Ko predlagatelj Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sprejme svetovalno mnenje o uporabi, razlagi in ovsebinjanju stroškovnih predpisov, prezre, da je konkreten primer zgolj eden v pestri množici mogočih položajev ter da propad s primarnim in uspeh s podrednim zahtevkom nista edini okoliščini, ki delata stroškovni sodni primer. Če bi Vrhovno sodišče sprejelo izziv ter izdalo svetovalno mnenje, bi se samo pahnilo čez rob svoje ustavne vloge iz 127. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00054705
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23, 29, 147. ZFO-1 člen 7, 9, 9/2. ZUS-1 člen 59, 59/1. ZPP člen 285. Odlok o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (2017) člen 2, 11, 11/2.
plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - določitev višine občinske takse - ustavno načelo enakosti pred zakonom - načelo ekvivalence - ustavnost in zakonitost občinskega odloka - pravica do učinkovitega sodnega varstva - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - materialnopravna presoja zatrjevanih dejstev in dokazov - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence.
Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju z obema vidikoma pridobljene koristi. V takem primeru je mogoče šteti, da je določena arbitrarno.
Ustavnost višine naložene takse v tem sporu je treba obravnavati tudi z vidika med strankama nespornega dejstva, da je bila taksa revidentu zaračunana na podlagi sankcije iz drugega odstavka 11. člena Odloka, po katerem se mu je zaradi dejstva, da je revident opustil prijavo taksne obveznosti, le-ta pomnožila s količnikom 1,5. Prav s tem argumentom tožena stranka tudi zavrača nesorazmernost določitve višine takse v obravnavani zadevi. Tako sankcioniranje revidenta na podlagi Odloka, ki glede navedenega nima podlage v zakonu, je očitno kaznovalne narave, zato bi zakonodajalec moral za postopek, v katerem bi se odločalo o taki sankciji, vključiti pravice iz 29. člena Ustave, saj postopek v ZDavP-2 teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja v celoti. Ker tega ni storil, je določitev ukrepa kaznovalne narave protiustavna.
Kadar je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani upravni akt, zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Glede na splošno povezanost in medsebojno prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj je v primeru, da so sporna oboja, za zagotovitev pravice do poštenega sojenja treba omogočiti strankam, da svoje navedbe v zvezi z njimi predstavijo na glavni obravnavi. Brez glavne obravnave je strankam tudi onemogočeno, da se neposredno seznanijo s pravnimi in dejanskimi stališči sodišča (285. člen ZPP) ter z njegovimi s tem povezanimi procesnimi odločitvami (npr. o tem, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo) in da nanje ustrezno reagirajo (npr. ugovarjajo zoper zavrnitev dokaznega predloga).
URS člen 22. ZDDPO-2 člen 32, 32/1, 32/2, 32/3, 74, 74-7. ZDavP-2 člen 140, 140/2.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - obresti od posojil - posojilo družbenika družbi - tanka kapitalizacija - jamstvo - patronatska izjava - pripombe na zapisnik - nova dejstva in dokazi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - poseg v pravico do izjave - dopuščena revizija - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik.
Če pa davčni zavezanec dokaže, da bi posojilo v tem obsegu in pod dogovorjenimi pogoji lahko dobil tudi brez tega jamstva, torej da jamstvo ni relevantno, ker ni vplivalo na izboljšanje pogodbenih pogojev pri zadolževanju ali obseg zadolževanja ali zato, ker ekonomska moč dajalca jamstva niti ni takšna, da bi lahko zagotavljal realno kritje v primeru posojilojemalčeve neizpolnitve, so odhodki za obresti davčno priznani. Enako tudi, če davčni zavezanec dokaže, da bi mu to jamstvo za presežek posojil pod dogovorjenimi pogoji zagotovil tudi nepovezani garant. Če je kvalificirani družbenik glede na pogoje jamstva in strošek njegove izdaje očitno prevzel ekonomsko breme, ki ga neodvisni gospodarski udeleženec ne bi, obresti niso davčno priznan odhodek. Tudi uspeh tega dokazovanja pa ne izključuje presoje stroškov financiranja, izplačanih povezani osebi z vidika transfernih cen.
Določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, ki bi jo bilo glede na dejansko stanje obravnavane zadeve dolžno uporabiti za razsojo in po kateri davčni zavezanec v pripombah k zapisniku očitno sploh nima pravice navajati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji zapisnika (tudi če za to navede upravičene razloge), prekomerno posega v njegovo pravico do izjave ter je zato v neskladju z 22. členom Ustave. Kljub temu pa Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni prekinilo postopka odločanja o reviziji in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožilo postopka za oceno ustavnosti te določbe, saj je reviziji iz drugih razlogov ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.
glavna obravnava v upravnem sporu - vpogled v drug spis - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - ugotavljanje dejanskega stanja - pravica do izjave v postopku - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Upravno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, s tem ko je ugotavljalo dejansko stanje z vpogledom v drug spis in sodbo, čeprav ni razpisalo glavne obravnave, revidentu pa ni dalo možnosti, da bi se o izvedbi tega dokaza izjavil. Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pogoji za prijavo na javni razpis - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - načelo enakosti
Po presoji Vrhovnega sodišča je sporni pogoj (ne)obstoj pravde, kot je določen v obravnavani zadevi sofinanciranaj iz javnih sredstev, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Določitev takega pogoja naj bi bila brez dvoma v javnem interesu – da se javna sredstva racionalno in gospodarno uporabljajo, da se uresničuje načelo zaupanja javnosti in podpira finančna disciplina, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča ta pogoj očitno nerazumen, ko se nanaša na prijavitelje, ki imajo v teku pravdo z ministrstvom ali agencijo v zvezi s prijavo na (katerikoli) javni razpis ali v zvezi z izvajanjem (katerekoli) pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, v kateri nastopajo kot tožniki. Že samo vložena tožba zoper prijavitelja namreč ni razumen razlog za izločitev, saj bo o njej moralo odločiti za to pristojno neodvisno sodišče. Sporni kriterij tako dejansko temelji na domnevi, da že zgolj vložena tožba glede tega, ali so bila javna sredstva, pridobljena na podlagi javnega razpisa, upravičeno uporabljena ali ne (torej še pred pravnomočno odločitvijo sodišča, ki je edino pristojno za odločanje o tem) pomeni njihovo neupravičeno uporabo. To pomeni, da na razpisu ne morejo sodelovati tudi tisti, zoper katere je tožbo vložila država in bi bilo kasneje pravnomočno ugotovljeno, da so ravnali v skladu z razpisom, da so sredstva porabili v skladu z namenom razpisa in pod pogoji razpisa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00054138
OZ člen 135, 147, 179. KZ-1 člen 160, 204. URS člen 35, 39. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3, 17.
odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja (tisk) - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - kršitev osebnostnih pravic v tisku - pravica do zasebnosti - poseg v čast in dobro ime - poročanje o kaznivem dejanju - sum storitve kaznivega dejanja - prepoznavnost osebe - povprečen bralec - protipravnost - protipravnost ravnanja novinarja - dolžna skrbnost novinarja - novinarska etika - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Materialnopravna presoja sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja tretjega toženca ni pravilna. Podani niso bili nobeni resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo v stadiju predkazenskega postopka o osumljencu, ki ni javna oseba, upoštevaje težo in naravo domnevnega kaznivega dejanja ter razširjenost obravnavane oblike kriminalitete, dopustno poročati tako, da ga je lahko prepoznala bližnja okolica. Kršitev tretjega toženca je toliko hujša, ker navedba v članku, da je domnevnega kaznivega dejanja osumljen tožnik, ni bila resnična, pri tem pa ni mogoče šteti, da je prvi toženec v konkretnih okoliščinah primera opravil razumen obseg raziskovanja, na podlagi katerega bi imel utemeljen razlog verjeti, da je kaznivega dejanja osumljen prav tožnik.
URS člen 22, 23, 74. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZZDej člen 25, 42, 42/2, 43, 43/2, 43/3, 43/4, 44a, 44a/2.
