silobran - istočasnost in neizogibnost obrambe - dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Vprašanje o istočasnosti napada in neizogibni potrebnosti obrambe v konkretnem primeru je treba presojati v luči intenzivnega dogajanja na relaciji napadalec - napadeni, ki je potekalo v relativno kratkem časovnem okvirju in se že samo po sebi izmika togi ločitvi na napad in obrambo. Prav tako je v kontekst takšnega, praviloma hipnega, dogajanja težko umestiti trenutek končanja napada oziroma prenehanja obrambe, še zlasti v primerih napadalčeve vinjenosti.
Določba 202. člena KZ-1 predstavlja lex generalis določbe 196. člena KZ-1 - slednja ureja samo tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca na podlagi delovnega razmerja. Določba 202. člena KZ-1 pa je po vsebini širša in ne zajema neplačevanja prispevkov za socialno varnost na podlagi delovnega razmerja, temveč opredeljuje vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju (kršitev predpisov o socialnem zavarovanju predstavljajo neplačevanje avtorskih prispevkov, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in drugih socialnih prejemkov).
Vrhovno sodišče je vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega v konkretnem primeru izhaja, da je bil obsojenec tisti, ki je bil pooblaščen za vodenje poslov, odgovoren za poslovanje obeh gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., s tem pa odgovoren za pravilno in zakonito plačevanje prispevkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič (delavcev in stečajnih upraviteljev) in obsojenčevega zagovora zaključilo, da je bil obsojenec direktor in dejanski poslovodja obeh gospodarskih družb tudi v obdobju, ko sta bila sicer statusnopravno gledano kot direktorja obeh gospodarskih družb v javnih evidencah navedena Z. K. in B. B., za katera je sodišče ugotovilo, da gre za slamnata direktorja.
Neizpolnitev delovnopravnih obveznosti gospodarskih družb ne more razbremeniti obsojenca njegove kazenskopravne odgovornosti. Pri očitanem kaznivem dejanju je potrebno upoštevati zakonske znake po 196. členu KZ-1, iz katerega izhaja, da se mora obsojenec i) zavedati, da ne ravna po predpisih in ii) zavedati posledic svoje kršitve.
Institut priglasitve terjatev v stečajnem postopku ne vpliva na adhezijski postopek tako, da bi bilo treba slednjega ustaviti ali prekiniti, saj takšnega razmerja oziroma prednostne obravnave stečajnega postopka ne določata niti ZKP niti ZFPPIPP, takšnih stališč pa ni možno najti niti v procesni teoriji. Ker noben zakon ne določa, da je treba adhezijski postopek ustaviti oziroma prekiniti, niti nima neprijava terjatve v stečajnem postopku (pravne ali fizične osebe) za posledico prekluzijo premoženjskopravnega zahtevka, izvirajočega iz storjenega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o premoženjskopravnih zahtevkih odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v tem kazenskem postopku. Odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih bi bila materialnopravno napačna le v primeru, če bi zagovornik zatrjeval in izkazal, da je do poplačila terjatev v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo izpodbijane kazenske sodbe. S poplačilom terjatev v stečajnem postopku (delno) prenehajo tudi odškodninske terjatve oškodovancev, ker je škoda, ki jim je nastala s kaznivim dejanjem, na ta način (vsaj delno) povrnjena. Tega pa zagovornik z očitkom o neprijavi terjatev takšne situacije ne zatrjuje in je po logiki stvari še manj izkaže.
ZKP člen 354, 354/1, 359, 359/1-1, 371, 371/1-9, 371/2.. URS člen 29, 29-1, 29-3.
opis kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - kraj storitve kaznivega dejanja - konstitutivni elementi kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - prekoračitev obtožbe - pravica do učinkovite obrambe
Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Skladno z navedeno določbo sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega in pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.
Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa njegov zakonski znak, pri čemer so pomembni tudi iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, določitev krajevne pristojnosti sodišča, zastaranje, ugotovitev odgovornosti mladoletnika in podobno).
Storitev obravnavanega dejanja je bila že v obtožnem predlogu opredeljena v določenem časovnem obdobju (to je od 1. 10. 2009 do 9. 10. 2010). Sicer drži, da je sodišče prve stopnje časovno obdobje, v katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje, glede na dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku, podaljšalo (od 6. 8. 2010 do 9. 10. 2010). Obsojenec je obravnavano kaznivo dejanje storil z odreditvijo nestrokovnega pritrjevanja oziroma namestitvijo kovinskih panelov na kovinsko konstrukcijo, pri čemer gre za enkratno in trenutno ravnanje. Čas izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se z navedeno časovno spremembo ni podaljšal, zato gre za isto dejanje in isti historični dogodek, spremenila se je zgolj časovna komponenta dejanja. Navedena sprememba tudi ni povečala kriminalne količine konkretnega kaznivega dejanja, zato sodišče prve stopnje z navedeno spremembo ni prekoračilo obtožbe.
Vsebina obsojenčevega zagovora se ni nanašala na čas storitve kaznivega dejanja. Obsojencu je bilo ves čas postopka znano, katerega kaznivega dejanja je obtožen, pri čemer je imel možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke v zvezi z zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, zato navedena sprememba ni okrnila obsojenčeve pravice do obrambe (1. in 3. alineja 29. člena URS).
