elektronska zemljiška knjiga - zemljiškoknjižni predlog - vpis lastninske pravice - izbris izvedene pravice - ista nepremičnina - načelo vrstnega reda odločanja o vpisih - vrstni red odločanja zemljiškoknjižnega sodišča - različna sodišča - pravni interes
Ko je pravni interes predlagatelja postavljen pod vprašaj zgolj zaradi spremenjenega načina dodeljevanja zadev po nadgradnji sistema, togo sklicevanje na drugi odstavek 128. člena ZZK-1 ni na mestu.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 33. ZKP člen 209, 209/2, 213b, 213b/1, 213b/4, 213b/5.
obiskovanje pripornika - zunajzakonska skupnost
Pritožbeno zatrjevanje statusa zunajzakonskega partnerstva med obdolženim A. A. in pričo B. B., s katerim zagovornica utemeljuje obstoj njunega bližnjega razmerja, le še podkrepi pravilnost prvostopenjskega stališča o koluzijski nevarnosti in sploh preteči škodi uspešne izvedbe kazenskega postopka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081218
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/, 46/3. ZPP člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353,.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko je mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko. Tožniku se namreč čas pripravljenosti skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ni všteval v delovni čas, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede na podane trditve strank pravilno ugotovilo, da se mora čas, ko je bil tožnik v pripravljenosti zaradi varovanja objektov in državne meje na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) šteti kot delovni čas, saj ni podana nobena od izjem od uporabe direktive, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU, zato je upravičen do plačila plače, kot bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se ne všteva v delovni čas, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00083170
OZ člen 39, 39/2, 39/4, 40, 40/2, 86, 86/1, 86/2. ZSPDSLS člen 3, 3-2, 3-4, 4, 5, 6, 7, 8, 11, 14, 14/3, 17, 23, 26, 26/1, 26/1-6, 31. ZJF člen 80b, 80b/1, 80c, 80f. ZLS člen 99, 99-7. SPZ člen 38. ZZK-1 člen 234, 234/2, 234/2-1, 243, 244, 244/3. ZPP člen 70, 70-5, 72, 72/2, 184, 184/3, 188, 214, 214/2, 226, 226/3. Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (2011) člen 18.
upravljanje nepremičnega premoženja države - razpolaganje s stvarnim premoženjem občine - stavbna pravica - ustanovitev stavbne pravice - nadomestilo za stavbno pravico - prenos stavbne pravice - brezplačen prenos - kavza pogodbe - nedopustna kavza - lastniška stavbna pravica - namen pogodbenih strank - trenutek sklenitve pogodbe - kogentne zakonske določbe - nasprotovanje prisilnim predpisom - kršitev prisilnih predpisov - splošni interes - odkupna pravica - nična pogodba - nagib - neenaka obravnava - obremenjevanje nepremičnin - opcijski posli - načelo gospodarnosti - načelo enakega obravnavanja - metode prodaje - načelo javnosti - izbrisna tožba - materialnopravno neveljavna vknjižba - določitev vrednosti spornega predmeta - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - zmanjšanje tožbenega zahtevka - delni umik tožbe - izločitveni razlog - substanciranje dokaznega predloga
Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank.
Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča.
Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stavbna pravica v korist imetnika stavbne pravice, imetnik stavbne pravice pa nato postane lastnik zemljišča. Pritožbeni navedbi tožeče stranke, da pravni posel kot celota zato nima dopustne podlage, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi.
Po svojih bistvenih značilnostih ima odkupna pravica, katere realizacija je odvisna izključno od volje odkupnega upravičenca, značilnost razpolaganja s stvarnim premoženjem, zato je treba zanjo uporabiti pravila, ki urejajo razpolaganje s stvarnim premoženjem. Za dogovor o odkupni pravici so zato veljale vse določbe glede razpolaganja z nepremičnim premoženjem po ZSPDSLS, med drugim tudi zakonsko predpisane metode razpolaganja z nepremičninami. Teh ni bilo mogoče izbirati poljubno, kajti postopek razpolaganja se je praviloma izvedel z javno dražbo.
Pri sklenitvi Dodatka št. 1 in Dodatka št. 2 niso bile spoštovane kogentne določbe ZSPDSLS, pri sklenitvi Dodatka št. 2 pa tudi ne pa tudi ne kogentne določbe ZJF in ZLS. Te določbe imajo svoj smisel v tem, da gre pri razpolaganju s stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti za politično odločitev, ki mora biti, tudi ko gre za lokalno skupnost, sprejeta na demokratičen način, v skladu z vsemi varovalkami, ki so del zapletenega sistema za vodenje ravnotežja - in katerega cilj je preprečevanje zlorab oblasti.
