SODSTVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS30494
ZSZD člen 16. ZPP (1977) člen 22.
pristojnost v stanovanjskih sporih - spor o pristojnosti
Dodelitev stanovanja delavcu v nasprotju s splošnim aktom in zakonom, ne more vplivati na spremembo pristojnosti sodišča. Za tak spor je pristojno delovno sodišče, prej sodišče združenega dela, ker je bil spor sprožen pred sprejemom stanovanjskega zakona.
ZSR člen 34.SZ člen 58.ZOR člen 219. ODZ paragraf 974.
pravica do uporabe stanovanja v zasebni hiši - pridobitev - tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - uporaba tuje stvari v svojo korist - prekarij
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik izključni lastnik spornega stanovanja, ki s toženo stranko nikoli ni sklenil niti stanovanjske niti najemne pogodbe, tožena stranka pa tožeči stranki v vsem času uporabe spornega stanovanja najemnine ni plačevala. Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da tožena stranka na spornem stanovanju ni pridobila pravice do uporabe stanovanja (34. člen ZSR), ki je bila po določbah ZSR po svojih pravnih posledicah v bistvu izenačena z imetništvom stanovanjske pravice (8. člen ZSR). Ob upoštevanju ugotovitev, da nista bila dogovorjena niti čas niti namen uporabe spornih prostorov, sta sodišči druge in prve stopnje razmerje med pravdnima strankama pravno pravilno opredelili kot prekaristično razmerje (pravno pravilo par. 974 ODZ), ki omogoča tožniku, da zahteva od toženih strank, da sporno stanovanje izpraznijo in mu ga skupaj s pritiklinami in delom funkcionalnega zemljišča pred objektom izročijo v neposredno posest.
Glede na ugotovitev, da toženci in vsi člani njegove družine kot uporabniki spornega stanovanja tega stanovanja ne uporabljajo več kot šest mesecev, ker tam ne stanujejo, je odločitev sodišča materialno pravno pravilna. Je skladna z določbo prvega in drugega odst. 58.čl. ZSR. Stališče o tem, kaj pomeni uporabljati stanovanje v smislu določb ZSR, pa je v skladu z določbo drugega odst. 1.čl. ZSR.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - sklenitev najemne pogodbe z dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice
Za nakup stanovanja po določilu 117. in naslednjih členov SZ je bistvena lastnost imetništva stanovanjske pravice na dan uveljavitve zakona. Zato kasnejša sklenitev najemne pogodbe za stanovanje ne vpliva na dolžnost lastnika, da proda stanovanje po privatizacijskih določilih.
ZTLR člen 20, 33.ZZ člen 62, 62/1, 65, 65/1.SZ člen 117.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zavodi - zavezanec za prodajo stanovanja - pasivna legitimacija - pridobitev lastninske pravice po zakonu - vpis v zemljiško knjigo
Po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je vpis v zemljiško knjigo konstitutivne narave le pri pogodbenem prenosu nepremičnine. Po 20. členu navedenega zakona pa je mogoče lastninsko pravico pridobiti tudi po samem zakonu, za kar gre v konkretnem primeru. Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91, v nadaljevanju ZZ) v 1. odstavku 65. člena določa, da od 1. aprila 1991 dalje vse premoženje, s katerim je do tedaj upravljala organizacija iz 1.
odstavka 62. člena, postane lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni z zakonom določeno drugače. Po 1. odstavku 62. člena ZZ pa so tega dne po samem zakonu pridobile status zavoda med drugim tudi tiste organizacije, ki so tedaj opravljale dejavnost zdravstva.
Mednje pa je sodil tudi Univerzitetni klinični center Ljubljana.
Izplačilo odpravnine pripada bivšemu imetniku stanovanjske pravice ne glede na to, kam in kako se iz prejšnjega stanovanja izseli, torej tudi ne glede na to, da se izseli v sicer večje stanovanje za določen čas. Določba drugega odstavka 126. člena SZ pa se nanaša le na slučaj, ko gre pri zamenjavi za stanovanje istega lastnika.
SZ člen 117, 117/1, 128, 128/2, 129, 129/3. ZSR člen 40, 62. ZPP (1977) člen 385, 385/3, 387.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - službeno stanovanje - funkcionalno stanovanje
Vztrajanje tožene stranke v reviziji, da je bilo tožniku dano stanovanje le v začasno uporabo oziroma da sploh ne gre za stanovanje, ampak za del poslovnih prostorov, pomeni uveljavljanje na revizijski stopnji nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato teh ugovorov, na katere je sicer pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, ni mogoče upoštevati.
