ZPVI člen 2, 3, 10, 11. ZViS člen 14, 16, 32. Konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji (Lizbonska konvencija) člen I 1, VI 5, VI 5, X 2. Direktiva 2005/36/ES člen 1, 3, 3/1, 3/1-a, 3/1-c, 10, 12. URS člen 3a, 3a/3, 8, 22, 153. ZS člen 113a. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 6, 45, 49, 56, 165, 166, 267.
priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja - priznavanje visokošolskih kvalifikacij - deljena pristojnost eu in dč - transnacionalno izobraževanje - prosto gibanje delavcev - svoboda opravljanja storitev - pravica do ustanavljanja - predlog za predhodno odločanje
V primerih transnacionalnega izobraževanja, kjer tuji visokošolski izobraževalni program v celoti izvaja izobraževalna ustanova na ozemlju Republike Slovenije, se priznavanje izobraževanja za namen zaposlitve tako presoja po določbah predpisov države, ki je listino izdala, poleg tega pa še po določbah, ki urejajo javnoveljavnost visokošolskega zavoda izvajalca izobraževanja in izobraževalnega programa v slovenski zakonodaji. Zahteve po akreditaciji visokošolskega zavoda in izobraževalnega programa lahko tožena stranka opravičuje z zagotavljanjem kakovosti javnoveljavnega visokošolskega sistema, kar je kot upravičen razlag sprejelo tudi SEU v zadevi Neri.
Ker je v predmetni zadevi tožnica pridobila določeno izobrazbo, ki ji je priznana v ZK, se lahko sklicuje na svoboščine iz 45. in 49. člen PDEU, čeprav zoper državo, katere državljanka je. Določili o prostem gibanju delavcev in pravici ustanavljanja pa ne onemogočata državi članici, da zahteva (upravno) dovoljenje za uporabo tujega znanstvenega naslova na njenem ozemlju. Upravni postopek je lahko namenjen le preverjanju, če je bil znanstveni naslov pravilno pridobljen, postopek mora biti lahko dostopen in brez visokih stroškov. Odločitev mora biti obrazložena, zoper zavrnilno odločitev mora biti predvideno sodno varstvo, sankcije za nespoštovanje postopka priznavanja pa ne sme biti nesorazmerna resnosti prekrška.
URS člen 18. EKČP člen 3, 13. PDEU člen 78, 78/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 18, 47. ZMZ člen 2, 20, 21, 22, 23, 53, 53-1, 55. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite člen 13, 18, 21, preambula točka 2, 10, 11.
V primerih, ko ima stranka zadostne argumente, da bi ji z vrnitvijo bila kršena pravica iz 3. člena MKVČP, mora biti presoja dejstev „stroga“, za kar je nujno potrebna ocena stanja v izvorni državi. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ in z določenega vidika „neverodostojna“, to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP. V vsakem posamičnem primeru je namreč ključno vprašanje, v zvezi s katero „bistveno okoliščino“ je tožnik neverodostojen.
Ocena (ne)verodostojnosti prosilca za azil je po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov. Prvi element je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi element ocene je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom. Tretji element ocene pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal.
Zavrnjenega prosilca za azil mora država članica EU vrniti v izvorno državo, kar pomeni, da je podatek o izvorni državi prosilca ključen, od njega je odvisen najbolj pomemben del relevantnega dejanskega stanja, pri čemer načelo nevračanja veže tudi toženo stranko v azilnih zadevah.
dovolitev vpogleda v osebne podatke v razumnem roku
Za sodno varstvo pravice iz 8.b. člena Konvencije ni pomembno, da v zadevi ni bistveno, kdaj je bila prosilki izdana odločba o dovolitvi izpisa, ampak je bistveno, kdaj ji je bil dovoljen izpis, saj Konvencija uporablja pojem "potrdilo". Zato ne samo dovolitev vpogleda v spis z dne 22. 5. 2007, ampak tudi odločitev tožene stranke z dne 25. 9. 2007, in odločitev Informacijskega pooblaščenca z dne 5. 12. 2007, ki je bila posledica odločitve tožene stranke, izkazujejo, da v konkretnem primeru ni šlo za nerazumen čas in za ravnanje z večjimi zamudami (8.b. člena Konvencije). Zato sodišču v tej presoji niti ni bilo potrebno uporabiti kriterijev za presojo (ne)sorazmernosti prekoračitve razumnega roka, ki bi jih sodišče po analogiji uporabilo ob upoštevanju kriterijev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah sojenja v razumnem roku.
ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil - mednarodna zaščita - azil - omejitev gibanja
Smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko uporabi določbo, ki pravi, da je "potrebno" začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil. Če prosilec za azil predloži ustrezen dokument o istovetnosti v smislu 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, ali pa če tožena stranka na kakšni drugi podlagi nima več dvoma o zatrjevani istovetnosti tožnika, mora prenehati z izvajanjem ukrepa pred iztekom roka 3 mesecev.
Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane ocene sodišča na podlagi vseh razpoložljivih dejstev, ki so sodišču znana. Pri tem pa mora sodišče zlasti v azilnih zadevah paziti tudi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ne pomeni zlorabe procesnih pravic v smislu izkoriščanja procesnih možnosti zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka, glede na to, da je v azilnih postopkih realno pričakovati, da je velika večina zavrnjenih prosilcev za azil v osebni (čustveni) stiski zaradi obveznosti zapustitve Slovenije po pravnomočno končanem azilnem postopku. Akt odstranitve prosilca za azil iz države lahko pomeni poseg v pravico zasebnosti pod pogojem, da je na podlagi specifičnih dejanskih okoliščin primera možno prosilcem za azil priznati, da so si v Sloveniji ustvarili zasebnost v smislu "doma" in zaznavne socialne integracije v slovensko družbo, četudi v Sloveniji ne bivajo na drugi pravni podlagi, kot na podlagi dejstva, da so prosilci za azil. Če je država bivanje tožnikov tolerirala več let, ko so trajali postopki za izdajo raznih upravnih dovoljenj, in če je azilni postopek brez krivde tožnikov trajal od 23. 12. 2004, pri čemer tožnikom glede na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U ... in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up ... ni mogoče očitati, da niso imeli utemeljenih pričakovanj za morebitno dodelitev subsidiarne zaščite, v tem obdobju pa so si ustvarili v Sloveniji dom v smislu varstva njihove zasebnosti, potem je ukrep, da morajo nemudoma zapustiti Slovenijo nesorazmeren oziroma ni nujen in je zato v nasprotju z določilom 8. člena MKVČP in 35. členom Ustave v zvezi z določilom drugega stavka 3. odstavka 34. člena ZAzil.
URS člen 25, 15, 19, 23, 25, 15, 19, 23. ZAzil člen 27, 39, 40a, 27, 39, 40a. ZUS-1 člen 66, 4, 28, 33, 28, 33, 66, 4.
načelo zakonitosti - učinkovito pravno sredstvo - azil - omejitev gibanja - načelo sorazmernosti
Prosilcu za azil se lahko omeji gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določilom 27. člena ZAzil. Določilo 40.a člena ZAzil ne daje samostojne - to je od določila 27. člena ZAzil neodvisne - pravne podlage za omejitev gibanja oziroma osebne svobode, saj mora biti po ustavno-pravni praksi in po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (člen 5(1)(f) MKVČP, načelo proporcionalnosti in prepoved arbitrarnega odločanja) omejitev osebne svobode določno opredeljena v zakonu, tako da ureditev ne dopušča samovoljnega poseganja v omenjeno pravico. Iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Iz tega sledi, da tožena stranka sicer ima možnost, da bodisi omeji gibanje oziroma prostost osebi ali pa ne, čeprav so pogoji za omejitev gibanja oziroma prostosti podani. Vendar pa v primeru, če tožena stranka tak ukrep izda, mora biti iz sklepa razvidno, da je bila takšna odločitev potrebna. Tožena stranka mora načelo sorazmernosti v navedenem obsegu testa "potrebnosti" uporabiti tudi pri izbiri ukrepa po določilu 2. odstavka 27. člena ZAzil, kajti že iz samega ZAzil izhaja, da je prepoved gibanja izven določenega območja milejši ukrep od prepovedi gibanja izven azilnega doma, ki je po splošno znanih dejstvih tudi milejši ukrep od omejitve gibanja izven njegove izpostave, in kamor je zaradi določila 3. odstavka 27. člena ZAzil mogoče šteti Center za tujce v Postojni. Iz besedila določila 1. odstavka 40.a. člena ZAzil ne izhaja, da "nastanitev" v smislu tega določila pomeni omejitev gibanja oziroma poseg v osebno svobodo v bistveno primerljivih okoliščinah, kot je omejitev gibanja oziroma poseg v osebno svobodo po 27. členu ZAzil, čeprav je predmetni spor to dejansko primerljivost izkazal. Ker pa mora biti omejitev osebne svobode določno opredeljena v zakonu, kot to izhaja iz citirane sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča RS, tožena stranka samo na podlagi 1. odstavka 40a. člena ZAzil nima pravne podlage za omejevanje gibanja oziroma osebne svobode tožnika.
