Pogodba, s katero se prenaša lastninska pravica ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, mora biti sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). Enako velja tudi za pooblastilo za sklenitev takšne pogodbe (75. člen OZ). To pa pomeni, da v takšni situaciji (ne za samo pogodbo ne za njeno odobritev) ni uporabljiva določba prvega odstavka 18. člena OZ, ki pojasnjuje, kateri načini izjavljanja volje so možni oziroma dopustni v tistih primerih, v katerih za sklenitev pravnega posla ni prepisana posebna oblika (pisna pogodba, notarski zapis). V tem kontekstu se tako pritožba neuspešno sklicuje na pravkar citirano določbo OZ, ko zatrjuje, da lahko neupravičeno zastopani odobritev pravnega posla prodaje nepremičnine poda (kar) s konkludentnimi dejanji (s prejemom kupnine, plačilom davka na promet nepremičnin, izročitvijo nepremičnine v posest kupcu). Odobritev pogodbe (prvi odstavek 73. člena OZ) mora biti po pravilnem stališču izpodbijane sodbe (točki 7 in 9 obrazložitve) dana v obliki, v kateri se sklepa pravni posel, torej pisno, saj je v nasprotnem primeru pravno neučinkovita - se šteje, da pogodba ni bila sklenjena (primerjaj tretji odstavek 73. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00055987
ZFPPIPP člen 350, 350/2, 350/3. ZGD-1 člen 8, 8/1.
spregled pravne osebnosti - načelo paritete upnikov - aktivna legitimacija stečajnega upravitelja - uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika - osebno odgovoren družbenik
Skladno z drugim in tretjim odstavkom 350. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke proti osebno odgovornim družbenikom; to pravico pridobi stečajni upravitelj. Po začetku stečajnega postopka torej lahko zahtevke iz naslova spregleda pravne osebnosti zoper družbenika stečajnega dolžnika uveljavlja le stečajni upravitelj, in to v korist stečajne mase. Gre za izpeljavo načela paritete upnikov v stečaju. Ker tožnik po uvedbi stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom ne more več v svojo korist uveljavljati poplačila terjatve od družbenika dolžnika, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač.
V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju, ki ima znake kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, pomeni kršitveno ravnanje, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. Huda malomarnost pa je podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.
Prezadolženost oziroma stanje, ko je vsota obveznosti družbe višja od njenega premoženja, po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja stanje, ko je povprečnemu človeku jasno, da mora sprejeti določene ukrepe za izboljšanje takega stanja.
stečajni postopek nad pravno osebo - predlog za začetek stečajnega postopka - predhodni postopek - domneva o insolventnosti dolžnika - zavrženje predloga - postopek likvidacije - prostovoljna likvidacija
Ne glede na to, da je dolžnik svojo vlogo naslovil “prošnja za stečaj“, višje sodišče ugotavlja, da v vlogah in tudi v pritožbi navaja, da „podjetje ne deluje, ne posluje, je v finančnih težavah in predlaga, da sodišče podjetje zapre“. V vlogi z dne 16.2.2022 pa je celo izjavil, da ne on ne podjetje nista insolventna. Vse to po oceni višjega sodišča bolj kaže na to, da dolžnik želi oziroma (bi moral) izvesti postopek prostovoljne likvidacije v skladu z ZGD-1, ne pa, da se nad njim začne stečajni postopek in da je njegovo „prošnjo za stečaj“ mogoče pripisati nepoznavanju prava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00054607
ZGD-1 člen 254, 297a, 297a/1, 395, 395/1, 395/1-2, 397, 397/1, 504, 510, 510/2, 514, 522. OZ člen 82, 82/2. ZPP člen 154, 154/2.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - razveljavitev sklepa skupščine družbe z omejeno odgovornostjo - izvolitev članov nadzornega sveta - način izvolitve - izpodbijanje sklepov skupščine - družbena pogodba - kršitev družbene pogodbe - razlaga pogodb - razlaga spornih določil pogodbe - skupen namen pogodbenikov - ugotovitev pogodbene volje strank - smiselna uporaba določb o delniški družbi - odločanje družbenikov na skupščini - potrebna večina za sprejem sklepa - predlagalna pravica za izvolitev članov nadzornega sveta - pravni interes delničarja ali družbenika - procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe - odločitev o pravdnih stroških - delni uspeh - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.
