Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 3, 4, 5, 6b, 8, 17, 16. ZVZD-1 člen 5. URS člen 72. ZDR-1 člen 45, 46, 146, 146/1, 156, 156/3, 162, 162/4. OZ člen 131, 132, 339. ZEPDSV člen 12. ZPP člen 155, 185, 227, 286, 286/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358, 358-5.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravice - tedenski počitek - dnevni počitek - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023.
Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, pri čemer je višino zahtevka s prvo in drugo pripravljalno vlogo delno spremenil le glede premoženjske škode, potem, ko je upošteval podatke, ki jih je pridobil s strani toženke. Torej je bila toženka že od vložitve tožbe v celoti seznanjena s pravno podlago tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, ki se ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjala, prav tako tudi z vsemi dejanskimi okoliščinami.
Za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode je bistveno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice, ter da škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Pravilno se je oprlo na določbo 132. člena OZ, da je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali pa preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), tožnik pa ni navajal navedenih vrst premoženjske škode.
Glede na vse ugotovljeno, predvsem glede na dolgoletno kršenje tožnikovih pravic, ter na ugotovljene posledice, pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikove nevšečnosti niso takšne intenzitete, da bi utemeljevale odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cp 3295/2015, saj zadeva ni primerljiva, prav tako je škoda v navedeni zadevi manjša. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je do škode na tožnikovem osebnem področju prišlo zaradi ravnanja toženke (kršitev pravice do počitka), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj, toženka pa ni dokazala, da za škodo ni kriva, glede na obrnjeno dokazno breme glede krivde (131. člen OZ).
pripor - pripornik na prestajanju kazni zapora pred pravnomočnostjo sodbe
Zagovornik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep, v nasprotju s sklepom sodišča, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi obtoženega za predčasno prestajanje kazni zapora, in sicer, da se obtoženega odda na prestajanje zaporne kazni še pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe. Pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika se izkažejo za neutemeljene, saj ima obtoženi še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Status obtoženega se namreč spremeni v status obsojenega, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe. Zato se izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje izkažejo za pravilne in utemeljene, pritožbene navedbe pa za neutemeljene.
Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2024 oblikoval tožbeni zahtevek tako, da ga je razdelal po posameznih dejavnostih, v zvezi s katerimi mu je bila odrejena pripravljenost. Tako je zahteval tudi plačilo za opravljene ure pripravljenosti odrejene v zvezi s stražo v mesecu maju 2017 v znesku 166,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 dalje do plačila. Tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da toženka tako postavljenemu zahtevku za mesec maj 2017 ni ugovarjala v smislu, da tožnik takrat ni bil v pripravljenosti zaradi straže, pač pa zaradi usposabljanja in vaj, kot to zatrjuje v pritožbi. Kot pravilno ugotavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, gre za nedovoljene pritožbene novote, saj toženka ne pojasni, zakaj tega ni navajala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na tabelo - izračun tožbenega zahtevka za tožnika, ki naj bi potrjevala njene pritožbene navedbe, saj se ta v spisu ne nahaja. V spisu se nahaja toženkin seznam opravljenih ur v pripravljenosti za tožnika (priloga B6), ki pa meseca maja 2017 sploh ne zajema.
začasna ureditev stikov - način izvajanja stikov - osebni stiki z otrokom - telefonski stiki z otrokom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - dopustne pritožbene novote
Nasprotni udeleženec se ne strinja z zamenjavo enega osebnega stika s telefonskim stikom z argumentom, da stika nista primerljiva. Z navedenim se je načeloma moč strinjati, ni pa mogoče na osnovi takšne zamenjave enega osebnega stika s telefonskim stikom avtomatično sklepati, da se je s tem vzpostavljeni odnos med otrokom in očetom verjetno porušil.
ZSVarPre člen 23, 23/2, 36, 36/1, 46, 46/1, 46/3. URS člen 158. ZDoh-2 člen 15, 18, 18-1, 37, 37/1, 37/1-2, 44. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 353.
pravica do denarne socialne pomoči - ugotavljanje upravičenosti do prejemanja denarne socialne pomoči - retroaktivni učinek - regres - materialni položaj - ugotavljanje premoženjskega stanja predlagatelja po uradni dolžnosti
Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti.
