja - stroški upravljanja - režijski stroški - ključ delitve stroškov - izračun stroškov - višina stroškov - trditveno in dokazno breme upravnika - sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage - sklicevanje na razdelilnike stroškov - gospodarski spor majhne vrednosti
Obveznost plačila vtoževanih stroškov mora temeljiti na jasnem, matematično preverljivem izračunu, v katerem ključ njihove delitve ne sme biti neznanka. Ker je v sporu breme trditev in dokazov v zvezi z višino stroškov na upravniku stavbe, njega bremeni okoliščina, da pravilnosti izračuna terjatve ni mogoče preveriti.
Sklicevanje na obsežne razdelilnike in ostale dokazne listine kot na del trditvene podlage v primeru ugovora etažnega lastnika, da izračuna stroškov ni mogoče preveriti, ne zadošča, saj obseg dokumentacije onemogoča preizkus pravilnosti izračuna stroškov po posameznih postavkah. Ni namreč naloga sodišča, da iz številnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti, če gre za obsežno dokumentacijo, kot v obravnavani zadevi. Listinski dokazi so namreč namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto strank storilo sodišče.
OZ člen 154, 154/1, 154/2. ZPrCP člen 43, 45, 45/1, 56.
prometna nesreča - nenadna vzvratna vožnja - prednostna cesta - nevarna situacija - kršitev pravila o prednosti na cesti - vožnja pod vplivom alkohola - izvedenec cestnoprometne stroke - pravnorelevantna vzročna zveza - deljena odgovornost - premoženjska in nepremoženjska škoda - vmesna sodba - krivdno načelo
Tožnik je namreč z vozilom zapeljal vzvratno s stranske ceste na prednostno cesto, kar je prepovedano (43. člen ZPrCP), prav tako pa pri vključevanju v promet na prednostno cesto ni pustil mimo vseh vozil, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se je vključeval (56. člen ZPrCP). Tožnik je torej odvzel prednost zavarovanki toženke in s tem povzročil nevarno situacijo, ki bi jo zavarovanka toženke, za katero tožnik ni uspel dokazati, da je vozila z neprilagojeno hitrostjo oziroma v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP, zmogla preprečiti v kolikor ne bi vozila pod vplivom alkohola. Pri tem pa ni pomembno za katero kršitev, ki pomeni storitev prekrška, ZPrCP predpisuje strožje sankcije, ampak je pomembno dejstvo, katera kršitev je bila odločilna za nastanek posledice (prometne nesreče).
dokazni predlog - založitev stroškov za delo izvedenca - postavitev novega izvedenca - pravica do izvedbe dokaza
Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Predvsem pa mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZPP založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza.
podaljšanje zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - utemeljen sum - oprostilna sodba - nepravnomočna sodba
Kljub temu, da je bila v obravnavani zadevi izrečena oprostilna sodba, utemeljen sum ni ovržen, ampak je le omajan v primerjavi z utemeljenostjo suma, ki je obstajal po vložitve obtožnice oziroma tekom dokaznega postopka, saj izrečena oprostilna sodba še ni pravnomočna, zato ni mogoče z gotovostjo trditi, da je utemeljen sum glede očitanih kaznivih dejanj v celoti ovržen.
oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - presoja vseh okoliščin
Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da so se premoženjske okoliščine pri tožnici po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje spremenile, in sicer glede na navedbe pooblaščenke tožnice, slednja več nima prebivališča, saj je stanovanjska hiša, kjer je prebivala porušena in je praktično brezdomka, ob tem se je porušilo njeno psihično zdravje in je pooblaščenki nedosegljiva. To pa so okoliščine, na podlagi katerih sodišče druge stopnje zaključuje, da so takšne, da opravičujejo odločitev sodišča druge stopnje, ki je tožnico oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, saj bi sicer bilo ogroženo njeno preživljanje.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera višine odškodnine - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - soprispevek k nastanku škodnega dogodka
Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje pravdnih strank pojasnjuje še, da slednja ni kršila cestnoprometnih predpisov o hitrosti vožnje, saj je bila na navedenem odseku, kjer se je zgodila obravnavana prometna nezgoda hitrost vožnje omejena na 50 km/h, tožnica pa je pritožbeno nesporno vozila pod omejitvijo hitrosti (med 40 km/h in 50 km/h), zato ji slednjega ni mogoče očitati kot soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Smiselno enako velja tudi reakcijo tožnice, ki je v dani situaciji močno zavrla in po prepričanju sodišča druge stopnje reagirala tako, kot bi to storil povprečen voznik, kar dokazuje tudi dejstvo, da sta tudi priči B.B. in Z.L., ki sta vozila za tožnico, reagirala enako.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030322
ZPP člen 13, 19, 19/1, 337, 337/1. ZIZ člen 15, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2. OZ člen 94.
ugovor stvarne nepristojnosti - sodišče splošne pristojnosti - specializirano sodišče - predhodni preizkus tožbe - odgovor na tožbo - prepozen ugovor - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - napake volje - odkupna pravica - nalog za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev - izplačilo dividend - obstoj delovnega razmerja - predhodno vprašanje - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - delitev bilančnega dobička med delničarje - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - nedopustne pritožbene novote - neznatna škoda za dolžnika - kršitev začasne odredbe - denarna kazen
Ugovor stvarne nepristojnosti lahko stranka poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa še v tem primeru se ta izjema nanaša le na razmerje med okrožnim in okrajnim sodiščem kot sodiščema splošne pristojnosti in ne na razmerje med sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči.
Denarni znesek, ki predstavlja toženkine (dolžničine) dividende, bo z začasno odredbo deponiran pri KDD, zato ni (nobene) nevarnosti (za toženko oz. dolžnico), da ji ta znesek ne bi mogel biti izplačan, če bi se izkazalo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Škoda, ki bi toženki (dolžnici) lahko nastala zaradi zakasnitve pri izplačilu dividend, je tako zgolj neznatna (tretji odstavek 270. člena ZIZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00031276
ZKP člen 358, 358-3, 371, 371/11, 392, 392/1. KZ-1 člen 284, 284/1.
kriva izpovedba - kaznivo dejanje krive izpovedbe - oprostilna sodba - ugoditev pritožbi - pritožba državnega tožilca - novo sojenje pred drugim sodnikom - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljivi razlogi - pravnomočna obsodilna sodba - sodba brez razlogov - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih
Ob nerazumljivosti in kontradiktornosti zapisanega besedila, je sicer sodišče prve stopnje pred tem pravilno obrazložilo, da se mora lažnost izpovedbe nanašati na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja. Vendar je sodišče prve stopnje to bistvo, ki mora biti predmet presoje obravnavane zadeve, z nadaljnjo obrazložitvijo izpodbijane sodbe povsem zgrešilo. Že v sklepu z dne 6. 3. 2019, ko je prvič razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je višje sodišče poudarilo, da je v zvezi z ocenjevanjem izpovedb obdolženk, kot prič v kazenski zadevi zoper obsojenega F.K. I K 6000/2013, treba izhajati iz dejstva, da gre za njihove izpovedbe, s katerimi so obdolžencu nudile alibi, da ni mogel biti storilec tega kaznivega dejanja. Ob tem seveda ni mogoče prezreti, da je bila izrečena obsodilna sodba F.K. potrjena z odločitvijo višjega sodišča in je torej pravnomočna. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ko je v ponovljenem sojenju obdolženkam zasliševalo M.K. o tem, kaj se je zgodilo 3. 5. 2012 na terasi gostinskega lokala L. v Z.D., torej o okoliščinah, ki so že ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo, povsem zgrešeno in nedopustno. Ker so obdolženke, zaslišane kot priče, obdolženemu F.K. nudile alibi, da ni mogel biti storilec očitanega kaznivega dejanja, glede katerega je bil torej zatem pravnomočno obsojen, je naloga sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, glede na očitke obdolženkam ugotoviti, ali so bile te njihove izpovedbe v tej odločilni okoliščini, torej zagotavljanju alibija obdolžencu, pred sodiščem lažne. Kot edino razumno in logično izhodišče bo ob tem upoštevalo, da ista oseba ne more biti hkrati na dveh različnih krajih.
