V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu.
Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.
Edini dostop do in iz sporne etaže je bil po lestvi in nobenega dvoma ni, da je ena od solenitetnih prič, torej A. A., šla po tej lestvi, kar je bilo tekom postopka nedvomno potrjeno, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. B. B. in obtoženec pa po lestvi nista splezala, temveč sta ostala pod lestvijo (o tem skladno tako B. B. kot priči C. C. in A. A.), od koder pa sta tudi slednja prav tako lahko spremljala dogajanje in bi lahko videla, če bi bilo delo policistov kakor koli vprašljivo. S tem je nedvomno bil vsem omenjenim udeležencem omogočen stalni nadzor nad delom policije pri izvedbi hišne preiskave, onemogočeno pa kakršno koli podtikanje dokazov v kontekstu policijske zlorabe, tj. predvsem v situaciji, ko je bila v etaži najdena tako velika količina droge, da bi jo bilo nemogoče nezaznano prinesti v te prostore.
Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb zagovornice o odsotnosti pravnega pouka pričama pri hišni preiskavi pojasnjuje, da tudi morebitna odsotnost tega pouka po tretjem odstavku 216. člena ZKP že izhodiščno ne privede do ekskluzijske sankcije, saj v 219. členu ZKP ta kršitev ni navedena, enako pa velja za opustitev branja zapisnika o hišni preiskavi.
V luči koncepta pričakovane zasebnosti gre v primeru družinskega stanovanja za deljeno zasebnost med družinskimi člani, kar pomeni, da je namenu tretjega odstavka 36. člena Ustave RS in prvega odstavka 216. člena ZKP zadoščeno, če je ob izvedbi hišne preiskave navzoč en polnoleten družinski član. Ob ugotovitvi, da je bil ob hišni preiskavi prisoten obtoženec, je povsem nepomembno, kje sta se takrat nahajali mama Č. Č. in sestra D. D.
Upoštevaje izvedensko mnenje, da so bile najdene rastline stare od 8 do 10 tednov, in upoštevaje za obtoženca ugodnejšo oceno (in dubio pro reo), da je obtoženec posadil že sadike, ki rastejo krajši čas, zgolj osem tednov, so bile tako v vsakem primeru rastline posajene vsaj do okvirnega datuma 10. 4. 2014, ko pa se obtoženec še ni nahajal na prestajanju zaporne kazni. Upoštevaje, da je prvo sodišče njegov zagovor, da se je na Vrhniki nahajal že od 8. ali 9. 3. 2014, pravilno ocenilo kot neresničnega, kar velja tudi za del zagovora, v katerem je trdil, da najdene prepovedane substance last M. M., pa se tako pritožbenemu sodišču ni pojavil prav noben dvom, da je bil ravno obtoženec tisti, ki je z namenom prodaje neupravičeno gojil 46 rastlin prepovedane droge konoplje, oskrbo katerih je po 22. 4. 2014 predal neznani osebi.
Toženka ni predložila nobenih listinskih dokazov, ampak je (takrat še v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) predlagala samo zaslišanje strank, in sicer v zvezi s svojimi ugovornimi navedbami v smeri tako imenovane nevednosti (op. da ni bilo predložene verodostojne listine oziroma listine, ki bi bila verodostojna; da mora tožnica izkazati temelj in višino terjatve; ipd...). Na tožničino dopolnitev tožbe, ki je vsebovala konkretizirano trditveno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno uporabilo 488. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP ter ni izvajalo dokaznega postopka, ampak je preprosto sledilo neprerekanim oziroma nekonkretizirano prerekanim navedbam tožnice.