Glede na to, da so družbeniki ostale obveznosti, glede katerih je v začetku prvega stavka 18. in 26. člena družbene pogodbe prav tako uporabljena besedna zveza „na prvi seji skupščine“, izpolnjevali tudi na kasnejši seji skupščine, višje sodišče ugotavlja, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da se sporna določba nanaša tudi na kasnejše izvolitve članov nadzornega sveta. Slednje tako izhaja iz prakse med družbeniki, kot tudi iz smisla določbe v kontekstu celotne družbene pogodbe. Ni namreč logično, da bi družbeniki število članov nadzornega sveta, kandidacijski postopek, način izvolitev in dolžino njihovega mandata pogodbeno uredili le za prvi nadzorni svet, ne pa tudi za kasnejše.
S sodnim imenovanjem posebnega revizorja se v korist manjšinskega delničarja/družbenika prisilno rešuje konflikt interesov, v katerem se najde družba, ki je predhodno že zavrnila predlog za imenovanje posebnega revizorja, ki njegovih storitev ne želi in jih sama prostovoljno ne bi naročila. S sodnim imenovanjem posebnega revizorja in prisilno izterjavo sredstev družbe za njegovo plačilo se tako nadomešča volja družbe, ki bi manjšinsko pravico delničarja/družbenika morala sama uresničiti, oz. poskrbeti za njeno izvršitev. Vendar pa zato pravni položaj družbe-tožeče stranke kot plačnika s strani sodišča "naročenih" storitev po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1 ni prav nič drugačen, kot, če bi storitve posebne revizije naročila sama v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZGD-1. Plačilu revizorskega dela bi se lahko uprla iz enakih razlogov (bodisi zaradi neopravljenih ali preveč zaračunanih del bodisi iz naslova jamčevanja za napake) tako v neposrednem pogodbenem odnosu z revizorjem, kot v nepravdnem postopku, v katerem o višini plačila revizorju odloči sodišče. Prav tako je tožeča stranka imela možnost v postopku imenovanja revizorja uveljavljati morebiten konflikt interesov.
Vprašanja primernosti imenovanega revizorja, utemeljenosti ter višine plačila toženi stranki za storitve posebne revizije ni več mogoče ponovno odpirati, saj je bilo oboje že predmet sodnega preizkusa.
Pravno priznana škoda, ki bi lahko bila v vzročni zvezi z morebitnimi kršitvami pravil revidiranja, je le škoda zaradi zaupanja, t. j. nadaljnja škoda, ki bi tožeči stranki nastala zaradi strokovno nepravilnega mnenja revizorja. Neutemeljenost plačila za delo revizorja pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala le v postopku, v katerem je sodišče odločilo o temelju in višini tega plačila.
ZGD-1 člen 227, 233, 233/1, 318, 318/6, 321, 321/4, 328, 328/3, 547. ZPP člen 363.
založitev predujma za stroške - družbeniška tožba - actio pro socio - pravni interes za pritožbo - analogna uporaba pravil - smiselna uporaba pravil - neuspeh v postopku - povrnitev stroškov postopka - krivdna odgovornost
Založitev predujma za kritje stroškov pravdnega postopka je v primeru družbeniške tožbe ‒ actio pro socio po tretjem odstavku 328. člena, ob smiselni uporabi šestega odstavka 318. člena in 321. člena ZGD-1, zakonska obveznost družbe, v korist katere je tožba vložena. Ratio navedene zakonske ureditve je v preprečevanju odvračanja manjšinskih delničarjev od uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v korist družbe zaradi stroškov postopka.