URS člen 15, 19, 32, 15, 19, 32. ZAzil člen 39/6, 36, 36/5, 39, 23, 27, 27/1, 39/6, 36, 36/5, 39, 23, 27, 27/1. ZUP člen 146, 146. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64, 64/1.
načelo sorazmernosti - test arbitrarnosti - varstvo osebne svobode - omejitev gibanja
Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saadi proti Veliki Britaniji izhaja, da za tujce, ki pridejo brez ustreznega dovoljenja v državo podpisnico Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na to, ali zaprosijo za azil, ali ne, dokler ni odločeno o njihovem zakonitem bivanju v državi podpisnici MKVČP, ni mogoče šteti, da imajo upravno dovoljenje za bivanje v državi in da so zakonito na ozemlju države podpisnice MKVČP. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice posledično tudi izhaja, da omejitev gibanja osebam, ki trdijo, da so zaprosile za azil, ni mogoče obravnavati po določilu 2. člena Protokola št. 4 k MKVČP (pravica do svobode gibanja), saj niso zakonito na ozemlju, ampak je treba obravnavane situacije obravnavati po določilu 5. člena MKVČP. Če gre za omejitev gibanja zaradi interesov vodenja azilnega postopka, potem je pravna podlaga za omejitev pravice do prostosti prvi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (preprečitev nedovoljenega vstopa v državo). Če ne gre za omejitev pravice do prostosti zaradi interesov azilnega postopka, potem je pravna podlaga za takšno odločitev drugi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (ker teče postopek za izgon ali za izročitev). Izpodbijani sklep tožene stranke je zato treba obravnavati z vidika ZAzil in določila 19. člena Ustave (varstvo osebne svobode), ki odgovarja določilu 5. člena MKVČP, in ne z vidika določila 32. člena Ustave (svoboda gibanja). Iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Tožena stranka pa mora načelo sorazmernosti v navedenem obsegu testa "potrebnosti" uporabiti tudi pri izbiri ukrepa po določilu 2. odstavka 27. člena ZAzil, kajti že iz samega ZAzil izhaja, da je prepoved gibanja izven določenega območja milejši ukrep od prepovedi gibanja izven azilnega doma, ki je po splošno znanih dejstvih tudi milejši ukrep od omejitve gibanja izven njegove izpostave, in kamor je zaradi določila 3. odstavka 27. člena ZAzil mogoče šteti Center za tujce v Postojni. Če torej tožena stranka ne izreče najmilejšega ukrep po določilu 2. odstavka 27. člena Zazil, mora zaradi določila 1. in 2. odstavka 27. člena ZAzil in 3. odstavka 15. člena Ustave v zvezi z 19. členom Ustave na kratko utemeljiti, zakaj meni, da milejši ukrep ne bi mogel doseči istega cilja. Tožnik je v upravnem postopku predlagal izvedbo dokaza, ki je pravno relevanten in zato pomemben z vidika ugotavljanja, ali je potrebno omejiti gibanje oziroma prostost tožniku (3. alineja 1. odstavka 27. člena ZAzil). Tožena stranka ni izvedla tega dokaza, čeprav bi ga morala tudi v primeru, če načeloma verjame, da na policijski postaji v kraju A. v vsakem primeru upoštevajo določbe ZAzil.
