CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
naknadno najdeno premoženje - odstop dednega deleža - smrt dediča - dedičevi dediči - znano premoženje
Ker je dedič, ki je odstopil svoj dedni delež preostalim dedičem, umrl po zapustnici, je treba za naknadno najdeno premoženje upoštevati kot dediče dediče po pozneje umrlem dediču. Odstop dednega deleža tako ne velja za naknadno najdeno premoženje, ki ga je sodišče obravnavalo v dodatnem sklepu o dedovanju.
odstop od pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - učinki razvezane pogodbe - dodatni rok - primeren dodaten rok
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da ima večmesečno pozivanje tožene stranke, naj izpolni svojo obveznost, značaj primernega dodatnega roka iz 105. člena OZ. To določilo ni namenjeno temu, da bi se s pretirano formalističnimi zahtevami upniku onemogočalo ali praktično oteževalo doseči prenehanje pogodbe, saj bi to nasprotovalo namenu citiranega določila in načelu vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti v smislu 5. člena OZ. Toženi stranki je lahko postalo jasno, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, najkasneje s prejemom tožbe v predmetni zadevi.
Za zavezanca za davek od dobička, odškodnina za izgubljeni dobiček predstavlja (v njihovem izkazu) izredni prihodek, ki povečuje osnovo za obračun davka od dobička, zato se tega davka pri ugotavljanju izgubljenega dobička ne sme upoštevati kot odhodek.
SRS pravila o strokovnem ravnanju na področju računovodenja so pravila stroke, ki zakonsko določena temeljna pravila in zahteve računovodenja podrobneje razčlenjujejo, pojasnjujejo in določajo način njihove uporabe. Navedena pravila se torej uporablja pri računovodenju, izgubljeni dobiček pa ni računovodska, temveč poslovnofinančna kategorija.
Prosti preudarek se lahko uporabi le, če se višina izgubljenega dobička ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka trdila in predložila dokaze, ki omogočajo s stopnjo verjetnosti ugotoviti maržo, ki jo je tožeča stranka upravičeno pričakovala pri prodaji spornih pločevink v zadnji štirih mesecih leta 2012 (nenazadnje jo je iz trditev in dokazov tožeče stranke ocenil tudi izvedenec), bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka presoditi, ali je oziroma kakšno maržo je dokazala in posledično v kakšni višini je dokazala izgubljeni dobiček zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana.
prisilna hospitalizacija - zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Za zaključek, da grozi hujša nevarnost, ni treba, da bi bila hujša škoda že povzročena, saj je izrečeni ukrep namenjen njeni preprečitvi.
stranke in njihovi zakoniti zastopniki - postavitev začasnega zastopnika - nagrada in stroški začasnega zastopnika - sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika - povrnitev stroškov začasnega zastopnika - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov začasnega zastopnika - založitev predujma za začasnega zastopnika
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo biti o stroških začasne zastopnice odločeno po uspehu, ker je že v celoti znan izid postopka na prvi stopnji. Izpodbijani sklep je (šele) sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika, na katerega odločitev o glavni stvari oziroma o uspehu strank v postopku ne vpliva. Začasni zastopnik plačilo za svoje delo dobi v vsakem primeru (ne glede na uspeh stranke, ki ji je bil postavljen), stroški (ki jih krije stranka, ki ga je predlagala) pa postanejo del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP), o slednjih pa se (v nadaljevanju) odloča glede na uspeh v pravdi.
Konvencija CMR ne ureja obligacijsko pravnega razmerja med naročnikom prevoza in prevoznikom.
Dejstvo, da je bil prevoz opravljen, je mogoče dokazati tudi z nepopolnim CMR-voznim listom, pa tudi z drugimi sredstvi.
Določilo drugega odstavka 677. člena OZ zato ne razbremenjuje naročnika (pošiljatelja), pač pa nudi zgolj dodatno varovalko prevozniku, ki lahko v primeru, če pošiljatelj v tovornem listu ni izrecno naveden kot plačnik, prevoz zaračuna tudi prejemniku.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 198. ZPP člen 180, 180/3.