Če tožnik niti svojih pravdnih stroškov ni dolžan nositi niti v primeru neuspeha v sporu, v takem primeru iz istih razlogov ni dolžan nositi niti stroškov tožene stranke (razen v primeru njegove krivdne odgovornosti). Tudi negotovost glede morebitnega neuspeha s tožbenim zahtevkom in posledična dolžnost povračila pravdnih stroškov tožene stranke, bi lahko odvrnila delničarje od vložitve actio pro socio. Čim pa je tako, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je obveznost pritožnice kvečjemu v založitvi predujma za kritje stroškov tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke.
ZFPPIPP člen 46, 350, 350/2, 350/3. ZGD-1 člen 100.
družba z neomejeno odgovornostjo - stečajni postopek - stroški stečajnega postopka - osebno odgovorni družbenik - odgovornost za obveznosti družbe
Kot premoženje osebne družbe je opredeljeno tudi premoženje, ki je bilo doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe. V katerih primerih družbenik odgovarja za družbene obveznosti, pa določa ZGD-1. Gre torej npr. za zahtevke iz 100. člena ZGD-1, po katerem so za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo upnikom subsidiarno odgovorni vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem.
Določba 350. člena ZFPPIPP ni neposredna pravna podlaga za terjatev tožeče stranke, da v razmerju do toženk zahteva tudi plačilo stroškov stečajnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00054473
ZGD-1 člen 8, 8/1-1. ZFPPIPP člen 350, 350/2, 350/3, 352. OZ člen 70, 70/1.
stečajni postopek - prijava terjatev v stečajnem postopku - načelo enakosti upnikov - prenehanje terjatve - osebni stečaj - potrdilo o plačilu - solidarna terjatev ali obveznost - sodba na podlagi pripoznave - spregled pravne osebnosti - zloraba pravne osebe za oškodovanje upnikov - zakoniti zastopnik družbe
Ker je spregled pravne osebnosti izjema od temeljnega pravila korporacijskega prava, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti (kapitalske) družbe, je treba izjemo razlagati ozko.
Zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti, niti na kakšni drugi podlagi.
odpoklic predsednika uprave - odškodninska odgovornost - nepremoženjska škoda - poseg v čast in dobro ime - protipravnost - namen razžalitve - objava v medijih - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Odvetnik je na seji pojasnil zakonsko ureditev razlogov za odpoklic po določbah Zakona o gospodarskih družbah, pojasnil pravne posledice odpoklica in opozoril na možnosti sodnih sporov glede nezakonitosti odpoklica ter pravne posledice v primeru, če bi se razlogi za odpoklic izkazali za neutemeljene. Iz zapisnika seje gre ugotoviti zgolj opozorilo odvetnika, da morajo biti razlogi za odpoklic ustrezno obrazloženi, saj so lahko predmet sodne presoje, in opozorilo, da v primeru neutemeljenih razlogov za odpoklic družba in člani nadzornega sveta lahko tudi odškodninsko odgovarjajo. Vendar pa ta opozorila ne dokazujejo, da se je odvetnik vsebinsko opredelil do tega, ali bi konkretni razlogi, ki jih je podal nadzorni svet, prestali sodni preizkus oziroma da je opozarjal na konkretno nezakonitost odločitve o odpoklicu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00054410
ZD člen 132. ZGD-1 člen 50, 50/2, 508, 512, 521, 521/1, 521/1-7. ZNP-1 člen 5, 5/1, 8, 8/1. URS člen 22, 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
sodno imenovanje poslovodje - pravni interes predlagatelja - izkazanost pravnega interesa - dovoljenost dokaznega sredstva - sklep o dedovanju - pravica do izjave v nepravdnem postopku - izvedba naroka - poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo - smrt poslovodje - položaj prokurista - vodenje družbe
Predlagatelj nepravdnega postopka sodnega imenovanja poslovodje mora po drugem odstavku 50. člena ZGD-1 izkazati pravni interes za predlagano odločitev. Tega pa lahko izkazuje z različnimi dokaznimi sredstvi in ne le z listino pristojnega sodišča, iz katere bi izhajal predlagateljičin status zakonite dedinje.