Revizijsko sodišče le dodaja, da tožena stranka trditev, da stanovanje nima ločenega vhoda in ločenih instalacij, ni uveljavljala kot nova dejstva niti v pritožbi.
Ker sta nižji sodišči ugotovili, da v obravnavanem primeru nista podana zakonska stanova iz tretjega odstavka 129. člena SZ sta z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za sklenitev kupne pogodbe za to stanovanje oziroma z zavrnitvijo pritožbe pravilno uporabili materialnopravno določbo iz prvega odstavka 117. člena SZ.
tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - vojaško stanovanje
Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij, dogovorjen s tako imenovano brionsko deklaracijo, kot zmotno meni revident, ker z njim ni bilo vzpostavljeno formalnopravno stanje pred 25.6.1991.
Suspenzivno naravo imajo le nekatere točke priloge I, ki pa se izrecno nanašajo na posamezna ožja področja delovanja oziroma na konkretne ukrepe, česar pa ni mogoče raztegniti na stanovanjsko področje, kot to poskuša doseči revizija. Poenostavljeno povedano:
skupna deklaracija na vsebino pravne ureditve, ki jo določa prvi odstavek 9. člena ustavnega zakona o izvrševanju temeljne ustavne listine, se za čas moratorija ni spremenila. Drugačna revizijska izvajanja so zato brez pravne podlage. Na pravno presojo spora pa tudi ni mogel vplivati v reviziji navedeni pravilnik o merilih, načinu in postopku za dodeljevanje stanovanj z dne 17.12.1991, tako glede na datum njegove veljavnosti kot dejstva, da je urejal postopek zamenjave stanovanj med dvema imetnikoma stanovanjske pravice in zgolj za zakonito pridobljena stanovanja.
Na podlagi povedanega se pokaže, da je pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da stanovanjski organ bivše JLA po 25.6.1991 ni mogel več pravno veljavno razpolagati s stanovanji na območju Republike Slovenije, da toženec zato na podlagi odločbe z dne 22.8.1991 ni mogel pridobiti nobenih pravic na spornem stanovanju, da zato le-tega zaseda brez veljavnega pravnega naslova in da ga mora zato izprazniti na podlagi določb 58. člena stanovanjskega zakona.
ZPP (1977) člen 201, 195, 195/1.ZOR člen 109, 12. ZSR člen 60, 60/1, 60/3.SZ člen 128, 128/2, 148, 148/2.
sosporniki - enotno sosporništvo - obstoj pravde - odtujitev stvari, o kateri teče pravda - privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - družinska hiša v gradnji - sklenitev najemne pogodbe z dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice
Kadar je ugotovitev ničnosti vsebovana v tožbenem zahtevku, mora biti ta naperjen proti vsem pogodbenim strankam. Ni mogoče z učinkom pravnomočnosti odločiti o ničnosti pogodbe samo zoper eno pogodbeno stranko, zoper drugo pa ne, saj gre za nujno in enotno sosporništvo (201.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP) in je odločitev lahko samo enotna za obe pogodbeni stranki.
imetnik pravice do uporabe - pravica do vselitve in proste razpolage s stanovanjem
Zakonodajalec je ob uveljavitvi SZ zatečeni položaj reševal tako, da je v 155. členu določil obveznost tistega, ki je imetniku pravice uporabe dodelil zasebno stanovanje v uporabo, da mu v roku enega leta priskrbi drugo primerno stanovanje in določil pravico lastnika do vselitve in proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve SZ. Res pa zakonodajalec ni dovolj jasno opredelil zavezanca za priskrbitev drugega primernega stanovanja, zaradi česar tudi ni bilo dovolj jasno, kdo vse je pravzaprav naslovnik oziroma nosilec teh pravic in obveznosti. Iz zakonskega teksta je jasno izhajalo le, da so bili to tisti, ki so bili vseljeni v zasebna stanovanja v prvem povojnem obdobju z odločbo in tisti, ki so bili v ta stanovanja vseljeni do leta 1982 (ko je stopil v veljavo prej citirani ZSR) v primerih, ko lastnik ni sam oddal praznega stanovanja, pa ga je zato oddal stanovanjski organ. Glede na namen zakonodajalca "reafirmirati polno pravico lastnikov stanovanj" pa je v krog upravičencev iz 155. člena SZ potrebno šteti vse, ki so pridobili pravico trajne uporabe na zasebnem stanovanju, ta njihova pravica pa je hkrati pomenila omejitev lastnikove pravice razpolaganja s stanovanjem. Zato v navedeni krog upravičencev ne spadajo samo primeri, ko je prišlo do takoimenovanih administrativnih dodelitev stanovanj, ki so se začela leta 1945 z Uredbo o stanovanjih in poslovnih prostorih (Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 8/45) in končale leta 1959 z Zakonom o stanovanjskih razmerjih (Ul. FLRJ št. 16/59), temveč primeri vseh razmerij med lastniki zasebnih stanovanj in imetniki pravice do uporabe, ki so bila ustvarjena v nasprotju z lastnikovo voljo. To pa so tudi primeri, ko je lastnik praznega stanovanja moral oddati stanovanje s pogodbo, ker bi mu ga sicer oddal stanovanjski organ, primeri zamenjav stanovanj, katerim se lastnik ni mogel upreti, primeri "dedovanja" pravice do uporabe ter primeri trajne uporabe stanovanj v zasebni lasti iz časa pred letom 1945 na podlagi vsakokrat veljavnih stanovanjskih predpisov.