Pritožnik procesno zmotno problematizira, da osumljenci niso sodišču predložili konkretnih dokazov o svojem prepričanju, da so stroji last R. d. o. o.. S tem uveljavlja zahtevo po obrnjenem dokaznem bremenu, kar pa je glede na procesni položaj osumljencev nedopustno. Oškodovanec kot tožilec je tisti, ki bi moral sodišču ponuditi dokaze o tem, da so se osumljenci zavedali, da si protipravno prilaščajo zaupane jim tuje premične stvari.
Ko oškodovanec kot tožilec v opisu kaznivega dejanja osumljencem očita le nevrnitev zaupanih predmetov, zatrjuje kršitev civilnopravne obveznosti. V skladu s citirano odločbo vrhovnega sodišča mora biti zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, v opisu kaznivega dejanja konkretizirano (in ne zgolj zatrjevano) kako so si osumljenci zaupane jim predmete prisvojili.
Plačilu izvedenih del se tožena stranka ne more izogniti s sklicevanjem na neizpolnjevanje stranske obveznosti predložitve evidenčnih listov, ker naj bi šele predložitev evidenčnih listov pomenila pravilno izpolnitev obveznosti. Višje sodišče poudarja, da se na potrebo po pridobitvi evidenčnih listov tožena stranka sklicuje zaradi pridobitve uporabnega dovoljenja, vendar pa med strankama v sporu sploh ni sporno, da je bilo uporabno dovoljenje pridobljeno, zato ne gre slediti toženi stranki, da šele predložitev evidenčnih listov z vidika tožene stranke pomeni pravilno in bistveno izpolnitev pogodbene obveznosti tožeče stranke.
Lastninska pravica na premičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom in (vsaj praviloma) z izročitvijo premičnine v posest kupcu (40. in 60. člen Stvarnopravnega zakonika), zaradi česar zadostuje, da kupec dokaže navedeni dejstvi. Sodišče druge stopnje zlasti glede na predložene listinske dokaze o najemu kredita tako pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica tudi dejanska kupka spornega vozila in da ga je kot taka tudi prevzela. Dolžnikova posest premičnine namreč ne izkazuje njegove lastninske pravice.
sodna taksa za pritožbo - premalo plačana sodna taksa - plačilo sodne takse v celoti - fikcija umika pritožbe - pravni pouk v plačilnem nalogu
Tožena stranka je bila s plačilnim nalogom opozorjena, da če ne bo v roku plačala celotne sodne takse, bo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je bila pritožba umaknjena. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da o navedeni pravni posledici tožena stranka ni bila obveščena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00035851
ZZZDR člen 51, 51/2, 59. SPZ člen 65, 65/2, 72. ZPP člen 181, 181/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZD člen 220.
obseg in deleži na skupnem premoženju - večji prispevek enega od zakoncev - skupna lastnina - darilna pogodba - originarna pridobitev lastninske pravice - posebno premoženje - nasprotje med izrekom in njegovo obrazložitvijo - dopolnitev izvedenskega mnenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravni interes
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da kljub postavljenemu zahtevku, da se naj ugotovi obseg skupnega premoženja med tožnico in pokojnim A. A., je sodišče prve stopnje odločil, da je premoženje, podrobneje navedeno v izreku sodbe, skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim.
V izreku izpodbijane sodbe pa je sodišče zapisalo, da je premoženje skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim, s tem pa je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe.
Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti obseg skupnega premoženja in na njem določiti deleže. Šteje se, da je delež zakoncev enak. Zakonca (v konkretnem primeru toženec kot dedič) pa lahko dokazujeta, da sta zakonca k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju (59. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).
Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 72. členu dopušča, da ima lahko več oseb na nerazdeljeni stvari skupno lastnino, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni, vendar je potrebno upoštevati, da lahko skupna lastnina nastane le, če je pri določeni skupnosti oseb zaradi njihove tesne osebne povezanosti njen nastanek predviden z zakonom. Tako je skupno lastnino treba razumeti kot zakonsko predvideno izjemo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00030830
ZZK-1 člen 243. ZPP člen 8, 163.
izbrisna tožba - darilna pogodba - ničnost darilne pogodbe - darilni namen - odsotnost pogodbene podlage - dokazna ocena - neveljavnost vknjižbe - neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo - ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice - napaka pri vknjižbi v zemljiško knjigo - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - vknjižba v zemljiško knjigo brez pravnega naslova - obračun odvetniške storitve
V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti, v skladu s katerim odloča zemljiškoknjižno sodišče o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Tudi v tem postopku pa lahko pride do napake, bodisi ker vknjižba, ki je bila po postopkovnih pravilih sicer izvedena v korist določene osebe, nima veljavne materialnopravne podlage, pa tudi, kadar je ta izvedena na podlagi neveljavnega ali nepopolnega zemljiškoknjižnega dovolila. Tu gre sicer za napako formalnopravne narave, ki jo je mogoče odpraviti z ugovorom ali pritožbo kot rednimi pravnimi sredstvi, lahko pa tudi z izbrisno tožbo. Pritožbeno sodišče ob vpogledu v sporno darilno pogodbo ugotavlja, da držijo trditve tožnikov, da parcele 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017, vložna št. 589, k. o. ..., niso bile predmet darilne pogodbe. Tako iz teksta pogodbe kot iz zemljiškoknjižnega dovolila namreč izhaja, da so bile iz omenjenega vložka podarjene zgolj tri preostale parcele, pri zemljiškoknjižni izvedbi pogodbe pa je prišlo do napake, ker je bil prenos izveden na celotnem vložku 589, k. o. ... Na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče dodatno preverilo, ali so se stranke kaj posebej dogovarjale glede ostalih kmetijskih zemljišč iz vložka 589 in zakaj ta v pogodbi niso bila izpostavljena s parcelnimi številkami. Ker toženka, ki je bila glavni organizator pri sestavi darilne pogodbe, tega ni znala pojasniti, navedla pa je, da parcele tudi niso bile ocenjene, pritožbeno sodišče sledi trditvam tožnikov, da, kot izhaja iz vsebine pogodbe, predmet darilne pogodbe ni bil celoten vložek 589, k. o. ..., temveč zgolj tiste parcele, ki so bile iz tega vložka dejansko izpostavljene.
Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glede na podatke kazenskega spisa pravilno povzelo pomembna dejstva oziroma procesne dogodke v zvezi s prošnjo zagovornika za preložitev glavne obravnave dne 25. 11. 2019, vendar je v nadaljevanju po presoji višjega sodišča zmotno zaključilo, da tako ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnik namenoma čakal na zadnji trenutek za obvestilo sodišču o svoji zadržanosti in da njegovo ravnanje več kot očitno kaže na zavlačevanje postopka.
Ugotovljena predhodna procesna aktivnost odvetnika v postopku, do razpisanega naroka dne 25. 11. 2019, nato pa neudeležba na tem naroku, potem ko sodišče ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev, ob navedenem pa še bolezensko stanje njegove tajnice, po presoji višjega sodišča ne dopuščajo zaključka, da je odvetnik z nepristopom na zadnji razpisani narok z zlorabo svojih procesnih pravic zavlačeval kazenski postopek. Ker je takšna dejanska ugotovitev pogoj za denarno kaznovanje odvetnika po 140. členu ZKP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana, je višje sodišče pritožbi odvetnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.