ZAzil člen 6, 27, 27/1, 27/1-3, 27/2, 27/3, 27/5, 29, 29/2, 29/4, 29/5, 36, 36/5, 39, 39/6, 43, 57. ZUS člen 67, 67/2. ZS člen 3, 3/1, 11. ZPol člen 29, 35, 35/1, 35/2, 35/3, 35/4. ZTuj člen 3, 3/4, 75. ZUP člen 6. Pravilnik o policijskih pooblastilih člen 22, 23, 24, 24/1, 25. URS člen 15, 15/3, 19, 20, 32, 32/1, 32/2, 35, 120, 120/2, 125, 153, 153/4. Direktiva 2003/9/EC člen 6, 6/2, 6/3, 7, 7/1, 7/2, 13, 15.
prosti preudarek - dokazni standard - azil - omejitev gibanja - ugotavljanje istovetnosti - načelo suverenosti - dokazno pravo
Ni pravilno materialno-pravno stališče tožene stranke, da je omejitev gibanja potrebna zaradi tega, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz določila 43. člena ZAzil. Ni mogoče sprejeti stališča, da "je mogoče identiteto dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko" v azilnem postopku, ker takšen način ugotavljanja identitete tudi ne velja za državljane Slovenije in tujce. Poleg tega analogija tudi ni dopustna ,ker je zakonodajalec v že omenjenem določilu 4. odstavka 3. člena ZTuj določil, da se ZTuj ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil. Stališče, da se identiteta prosilcev za azil ugotovi le z predložitvijo navedenih treh dokumentov tudi ni skladna z naravo azilnega postopka, ker begunec, ki je resnično preganjan v izvorni državi navadno ne more priti iz države z veljavnimi dokumenti in na zakonit način, saj se po mednarodni praksi in usmeritvah Visokega komisariata ZN za begunce posedovanje potnega lista lahko šteje za element, ki govori proti temu, da je prosilec za azil resnično preganjan v izvorni državi. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presojo verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Kadar uradnega dokumenta s sliko ni, se istovetnost ugotavlja z drugimi sredstvi v postopku zaslišanja in na podlagi ocene o verodostojnosti tožnika, kot je to predvideno tudi v določilu 1. alineje 2. odstavka in v 4. odstavku 29. člena ZAzil. Tožena stranka torej ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v 1. alineji 27. člena ZAzil, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Izkazani (zadosten) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete zahteva pojem "potrebno" v določilu 1. odstavka 27. člena ZAzil; v povezavi z določilom 5. odstavka 27. člena ZAzil to nadalje pomeni, da tožena stranka tak ukrep lahko izreče do prenehanja razloga, to je do ugotovitve njegove identitete, ki pa se, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, ugotavlja v azilnem postopku z zaslišanjem in drugimi dokaznimi sredstvi, ne sme pa se izreči do pravnomočno končanega azilnega postopka, ker je to lahko časovno dalj, kot je določeno v drugem stavku 5. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka ima prosti preudarek za omejitev gibanja ne samo glede tega, ali gibanje omeji ali ne, ampak ga ima tudi z vidika vprašanja, ali bo sprejela strožji ali blažji ukrep omejitve gibanja. Če te utemeljitve v tovrstnih izpodbijanih aktih ni, potem sodišče ne more presoditi, ali je intenzivnost ukrepa skladna z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec organu podelil možnost odločanja po prostem preudarku.
roditeljska pravica - stranka v postopku - mnenje otroka - odvzem otroka - oddaja otroka v rejništvo - otrokova korist - zastopanje otrok - kolizijski skrbnik
Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva, ali pa vsaj nedvoumno ugotoviti, da noče sodelovati v postopku in da ga zadeva ne zanima. Določila 157. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da CSD odda otroka v rejništvo, čim oče ali mati v to privolita, ne glede na pogoje iz 157. člena ZZZDR in ne glede na to, kaj je pristojni organ naredil za to, da bi družini pomagal s strokovno pomočjo ali kaj je predlagal, da bi bil poseg v ustavne pravice milejši. Tožena stranka bi morala v postopku preveriti, ali je privoljenje pristno, oziroma bi morala glede na navedbe v pritožbi, da je bil otrok odvzet s prisiljenjem oziroma zvijačo, ugotoviti relevantna dejstva in po vsebini odgovoriti na to pritožbeno navedbo. Ta pritožbeni ugovor bi tožena stranka morala ustrezno obravnavati tudi zaradi določila 279. člena ZUP. Ker se izvršuje izrek upravne odločbe (in mora biti ta jasen in določen), ne pa njena obrazložitev, je prvostopenjski akt, ki ga tožena stranka z izpodbijano odločbo potrjuje, nezakonit, ker bi moralo biti tisto, kar se izvršuje, navedeno v izreku, ne pa v obrazložitvi.