Prokurist je zastopnik družbe, ki v njenem imenu izraža voljo tretjim osebam. Njegovo zastopanje temelji na podeljenem pooblastilu družbe. Obseg prokure je določen v 35. členu ZGD-1, ki ne zajema tudi vodenja poslov družbe. Poslovodja pa pooblastilo za zastopanje družbe pridobi na podlagi samega zakona. Poleg funkcije zastopanja družbe poslovodja opravlja tudi funkcijo vodenja družbe, ki se odraža v izvajanju poslovne politike družbe, skrbi za zakonitost njenega delovanja. V tem okviru mu že zakon daje pristojnosti glede razmerij do drugih organov družbe in do samih družbenikov (npr. odločanje o pravici družbenika do informacij in vpogleda - 512. člen ZGD-1, pristojnost za sklic skupščine družbenikov - 508. člen ZGD-1 …). Teh pristojnosti prokurist nima. Materialnopravno zmotno je zato razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da potrebe po sodnem imenovanju poslovodje v obravnavanem primeru ni, ker posle družbe vodi prokuristka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00054313
ZGD-1 člen 263, 263/1, 503, 503/2, 505, 505-8, 512. ZIZ člen 270, 271. OZ člen 360. ZPP člen 39, 39/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 27.
poslovna odškodninska terjatev - zavarovanje terjatve z začasno odredbo - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - ugovor dolžnika - predpostavke za vložitev tožbe - materialnopravna predpostavka - sklep skupščine o vložitvi tožbe - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - izbris družbe iz sodnega registra - nepremagljive ovire - verjetnost terjatve - nevarnost - odškodninska odgovornost poslovodje - prenos strank - prodaja poslovnega deleža - oškodovanje upnika - ocenjena vrednost poslovnega deleža - tržna vrednost poslovnega deleža - skrivanje premoženja - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo - samostojen postopek - določitev vrednosti spornega prostora - več sredstev zavarovanja
Bistveno za presojo materialnopravne predpostavke za vložitev tožbe zoper poslovodjo d. o. o. pritožbenega sodišča so bile vse opisane okoliščine, in sicer ravnanje dolžnika v okviru njegove odškodninske odgovornosti, vodenje poslov družbe in njegovega neskrbnega ravnanja kot direktorja družbe v nasprotju z vsemi pravili ekonomsko-finančne stroke v dobro družbe ter vestnostjo in poštenostjo v korist družbe. Dolžnik je nenehno preprečeval sodružbeniku, predvsem da bi lahko prišel do informacij in preprečil dolžniku, da bi prenesel dejavnost na drugo družbo in sicer bistveno dejavnost, pomembno za delovanje družbe. Vse te okoliščine in izbris družbe iz sodnega registra so onemogočale, da bi sodružbenik G. G. lahko sploh vpisal v knjigo sklepov odločitev o tem, da bo vložena tožba zoper dolžnika kot njegovega nekdanjega direktorja.
Zaradi izbrisa upnika iz sodnega registra so nastopile nepremagljive ovire iz 360. člena OZ, ki utemeljujejo zadržanje zastaranja v celotnem obdobju. Zato do zastaranja obravnavane terjatve ni prišlo.
Med prenosom klientele in nastankom odškodninske terjatve v znesku 2.070.000,00 EUR je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem dolžnika in nastalo škodo. Zaporedje vseh dolžnikovih ravnanj in njihovo součinkovanje je namreč privedlo do oškodovanja upnika. Dolžnik bi kot poslovodja moral ravnati v dobro družbe in si prizadevati, da bi upnik lahko odplačal posojilo Banke E. Ravnal pa je ravno nasprotno in je naredil vse, da bi bila ta družba popolnoma izpraznjena (nastala le lupina družbe) in bi prišlo do unovčenja zavarovanja, ki ga je imela Banka E. na poslovnem deležu upnika v C. BPH. V cenitvenem poročilu H. H. upoštevano, da škodo predstavlja le razlika med ocenjeno vrednostjo poslovnih deležev v C. BPH in doseženo kupnino za te deleže v višini 703.022,00 EUR (za 100 % poslovni delež).