Neupoštevno mora ostati pritožbeno razlogovanje o naravi regresa oziroma njegovi uvrstitvi in opredelitvi kot dohodka, ki se ne bi smel upoštevati v dohodek družine, ker ga ne ZSvarPre, ne ZUPJS in ne ZDoh-1 ne navaja kot dohodek, ki bi moral biti upoštevan. Sodišče se je v 9. točki obrazložitve sodbe izrecno sklicevalo na stališče VSRS iz sodbe VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, da gre pri regresu za letni dopust za obdavčljiv dohodek, ker gre za dohodek iz delovnega razmerja, ki je predmet obdavčitve. Določilo 1. točke 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodke, od katerih se ne plača dohodnina, deli na tiste, ki so oproščeni plačila in tiste, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. VSRS je opozorilo, da samo iz razloga, ker je regres do določene višine, deležen posebne davčne obravnave, ne utemeljuje uvrstitve med dohodke, ki so oproščeni plačila dohodnine, temveč gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine in ga je potrebno kot takega upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
OZ člen 50, 50/2, 87, 87/1, 119, 119/1, 377, 377/1, 569, 569/1, 1019, 1019/3. ZN člen 3, 4. ZPP člen 8, 154, 154/2, 155, 155/1, 214, 224. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/1.
ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - neobstoječa pogodba - vrnitev plačanega zneska - podaljšanje roka za plačilo - sprememba roka zapadlosti v korist dolžnika - pogodbene zamudne obresti - oderuške obresti - subjektivni in objektivni element oderuštva - domneva oderuških obresti - izročitev posojenega zneska - dokazno breme - dokazna vrednost dokazov - celovita dokazna ocena - verodostojnost izpovedbe - gotovinsko plačilo - dokazni standard - ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje - sodba presenečenja - pobotni ugovor - terjatev utemeljena na izvršljivem notarskem zapisu - pobotanje judikatne terjatve - javna listina
Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.
Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.
ZD člen 212, 212-1, 213, 213/1. SPZ člen 11. DZ člen 65.
skupno premoženje zakoncev - premoženjska razmerja med zakonci - premoženjski režim - obseg zapuščine - nepremičnina - izročilna pogodba - lastništvo nepremičnine - domneva lastninske pravice - lastninska pravica, vpisana v zemljiški knjigi - zakoniti dedič - verjetnost pravice - manj verjetna pravica dediča - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo
Tudi premoženjski režim med zakoncema, kot ga določa DZ, ki pozna pogodbeno določeni premoženjski režim in zakonski režim, ne utemeljuje rešitve, za katero se zavzema pritožnica. Pri tehtanju, kateri domnevi dati prednost, ni dvoma, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico.
ZDZdr člen 39. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 224, 224/1.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - odklanjanje zdravljenja - milejši ukrep - zapisnik z naroka - navzočnost na naroku
Presoja pogojev za pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081125
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 18, 18/2, 39, 39/2, 39/2-2, 219a, 219a/2, 219a/12, 219a/14, 354, 354/1. ZGD-1 člen 263, 263/1.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - obravnava pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev dokaznih predlogov - zakonitost dokazov - listine in elektronski podatki kot dokaz - izločitev senata - bančni posli - vrednost delnice - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - sklicevanje na sodno prakso - odločba o kazenski sankciji - prekoračitev obtožbe
Tudi po oceni pritožbenega sodišča v pritožbah zagovornikov uveljavljane kršitve, ki se nanašajo na očitke glede prekoračitve obtožbe, niso podane. Objektivna identiteta obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) je pogoj za uresničevanje načela akuzatornosti in obdolženčeve pravice do obrambe. Vendar tako procesna teorija kot sodna praksa absolutne vezanosti sodbe in obtožbe nista sprejela. Merilo za presojanje objektivne identitete je po ustaljenem stališču teorije in sodne prakse razrešitev vprašanja, ali gre za drugo ali le za drugačno dejanje. Opisa očitanega kaznivega dejanja sodišče ne sme spremeniti tako, da bi šlo za drugo kaznivo dejanje, lahko pa gre za drugačno kaznivo dejanje, če je prišlo samo do sprememb nekaterih sestavin, brez spremembe bistva kaznivega dejanja in dejanje torej ni težje od tistega v obtožnici.