URS člen 11, 25, 62. ZAzil člen 1, 1/2, 3, 9, 9/2, 12, 12/2, 12/5, 24, 24/6, 32, 32/3, 35, 35/2. ZUP člen 207, 207/2. Direktiva Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 člen 7, 7/2, 9, 9/1-a, 9/1-b. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu člen 26, 27, 31, 31/1.
združevanje družine - azil - preganjanje zaradi narodnosti in vere - pospešeni postopek
Sodišče je že v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 in U 2706/05 z dne 21. 12. 2005 ter v številnih sledečih sodbah zavzelo stališče, da je interpretacija pojma preganjanjanja netočna z vidika vira J. C. Hathawaya, na katerega se je sklicevala tožena stranka v praksi odločanja, in da je tudi pravno nepravilna z vidika 9. člena Direktive št. 2004/83/EC ter da je tožena stranka zaradi sodne prakse Evropskega sodišča pravice (Case C-106/89 in Case C-129/96) ne sme uporabljati, ampak mora za podlago vzeti usmeritev iz Direktive št. 2004/83/EC. Opredelitev preganjanja, kot jo uporablja tožena stranka, ni v nasprotju le z besedilom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak tudi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 18. členom Ustave RS, saj je mučenje v navedenih predpisih absolutno prepovedano ne glede na to, ali gre za "nenehno" ali enkratno dejanje. Če tožena stranka procesne določbe pospešenega postopka po ZAzil uporabi v nasprotju z Ženevsko konvencijo, potem sodišče to napako lahko odpravi v upravnem sporu, zato ni potreben postopek po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti ZAzil. Tožnik je zahtevek za združenje družine nedvomno postavil, tožena stranka pa bi morala najprej razčistiti, v kakšnem obsegu tožnik uveljavlja pravico do združevanja družine, in potem odločiti, ali so za to izpolnjeni pogoji.
ponovna prošnja za azil - omejitev gibanja - omejitev svobode - azil
Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi s konkretnimi okoliščinami omejitve gibanja v centru za tujce pa so površne. Zato je sodišče z vidika presoje izpodbijanega akta v upravnem sporu štelo, da je bistveno, ali je tožnik imel možnost, da sodišče v razumnem roku preveri zakonitost omejitve gibanja oziroma osebne svobode in da je ta omejitev predpisana z zakonom. Bivanje v centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok.
Ureditev po 17. členu Evropske konvencije o izročitvi glede na ureditev po 2. odstavku 533. člena ZKP je treba presojati ob uporabi določila 8. člena Ustave, ki daje ratificirani in objavljeni mednarodni pogodbi višjo hierarhično moč od zakona. Poleg tega ZKP posebej določa, da se, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah tega zakona (1. odstavka 521. člena ZKP). Minister ima pri uporabi kriterijev iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi določeno polje proste presoje. Gre tudi za politično odločitev, v katero se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu. Tožnik je imel učinkovito pravno sredstvo zoper sodno ugotovitev pogojev za izročitev po ZKP in Ustavi s tem, ko je izkoristil možnost pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v A. z dne 4. 4. 2006, ki je na prvi stopnji sojenja ugotovilo obstoj potrebnih pogojev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi. Po ZKP in določilu 25. člena Ustave tožnik nima pravice do sodnega varstva tudi zoper drugostopenjsko sodno odločitev v postopku izročitve. To pa ne pomeni, da nima sodnega varstva glede celovite presoje zakonitosti uporabe tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi uporabila oziroma jih je morala uporabiti tožena stranka. Med temi določbami pa ni določila 523. člena ZKP, ker se ta določba nanaša na uvedbo postopka za izročitev, katerega namen je sodno ugotoviti obstoj zakonskih pogojev za izročitev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi.