Dolžnik je že obremenil in odtujil oziroma prenesel premoženje izven sfere na katero lahko poseže upnik, v takšni meri, da je jasno izkazal namen, da se s prenašanjem premoženja namerava izogniti plačilu upnikove terjatve. Plačilo lahko torej upnik zavaruje le na način, da dolžniku onemogoči razpolaganje s tistim premoženjem, ki je še v njegovi sferi. Zato obstoji nevarnost v taki subjektivni meri, ki bi preprečevala izdajo začasne odredbe.
Za določitev vrednosti spornega predmeta tudi ni odločilno število sredstev zavarovanja z začasno odredbo, ker se vrednost spornega predmeta odmerja od glavnice (smiselno prvi odstavek 39. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZI). Zato ni pravilno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri stroškov upoštevati, da je upnik najprej predlagal več sredstev zavarovanja, v izpodbijanem sklepu v zvezi s sklepom o izdani začasni odredbi pa so določena le štiri. Sploh pa je odločilno, da so stroški po t. št. 18 v zvezi s t. št. 27 Odvetniške tarife (OT) omejeni z zgornjo vrednostjo 3000 točk. Sodišče prve stopnje bi torej odmerilo upnikove stroške v enaki višini tudi, če bi še vedno vztrajal pri zavarovanju denarne terjatve kot v predlogu v višini 5.920.759,00 EUR ali pa sedaj v višini 2.070.000,00 EUR. Oba zneska zavarovanja upnikove terjatve zgornjo mejo vrednosti stroškov presegata in jo je bilo treba omejiti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00056510
OZ člen 6, 131, 404, 404/1, 768, 768/1. ZPP člen 25, 112. ZFPPIPP člen 231, 440, 441, 442, 442/6, 442/7, 442/8, 442/10. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
odškodninska odgovornost odvetnika - protipravno ravnanje odvetnika - neskrbno ravnanje odvetnika - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - vložitev tožbe na nepristojno sodišče - spor o stvarni pristojnosti - odvetnik kot pooblaščenec za zastopanje - zavrženje tožbe - zamuda roka za vložitev tožbe - kršitev obveznosti iz mandatne pogodbe - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - nastanek materialne škode - verjetnost uspeha v pravdni zadevi - pravica izpolnitelja do povračila - izbris družbe iz registra - aktivni družbenik izbrisane družbe - poslovodja - odgovornost aktivnega družbenika - odgovornost aktivnega družbenika za obveznosti izbrisane družbe - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - trditvena podlaga zahtevka
Čeprav pritožbeno sodišče drugače kot nižje sodišče presoja, da je odvetnikovo ravnanje protipravno, da torej ni pokazal v prvotni pravdi skrbnosti, ki se pričakuje od kvalificiranega pooblaščenca, je zavrnitev zahtevka pravilna, saj se je strinjati z zaključkom nižjega sodišča, da tožnik s tožbo, tudi če bi bila v delu, kjer je zahteval plačilo zneskov iz naslova plač, regresa, božičnice, odškodnine zaradi konkurenčne klavzule in odpravnine, pravočasno vložena na delovno sodišče, ne bi uspel.
Odvetnikova odškodninska odgovornost predstavlja posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti ter po pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo. Kot lex specialis pravno podlago dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu, Statuta Odvetniške zbornice Slovenije in Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije. OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat), osrednje vprašanje njegove odgovornosti pa je standard dolžne skrbnosti. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh; njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja.
Dejstvo, da je moralo o pristojnosti nazadnje po štirih letih odločiti Vrhovno sodišče RS, ne pomeni, da zaradi tega odvetniku ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti pri izbiri sodišča. Če sta bili dve sodišči v sporu glede pristojnosti, še ne pomeni, da je s tem odvetnik razbremenjen odgovornosti za vložitev tožbe na nepristojno sodišče.