Taka razlaga zakonodajalčeve volje je bila potrjena z novelo SZ iz leta 1994. Novelirani drugi odstavek 156. člena je dopolnil 155. člen SZ. Lastnik ima pravico do vselitve in proste razpolage s svojim stanovanjem, imetnik pravice do uporabe tega stanovanja pa pravico, da mu tisti, ki mu je to pravico dodelil (drugi odstavek 155. člena SZ) oziroma občina, na območju katere je stanovanje ali stanovanjska hiša (drugi odstavek 156. člena SZ) priskrbi oziroma zagotovi drugo primerno stanovanje.
SZ člen 117, 117/1, 117/2, 117/3, 117/5, 121/1, 121/2, 129, 129/3. ZPP (1977) člen 2, 2/1.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - sklenitev najemne pogodbe z imetnikom stanovanjske pravice - zahteva za odkup - pravica do popusta - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Tožnica s podpisom najemne pogodbe ni prenehala biti oseba, ki je bila ob uveljavitvi SZ imetnica stanovanjske pravice za sporno stanovanje, zato je tudi po sklenitvi najemne pogodbe ostala ohranjena obveznost tožene stranke (po določbi 1. odstavka 117. člena SZ), da ji na zahtevo proda sporno stanovanje po pogojih iz privatizacijskih določb SZ, če jo (ona ali z njenim soglasjem njen družinski član) uveljavi v roku iz 1.odstavka 123. člena SZ.
Tožnica je s tem, ko je s tožbo zahtevala odkup stanovanja po določbah 117. člena SZ, zahtevala odkup z upoštevanjem vseh določb tega člena, torej tudi njegovega 2. odstavka, ki določa 30% popust (od vrednosti stanovanja) pri odkupu s plačilnimi pogoji iz 3. odstavka istega člena. Tožnica tega sicer v samem tožbenem zahtevku ni formulirala, navedla pa je znesek kupnine, za katero naj bi ji bila tožena stranka dolžna prodati stanovanje, in le ta znesek predstavlja tisto procesno mejo tožbenega zahtevka, ki je zaradi določbe 1. odstavka 2. člena ZPP sodišče ni smelo kršiti.