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo
Vrhovno sodišče je že v sklepu I Kr 68/2002 z dne 11. 12. 2002 presodilo, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, z množičnimi prenosi krajevne pristojnosti pa bi sodna veja oblasti lahko posegla v zakonodajalčevo pristojnost v večji meri, kot še dopuščata 34. in 35. člen ZKP. Vrhovno sodišče je v sklepu I Kr 16/2010 z dne 11. 3. 2010 presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na določenem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Pri sodišču sodniško funkcijo opravljajo še sodniki drugih oddelkov tega sodišča, za katere ne obstaja ovira, da ne bi sodili tudi v kazenskih zadevah. Vendar pa je v obravnavanem primeru procesna situacija, ki jo v predlogu opisuje predlagateljica, drugačna od procesnih situacij, ki sta ju obravnavala zgoraj navedena sklepa. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa je na Okrožno sodišče v Kopru vložilo obtožnico Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije (listovna št. 3284 spisa). V takšnih zadevah v skladu s 40.a členom Zakona o sodiščih (ZS) odločajo le sodniki, ki so zaradi posebne usposobljenosti in izkušenosti za reševanje kazenskih zadev, razporejeni ali dodeljeni v specializirani oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in podobnih kaznivih dejanj.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izvršba na podlagi verodostojne listine - sporazum o krajevni pristojnosti - pravočasnost ugovora krajevne pristojnosti - prehod iz izvršilnega v pravdni postopek
Ugovor krajevne nepristojnosti, ki ni podan že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, temveč šele tekom pravdnega postopka, je načeloma prepozen. Vendar je treba zaradi posebnosti podajanja navedb v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine pri razlagi postopkovnih določb upoštevati položaje, ko stranke niso dovolj zgodaj seznanjene z okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča.
V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZPP je imel toženec možnost uveljavljati ugovor krajevne nepristojnosti še v odgovoru na tožbo (oziroma na tožničino prvo pripravljalno vlogo, ki se šteje za dopolnitev tožbe), vse do razpisa glavne obravnave. Vendar te možnosti ni izkoristil.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zastopnik obdolžene pravne osebe - določitev zastopnika - zagovornik pravne osebe - kršitve pravice obrambe
Zastopnik obdolžene pravne osebe je tisti, ki jo je po zakonu, po aktu pristojnega državnega organa ali po statutu, aktu o ustanovitvi ali drugem aktu pravne osebe upravičen zastopati (prvi odstavek 31. člena ZOPOKD). Zastopnik obdolžene pravne osebe ne more biti, kdor je v isti stvari povabljen za pričo (prvi odstavek 32. člena istega zakona), prav tako pa obdolžene pravne osebe ne more zastopati tisti, zoper katerega teče postopek zaradi istega kaznivega dejanja, razen če je edini član obdolžene pravne osebe (drugi odstavek 32. člena ZOPOKD). Po 36. členu istega zakona ima obdolžena pravna oseba lahko poleg zastopnika tudi zagovornika, pri čemer se zanjo ne uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku o obvezni obrambi. Obdolžena pravna oseba ne more imeti istega zagovornika kot obdolženec.
Na načelni ravni sicer ni mogoče zanikati pravice do popravka zgolj z zanikanjem objavljenega. A popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi ustavno zavarovane pravice nasprotne stranke povsem izvotlil, pravica do popravka pa bi postala sama sebi namen.
Tožnica je svoj zemljiškoknjižni lastniški položaj izgubila zaradi napake GURS. Takšno napako je načelno mogoče sanirati v upravnem postopku (9. člen ZEN). Vendar je bila sporna nepremičnina predmet nadaljnjih zemljiškoknjižnih prenosov. Sredstvo za varstvo lastninske pravice je v takšnem položaju lahko tudi izbrisna tožba. Izbirna tožba je stvarnopravna tožba zemljiškoknjižnega prava, zaradi česar mora upoštevati notranje zakonitosti (in formalnosti) zemljiškoknjižnega prava. Del teh so tudi pravila o pasivni legitimaciji (244. člen ZZK-1). Ker jih tožnica ni spoštovala, saj je tožbo vložila le zoper zadnjega zemljiškoknjižnega pridobitelja, hkrati pa je zahtevala izbris vseh vmesnih vpisov, z zahtevkom ni mogla v celoti uspeti.
skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - delitev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da dohodki enega od partnerjev niso bistveno višji od drugega zunajzakonskega partnerja, saj so bili dohodki pravdnih strank v razmerju toženka 60% in tožnik 40%, poleg tega sta oba partnerja (toženka in tožnik) prispevala k varstvu skupnih otrok in gospodinjstvu, čeprav toženka v večji meri. Nezanemarljiva pa je še nadaljnja ugotovitev, da je pretežni del varstva in skrbi v resnici nudila toženkina mama (za kar sta ji tožnik in toženka dala iz skupnega premoženja 300,00 evrov mesečno). Upoštevajoč vse navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da je toženka sicer k nastanku skupnega premoženja prispevala več kot tožnik, vendar ne v razmerju toženka 75% in tožnik 25%, temveč v razmerju toženka 65% in tožnik 35%.