Tožnik je od pravnega naslednika izbrisane družbe (delodajalca) poleg plačila zneskov, ki jih je tožnik plačal upnikom izbrisane družbe v več izvršilnih postopkih, zahteval tudi plačilo zneskov iz naslova plač, regresa, božičnice, odškodnine zaradi konkurence in odpravnine. Ker je bil tožnik tudi poslovodja in družbenik izbrisane družbe, je bila situacija res specifična in je omogočala različno pravno presojo, vendar bi se povprečno skrben odvetnik moral vsaj vprašati, kaj to pomeni za stvarno pristojnost oziroma izbiro sodišča. Od skrbnega odvetnika bi se pričakoval razmislek, ali to morda pomeni, da gre za spor med družbeniki; ali pa, ker gre za plače, v tem delu za individualni delovni spor; ali je res odločilno le, da odgovornost družbenikov izbrisane družbe ureja ZFPPIPP ipd. Da bi odvetnik pred vložitvijo tožbe o temelju terjatve sploh razmišljal, bil v dilemi in se po tehtnem premisleku ob odsotnosti primerljivih primerov v sodni praksi odločil za pristojnost Okrožnega sodišča v Murski Soboti, v postopku ni bilo niti zatrjevano. Še več, odvetnik je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da se s temeljem terjatve sploh ni ukvarjal in da ni imel nobenih pomislekov glede pristojnosti.
Ena od predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je obstoj vzročne zveze med odvetnikovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Oškodovanec (tožnik) mora poleg škodnega dogodka (okoliščine, da je njegov odvetnik v prvotni pravdi tožbo vložil na nepristojno sodišče, zaradi česar je bila v nadaljevanju postopka zavržena kot prepozna) in nastale škode, dokazati tudi vzročno zvezo med odvetnikovo opustitvijo dolžne skrbnosti in škodo, ki naj bi tožniku zaradi tega nastala. Sodišče mora kot predhodno vprašanje ugotoviti, ali bi pravočasna vložitev tožbe na pristojno sodišče tožniku prinesla uspeh v postopku. Treba je hipotetično presoditi, kako bi se prvotni postopek s pretežno verjetnostjo končal.
Če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti, so aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjali za izpolnitev teh obveznosti. Če je aktivnemu družbeniku prenehal položaj družbenika pred prenehanjem pravne osebe, je odgovarjal za tiste obveznosti iz prvega stavka tega odstavka, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika (šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP).
Postavlja se vprašanje, ali lahko aktivni družbenik z 10 % deležem v družbi, ki je hkrati poslovodja izbrisane družbe in ima terjatev do te družbe, uveljavlja plačilo te terjatve od drugega aktivnega družbenika z golim sklicevanjem na določbe šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP oziroma ali te določbe sploh lahko predstavljajo materialno pravno podlago tožbenega zahtevka aktivnega družbenika zoper drugega aktivnega družbenika.
Namen instituta izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije in posledična solidarna odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove izbrisanih družb je (bil) torej v zaščiti upnikov, ki niso bili hkrati tudi družbeniki izbrisane družbe. Le takšni upniki, ne pa tudi družbeniki, so bili lahko v nevarnosti, da stopijo v razmerje z nedelujočo družbo oziroma z družbo, ki je bila zlorabljena za oškodovanje upnikov. Le takšni upniki lahko ob izpolnjenih pogojih iz šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP od aktivnega družbenika zahtevajo plačilo svojih terjatev. V nasprotju z namenom zakona bi bilo, če bi se aktivnega družbenika izbrisane družbe obravnavalo enako kot upnike izbrisane družbe, ki so kot „tretje osebe“ vstopali v razmerja z družbo. Še posebej to velja za aktivnega družbenika, ki je bil hkrati poslovodja in kot tak v izbrisani družbi z omejeno odgovornostjo edini, ki bi lahko predlagal začetek stečajnega postopka, s čimer bi lahko celo preprečil pravne posledice izbrisa nedelujoče družbe (prim. 2. točko sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP).