neupravičena obogatitev - trditvena podlaga - substanciranost dokaznega predloga - pravna podlaga tožbenega zahtevka - uporaba tuje stvari v svojo korist (uporabnina) - brezplačna uporaba - nadomestno vozilo - odpadla pravna podlaga
Stranka ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. To ne pomeni samo tega, da ni dolžna navesti zakonske določbe, na katero opira svoj zahtevek, pač pa tudi ni dolžna uporabljati pravnih pojmov in izrazov, ki jih vsebuje konkretno zakonsko določilo. Svojo zgodbo lahko torej tožeča stranka pove z vsakdanjimi besedami brez uporabe pravnega izrazoslovja, ali pa tudi celo z napačnimi pravnimi izrazi. Zahteva se le, da pri predstavitvi tega, kar terja in zakaj, jasna in razumljiva, da opiše historični dogodek, ki je podlaga njenemu zahtevku, na vsakomur razumljiv način, in da seveda ob tem navede prav tista dejstva, ki so relevantna za uporabo določene pravne norme. Sodišče pa mora zatrjevana dejstva preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišla v poštev.
Zahteva po substanciranosti dokazov ne pomeni, da mora stranka vsebino vsakega dokaza predstaviti v svoji trditveni podlagi, oz. če gre za listine, vsebino teh listin prepisati v vloge.
Stranka od sodišča ne more pričakovati, da se bo z vsebino in podlago zahtevka samoiniciativno seznanjalo s vpogledom v listine.
V postopku izvedeni dokazi podpirajo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izročil tožencu vtoževani znesek na račun kupnine, ter da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o plačevanju najemnine, na podlagi katerega naj bi tožnik nakazoval tožencu posamezne zneske, oziroma naj bi ti zneski predstavljali plačila obrokov najemnine in ne kupnine.
Med pravdnima strankama ni bila sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba, ki bi omogočila prenos lastninske pravice in se je pričakovanje tožnika, da bo postal lastnik navedenega poslovnega prostora izjalovilo, zaradi česar je upravičen do vrnitve tožencu izročenega zneska na račun kupnine.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00006556
ZBan-1 člen 223a, 350a, 350a/1. ZPP člen 13.
povrnitev škode - prekinitev postopka - odločba o izrednih ukrepih - varstvo delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih - očitna pisna pomota - predhodno vprašanje - tožba proti poslovnim bankam - imetnik kvalificiranih pravic
Ker bo tožniku s sprejemom nove zakonodaje omogočeno lažje uveljavljanje pravic (zlasti dokazovanje višine nastale škode) in ker tožnik v konkretnem primeru s tožbenim zahtevkom solidarno zajame obe toženki, je po stališču pritožbenega sodišča smiselno, da so vprašanja, ki so povezana z izbrisom podrejenih obveznic zaradi izrednih ukrepov Banke Slovenije rešena na enak način za vse odškodninske postopke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00006643
ZPP člen 7, 212, 257, 258. SPZ člen 3, 23. ZZK-1 člen 41, 243, 244.
razpravno načelo - izvedba dokaza - dokaz z zaslišanjem strank - neopravičen izostanek z naroka - lastninska pravica v pričakovanju - zemljiškoknjižno dovolilo - overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu - izbrisna tožba
Zaslišanje pravdne stranke je le izvedba dokaza (257. člen ZPP) v okviru razpravnega načela (prvi odstavek 7. člen in 212. člen ZPP), pri čemer pa ZPP ne določa, da pravdna stranka v primeru neupravičenega izostanka z naroka izgubi pravico do lastnega zaslišanja. Sodišče ima namreč v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP zgolj možnost, da odloči, da bo zaslišalo samo eno stranko, če se druga stranka noče izpovedati ali se ne odzove sodnemu vabilu. Prav tako ZPP ne vsebuje določb, ki bi sodišču narekovala, po kakšnem vrstnem redu mora izvajati posamezne dokaze na glavni obravnavi oziroma katero izmed pravdnih strank mora zaslišati pred drugo.
Overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu je v skladu z 3. členom SPZ in 41. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), zakonski pogoj za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.
Slovenska sodna praksa je zavzela enotno stališče, da pogodbena stranka pridobi lastninsko pravico v pričakovanju šele z overitvijo podpisa prodajalca na prodajni pogodbi. Lastninska pravica v pričakovanju se tako varuje le tedaj, ko je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi t.i. perfektnega zavezovalnega in razpolagalnega dela pravnega posla.
INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00007007
ZTP člen 1, 1/4, 6, 7, 18, 21a, 36. ZDIJZ člen 6, 7. - člen 14, 23, 25. OZ člen 131, 131/1, 133, 135.
varstvo tajnih podatkov - dolžnost varovanja tajnosti podatkov - dovoljenje za dostop do tajnih podatkov - seznanitev strank s tajnimi podatki - protipravno ravnanje stranke - dobrovernost - poseg v ustavne pravice posameznika
Izpodbijani sklep ni določil, da je spis tajen v celoti. Tako iz ocene škodljivih posledic z dne 20. 7. 2017 kot iz sklepa z istega dne je razvidno, da je vzrok tajnosti to, da je upnik že sam označil predlog za izdajo začasne odredbe kot tajen, pri čemer vsebuje tudi podatke, ki jih je pred tem že označil za tajne. To pa ne pomeni, da dolžnik s samim predlogom in s tajnimi podatki v obravnavani zadevi ne bi bil seznanjen.
Že sama objava tajnih podatkov je prepovedana, izdaja tajnih podatkov pa je tudi kaznivo dejanje. Tako ravnanje je tako protipravno, upniku pa je treba omogočiti, da odpravi posledice takega ravnanja. Za to odločitev ni pomembno, kako je prosilec prišel do tajnih podatkov; tudi če v ničemer ni odgovoren za to, da se je seznanil s tajnimi podatki, je te podatke treba zaščititi.
Ne glede na to, ali je dolžnik zavestno ravnal protipravno ali ne, pa je v zadevi pomembno to, da je treba tajne podatke varovati in jih ne posredovati javnosti, razen v posebej utemeljenih primerih; če pa so bili ti že posredovani, pa je treba kar najbolj odpraviti posledice takega ravnanja.
Protipravna je že sama objava tajnih podatkov, čemur je treba zagotoviti sodno varstvo. Zato, ker je prepovedana objava tajnih podatkov že sama po sebi, tudi ni pomembno, ali je bil dolžnik dobroveren in se je zanesel na uradne dokumente. Taki razlogi so namreč razlogi za izključitev odgovornosti, ki pa v obravnavani zadevi niso pomembni, saj za zaščito tajnih podatkov, kot se zahteva v tem postopku, krivda ni potrebna in pomembna.
predodelitev otroka v varstvo in vzgojo drugemu roditelju - korist mladoletnega otroka - izvedensko mnenje - dejansko stanje - dokazi in dokazovanje - spremenjene okoliščine - izvedenec
Zakonodaja res omogoča (četrti odstavek 421. člena ZPP), da sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Toda to ne pomeni, da vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev oziroma kateri koli dogodek/pripetljaj že nujno vodi v vnovično sodno pretresanje vprašanja, komu od staršev naj otrok bo zaupan v vzgoji in varstvo. Nasprotno stališče bi izničilo učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata). Ta v družinskopravnih zadevah zaradi varovanja otrokove koristi res ni enak kot sicer, a za poseg v pravnomočno odločitev oziroma njeno spremembo morajo biti podani posebej utemeljeni razlogi.
zahteva za povrnitev pravdnih stroškov - prepozna zahteva - zaslišanje priče
Zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov je treba podati do konca glavne obravnave; stroški pa morajo biti opredeljeno navedeni. Po poteku roka stranka izgubi pravico zahtevati povračilo stroškov, prepozno zahtevo pa sodišče zavrže kot nedovoljeno.
preživninska obveznost staršev - aktivna legitimacija za preživninsko tožbo - polnoletnost otroka - materialno procesno vodstvo - višina preživnine za mladoletnega otroka - dejansko izplačani stroški postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku
1. Hči pravdnih strank je postala polnoletna že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. To pomeni, da je tožnica takrat več ni zastopala kot zakonita zastopnica. Zato tudi preživnine zanjo od tedaj dalje ni mogla več utemeljeno zahtevati. Aktivno legitimirana za uveljavitev zahtevka za preživnino je namreč po polnoletnosti hči in ne več mati, tožnica (ki je to legitimacijo v tej pravdi doslej imela, ko je lahko v svojem imenu uveljavljala zahtevke, povezane z izvrševanjem roditeljske pravice).