Že sodišče prve stopnje je povzeta pritožbena stališča, ki v jedru odražajo ugotovitve sodnega izvedenca A. A., izčrpno in pravilno ocenilo, pri čemer je njegove ključne ugotovitve glede problematiziranega nastanka obravnavnih DVD medijev v točkah 11-32 obrazložitve posebnega sklepa najprej povzelo, na tej podlagi pa v nadaljevanju opozorilo na specifično dokazno naravo in krhkost elektronskih dokazov ter v točkah 72-75 obrazložitve posebnega sklepa utemeljilo svojo oceno niza vrzeli in pomanjkljivosti ravnanja preiskovalcev v razmerju do načel in postopkov digitalne forenzike v zvezi s samim zajemom inkriminiranih elektronskih podatkov v razmerju, predvsem zagotovitve integritete le-teh in vodenju ustrezne dokumentacije. Tako se je tudi sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca prepričalo, da sedaj v ospredje postavljeni postopek zasega elektronskih podatkov, ki naj bi bil ustno razglašen med izvajanjem, ni dokumentiran, prav tako pa skozi spisovne podatke ni najti nobenega podatka o tem, iz katere elektronske naprave predmetni elektronski dokazi z dne 22. 8. 2012 sploh izhajajo. Tako je pritrdilo upravičeni kritiki sodnega izvedenca, da postopek po sodni odredbi z dne 6. 8. 2012, zaupan v izvršitev preiskovalcem NPU, ni ne sledljiv in ne ponovljiv ter je bil kot tak v neskladju s pravili in načeli računalniško forenzične stroke ter ga v posledici neustrezne dokumentacije v podrobnosti izvedbe ni šlo preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje v celoti povzelo stališče sodnega izvedenca o vprašljivosti izvora podatkov in možnosti ugotavljanja istovetnosti ter nastanku forenzične kopije.
Zagovorniki torej prezrejo, da je sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljenim ugotovitvam in argumentaciji sodnega izvedenca brez pomislekov sledilo, pri čemer je navkljub temu, da so bili elektronski podatki po oceni sodnega izvedenca zajeti brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezno dokumentirani, pravilno zaključilo, da obravnavanim dokazom vseeno ne gre pripisati nezakonitosti na ravni dokaza, ki ga je treba iz kazenskega spisa izločiti. Vnovič je pravilno izpostavilo določbo štirinajstega odstavka 219.a člena ZKP in presodilo, da je imel zaseg za obrambo spornih DVD-jev in tam zapisanih elektronskih podatkov zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način pridobitve oziroma zaseg elektronskih podatkov bančnega strežnika ne pomeni nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice elektro podjetij od družbe C. d.o.o., ni mogoče šteti kot merodajne. Tak dokazni zaključek je napravilo po predhodni analizi toka prodaje obravnavanih delnic, pri čemer se je na podlagi listinske dokumentacije in izpovedb navedenih oseb jasno opredelilo do vlog oziroma povezav D. D., E. E., F. F. in obdolženega G. G. (točka 39 izpodbijane sodbe). Povezavo med družbo C. d.o.o. in E. E. je zanesljivo prepoznalo v ugotovljenem osebnem prijateljstvu med njim in D. D. ter dejstvu, da je družba C. d.o.o., ki jo je vodila D. D., s pomočjo kredita H. H. d.d. delnice najprej kupila od E. E., ta pa jih je nato v imenu družbe C. d.o.o. prodal družbi B. d.o.o., nakar je pri sklenitvi poravnave z I. d.d. nastopal še kot pooblaščenec družbe J. d.o.o., katere direktorica je prav tako D. D. (točka 30 izpodbijane sodbe). Zagovorniki obdolženega G. G. se tako sprenevedajo, ko sodišču prve stopnje očitajo, da ni raziskalo povezave med družbo C. d.o.o. in E. E., ki bi utemeljevala obravnavano kupovanje vrednostnih papirjev. Na nemerodajnost vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice od družbe C. d.o.o., je sodišče prve stopnje dodatno sklepalo tudi na podlagi okoliščin v točki 122 izpodbijane sodbe, zato zagovorniki z navedbami o financiranju nakupa delnic s strani H. H. d.d. v nasprotno ne morejo prepričati. Prav tako pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče D. D., ki se podrobnosti glede cene delnic ni spomnila, zaradi česar zagovorniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na njeno izpovedbo glede kupovanja delnic po tržni ceni. Takšno nestrinjanje zagovornikov z oceno verodostojnosti navedene priče pa tudi ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. ZZVZZ člen 44a, 44b. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