Po presoji pritožbenega sodišča je pretežno verjetno, da tožnik zaradi prej ugotovljenih dejstev in ob tem, da v prvotni pravdi ni ponudil nobenih trditev glede morebitne krivde večinskega družbenika za izbris družbe D., d. o. o., oziroma ni trdil, da mu je večinski družbenik preprečil preprečil izvedbo postopka redne likvidacije ali uvedbo stečajnega postopka (kar bi preprečilo izbris), v prvotnem postopku ne bi uspel. Presoja hipotetičnega tožnikovega uspeha v prvotni pravdi je res nekoliko otežena, ker je bila tožba zavržena in se sodišče še ni spustilo v obravnavanje glavne stvari, vendar že tožba in prva pripravljalna vloga (v priloženem spisu Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanjega oddelka v Murski Soboti Pd 71/2015) nudita zadostno oporo za zaključek o tem, kako je tožnik začrtal trditveni okvir spora.
sklep o prekinitvi postopka - tožba na izključitev družbenika - pravica do informacije - aktivna legitimacija
V primeru, ko družbenik v sodnem postopku uresničuje svojo pravico do informacij z zahtevo po izročitvi listin, ni dopustno prekiniti postopka, ker je bila kasneje vložena tožba za izključitev družbenika.
pravica družbenika do informacije in vpogleda - sodna odločba o pravici do informacije in vpogleda - rok za izpolnitev obveznosti - primernost roka - razlogi za odklonitev - dejavnost družbe
Namen pravice družbenika do informacije in vpogleda dosegljiv le, če je pridobitev teh informacije hitra, zato je poslovodstvo v izhodišču zavezano, da se na takšne zahteve družbenika nemudoma odzove. Glede na navedeno torej ni razloga, da rok, določen v izreku izpodbijanega sklepa, 15 dni, ne bi bil primeren. Pri tem se kot neutemeljeni izkažejo tudi pritožbeni očitki, da gre za družbo, na katero sta družbenika prenesla zgolj stranske dejavnosti. Razlogi za odklonitev vpogleda so (zakonsko) omejeni. Dejavnost družbe zato ne more biti razlog za odklonitev vpogleda ali določitev daljšega roka.
actio pro socio - plačilo predujma - predujem za kritje stroškov postopka
Sklep oziroma postopanje po drugem odstavku 503. člena ZGD-1 je materialnopravna predpostavka za uveljavljanje terjatve. Ključnega pomena je, da posamezna materialnopravna predpostavka (ne) obstaja ob koncu glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne na primer že v času vložitve tožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNI REGISTER
VSL00056377
ZGD-1 člen 394. ZSReg člen 41.
umik pritožbe - zavrženje pritožbe - pooblastilo odvetniku - neveljavnost pooblastila za zastopanje - zakoniti zastopnik družbe - spor o zakonitem zastopniku - skupščina družbe - zastopanje družbe - prokurist - odobritev procesnih dejanj - preklic prokure - sklep o odpoklicu - sodni register - ničnost skupščinskih sklepov - pravni interes za pritožbo
Pritožba prvo tožeče stranke je bila vložena preko pooblaščenca, kateremu je bilo pooblastilo dano s strani bivšega zakonitega zastopnika in prokurista. Takrat pooblastitelja nista bila več pravna zastopnika družbe in veljavnega pooblastila za prvo tožečo stranko nista mogla veljavno podeliti. Ker se spor nanaša na pravilnost zastopanja po zakonitih zastopnik ter na sklep o zavrženju tožbe, pritožbeno sodišče o takšni pritožbi praviloma vsebinsko odloči, vendar je prvo tožeča stranka, še pred odločitvijo o vloženi pritožbi, pritožbo po veljavnem zakonitem zastopniku preko pooblaščenke umaknila.