podelitev koncesije za opravljanje pravic zdravstvene službe - podaljšanje koncesije - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - strokovno mnenje zavoda - tožba v upravnem sporu - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Koncedent mora tudi v postopku podaljšanja koncesije (enako kot v prvi fazi postopka podelitve koncesije) najprej ugotoviti, ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije. Predhodno mnenje ZZZS je predvideno tudi pri ustanavljanju javnega zdravstvenega zavoda, prav tako pri njegovem spreminjanju, razširitvi dejavnosti ali prenehanju (25. člen ZZDej). Mnenje, ki ga pritožnica izpodbija, je torej predvideno glede ugotavljanja pogoja dejanske potrebe po podelitvi koncesije, ki pa ni odvisen od pravnega položaja dosedanjega koncesionarja, temveč od potreb po zagotavljanju javne službe in zmožnosti obstoječe javne mreže zdravstvenih zavodov za zadovoljevanje teh potreb. Zato tega mnenja ni mogoče opredeliti kot upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
Mnenje ZZZS, da za podaljšanje koncesijske pogodbe niso izpolnjeni pogoji, lahko pomeni, da koncesijsko razmerje ne bo podaljšano, vendar to samo po sebi pritožnici ne daje podlage za uveljavljanje, da so ti pogoji izpolnjeni in s tem pogoji za izdajo predpisanega soglasja. To kar pritožnica pričakuje je, da bi imela možnost v postopku pred ZZZS izjavljati se o tem, ali javna zdravstvena mreža zagotavlja opravljanje zdravstvene dejavnosti v določenem obsegu in ali javni zdravstveni zavod zagotavlja potrebno dostopnost do teh storitev; v nadaljevanju pa, če s svojimi naziranji ne bi uspela, uveljavljati pravna sredstva, če ZSSS ne bi dal soglasja za podelitev oziroma podaljšanje koncesije. Takega sodelovanja dosedanjih koncesionarjev v postopkih ugotavljanja navedenega pogoja, na katerem temelji izpodbijano mnenje ZZZS, ne ZZDej ne katerikoli drug zakon ne predvideva. To ne izhaja iz narave tega pogoja, zato tudi mnenje ZZZS o izpolnjevanju tega pogoja ne pomeni odločanja o pritožničini pravici. Tudi sicer zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti nimajo pravnega položaja, ki bi jim zagotavljal uveljavljanje izdaje predpisanega soglasja ZZZS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00054442
URS člen 15, 15/3. OZ člen 82, 82/2, 134. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti na delovnem mestu - poseg v komunikacijsko zasebnost - vpogled v elektronske komunikacije - kolizija ustavnih pravic - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - nejasna pogodbena določila - skupen namen pogodbenih strank - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1) ali je izpodbijana sodba v luči testa iz tretjega odstavka 15. člena Ustave materialnopravno pomanjkljiva in/ali procesno protislovna oziroma pomanjkljiva; in
2) ali je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni na podlagi drugega odstavka 82. člena OZ iskalo skupnega namena pogodbenikov pri sklepanju Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00054136
URS člen 19, 30. ZKP člen 542, 542/1, 542/1-1, 542/3.
odškodninska odgovornost države - neutemeljen odvzem prostosti (pripor) - povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti - nedovoljeno ravnanje oškodovanca - krivdno ravnanje oškodovanca - aktivno ravnanje - begosumnost - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).
zahteva za izločitev sodnika - izločitev predsednika višjega sodišča - pravica do nepristranskega sojenja - objektivna nepristranskost - dvom v nepristranskost sojenja - videz nepristranskosti - pravica do izjave v postopku - ugoditev predlogu
Predsednik višjega sodišča se v primerih, ko oceni, da je to potrebno zaradi varovanja neodvisnosti sodstva, lahko v okviru izvajanja sodne uprave v medijih kritično odzove na ravnanja strank in njihovih pooblaščencev. Vendar mora pri tem upoštevati, da bolj, ko je njegov odziv usmerjen v ravnanje strank in njihovih pooblaščencev v konkretnem postopku, pa čeprav se izrecno ogradi od vsebinske presoje, bolj je lahko v javnosti vzbujen dvom o videzu nepristranskosti. Predsedniku Vrhovnega sodišča je mogoče pritrditi, da okoliščine, ki jih je v predlogu navedla toženka, ne porajajo nobenega dvoma o subjektivni nepristranskosti odločanja predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o izločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vendar, kot je zapisalo Ustavno sodišče v zadevi Up-879/14, tu ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti predsednika višjega sodišča pri odločanju o predlaganih izločitvah, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča v objektivnem pomenu. Pomembno je namreč, ali konkreten odziv predsednika sodišča v medijih lahko v javnosti vzbudi dvom o videzu nepristranskosti sojenja, če kasneje v konkretni zadevi predsednik odloča tudi o predlaganih izločitvah. Vrhovno sodišče zaradi opisane vsebine odziva predsednika Antona Panjana, drugače kot predsednik Vrhovnega sodišča ocenjuje, da gre za objektivno okoliščino, ki v javnosti lahko vzbuja dvom o videzu nepristranskega odločanja. Zato je pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretje točke 365. člena ZPP sklep spremenilo tako, da se predsednika višjega sodišča v Ljubljani Antona Panjana izloči iz odločanja o izločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00054133
URS člen 22. ZPP člen 7, 8, 212, 213, 236, 339, 339/2, 339/2-8, 379, 379/1. ZIZ člen 167, 183, 183/1, 183/4, 184, 185, 185/1, 185/4, 188, 188/1, 188/2, 189, 189/1, 189/2, 189/3. KZ-1 člen 216, 216/2.