Ker je treba prošnjo za azil enomesečnega otroka presojati prek razlogov za preganjanje njenih staršev oziroma ker v obravnavani zadevi ne obstajajo posebni razlogi za preganjanje tožeče stranke, ki ne bi bili vezani na njegove starše, sodišče v tem upravnem sporu zaradi varovanja pravnomočnih učinkov sodne odločbe sledi stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 313/2006. Tožena stranka bi morala počakati z odločanjem o prošnji tožeče stranke do odločitve Vrhovnega sodišča RS. Zaradi mednarodnih in ustavno-pravnih standardov ni namreč sprejemljivo, da se enomesečnega otroka napoti iz države nemudoma po pravnomočnosti odločbe, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, pri tem da bi starši tega otroka morali zapustiti državo v drugem času glede na to, kdaj bi bil njihov postopek pravnomočno končan. Odvetnik tožeče stranke ni sprejel zastopanja tožeče stranke v času veljavnosti ureditve pred ZAzil-D in je zato, kot pravi odvetnik v tožbi, pro bono sprejel zastopanje tožeče stranke v upravnem postopku in upravnem sporu. Kar zadeva zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka, zato veljajo določbe ZUP. Po presoji sodišča ni mogoče šteti, da bi bila volja zakonodajalca, da se do imenovanja svetovalcev za begunce podpora in pravna pomoč prosilcem za azil ne daje na Upravnem sodišču in Vrhovnem sodišču.
URS člen 27, 27. ZUS člen 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28, 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28. ZPP člen 101, 101. OZ člen 177, 178, 177, 178.
sodno varstvo
V obravnavani zadevi ni pogojev za to, da bi se sodišče izreklo za nepristojno v skladu s kriteriji, ki jih je postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-547/2004. Pri vprašanju, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, je po mnenju sodišča treba izhajati iz vsebine zahtevka tožeče stranke; bistveno je torej, kaj od sodišča zahteva tožeča stranka, pomembno pa je tudi, kakšen je status tožene stranke. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS v zvezi z pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena in iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico do domneve nedolžnosti iz 2. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa izhaja, da mora biti uveljavljanje domneve nedolžnosti vedno vezano na nek sodni postopek, ki sicer ni nujno postopek ugotavljanja kazenske odgovornosti v kazenskem postopku.
Sodelovanje prosilca za azil v postopku podaje prošnje za azil je po 1. odstavku 63.b. člena ZAzil vezano na obrazec, ki je predpisan s podzakonskim predpisom, in obveznost, da organu poda podatke, ki so navedeni v 33 alinejah 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. Tožena stranka torej ne sme odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled in ocena dejstev v številna poročila o stanju v izvorni državi, kajti v tem primeru tožena stranka z izjavo prosilca ob podaji prošnje za azil dobi le najbolj osnovna pojasnila prosilca za azil, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. - Sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya je dejansko nepravilno, sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanjaje tudi nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka, kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Ker Direktiva v 1. odstavku 9. člena uporablja pojmovno zvezo "dejanja preganjanja morajo", (acts of persecution must) je na podlagi sodne prakse ESP sodišče v upravnem sporu bistveno bolj striktno vezano na besedilo Direktive, četudi je le-ta koncipirana tako, da naj bi postavila le minimalne standarde. To pomeni, da tožena stranka sicer lahko še naprej vzdržuje v upravno-sodni praksi že vzpostavljeno dejansko raven zaščite beguncev v smislu opredelitve dejanj preganjanja, vendar se mora ob tem striktno držati besedila Direktive, ki je v določilu 9. člena določna in jasna.