2. Ali bo hči zahtevala plačilo preživnine ali ne, je v njeni presoji, če je izostalo ustrezno materialno procesno vodstvo sodišča na naroku, ko je bila hči že polnoletna, in bi moralo na to prisotno pooblaščenko tožnice opozoriti oz. izpostaviti, da se o zahtevku za določitev preživnine v obdobju po polnoletnosti lahko odloča le, če pravdo prevzame otrok (prim. 285. člen ZPP), je taka kršitev relativnega značaja
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 242, 242/1, 242/3, 242/4. ZNPPol člen 46, 46/1.
izločitev dokazov - nezakoniti dokazi - sodna prepoznava - prepoznava oseb po fotografijah - prosta presoja dokazov - dokazna vrednost dokazov
Sodna prepoznava, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ni nezakonita in je opravljena po določbah 242. člena ZKP, pritožnik pa tudi z ničemer ni izkazal, da sta priči osebe, ki naj bi jih prepoznavala, videla pred začetkom prepoznave. Priči sta v predkazenskem postopku res opravili prepoznavo oseb po fotografijah, vendar to ne predstavlja okoliščine, ki bi vplivala na zakonitost izvedene sodne prepoznave, ki se je nenazadnje opravila več kot leto in pol kasneje. Pritožba pa spregleda tudi, da ne gre za nezakonit dokaz, ki bi se moral izločiti iz spisa niti takrat, ko prepoznava ni opravljena na način, določen z 242. členom ZKP, terja pa slednje večjo pazljivost sodišča pri presoji verodostojnosti takšnega dokaza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010363
KZ-1 člen 227, 227/1, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 235, 235/1. ZKP člen 373. ZGD-1 člen 230.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - dokazna ocena - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - uporaba čistega dobička in bilančnega dobička - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvedensko mnenje kot dokaz - kaznivo dejanje pranja denarja - predikatno kaznivo dejanje - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Pritožba širi očitke obdolžencu izven okvira opisa kaznivega dejanja v obtožnici in dela lastne zaključke, v zvezi s katerimi sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, saj niso bili predmet obtožbe. Zato ta pritožbena izvajanja ne morejo povzročiti dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in ovreči razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe kot podlago za zaključek, da ni dokazano, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Očitek tožilstva, da je obdolženi s posojilnimi pogodbami nepravilno razporedil preneseni dobiček in ga uporabil za izplačilo lastniku, hkrati pa ga je kot lastnik vrnil družbi kot posojilo, pri tem pa zavestno prikazal lažno bilanco stanja na dan 31. 12. 2008, je sodišče prve stopnje zato ovrglo kot netočen. Spremembe kapitalske strukture družbe A. d.o.o., ki jo navaja pritožba, namreč po izvedenih dokazih in po pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati ravnanju obdolženca ali pa njegovemu naklepu. Gre za strokovno napako, ki je ni mogoče pripisati obdolžencu, pa zato pritožba na tej okoliščini neutemeljeno gradi svojo oceno o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju pri obravnavanem kaznivem dejanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00007566
URS člen 28, 28/1. KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 358, 358/1, 358/1-1, 358/1-3, 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - dejanje ni kaznivo dejanje - civilnopravno razmerje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zakonski znak kaznivega dejanja - preslepitev - načelo zakonitosti - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - oprostilna kazenska sodba
Storilčevo zavest, da obveznosti ne bodo plačane, je mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve. V nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost kljub obljubam ostala neporavnana. S tem v področje kaznovalnega prava neupravičeno uvrstimo domala vse civilne obveznosti, ki so ostale neizpolnjene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00008680
KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 150, 150/2, 150/2-1, 151, 151/2.
kazenski postopek - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - odredba preiskovalnega sodnika - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - pravica do zasebnosti - tajni vstop v prostor - prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih - dovoljena policijska taktika - kazniva dejanja zoper človečnost - resna nevarnost za življenje ljudi - kaznivo dejanje trgovine z ljudmi
Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper človečnost, za katera je predpisana kazen zapora petih ali več let, zato je prikrite preiskovalne ukrepa po 151. členu ZKP v zvezi s tem kaznivim dejanjem po določbi drugega odstavka 151. člena ZKP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 150. člena ZKP mogoče odrediti brez presoje, ali je podana resna nevarnost za življenje ljudi.
Ravnanje policije, ki ga pritožniki poimenujejo goljufija oziroma prevara, ne predstavlja zlorabe policijskih pooblastil, temveč zgolj (dovoljeno) policijsko taktiko, namenjeno tajni vzpostavitvi potrebnih pogojev za začetek izvajanja odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Policija pri izvrševanju sodnih odredb nima neomejenih pristojnosti in se ne more poslužiti kakršnekoli poti za dosego izvedbe odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Vendar pa v obravnavanem primeru obramba ni uspela izkazati, da bi bile z ravnanjem policije kršene ustavno določene človekove pravice ali določbe ZKP, ki bi narekovale izločitev pridobljenih dokazov kot nedovoljenih.