ugotovitev lastninske pravice - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - pridobitev lastninske pravice na javni dražbi - javna dražba nepremičnin - zloraba izvršbe - dogovorjeno ravnanje dražiteljev - neizvedba predlaganega dokaza - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravica stranke sodelovati v postopku - pravica do izvedbe dokaza - substanciranje dokaznega predloga - substanciranost dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Sporna javna dražba ni potekala povsem običajno: sodišče je odredilo odmor (na predlog enega izmed dražiteljev) neposredno po tem, ko je toženka po začetku javne dražbe ob 11.28 ponudila izklicno (najnižjo) ceno, torej že pred tem, ko bi drugi dražitelji oddali svojo ponudbo. Potek dražbe, ko je eden od več dražiteljev ponudil najnižjo (izklicno) ceno, je bil pričakovan in ni mogel biti presenečenje za nikogar. Izhajajoč iz namena odmora med javno dražbo, katerega namen je razmislek, zlasti o ponudbi višje cene (pooblaščenec dražitelja na primer lahko v tem času pridobi navodila dražitelja), je odmor logičen, ko je cena že pomembneje zvišana - tedaj ponudnik v resnici potrebuje nekaj minut za odločitev, ali naj ponudi (še) višjo ceno.
Sporno dogajanje v povezavi z dejstvom, da po odmoru nihče od dražiteljev ni ponudil višje cene, sicer ni neposredni dokaz o nezakonitem dogovarjanju med (vsaj nekaterimi) dražitelji v času odmora, lahko je le indic, na podlagi katerega bi sodišče v povezavi z neposrednimi dokazi ali z drugimi indici sklepalo o resničnosti tožničinih trditev o dogovoru med ponudniki. Edini neposreden dokaz za dokazovanje tega pravno pomembnega dejstva bi bilo zaslišanje tistih, ki so pri tem dogovarjanju sodelovali, torej ponudnikov na sporni dražbi. Prav njihovo zaslišanje (razen zaslišanje osebe, ki je dražila za toženko) pa je predlagala tožnica. To je od sodišča prve stopnje zahtevalo previdnost in posebno preudarnost pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo oziroma izvedbo katerih dokazov bo zavrnilo.
Nižji sodišči sta tožničine trditve o domnevnem dogovarjanju med dražitelji prestrogo ocenili kot pavšalne. Nepravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje o nesubstanciranosti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da tožnica ni zatrjevala, kakšen naj bi bil dogovor med dražitelji. Tožnica je namreč navedla, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da je med dražitelji prišlo do dogovora in posledično usklajenega ravnanja, zato je bila sporna nepremičnina kupljena za veliko nižjo ceno, kot bi bila sicer, če bi se dražba nadaljevala brez odmora. To logično predpostavlja, da so se dražitelji dogovorili, da bo nepremičnino kupila toženka po najnižji (izklicni) ceni. Ker tožnica na dražbi ni bila prisotna, ji bolj natančna vsebina morebitnega dogovora med dražitelji ni mogla biti znana.
Zahteva po substanciranosti mora biti v sorazmerju z možnostjo stranke do dostopa informacij. S tem ko je sodišče prestrogo razlagalo tožničino dolžnost glede trditvenega bremena, ji je naložilo nesorazmerno breme, ki ga objektivno gledano in kljub dolžni skrbnosti sploh ni mogla izpolniti. Postavljena je bila v položaj, ko je bilo na njej dokazno breme, a ji je bila hkrati odvzeta realna možnost, da svoje trditve dokaže.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00055117
URS člen 26. OZ člen 133, 133/3.
povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - pravica do zdravega življenjskega okolja - podlage odškodninske odgovornosti - javnopravna odškodninska odgovornost države - imisije - hrup zaradi prometa - avtocesta - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - protipravnost - obstoj protipravnosti - opustitev dolžnega ravnanja - ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje hrupa - predpisane mejne vrednosti emisije - obseg prekoračitve - uresničevanje javnega interesa - prizadetost posameznikovih interesov - ukrepi oškodovanca za zmanjšanje škode - dopuščena revizija - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke zaradi imisij (hrupa zaradi avtoceste) utemeljilo na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ in ne 26. člena Ustave RS.