ZAzil izjave tujca "o seznanitvi z dejstvom, da zapustitev prostorov Sektorja za azil pred sprejemom prošnje za azil, pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Sloveniji" ZAzil ne predvideva. Tega v skladu z načelom legalitete (2. odstavek 120. člena, 3. odstavek 153. člena in 2. odstavek 3. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 66/2000, 24/2003, 69/2004) ne predvideva tudi noben podzakonski predpis za ureditev postopka in načina ravnanj z osebami, ki izrazijo namero v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, ki naj bi bil sprejet na podlagi zakonskega pooblastila iz določila 2. odstavka 7. člena ZAzil. Zato tovrstni izjavi tujca in ravnanju zapustitve Azilnega doma pred vložitvijo prošnje za azil v dokazni oceni v azilnem postopku ni mogoče dati absolutnega pravnega učinka v tem smislu, da čim prosilec za azil zapusti azilni dom, kljub podpisani izjavi, preden poda prošnjo za azil, se šteje prošnja za umaknjeno; prošnja se namreč ne more šteti za umaknjeno, če sploh še ni vložena. In ob upoštevanju določil 2. odstavka 120. člena, 3. odstavka 153. člena in 2. odstavka 3. člena Ustave RS tudi ni mogoče šteti, da takšna izjava, če ji sledi zapustitev prostorov omenjenega centra pred vložitvijo prošnje za azil, avtomatično pomeni odstop od namere vložiti prošnjo za azil, zaradi česar je treba prosilca za azil obravnavati kot tujca - tudi zato, ker v zvezi z navedeno izjavo lahko pride do nesporazumov (tudi) zaradi uporabe jezika, saj v tej fazi prosilec za azil še nima zagotovljenih vseh procesnih standardov, kot mu gredo v trenutku sprejemanja prošnje za azil. To ne pomeni, da tožena stranka ne sme prosilcem za azil ponujati v podpis takšne izjave, ampak je treba to izjavo šteti kot dovoljeno dejanje, katerega cilj je zagotoviti dolžnost sodelovanja prosilca za azil s pristojnimi državnimi organi (2. odstavek 17. člen ZAzil) in še zlasti dolžnost aktivnega sodelovanja z organom, pristojnim za sprejem prošnje in odločanje o prošnji za azil (3. odstavek 24. člena ter 2. in 3. alineja 1. odstavka 44. člena ZAzil). Če prosilec za azil po podpisu izjave zapusti Azilni dom pred sprejemom prošnje za azil, pristojni organ to dejstvo lahko upošteva v celoviti oceni verodostojnosti prosilca za azil o tem, ali je dokazal utemeljen strah pred preganjanjem (1. člen ZAzil).
V upravnih sporih, ko gre za omejevanje osebne svobode oziroma svobode gibanja, je treba tako po Ustavi RS kot tudi po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS) v vsakem posamičnem primeru najprej ugotoviti, ali izpodbijana odločitev pomeni poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti (19. člen Ustave, 5. člen MKVČP), ali pa gre za poseg v pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave, 2. člen Protokola št. 4 k MKVČP), četudi je zakonodajalec v ZAzil ukrep iz določila 27. člena poimenoval kot "omejitev gibanja", kar v jezikovnem smislu ustreza določilu 32. člena Ustave in 1., 2. in 4. odstavku 2. člena protokola št. 4 k MKVČP. To ugotavljanje je potrebno zaradi tega, ker je skladno z določilom 8. člena Ustave zakon treba razlagati v skladu z obvezujočimi mednarodnimi pogodbami. Razlika med situacijo, ali gre za poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti, ali za poseg v pravico do svobode gibanja je pomembna z vidika procesnih standardov, ki so vezani na omenjeni dve pravici. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Amuur v. France, ki se nanaša na pripor (pridržanje) prosilca za azil, so sodišča tradicionalni varuhi osebnih svoboščin in takih primerih je treba vprašanje, ali je bila osebi odvzeta osebna svoboda oziroma prostost, presojati z vidika konkretnih okoliščin, ob upoštevanju vseh relevantnih kriterijev, kot so: vrsta omejitvenega ukrepa, trajanje omejitvenega ukrepa, učinki in način, kako je ukrep omejevanja osebne svobode ali svobode gibanja izveden, ali gre za odvzem pravice, ali zgolj za omejevanje pravice.
URS člen 2, 25, 157/1, 2, 25, 157/1, 2, 25, 157/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-3, 30, 30/2, 30/3, 60, 60/1, 60/1-3, 30, 30/2, 30/3. ZAzil člen 42, 42/1, 42/1-1, 42, 42/1, 42/1-1. ZUP člen 214/1-6, 214, 214/1, 214/1-3.