neupravičena pridobitev - podlaga, ki se ni uresničila - vrnitev danega
Ob ugotovoljenih dejstvih, da je bi denar prvi toženki izročen za nakup deleža, ki ga ni opravila, in porabljen za obnovo igralnice v njeni (posredni) lasti, zaključka, da toženka ni bila v ničemer obogatena, ni mogoče napraviti.
sodna pristojnost - premoženjskopravni spor - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov
ZPP v drugem odstavku 182. člena, določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Po stališču Vrhovnega sodišča je treba na podlagi te določbe v primeru, ko se razveljavi odločitev o primarnem zahtevku, razveljaviti tudi odločitev o podrednih zahtevkih: o njih je mogoče odločiti le, če je prej pravnomočno zavrnjen primarni zahtevek ali če je tožba o njem zavržena.
Razveznega razloga neznosnosti skupnega življenja ni mogoče strogo ločevati od razveznega razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.
Ker gre pri razveznem razlogu neznosnosti skupnega življenja za izjemo od načela dolžnosti izpolnitve obveznosti, jo je treba razlagati ozko, v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava in načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00004230
ZKP člen 144, 144/1-6, 220, 220/1, 285a, 285a/3-4, 371, 371/1-5, 435, 435/4.. KZ-1 člen 220, 220/1.
skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - prekluzija - načelo materialne resnice - poškodovanje tuje stvari - oškodovanec - leasingojemalec - upravičeni tožilec
V obravnavani kazenski zadevi se sodnik (posameznik) ni odločil, da pred razpisom glavne obravnave opravi predobravnavni narok, zato se določbe o prekluziji, v skladu s katerimi smejo stranke predlagati dokaze le do predobravnavnega naroka, kasneje (na glavni obravnavi) pa le pod pogojem, da navedejo utemeljene razloge, zakaj jih niso podale že prej (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP in prvi odstavek 289. člena ZKP), niso uporabljale.
Pravilna je odločitev nižjih sodišč, ki sta družbi K. J., d. o. o., kot leasingojemalki, v tem kazenskem postopku priznali status upravičenega subjekta za podajo predloga za kazenski pregon za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
odstop od pogodbe - povrnitev doseženih koristi - meje revizijskega preizkusa - uspeh v sporu - zavrnitev revizije
Tožnik v reviziji nasprotuje zgolj enemu izmed več samostojnih razlogov, ki po oceni drugostopenjskega sodišča utemeljujejo zavrnitev njegovega zahtevka; revizija je zato nujno neuspešna.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - overitev lažne vsebine - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - publicitetni učinek - lažni podatki
Ustavno sodišče je oblikovalo stališče, da je pri presoji pomena vpisa v zemljiško knjigo treba upoštevati tudi namen takšne zakonske ureditve, ki je v zagotavljanju publicitete lastninske pravice in zaupanju v pravni promet. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. Drugače pa je potrebno presojati odnos med prenositeljem lastninske pravice in osebo, ki naj bi jo pridobila. V razmerju med njima začne prenos lastninske pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom. Zato odsvojitelj proti pridobitelju od izdaje zemljiškoknjižnega dovolila ne more več nastopiti kot lastnik stvari, čeprav publicitetni učinek še naprej deluje v njegovo korist. Teorija na tej podlagi govori o posebnem položaju lastninske pravice v pričakovanju. Prav tak položaj pa je bil vzpostavljen tudi v obravnavani zadevi.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog - dvom v nepristanskost
Sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje v njih ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.
Kljub nekaterim drugačnim odločitvam v starejši sodni praksi, se je ustalilo stališče, da stranka nima a priorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjane z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil.
Za presojo, ali v konkretni zadevi dvom ni takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca predstavljala metodološko (spoznavoslovno) kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in s tem procesno kršitev, je bistveno, da strokovna stališča izvedenca C. ne vzbujajo nobenega resnega dvoma v zaključek, da sporna oporoka ni ponaredek.
ZZZDR člen 132. ZPP člen 40, 367, 408, 412. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3.
spori iz razmerja med starši in otroki - preživljanje mladoletnega otroka - zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - sodna poravnava - zmotna uporaba materialnega prava - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče ocenjuje, da so se v konkretnem primeru od sklenitve sodne poravnave okoliščine bistveno spremenile, saj aktualne okoliščine (ob odločanju v pravdi zaradi zvišanja preživnine) kažejo, da starša sporazuma o tem, kaj predstavlja večji izdatek, ne moreta več doseči in da s sodno poravnavo niso več varovane največje otrokove koristi, ki morajo biti glavno vodilo pri odločanju o preživnini mladoletnih otrok.
Odgovor na dopuščeno vprašanje, ali predstavlja spremenjeno okoliščino po določbi 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dejstvo, da se starša ne moreta sporazumeti o tem, kaj predstavlja večji izdatek, h kateremu se je s sodno poravnavo poleg zneska preživnine zavezal tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, je torej pozitiven.