Težišče spora mora biti na presoji vseh mogočih ukrepov obeh strani ter na tehtanju nasprotujočih si interesov.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00053965
URS člen 33, 67. ZBan-1 člen 261e. ZTFI člen 58. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - pojasnilna dolžnost banke - prospekt - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj:
1) ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice X, ki jo je tožnik zatrjeval in dokazoval v postopkih pred nižjima sodiščema;
2) v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - STVARNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00053667
URS člen 33. GZ člen 43, 43/1, 43/1-6. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izdaja gradbenega dovoljenja - pravica graditi - izkazana pravica graditi kot predhodno vprašanje - vknjižba v zemljiško knjigo - skupno pripadajoče zemljišče - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so pri presoji pravice graditi po Gradbenem zakonu upoštevni zgolj vpisi lastninske pravice ali skupnega pripadajočega zemljišča v zemljiški knjigi, ali je treba upoštevati in presojati tudi ex lege pridobljeno skupno lastninsko pravico v smislu skupnega pripadajočega zemljišča, še posebej, če je v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča po ZVetl-1 sodni izvedenec urbanistične stroke ugotovil, da gre za skupno pripadajoče zemljišče.
IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00054534
URS člen 23. ZIZ člen 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-2, 71, 71/2-3. ZN člen 4.
izvršba za izterjavo denarne terjatve - predpostavke za izvršbo na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - predhodno vprašanje v postopku izvršbe - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - načelo formalne legalitete - ničnost kreditne pogodbe - odlog izvršbe - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ob upoštevanju posebne narave notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se s spremembo 71. člena ZIZ omogoča odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti v primerih, ko dolžnik potrošnik vloži tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, pri tem pa se ne odstopa od načela stroge formalne legalitete. Sodišče mora postopek s tako tožbo izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja. Sodišče varuje dolžnika potrošnika tudi tako, da ga v primerih, ko tožbe še ni vložil in ni očitno, da dolžnik nima izgledov za uspeh s tožbo, na vložitev tožbe napoti, izvršbo pa v tem času odloži.
URS člen 160. ZUstS člen 24, 24/1, 24/2. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odredba o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 za osebe, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja (2021) člen 2.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Odredba bi se lahko presojala v upravnem sporu le, če bi šlo za akt v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).
Če bi bile utemeljene pritožničine navedbe, da gre pri Odredbi za posamični (upravni) akt, izdan v obliki predpisa, bi ji bil zagotovljen upravni spor po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, v katerem so možni tudi ugovori kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi navedenega subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 ni uporabljivo.
Določeni splošni akti imajo lahko neposredni učinek, torej tudi podzakonski akti, kar pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebna konkretizacija s posamičnimi akti, vendar zaradi takega učinkovanja splošni akt še ni nujno tudi posamični (konkretni) akt. Izpodbijana Odredba nima lastnosti posamičnega akta, saj vzpostavlja pravila za (tedaj) bodoče primere in tako ureja nedoločeno število bodočih primerov in se nanaša na nedoločen krog oseb, ki bodo v določenem obdobju opravljale vzgojno in izobraževalno dejavnost.
Drugotoženka v konkretnem primeru z zahtevo po testiranju ni delovala oblastveno. Njeno izražanje zahteve po testiranju je sicer res posledica v Odredbi določenih zapovedi, ki pa po učinkih ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odredba zahteva od naslovnikov. Tako niso podani pogoji za upravni spor po 4. členu ZUS-1.
Čeprav toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno (prvi odstavek 14. člena Ustave), iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga – ravnala je samovoljno.
Toženkino samovoljno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 2. člena Zdru-1 in drugega odstavka 14. člena Ustave
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00054126
URS člen 23. ZD člen 32. ZPP člen 7, 212, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izločitev iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - informativni dokaz - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je stališče Višjega sodišča v izpodbijani sodbi, ko presoja utemeljenost tožbenega zahtevka po 32. členu ZD, o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena še skladno s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ali pa je Višje sodišče s pretirano rigoroznim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabilo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00054354
URS člen 26. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1, 95, 96. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 15, 24, 26.
predlog za dopustitev revizije - pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - vzročna zveza - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj: 1) Ali je toženka v okoliščinah konkretnega primera pri izdaji gradbenega in uporabnega dovoljenja ravnala protipravno? in
2) Ali je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke, ki je izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo na poplavno ogroženem območju, in nastalo škodo na nepremičnini revidentke?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - USTAVNO PRAVO
VS00054351
URS člen 23, 23/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367a/2, 367c, 367c/3. ZDOdv člen 27, 31, 31/3.
predlog za dopustitev revizije - ugovor tretjega v izvršilnem postopku - spor o nedopustnosti izvršbe - napotitev na tožbo - procesna predpostavka za vložitev tožbe - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - zavrženje tožbe - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali zavrženje tožbe v konkretnem primeru pomeni prekomeren poseg v pravico tožnika do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.