začasna odredba - učinkovito pravno sredstvo - azil
Slovensko besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo po ZAzil, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Upoštevajoč sodbo v zadevi U 409/2005 niti po praksi Upravnega sodišča RS niti po praksi Vrhovnega sodišča RS zgolj podrobno obravnavanje prošnje za azil ne more pomeniti, da je pristojni organ prevzel odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Vendar pa je treba glede na besedilo Uredbe po vseh zgoraj obravnavanih jezikovnih različicah šteti, da sklep o ustavitvi postopka, ki ga je tožena stranka izdala zaradi umika prošnje za azil na podlagi nacionalne zakonodaje, pomeni obravnavanje prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Ker je torej tožena stranka z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z vidika pravno zavarovanih interesov tožnikov prevzela odgovornost, da izpelje azilni postopek do konca brez predaje tožnikov ZRN, je treba obvestilo z dne 7. 11. 2005 v tem konkretnem primeru interpretirati kot akt, zoper katerega morajo imeti tožniki možnost učinkovitega pravnega sredstva. Poleg specifičnosti narave izpodbijanih aktov v povezavi z Uredbo je bil razlog, da je sodišče v presojo vzelo ne samo prvi, ampak tudi drugi izpodbijani akt, tudi pravni standard učinkovitega pravnega sredstva. Ta pravni standard sodišče črpa iz mednarodno-pravne prakse (13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, MKVČP, Uradni list RS, 7/94, MP - 33/94), prava EU (1. in 2. odstavka 19. člena Uredbe), ustavo-pravne prakse (25. člen Ustave), ZUS (1. odstavek 69. člena ZUS) in nekaterih stališč iz prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z Uredbo in zahtevo za začasno odredbo po ZUS. Prevod pojma "obvesti" iz 1. odst. 19. člena Uredbe po mnenju sodišča ne gre interpretirati v smislu običajne upravno-sodne prakse v Sloveniji v drugih upravnih zadevah, ki obvestila ne šteje za upravne akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, ampak gre za odločitev v smislu 25. člena Ustave, saj odločitev o predaji prosilca v drugo državo članico pomeni upravno, oblastveno odločitev državnega organa o pravnih interesih prosilca za azil. Uredba v 2. dostavku 19. člena o tem istem aktu govori kot o "odločitvi" oziroma kot o "odločbi". Nacionalno pravo pravno sredstvo zoper odločitev, sprejeto na podlagi Uredbe, to dopušča. To je pravno sredstvo na podlagi 25. člena Ustave, 1. odstavka 157. člena Ustave ter 1. člena ZUS in sicer je to tožba v upravnem sporu. Možnost učinkovitega pravnega sredstva prek zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. členu ZUS v tovrstnih azilnih zadevah izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 139/2005 z dne 9. 2. 2005, kjer je Vrhovno sodišče dopustilo možnost tega učinkovitega pravnega sredstva, če so izpolnjene vse procesne predpostavke.
ZUS člen 67, 67/2. ZAzil člen 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2, 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2.
azil iz humanitarnih razlogov - pregnanec
Sodišče sprejema utemeljitev navedene odločitve v tem smislu, da iz lastnoročno napisane vloge z dne 2. 3. 2005 in iz izjave, ki jo je tožnica podala ob podaji prošnje za azil, izhaja, da okoliščine, ki jih je tožnica navedla kot obliko preganjanja, ne pomenijo individualiziranega preganjanja niti ne dosegajo intenzivnosti ali trajnosti preganjanja, kot to izhaja iz 2. odstavka 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive št. 2004783/EC, citirano delo J. C. Hathawaya pa je pravno irelevantno. Ni mogoče vsak azilni primer, v katerem se stranka sklicuje na socialne in ekonomske okoliščine v izvorni državi primerjati z zadevo Francine Van Volsem proti Belgiji in prošnjo za humanitarni azil zavrniti s sklicevanjem na omenjeni primer. Odločitev Komisije za človekove pravice namreč ni splošno veljavni predpis. Glede zadeve Anna pa je sodišče že v sodbi v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004 navedlo, da ni relevantna v tovrstnih sporih.
ZUS člen 67, 67/2, 67, 67/2. ZAzil člen 1, 1/3, 23, 1, 1/3, 23. ZUP člen 164, 164/2. MKVCP člen 3.
dokazno pravo - izvedenec
Tožena stranka je na podlagi omenjenih mnenj lahko sklenila dokazni postopek in bi bila zavezana uporabiti neodvisno izvedensko mnenje le, če bi navedena mnenja kazala na dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja določenih bolezenskih motenj ali bolezenskih stanj, za katere bi bilo potrebno posebno zdravljenje (2. odst. 33. člena ZAzil).