SZ člen 117, 118, 120, 121, 123, 129, 129/2.ZOR člen 10, 32, 39.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - obveznost prodaje - načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij - vložitev zahteve za odkup - celovita prenova - določitev vrednosti stanovanja
Določbe SZ o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš (členi 117 do 133) pomenijo posebno pravno ureditev sklepanja pogodb o prodaji stanovanj, kadar gre za stanovanja, ki so bila lastninjena po določbah 111. do 114. člena SZ. Posebnost te pravne ureditve, za katero ne velja načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij (10. člen ZOR), je tudi v tem, da se pogodbeno razmerje privatizacijskega odkupa olastninjenega (prej družbenega) stanovanja začne oblikovati z zahtevo za prodajo stanovanja. Lastnik stanovanja se mora v roku 30 dni po vloženi zahtevi odzvati s ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe. S trenutkom, ko privatizacijski upravičenec tako ponudbo sprejme, je prodajna pogodba sklenjena in nastopijo v določbah 118., 120. in drugih členov SZ določene posledice privatizacijske prodaje stanovanja.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zapadlost zahteve za odkup - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - rok za sklenitev najemne pogodbe s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice
Pravico do odkupa stanovanja lahko imetnik stanovanjske pravice ali z njegovo pisno privolitvijo njegovi ožji družinski člani v skladu z določbo prvega odstavka 123. člena SZ uveljavljajo v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona, torej do 19.10.1993. Po določbi prvega odstavka 147. člena SZ pa lastniki stanovanj najkasneje v 6 mesecih po uveljavitvi tega zakona sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico. Ta rok je torej krajši in zato sklenitev najemne pogodbe sama po sebi ne more predstavljati prenehanja pravice do odkupa stanovanja.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - ožji družinski član
Pisna privolitev iz prvega odstavka 117. člena SZ pomeni le, da imetnik stanovanjske pravice v razmerju do ostalih upravičencev do privatizacije izbere, kdo ima pravico do odkupa, v razmerju do lastnika pa izrazi soglasje, da se stanovanje proda enemu od njegovih ožjih družinskih članov. Izjava, da sam ne bo izkoristil prednosti, ne pomeni prenosa pravice do odkupa, gre le za odločitev o tem, kdo od ostalih (tudi) upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa po določbah SZ. Taka opredelitev pomena pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice potrjuje pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da dejstvo, da tožničin mož ni državljan Republike Slovenije, ne vpliva na pravico tožnice kot upravičenke iz 117. člena SZ do odkupa stanovanja. S pisno privolitvijo tožničin mož torej na tožnico ni prenesel več pravic, kot jih je imel sam, saj je tudi tožnica eden od upravičencev do odkupa stanovanja, temveč je le odstopil od prednostnega upravičenja do odkupa, ki bi mu šlo kot imetniku stanovanjske pravice, če bi izpolnjeval vse potrebne pogoje.
tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - dovoljenost revizije
Neutemeljena je revizijska trditev, da toženec M. Š. zaseda poslovne prostore tožeče stranke. Sodišči druge in prve stopnje namreč nista ugotovili, da toženec M. Š. zaseda poslovni prostor tožeče stranke, ampak sta ugotovili, da je tožeča stranka temu tožencu, zaradi rešitve njegovega stanovanjskega problema, v letu 1962 (pogodba z dne 15.8.1962) dodelila v uporabo sporno stanovanje, ki ga je toženec skupaj z družinskimi člani uporabljal tudi ob uveljavitvi SZ. S sklepom o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se postopek pravnomočno ne konča. Zato ni dovoljena revizija tožeče stranke v tistem delu, v katerem se izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, da se pretežni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - odkup ožjega družinskega člana - oblika pismene privolitve
Overitev po sodniku kot pogoj za veljavnost pravnih poslov med zakoncema, določa drugi odstavek 62. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). To določilo se nahaja v šestem razdelku drugega dela citiranega zakona, ki ureja premoženjska razmerja med zakonci. Pravico ožjega družinskega člana imetnika stanovanjske pravice do odkupa stanovanja na podlagi pismene privolitve imetnika stanovanjske pravice, pa ureja poseben - stanovanjski zakon v prvem odstavku 117. člena, ki pa ne glede na status ožjega družinskega člana glede oblike razen pismenosti ne postavlja drugih zahtev. Iz povedanega je zaključiti, da zakon glede oblike privolitve po prvem odstavku 117. člena SZ terja le njeno pismenost, ki je v tem primeru podana in je zato druga tožnica kot žena imetnika stanovanjske pravice aktivno legitimirana k sporu.
razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - sklicevanje na pridobljeno stanovanjsko varstvo v prejšnjem stanovanju - pojem stanovanja
Na pridobljeno stanovanjsko varstvo in s tem na omejitev izpraznitvenega zahtevka bi se toženec lahko skliceval le, če bi imel v času neveljavne dodelitve spornega stanovanja pravni položaj, ki ga je po določilih tedaj veljavnega ZSR užival imetnik stanovanjske pravice. Takšnega pravnega položaja pa toženec ni imel. Stanovanjsko pravico je bilo namreč mogoče pridobiti le na stanovanju, ki je ustrezalo zahtevam, vsebovanim v 4. členu ZSR. Pritrditi je treba ugotovitvam iz izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje, da prostorov v Depandansi I., ki jih je uporabljal toženec s svojo družino (najprej je bilo govora o uporabi ene sobe, v ponovljenem prvostopnem postopku pa o uporabi dveh sob), ni mogoče šteti za stanovanje.