Drugi odstavek 86. člena OZ, izhaja iz domneve, da gre pri enostranskih prepovedih običajno za manj pomembne prepovedi, katerih kršitve ne pomenijo ravnanj, ki bi nasprotovala splošnim interesom. Za kršitve manjšega pomena pa ne gre, če so bile pri sklepanju pogodbe kršene določbe 5. , 11., 17. in 23. člena ZSPDSLS. Dejstvo, da so v zakonu prepovedi formulirane enostransko, ni odločilnega pomena.
pritožba zoper sodbo - pritožbeni razlogi - izpodbijanje primernosti kazenske sankcije - sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - nedovoljena pritožba zoper sodbo
Stranki sta sprejeli sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in posledično obtožencu izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med strankami postopka. Sodišče nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, ker je bila dogovorjena skladno s svobodno voljo strank sporazuma. Zato dogovorjene kazni ni več mogoče spreminjati niti v pritožbenem postopku.
OZ člen 126, 131, 631. URS člen 14, 126. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nominirani podizvajalec - neposredno plačilo naročnika podizvajalcu
XIX. začasna situacija, kamor so bila vključena dodatna dela tožnice dne 4. 5. 2018, je bila utemeljeno zavrnjena, ker je nadzor ni potrdil (26. točka obrazložitve). Zloraba 631. člena OZ v zvezi z zavrnitvijo navedene začasne situacije ni bila ugotovljena, s tem pa tudi ne odškodninska odgovornost tožene stranke.
zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - preiskovalni sodnik - odklonitveni razlog za izločitev - dvom v nepristanskost - procesno vodstvo - pravna stališča sodnika
Procesno postopanje (preiskovalnega) sodnika in vrsta odločitve, ki jo (preiskovalni) sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Za presojo pravilnosti sodnikovih strokovnih stališč in odločitev so predvidena tako redna kot izredna pravna sredstva, zato graje pravilnosti samega dela preiskovalnega sodnika zagovornik ne more uveljavljati preko zahteve za njegovo izločitev.
ZPP člen 8, 154, 165, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZJU člen 33, 33/1. ZODPol člen 2, 17. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo izredne odpovedi - pisni zagovor - izostanek z zagovora - pravica delavca do zagovora - policija - izguba zaupanja
Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji, ki določajo deset dnevni rok) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil generalni direktor dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj je bil seznanjen predstojnik (prim. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Sicer pa tudi iz Pravil o obveščanju in poročanju v Policiji izhaja, da se v primeru, da je policist osumljen kaznivega dejanja, obvešča Službo generalnega direktorja Policije, ne pa osebno generalnega direktorja. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je generalni direktor Policije z očitano kršitvijo tožnika bil seznanjen 10. 3. 2023 oziroma 13. 3. 2023 in dne 15. 3. 2023 za izrečeno prepoved približevanja in da je zato odpoved tožniku prepozna. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se je generalni direktor z vsemi okoliščinami ravnanj tožnika seznanil 23. 3. 2023, kar je datum, od katerega lahko teče 30-dnevni rok in je zato izredna odpoved z dne 20. 4. 2023 podana pravočasno.
ZPP člen 70, 70/1, 70/1-6, 244, 244/2, 247, 247/2.
razdružitev solastnine - zahteva za izločitev izvedenca - izločitveni razlog - rok za vložitev zahteve za izločitev
Šele po prejemu izvedenskega mnenja sta nato skupaj s pripombami zahtevali izločitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta zahtevo vložili prepozno. Rok za pripombe na izvedensko mnenje in rok za vložitev zahteve za izločitev izvedenca nista enaka, zato ni bistveno, kdaj se je v konkretnem primeru iztekel rok za vložitev pripomb na izvedensko mnenje. Bistveno je, ali sta pritožnici zahtevali izločitev izvedenca takoj ko sta izvedeli za razlog izločitve.
Pravnomočna odločitev, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo, predstavlja podlago za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega pri družbi IPS. Za čas po prenehanju delovnega razmerja (razlika v plači za mesece od novembra 2019 dalje, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta od 2020 dalje) je zgolj na tej podlagi reparacijski zahtevek utemeljen; s tem ko sodišče prve stopnje ni navedlo (drugih) razlogov, zakaj mu je ugodilo, ni storilo uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe za čas do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za mesece do vključno oktobra 2019, ko je tožniku delovno razmerje pri družbi IPS in s tem nezakonito pri toženki prenehalo, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta do vključno 2019), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem delu, posledično pa še v delu odločitve o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, ki je odvisna od uspeha, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZPP člen 7, 154, 212, 214, 253, 286, 286/3, 286a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZS člen 3, 3/1. ZZDej člen 52a. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
plačilo razlike v plači - dodatek za nadurno delo - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo zato glede na navedbe strank in tožbeni zahtevek dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s citirano pravnomočno sodno odločbo ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), glede na zakonske določbe tožnici odvzelo njene pravice, ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je posegalo v tožničine zakonske pravice, saj je bila toženkina ureditev v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je Organizacijskemu navodilu utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079999
ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je straža, ki jo je tožnik opravljal kot varovanje skladišča v D. in vojašnice v E. redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Bila je načrtovana vnaprej, spadala je v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti in tako ni sodila med posebne dejavnosti oboroženih sil.