Prvo tožeča stranka po bivšem zakonitem zastopniku in prokuristu ni zatrjevala ali izkazala, da bi bila glede sprejetih skupščinskih sklepov o imenovanju novega zakonitega zastopnika vložena ničnostna tožba ali tožba na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register oziroma voden drug formalni postopek za ugotovitev neveljavnosti skupščinskih sklepov. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo lahko le voljo izraženo preko zakonitega zastopnika prvo tožeče stranke in njene pooblaščenke ter na znanje vzelo umik pritožbe.
pravica družbenika do informacije in vpogleda - dolžnost posredovanja informacij - zavrnitev zahteve za posredovanje podatkov - sodno varstvo - informativni dokaz
Pravica družbenika do informacij in vpogleda je individualna družbeniška pravica, ki je namenjena odločanju družbenika o kakršnemkoli vprašanju, za katerega meni, da je pomembno za njegov ali družbin položaj. Z njo se zagotavlja družbeniku pravica do kontrole družbe, ki mu omogoča, da uresničuje svoje individualne interese, če in kolikor se ti nanašajo na članstvo v družbi.
Pritožnica pavšalno navaja, da je predlagateljici omogočila ogled listin, da jih je zbrala itd., vendar pa ne navede konkretno, katere listine in v zvezi s katerimi zahtevami predlagateljice jo je pozvala na ogled in pojasnila, zato njenim pritožbenim navedbam, da je predlagateljici omogočila dostop do informacij ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje tudi ni moglo izvajati dokaznega postopka z zaslišanjem direktorja nasprotne udeleženke, če ta ni konkretizirano navedla, katere od zahtevanih listin in pojasnil je imela pripravljene za predlagateljico tako v poslovnih prostorih kot na skupščini. V tem primeru bi šlo za izvedbo informativnega dokaza, kar pa ni dovoljeno. Trditve, da bi sodišče le z zaslišanjem direktorja lahko ugotovilo, katera listine je na skupščini v začetku leta 2020 pritožnici predložil, pa so pavšalne, saj niti pritožbeno ne navede, katere listine izmed zahtevanih, naj bi predložil, poleg tega pa seveda gre za časovno različno obdobje. Skupščina je bila v začetku leta 2020, pritožnica je listine zahtevala konec leta 2020.
Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 24. skupščine toženke je bil pravnomočno zavrnjen in posledice pravnomočnosti (res iudicata) zadenejo vse tožnike, čeprav je bila v zadevi I Pg 820/2015 na strani tožeče stranke udeležena le prva tožnica. Ker pravnomočnost sanira morebitno zmotno uporabo materialnega prava, so pritožbeni očitki v vsakem primeru neutemeljeni in se zato pritožbeno sodišče z njihovo presojo ni posebej ukvarjalo. Iz 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ustaljene sodne prakse1 izhaja, da so (vsi) delničarji v sporih zaradi izpodbijanja sklepov skupščine enotni sosporniki
Sklepi 24. skupščine toženke (iz istih razlogov, kot se uveljavljajo v tem sporu) pravnomočno niso bili ugotovljeni kot nični in torej niso nični. Zato se tožniki, ki jih pravnomočna odločitev zavezuje, v tej pravdi ne morejo uspešno sklicevati na njihovo ničnost in posledično sklepi 26. skupščine toženke iz tega razloga ne morejo biti nični.
predpostavke za izdajo zamudne sodbe - zamudna sodba - izpodbijanje zamudne sodbe - ničnost sklepa skupščine - sklepčnost tožbe - odgovor na tožbo - obrazložen odgovor na tožbo - neobrazložen odgovor na tožbo - dokazni predlog za zaslišanje strank - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja
Ker sodišče pozna pravo, o pravilni aplikaciji pravnih pravil ne zaslišuje strank; tak dokaz je neprimeren. Zaslišanje je dokazno sredstvo, ki je namenjeno dokazovanju dejstev. Tako je že iz tega razloga jasno, da odgovor na tožbo, da gre v zadevi za pravna vprašanja, ne more voditi v sklep, da je v odgovoru tožena stranka predlagala svoje zaslišanje.