zdravljenje v tujini - čakalna doba
Dejstvo, da se tožnica ni odločila za poseg v Sloveniji, ki je bil predviden v mesecu juliju 2017 in je nato šele v mesecu septembru 2017 opravila prvi pregled v Avstriji, kjer je bila 9. 1. 2018 tudi operirana, ne more prestavljati razloga za povračilo tako nastalih stroškov zdravljenja v tujini. Kljub temu, da je bil poseg v Sloveniji predviden izven dopustne čakalne dobe (ki je bila eno leto), bi bil opravljen pred posegom v Avstriji, v koliko bi se tožnica nanj odzvala.
kaznivo dejanje goljufije - opis dejanja - goljufiv namen - goljufiv namen ob sklenitvi posla - izpolnitev obveznosti v roku - kršitev pogodbenih obveznosti
Bistvo obtožbenega očitka je, da je obdolženi oškodovancu lažnivo zatrjeval, da bo športno opremo dobavil v roku, čeprav je vedel, da opreme v roku ne bo dobavil. Takšen opis pa glede zakonskega znaka goljufivega namena ne zadošča. Obdolžencu se tako ne očita, da je imel že ob sklepanju pogodbe namen, da naročenega blaga sploh nikoli ne bo dobavil, ampak le, da tega ne bo dobavil v roku. Takšen obtožbeni očitek pa ne zadošča za obstoj kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ampak predstavlja zgolj navadno kršitev civilne (pogodbene) obveznosti.
Trajajoča kazniva dejanja so tista, pri katerih storilec vzpostavi protipravno stanje in ga nato določen čas voljno vzdržuje, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Z domnevno nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se je namreč vzpostavilo protipravno stanje, ki pa je nato v nadaljevanju obstajalo brez voljnega vzdrževanja obdolženke in obdolžene pravne osebe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00079212
ZIZ člen 20a, 20a/2, 20a/3, 20a/4, 20a/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3. OZ člen 289. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova - neposredno izvršljiv notarski zapis - nedenarna terjatev - pogodbena kazen - zapadlost terjatve, ki iz notarskega zapisa ni neposredno razvidna - negativno dejstvo - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti - enostransko oblikovalno upravičenje - ugovor dolžnika
Zapadlost dolžnikove obveznosti plačila zneska 939.565,46 EUR upniku je odvisna od dejstva oziroma pogoja, navedenega v notarskem zapisu, to je (ne)imenovanja tretjega člana komisije do dne 16. 6. 2023 oziroma (ne)sprejema odločitve komisije do 31. 8. 2023. Prav tak položaj, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, navedenega v notarskem zapisu, pa ZIZ izrecno predvideva v tretjem do petem odstavku 20.a člena. Določeno je, da se v takem primeru zapadlost dokazuje s pisno izjavo upnika dolžniku, da je terjatev zapadla, oziroma z notarjevim obvestilom o zapadlosti.
Po stališču Vrhovnega sodišča RS niti v primeru, ko zapadlost terjatve ne izhaja že iz notarskega zapisa, zahteva po predložitvi izjave o zapadlosti oziroma obvestila notarja ne velja absolutno. Na način iz tretjega do petega odstavka 20.a člena ZIZ mora upnik zapadlost terjatve dokazovati, ko z izjavo o zapadlosti uresniči določeno oblikovalno upravičenje, ne pa tudi, ko je zapadlost odvisna le od nastopa določenega negativnega dejstva, ki izhaja že iz samega notarskega zapisa. Takrat zadošča, da upnik v predlogu za izvršbo navede, da je negativno dejstvo nastopilo. Dolžnikov položaj pa je varovan z možnostjo vložitve ugovora.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081333
ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 353. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - dokazno breme - vojaška operacija - straža - varovanje državne meje
Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.
Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 30, 30/1, 39, 39/1. ZPP člen 8, 243. ZNP-1 člen 42.
varstvo osebne svobode - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zdravstvenega varstva - sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - ogrožanje lastnega zdravja - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa - izvedensko mnenje
Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da milejši ukrep, glede na trenutno bolezensko stanje udeleženke, ni primeren. Ugotovitve temeljijo na izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da je udeleženka še vedno nezmožna samostojnega življenja. Realitetna kontrola je pri njej zabrisana, ni kritična do psihotične motnje in do situacije, v kateri se nahaja, v primeru premestitve na odprti oddelek bi psihiatrično bolnišnico zapustila in prenehala z jemanjem zdravil. Tudi po prepričanju višjega sodišča tako z izrekom milejšega ukrepa ne bi bilo ustrezno preprečeno ogrožanje njenega zdravja in življenja, kot tudi ne zdravja drugih ljudi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080112
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - varovanje državne meje - straža - dokazno breme - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
ZDR-1 člen 74, 111, 126, 126/2, 129, 157,. ZPP člen 7, 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. Kolektivna pogodba za lesarstvo (2017) člen 46.
plačilo za nadurno delo - dodatek za delovno dobo - dodatek za posebne obremenitve - izredna odpoved delavca - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - odpravnina - vodilni delavec
Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajeto v osnovni plači nedopusten.
Ni bistveno, ali si je tožnik lahko odrejal delo sam ali ne, temveč je bistveno, koliko ur dela je opravil, koliko ur od tega je bilo plačanih in koliko ur dela je ostalih neplačanih in jih je toženka dolžna tožniku še izplačati kot nadure.
O zakonitosti vključitve dodatka za delovno dobo v skupni znesek bruto plače določen v pogodbi o zaposlitvi je zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, kjer je navedlo, da po presoji vrhovnega sodišča ni ovir zato, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Doslej je torej sodna praksa dopuščala, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi iz tega naslova določi višja plača. Iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, ali je bilo v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi tožnika dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vštet v bruto plačo.
Pravilno opozarja pritožba, da nikjer ne v pogodbi o zaposlitvi ne v splošnem aktu delodajalca ni določeno, da bi bil dodatek za posebne pogoje dela že določen v osnovni plači. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo, da bo to v ponovljenem postopku izvedlo predlagane dokaze in presodilo, ali bi tožniku za delo na posameznih deloviščih ta dodatek pripadal glede na določbe 46. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo.
Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, ker je vsaj preuranjeno ugotovilo, da tožniku ne gredo zahtevki iz naslova nadur, dodatka za delovno dobo in posebnih obremenitev pri delu ter razlike plačila za delo v Avstriji in Nemčiji. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede odločitve v zgoraj navedenih postavkah razveljavilo je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi 111. člena ZDR-1. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločati, in sicer bo njegova odločitev odvisna od tega, ali je bil tožnik pri plači prikrajšan v taki meri, da so bili izpolnjeni pogoji za podajo izredne odpovedi po 111. členu ZDR-1 in posledično ali je tožnik upravičen do odpravnine in odškodnine za plačo v času odpovednega roka.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - zastaranje kazenskega pregona - uporaba milejšega zakona - čas izvršitve kaznivega dejanja - in dubio pro reo - kršitev kazenskega zakona - zavrnilna sodba
Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - izvršljivost notarskega zapisa - domneva o popolnosti listine - sočasni ustni dogovor - stranske točke pogodbe
56. člen OZ določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki (kar izvršljivi notarski zapis je), bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Veljavni so le sočasni ustni dogovori, o katerih v pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z njenim namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. Nedvomno pa čas najema ni stranska točka, zato velja tisto, kar je glede časa najema zapisano v izvršljivem notarskem zapisu.