Le v začetni fazi bi pojav množičnih migracij lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije po sodbi SEU, ki jo definira kot izredno okoliščino npr. naravne ali tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pa bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa z Direktivo določena pravila.
ZPP člen 7, 8, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZUTD člen 163, 166, 167. URS člen 2, 22, 25, 74. ZDR-1 člen 118, 118/2,.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - prikrajšanje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah opr. št. XX Pd 201/2019 v zvezi s Pdp 192/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A., d. o. o. (izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženo stranko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženi stranki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika). Drugih dejavnosti družba A., d. o. o., ni opravljala. Družba A., d. o. o., za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določa drugi odstavek 163. in 166. člena ter 167. člena ZUTD. Glede na to družba A., d. o. o., te dejavnosti ne bi smela opravljati, tožena stranka pa tega dela ne bi smela sprejemati. Zato je dejanski delodajalec tožnika bila ves čas tožena stranka in je bil s strani udeleženih pravnih oseb (tožene stranke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženi stranki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 25. 11. 2005 do 9. 10. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak da se ni poseglo v že realizirano delovno razmerje z družbo A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene, kot so neupoštevne navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.
ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 353. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 167. ZDR-1 člen 118, 118/2,. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 2, 22, 25, 74.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje
Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.
zamuda roka za plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda stranke - nenadna in nepredvidljiva bolezen ali poškodba
Zgolj obstoj bolezni in zdravljenje še ne zadošča za vrnitev v prejšnje stanje, temveč bi morala pritožnica izkazati tudi, da v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja zamude zaradi bolezni ni mogla preprečiti.
Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil zlom sramnice prav gotovo naključje, ki ga tožnica ni mogla predvideti in da je potek hudega onkološkega zdravljenja primarnega karcinoma in sekundarne maligne neoplazme, ki se pričelo neposredno med rehabilitacijo zloma in se je izteklo po preteku roka za plačilo sodne takse, takšna okoliščina, zaradi katere zamude s plačilom sodne takse ni mogla preprečiti ali predvideti, saj ji je predvidevanja v zvezi s sodnimi postopki onemogočil predhodni zlom sramnice, zaradi katerega je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje vsaj ene mesec nepokretna, že v vmesnem času pa njene psihične in fizične zmožnosti zaradi kemoterapije praktično neobstoječe.
KPJS člen 46. ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/3. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 8, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8.
stalna pripravljenost - dosegljivost - telefon
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.
poslovna odškodninska odgovornost - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - nepovratna finančna sredstva - javni poziv
Da bi tožeča stranka dokazala, da ji je škoda nastala prav zaradi neprijave na javni poziv, bi morala dokazati, da bi s prijavo na javnem pozivu dejansko uspela in da izpolnjuje vse razpisne pogoje.
gospodarski spor - spor v zvezi s stečajem - osebni stečaj
Iz povzetega stališča izhaja, da pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da "gre za spor, ki je v zvezi s stečajnim postopkom", (tožeča stranka zahteva ugotovitev v stečajnem postopku prerekane terjatve), ne zadošča za opredelitev gospodarskega spora, ker je tožena stranka fizična oseba, ki je v postopku osebnega stečaja.
Možnost hišnega pripora je odvisna od konkretnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu, predvsem od tega, ali je glede na ugotovljene okoliščine mogoče pričakovati, da bo obdolženec tak ukrep upošteval. Glede obdolženega A. A. to vsekakor ni izkazano in tudi ponovno pritožbeno izpostavljena možnost večkratnega nadzora spoštovanja ukrepa ter obdolženčeva motiviranost spoštovati tak ukrep zaradi slabega zdravstvenega stanja njegove ožje družine, ki potrebuje njegovo pomoč, nista prepričljiva razloga za drugačno sklepanje o možnosti hišnega pripora zoper obdolženega.
Ker sam potek časa ne pomeni, da bi bilo možno ali potrebno pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, pač pa je pogoj za to utemeljeno sklepanje, da bi bilo mogoče tudi s takim, milejšim ukrepom doseči zasledovani cilj, tj. preprečiti ponovitveno nevarnost, so tudi pritožbene trditve, da je pripor zoper obdolženega Primoža Potokarja nesorazmeren ukrep, ker traja že 10 mesecev in da bi že zato moral biti pripor nadomeščen s hišnim priporom, neutemeljene.
korist mladoletnega otroka - odvzem otroka staršem - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - dokazna ocena
Na podlagi natančne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (točke 11, 12 in 13 obrazložitve), je sodišče prve stopnje presodilo, da so zaradi varovanja koristi desetletnega A. A., sina nasprotnih udeležencev, izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem otroka staršem. Ustrezno je upoštevalo določbe Družinskega zakonika (8. člen DZ), po katerem otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otroka. Odločitev je sprejelo na podlagi določbe 160. člena DZ v zvezi s 157. členom DZ, ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, kadar ugotovi, da je otrok ogrožen.